Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Hit trans, d.o.o., Murska Sobota, ki jo zastopa Ciril Logar, odvetnik v Ljutomeru, na seji dne 16. oktobra 2003

1. Odlok o plačilu komunalne pristojbine na mejnih prehodih v Občini Lendava (Uradni list RS, št. 20/95, 47/95, 21/97, 57/98, 66/2000 in 18/02) je bil v neskladju z zakonom. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve.
2. Odlok o obveznem plačilu komunalne pristojbine na mejnih prehodih na območju Občine Lendava (Uradni list RS, št. 59/02) se razveljavi.

1. Pobudnica izpodbija Odlok o plačilu komunalne pristojbine na mejnih prehodih v Občini Lendava (v nadaljevanju: Odlok), ker naj bi bil v neskladju z 28. členom Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZVO) in s 74. členom Ustave. Z Odlokom je predpisana obveznost plačevanja komunalne pristojbine. Zavezanci so dolžni plačati komunalno pristojbino pri vstopu ali izstopu iz države. Odlok sicer temelji na 28. členu ZVO, vendar naj za njegovo izdajo ne bi bili izpolnjeni pogoji iz navedenega člena. Predpisana komunalna pristojbina po vsebini ne sodi med vire financiranja varstva okolja po 77. do 83. členu ZVO, temveč predstavlja le pavšalno obveznost za zagotavljanje dodatnih finančnih sredstev občine, ki z varstvom okolja nima nič skupnega. Uvedba plačevanja komunalne pristojbine naj bi bila v nasprotju s 74. členom Ustave, kajti takšne obveznosti druge občine niso uvedle, tako da so gospodarski subjekti v neenakopravnem položaju v primerjavi z enakimi subjekti v drugih občinah.
2. Občina v odgovoru navaja, da gre zaradi tranzitnega prometa skozi naselja v Občini ter na mejnih prehodih za ogrožanje okolja. Zato je Občina pridobila študijo o ranljivosti okolja ter na podlagi te študije sprejela Odlok. V občinski pristojnosti naj bi bili določitev statusa ogroženega okolja ter določitev višine takse. Sredstva iz naslova komunalne pristojbine naj bi bila strogo namenska za urejanje in vzdrževanje objektov gospodarske infrastrukture in za pokrivanje škode, ki nastaja zaradi tranzitnega prometa. Tudi druge občine naj bi imele vsebinsko enake odloke.
3. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je Ustavnemu sodišču poslalo pojasnila, da izpodbijani Odlok ne določa območja statusa ogroženega dela okolja, ne določa obveznih nosilcev, pogojev, ukrepov, meril in standardov za uresničitev posameznih sanacijskih programov ter ukrepov, izdelanih v skladu s 64. členom ZVO, rokov njihove priprave ter obveznosti vzpostavitve prejšnjega stanja. Vlada je na podlagi 27. člena ZVO izdala predpise o mejnih imisijskih vrednostih za zrak, vodo in tla, vendar Ministrstvo nima podatkov, da bi na mejnih prehodih v Občini bila presežena mejna vrednost imisij. Odlok določa le obveznost plačila pristojbine, za kar Občina nima pooblastila zakonodajalca. ZVO tudi sicer ne daje lokalni skupnosti pooblastila za pobiranje komunalnih pristojbin. Ministrstvo je Občini predlagalo, naj Odlok razveljavi.
4. Občina je Odlok razveljavila in ga nadomestila z Odlokom o obveznem plačilu komunalne pristojbine na mejnih prehodih na območju Občine Lendava (Uradni list RS, št. 59/02 – v nadaljevanju: Odlok1). Zato je Ustavno sodišče pozvalo pobudnico, naj pojasni ali vztraja pri pobudi.
5. Pobudnica je na poziv Ustavnega sodišča odgovorila, da vztraja pri vloženi pobudi in predlaga tudi oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka1, ker sta akta po vsebini in obveznostih enaka. Pobudnica navaja, da je pri Sodniku za prekrške podanih več predlogov za uvedbo postopka, ker pobudnica nasprotuje plačilu komunalne pristojbine.

6. Izpodbijani Odlok je med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti prenehal veljati. Če predpis preneha veljati med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti, ga Ustavno sodišče presoja le ob izpolnjenih pogojih iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Na tej podlagi lahko Ustavno sodišče ugotovi, da predpis, ki je med postopkom prenehal veljati, ni bil v skladu z Ustavo in zakonom, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti oziroma nezakonitosti. Pri podzakonskih predpisih ali splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, Ustavno sodišče odloči, ali ima njegova odločitev učinek odprave ali razveljavitve. Zoper pobudnico in njeno odgovorno osebo je bilo pri Sodniku za prekrške vloženih več predlogov za uvedbo postopka.
7. Odlok je bil sprejet na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZVO, ki določa, da lahko lokalna skupnost določi status ogroženega dela okolja s svojim predpisom. V predpisu je potrebno določiti obvezne nosilce, pogoje, ukrepe, merila in standarde za uresničitev posameznih sanacijskih programov in ukrepov, roke njihove priprave in izvedbe ter obveznost vzpostavitve novega ali nadomestitve prejšnjega stanja. Odlok pa ne določa niti enega od meril, ki jih za izdajo takšnega predpisa določa ZVO. Zato je Odlok v neskladju z 28. členom ZVO.
8. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo zgoraj navedeno nezakonitost Odloka, ni ocenjevalo še njegove skladnosti s 74. členom Ustave. V primeru, ko Ustavno sodišče presodi, da je bil podzakonski akt v neskladju z zakonom, da svoji odločitvi učinek odprave ali razveljavitve. Ker Sodnik za prekrške o predlogih za kaznovanje pobudnice še ni pravnomočno razsodil, se je Ustavno sodišče odločilo, da da ugotovitvi o neskladnosti Odloka učinek razveljavitve.

9. Občina je razveljavila Odlok in ga nadomestila z Odlokom1, ki povzema besedilo Odloka, tako da so zavezanci za plačilo pristojbine pravne in fizične osebe, ki imajo carinske obveznosti pri opravljanju izvozno-uvoznih poslov v okviru svoje registrirane dejavnosti, ki s prevoznim sredstvom prestopajo mejno črto z namenom prevoza blaga pod carinskim nadzorom in ki so uporabniki komunalnih objektov in storitev lociranih služb na mejnih prehodih na območju Občine, razen uporabnikov z osebnimi vozili.
10. Člen 147 Ustave določa, da lahko lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Možnost predpisovanja takse za obremenjevanje okolja določa ZVO. Pristojnost urejanja zadev varstva okolja med državo in lokalno skupnostjo ureja 2. člen ZVO, ki določa, da so zadeve lokalnega značaja le tiste, ki izvirajo samo iz območja lokalne skupnosti, njihov obseg ali vpliv pa ne presega njenih meja in jih lokalna skupnost samostojno ureja, nadzira, prepreči, financira, spodbuja ali drugače skrbi zanje.
11. Temeljni namen takse za obremenjevanje okolja po ZVO ni financiranje javnih služb varovanja okolja in ponudbe javnih dobrin, temveč spodbujanje manjšega obremenjevanja okolja. Predpisana taksa mora imeti preventivni in spodbujevalni učinek. Člen 10 ZVO v petem odstavku namreč izrecno določa, da lokalne skupnosti predpišejo takse in povračila v skladu s tem zakonom zaradi spodbujanja manjšega obremenjevanja okolja. Tudi 80. člen v tretjem odstavku določa, da je osnova za plačilo takse vrsta in količina onesnaževanja. Izpodbijani Odlok s takso ne ustvarja mehanizmov, ki bi zavezovali onesnaževalce sorazmerno s količino njihovega onesnaževanja. Občina je kot osnovo za plačilo takse določila vsakokratni prehod državne meje s prevozom blaga pod carinskim nadzorom. Takšna ureditev zaradi svoje pavšalne določitve takse ne vzpodbuja k dejanskemu zmanjševanju onesnaževanja in je zato v nasprotju z namenom takse. Zato je Ustavno sodišče Odlok1 razveljavilo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.