Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 8. oktobra 2003

Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 253/2001 z dne 21. 6. 2002 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1504/2000 z dne 11. 6. 2001 v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1. Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožbo ustavne pritožnice zoper stroškovni izrek sodbe na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero je to ugodilu pritožničinemu tožbenemu zahtevku o glavni stvari, glede stroškov postopka pa odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Svojo odločitev sta sodišči utemeljili s sklicevanjem na prvi odstavek 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – v nadaljevanju: ZDSS), ki je določal, da v socialnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
 
2. Zoper sklep Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Nasprotuje odločitvi sodišč o zavrnitvi njenega stroškovnega zahtevka in meni, da sta sodišči nepravilno razlagali ZDSS. Sodišči bi morali upoštevati 26. člen Ustave in šteti, da je tožena stranka s svojim ravnanjem s tem, ko jo je s sprejemom nepravilnih odločitev prisilila v pritožbene postopke in postopek pred sodiščem, pritožnici povzročila škodo. Opozarja tudi na to, da se s takšno razlago 36. člena ZDSS pritožnico obravnava kot stranko, ki nikoli ne more zahtevati, da ji tožena stranka povrne stroške postopka, ki ga je zakrivila sama, kar je lahko v korist toženi stranki, ker marsikateri izmed zavarovancev ne zmore plačila stroškov postopka. Zatrjuje kršitev 22. in 26. člena Ustave, smiselno pa tudi kršitev njenega 23. člena.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 26. 6. 2003 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v socialnem sporu (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot tožena stranka – v nadaljevanju: ZZZS). Slednja je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-53/00 z dne 12. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03) razveljavilo prvi odstavek 36. člena ZDSS, vendar pa ta odločba v pritožničini zadevi, v kateri je bilo o stroških postopka pravnomočno odločeno pred njeno izdajo, ne more učinkovati.

4. Pritožnica izpodbija odločitvi sodišč, s katerima je bil zavrnjen njen zahtevek za povračilo stroškov postopka socialnega spora, v katerem je kot zavarovanka nastopala na strani tožeče stranke in v sporu uspela. Odločitev sta sodišči utemeljili s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 36. člena ZDSS, po kateri v socialnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
 
5. Ustavno sodišče je med postopkom odločanja o ustavni pritožbi z odločbo št. U-I-53/00 razveljavilo prvi odstavek 36. člena ZDSS, kolikor določa, da zavarovanec, ki v socialnem sporu uspe, ne more zahtevati povračila stroškov postopka od zavoda skladno z načelom uspeha. Iz razlogov, navedenih v omenjeni odločbi, ki jih v tej odločbi ne ponavlja, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana ureditev v tem obsegu v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ob tem je poudarilo, da velja razveljavitev za vse socialne spore v smislu 5. člena ZDSS, ne glede na to, ali nastopa zavarovanec v sporu na strani tožeče ali tožene stranke. Razveljavitev pomeni, da bo v razveljavljenem obsegu namesto razveljavljene določbe veljala ureditev iz ZPP. ZDSS namreč v prvem odstavku 14. člena določa, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, kolikor ni z njim določeno drugače. Za primere, ko bo v sporu uspel zavod, bo še naprej v veljavi določba prvega odstavka 36. člena ZDSS. Prav tako se z odločbo Ustavnega sodišča ne posega v veljavnost drugega odstavka 36. člena ZDSS in tudi ne tretjega odstavka tega člena, ki pa se od identične določbe prvega odstavka 156. člena ZPP ne razlikuje.
 
6. Izpodbijani sodni odločbi temeljita na zakonski določbi, ki je po oceni Ustavnega sodišča v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Posledično sta tudi sami v neskladju s to ustavno določbo. Z izpodbijanima sodnima odločbama je bila torej pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato ju je treba razveljaviti. Pred tem pa mora Ustavno sodišče odgovoriti še na očitek ZZZS, da ugotovljena neustavnost v obravnavanem primeru ne more učinkovati, ker je bilo o stroških postopka v pritožničini zadevi pravnomočno odločeno že pred izdajo omenjene odločbe Ustavnega sodišča.
 
7. Učinke odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, določa v skladu s tretjim odstavkom 161. člena Ustave 44. člen ZUstS. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka. Ustavno sodišče pa je že sprejelo stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravna razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, če je bila pravočasno vložena ustavna pritožba (glej npr. odločbo št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 293). Ustava v 158. členu, s katerim ureja pravni institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po ZUstS je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti pravnomočnim odločbam, ustavna pritožba. Prvi odstavek 59. člena ZUstS določa, da lahko Ustavno sodišče posamičen akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno.
 
8. Prav takšen je obravnavani primer. Izpodbijana posamična akta, ki temeljita na določbi prvega odstavka 36. člena ZDSS, ki jo je Ustavno sodišče zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave v omenjenem obsegu razveljavilo, sta postala pravnomočna še pred izločitvijo te določbe iz pravnega reda. Ker pa je pritožnica za zavarovanje svojih pravic pravočasno vložila ustavno pritožbo, učinkuje razveljavitev tudi na odločitev o njeni ustavni pritožbi. Glede na navedeno je Ustavno sodišče sklep Višjega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
 
9. Ker je bilo treba že iz navedenih razlogov razveljaviti izpodbijani odločitvi, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.