Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. A. z Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v V., na seji dne 2. oktobra 2003

1. Sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 705/2001 z dne 20. 3. 2002 in Upravnega sodišča št. U 891/99 z dne 23. 5. 2001 se razveljavita, sklep Ministrstva za kulturo št. 464-30/95 z dne 12. 2. 1999 se odpravi.
2. Zadeva se vrne Ministrstvu za kulturo v novo odločanje.

1. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča. To je zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za kulturo, s katerim je bila zavržena pritožničina zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47). Upravni organ in sodišči so ugotovili, da je ta predpis sicer naveden v 12. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) kot podlaga za denacionalizacijo, vendar so pri odločitvi o zavrženju zahteve upoštevali, da navedena določba ZDen ne priznava upravičenja do denacionalizacije razlaščencem, ki so kot odškodnino za razlaščeno premoženje prejeli nadomestno nepremičnino. Pritožničini ugovori, da nadomestna nepremičnina ni predstavljala ustrezne odškodnine, pa so bili zavrnjeni na podlagi stališča, po katerem vrednost in primernost nadomestne nepremičnine ne moreta biti predmet presoje v postopku denacionalizacije, ker tega zakon ne predpisuje.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je bila njeni pravni prednici podržavljena nepremičnina v veliko večji vrednosti od vrednosti nadomestne nepremičnine, ki jo je dobila v zameno za razlaščeno nepremičnino. Meni, da bi moral upravni organ ugotavljati, ali je šlo za ustrezno nadomestno nepremičnino, ne glede na to, da v 12. točki 3. člena ZDen ni navedeno “ustrezne nadomestne nepremičnine”. Izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča očita, da temelji na napačni gramatikalni razlagi te določbe in da bi bilo treba tudi primere, ko je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa iz 12. točke 3. člena ZDen, obravnavati enako kot primere, ko je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 27., 28. in 29. točke 3. člena ZDen, v katerih je treba v denacionalizacijskem postopku ugotoviti, ali so bili prejšnji lastniki z nadomestnimi nepremičninami realno pravično odškodovani. Pritožnica opozarja tudi na sodno prakso v primerih iz četrtega odstavka 32. člena ZDen, po kateri se pojem nadomestne nepremičnine razlaga kot “ustrezne” nadomestne nepremičnine. Razlaga 12. točke 3. člena ZDen, na kateri temeljijo izpodbijane odločitve, naj bi negirala določbo prvega odstavka 72. člena ZDen, ki določa, da se odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, ne upoštevajo, razen če so presegle 30% vrednosti podržavljene nepremičnine. Glede na navedeno in glede na namen ZDen (poprava krivic) naj ne bi bilo razumne utemeljitve za drugačno obravnavanje primerov iz 12. točke 3. člena ZDen. Zato pritožnica zatrjuje, da so ji bile z izpodbijano odločitvijo kršene pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 4. 9. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ZUstS). Ustavna pritožba namreč ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega prava same po sebi. V tem okviru se je Ustavno sodišče, glede na navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje ustavno pritožbo, omejilo na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. Za presojo tega vprašanja je relevantna t. i. Schumannova formula, ki pravi, da je ustavna pritožba uspešna, če izpodbijane odločitve sodišča zakonodajalec ne bi smel zapisati v pravni normi.
5. Glede na to je odločilen odgovor na vprašanje, ali bi bilo v neskladju z Ustavo, če bi zakonodajalec določil, da do denacionalizacije niso upravičene osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, če so kot odškodnino dobile nadomestne nepremičnine, ne glede na njihovo ustreznost glede na vrednost podržavljene nepremičnine.
6. Člen 3 v 12. točki določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi iz leta 1947, če upravičenci niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine. Pritožnica meni, da bi morali biti primeri iz 12. točke obravnavani enako kot primeri iz 27., 28. in 29. točke 3. člena ZDen. Te določbe namreč določajo, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov o arondaciji in premoženjskih razmerjih in reorganizaciji kmečkih zadrug, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. V primerih iz zadnjih treh točk 3. člena ZDen se torej ugotavlja vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost nadomestne nepremičnine, morebitna razlika pa upošteva tako, kot to določa prvi odstavek 72. člena ZDen.
7. Besedila navedenih točk 3. člena se torej razlikujejo v tem, da zadnje tri točke 3. člena vsebujejo besedo “ustreznih”, 12. točka pa ne. Iz predloga ZDen (Poročevalec Skupščine RS, št. 21/91) je razvidno, da se besedilo takratne 11. točke 3. člena (ki je navajala Temeljni zakon o razlastitvi) in 26., 27. ter 28. točke 3. člena (ki so navajali predpise iz sedanjih 27., 28. in 29. točke) ni razlikovalo. V vseh primerih je bilo enako kot v 11. točki. Beseda “ustrezno” v zadnjih treh točka 3. člena ZDen je bila vnesena z amandmajem. Prvotno je bil predlagan amandma, s katerim bi se besedilo “če upravičenci niso dobili nadomestnih zemljišč” črtalo. Ta amandma je bil predlagan zato, ker naj arondiranci ne bi dobili ustreznih odškodnin za arondirana zemljišča. Sprejet pa je bil amandma, po katerem so upravičenci tiste osebe, ki niso dobile drugega ustreznega zemljišča.
8. Temeljni zakon o razlastitvi je določal, da se za razlaščeno premoženje da odškodnina v znesku povprečne prometne vrednosti, ki jo ima razlaščeno premoženje na dan cenitve (11. člen). Če je bila razlaščena nepremičnina, se je lahko dala tudi druga nepremičnina. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in nasl. – TZIKZ, ki je urejal arondacijo) je določal, da dobi lastnik arondiranega zemljišča, ki je kmet, kot odškodnino praviloma ustrezno zemljišče enake kulture in bonitete (57. člen). Če lastnik arondiranega zemljišča ni bil kmet, pa je po 58. členu TZIKZ dobil praviloma odškodnino v denarju. Člen 59 je določal, da se denarna odškodnina za pripojeno zemljišče odmerja po pravilih, ki so veljala za odmero odškodnine pri razlastitvi.
9. Namen ZDen (poprava krivic) in navedene določbe ZDen omogočajo razlago, po kateri je denacionalizacija mogoča tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen, če za razlaščeno premoženje ni bila dana ustrezna nadomestna nepremičnina, enako kot če ne bi bila dana ustrezna odškodnina v denarju. V komentarju ZDen(1) je navedeno, da omejitve, ki so določene v 12., 27., 28. in 29. točki 3. člena pomenijo relativno izključitev denacionalizacije: “… torej je treba vprašanje, ali je upravičenec dobil ustrezno nepremičnino oziroma nadomestno kmetijsko zemljišče, presojati v vsakem primeru posebej in za morebitni presežek podržavljenega zemljišča (oziroma druge nepremičnine) pravico do denacionalizacije priznati.”
10. V navedenih predpisih, ki so bili temelj podržavljenja, so bila zagotovila za pravično odškodnino primerljiva. Tako ne iz teh predpisov ne iz zakonodajnega gradiva ni razviden razumen razlog za različno obravnavanje možnosti za denacionalizacijo premoženja, za katerega je bila ob podržavljenju dana nadomestna nepremičnina. Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pa pomeni v postopku pred sodišči drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja, oziroma da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja.
11. Zaradi očitnega neskladja razlage ZDen, na kateri temelji izpodbijana odločitev, z Ustavo, je bila pritožnici z izpodbijanimi odločbami kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo, sklep Ministrstva za kulturo odpravilo ter zadevo vrnilo Ministrstvu v novo odločanje. Ministrstvo bo pri novem odločanju o zahtevi za denacionalizacijo moralo upoštevati vrednost oziroma ustreznost nadomestne nepremičnine, ki jo je prejšnja lastnica prejela v zameno za razlaščeno nepremičnino.
12. Ker je bilo treba izpodbijane odločbe razveljaviti in odpraviti že zaradi ugotovljene kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, Ustavno sodišče ni ugotavljalo, ali so podane kršitve drugih ustavnih pravic, ki jih zatrjuje pritožnica.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, 2000, str. 39.