Na podlagi osmega in devetega odstavka 40. člena zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (Uradni list RS, št. 75/03) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba v zvezi z dodelitvijo sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu upravičencem določa:
– način določanja geografsko zaokroženih območij,
– merila za razvrščanje tal glede sposobnosti zadrževanja vode in merila za razvrščanje območij glede primanjkljaja padavin, če gre za škode v kmetijstvu zaradi suše,
– način izdelave ocene o največji možni stopnji poškodovanosti na geografsko zaokroženem območju,
– način verifikacije podatkov o stopnji poškodovanosti kmetijske rastline znotraj posameznega geografsko zaokroženega območja,
– način izračuna potrjene višine škode in način izračuna sredstev, ki se dodelijo posameznemu upravičencu.
(2) Določbe te uredbe se uporabljajo za izračun sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu za vse osebe, ki so v skladu z zakonom o odpravi posledic naravnih nesreč (Uradni list RS, št. 75/03; v nadaljnjem besedilu: zakon) upravičene do sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu.

(1) Geografsko zaokroženo območje, na katerem se verificirajo podatki o stopnji poškodovanosti zaradi neugodnih vremenskih razmer, kot so žled, pozeba, neurje in toča ali množičen izbruh rastlinskih škodljivih organizmov in živalskih bolezni, je območje občine, kjer je nastala škoda zaradi neugodnih vremenskih razmer.
(2) Geografsko zaokroženo območje, na katerem se verificirajo podatki o stopnji poškodovanosti zaradi suše, je geografsko zaokroženo območje kmetijskih površin, na katerem so tla razvrščena v isti razred glede sposobnosti zadrževanja vode in katerega površina je glede primanjkljaja padavin razvrščena na podlagi hidrometeoroloških podatkov v isto cono.
(3) Glede primanjkljaja padavin se območja kmetijskih zemljišč razvrščajo v pet con:
1. cona za območja z največjim primanjkljajem, ki presega 430 mm,
2. cona za območja z velikim primanjkljajem, od 360 do 430 mm,
3. cona za območja z zmernim primanjkljajem, od 280 do 360 mm,
4. cona za območja z manjšim primanjkljajem, ki ni večji od 280 mm,
5. cona za območja nepomembnega primanjkljaja padavin (območja z nadmorsko višino nad 1000 m).
(4) Glede sposobnosti zadrževanja vode se v zvezi z morfologijo terena in pedološkimi lastnostmi tal le-ta razvrščajo v pet razredov:
– zelo velika sposobnost zadrževanja vode,
– velika sposobnost zadrževanja vode,
– srednja sposobnost zadrževanja vode,
– majhna sposobnost zadrževanja vode in
– zelo majhna sposobnost zadrževanja vode.
(5) Ne glede na prvi, drugi, tretji in prejšnji odstavek tega člena se lahko za geografsko zaokroženo območje, na katerem se verificirajo podatki o stopnji poškodovanosti zaradi suše, določi celotno območje posamezne lokalne skupnosti ali katastrske občine, če je zaradi neugodnih vremenskih razmer povprečje stopenj poškodovanosti kmetijske rastline na območju te lokalne skupnosti ali na območju te katastrske občine večje od 40%, povprečje stopenj poškodovanosti kmetijskih rastlin v sosednjih občinah ali katastrskih občinah iste rastline pa ni manjša od 30%.
(6) Povprečje stopenj poškodovanosti kmetijske rastline na istem geografsko zaokroženem območju je izraženo v odstotkih in se izračuna na naslednji način:

kjer je:
P(povprečje) – povprečje stopenj poškodovanosti kmetijske rastline na geografsko zaokroženem območju, izraženih v odstotkih,
p (i,posamezna) – stopnja poškodovanosti kmetijske rastline na posameznem kmetijskem zemljišču, izražena v odstotkih,
S(i) – površina kmetijskega zemljišča, za katerega velja stopnja poškodovanosti in
n – število vseh kmetijskih zemljišč, na katerih se znotraj geografsko zaokroženega območja prideluje kmetijska rastlina.
(7) Če geografsko zaokroženo območje ni območje lokalne skupnosti ali katastrske občine, se geografsko zaokroženo območje določi po meji katastrske občine oziroma parcele.

(1) Največjo možno stopnjo poškodovanosti kmetijskih rastlin na posameznem geografsko zaokroženem območju, kjer je nastala škoda v kmetijstvu zaradi neugodnih vremenskih razmer, ocenijo strokovnjaki na področju pridelave kmetijskih rastlin. Ocena o največji možni stopnji poškodovanosti kmetijskih rastlin temelji na podatkih o povprečju stopenj poškodovanosti kmetijskih rastlin na geografsko zaokroženem območju iz prejšnjega člena in upoštevanju neposrednih poškodb na rastlinah, fenološke faze rastlin v času neugodnih vremenskih razmer, razvejanosti koreninskega sistema rastlin ter drugih dejavnikov, ki zaradi neugodnih vremenskih razmer vplivajo na stopnjo poškodovanosti kmetijskih rastlin.
(2) Največja možna stopnja poškodovanosti kmetijskih rastlin se določi za posamezno kmetijsko rastlino ali skupino kmetijskih rastlin.

(1) Posamezna prijava o poškodovanosti kmetijske rastline je skladna z dejansko stopnjo poškodovanosti kmetijske rastline, če je prijavljena stopnja poškodovanosti enaka ali manjša največji možni stopnji poškodovanosti iz prejšnjega člena.
(2) Če prijavljena stopnja poškodovanosti kmetijske rastline presega največjo možno stopnjo poškodovanosti iz prejšnjega člena, je potrjena stopnja poškodovanosti enaka največji možni stopnji poškodovanosti.
(3) Če gre za poškodovanost kmetijske rastline zaradi dveh pojavov neugodnih vremenskih razmer na posameznem geografsko zaokroženem območju, se potrjena stopnja poškodovanosti kmetijske rastline izračuna na naslednji način:

P(celotna) = P(1) + (100 – P(1)/100)*P(2)

kjer je:
P(celotna) – celotna potrjena stopnja poškodovanosti kmetijske rastline, izražena v odstotkih,
P(1) – potrjena stopnja poškodovanosti kmetijske rastline zaradi prvega pojava neugodnih vremenskih razmer, izražena v odstotkih, in
P(2) – potrjena stopnja poškodovanosti kmetijske rastline zaradi drugega pojava neugodnih vremenskih razmer, izražena v odstotkih.
Odstotki se zaokrožijo na celo število.

Potrjena višina škode se izračuna za posameznega upravičenca do sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) iz potrjenih stopenj poškodovanosti kmetijske rastline na naslednji način:

V(škoda) = P(pov. stopnja) * D(ha) * C * S

kjer je:
V(škoda) – potrjena višina škode, izražena v tolarjih;
S – površina kmetijskih zemljišč na enoti rabe, določenih v arih;
D(ha) – normalni hektarski donos, določen v skladu z 8. točko 4. člena zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (Uradni list RS, št. 75/03), izražen v kilogramih na ar;
C – povprečna tržna cena kmetijske rastline, izražena v tolarjih na kilogram
P(pov. stopnja) – povprečna stopnja poškodovanosti kmetijske rastline, izražena v odstotkih in izračunana na naslednji način:

kjer je:
P(pov. stopnja) – povprečna stopnja poškodovanosti kmetijske rastline na posameznem geografsko zaokroženem območju,
p(i,posamezna) – potrjena stopnja poškodovanosti kmetijske rastline na posameznem kmetijskem zemljišču,
S(i) – površina kmetijskega zemljišča, za katerega velja potrjena stopnja poškodovanosti, in
n – število vseh kmetijskih zemljišč, ki jih ima posamezni upravičenec na istem geografsko zaokroženem območju.

Sredstva, ki se dodelijo posameznemu upravičencu, se izračunajo za vsako geografsko zaokroženo območje in za vsako kmetijsko rastlino posebej na naslednji način:
– za kmetijske rastline, katerih pridelava ni zavarovana za škodo v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč:
V(pomoč )= 0, če je povprečna stopnja poškodovanosti manjša ali enaka 30%, na območju z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost pa manjša ali enaka 20%, in

če je povprečna stopnja poškodovanosti večja od 30% in ne gre za območje z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, in

če je povprečna stopnja poškodovanosti večja od 20% in gre za območje z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost;
– za kmetijske rastline, katerih pridelava je zavarovana za škodo v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč:
V(pomoč )= 0, če je povprečna stopnja poškodovanosti manjša ali enaka 30%, na območju z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost pa manjša ali enaka 20%, in

če je povprečna stopnja poškodovanosti večja od 30% in ne gre za območje z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost,

če je povprečna stopnja poškodovanosti večja od 20% in gre za območje z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost,
kjer je:
V(pomoč) – višina sredstev, ki se dodelijo posameznemu upravičencu,
V(škoda) – potrjena višina škode,
P(pov. stopnja) – povprečna stopnja poškodovanosti kmetijske rastline na posameznem geografsko zaokroženem območju in
S – površina kmetijskega zemljišča, za katerega velja povprečna stopnja poškodovanosti kmetijske rastline, izražena v ha.

Vsa števila po tej uredbi, ki so izražena v odstotkih, se zaokrožijo na celo število, in sicer manj ali enako kot 0,5 navzdol in več kot 0,5 navzgor.

Ne glede na način izračuna iz prejšnjega člena v zvezi z višino sredstev, ki se dodelijo posameznemu upravičencu, se upravičencu ne dodelijo sredstva za odpravo posledic škode v kmetijstvu, če potrjena višina škode ne presega višine sredstev državnega proračuna, ki se dodelijo v skladu s predpisi, ki urejajo neposredna plačila v kmetijstvu, za pridelavo te kmetijske rastline na površini 1 ha kmetijskih zemljišč, ali 20% tržne vrednosti proizvodnje kmetijske rastline na površini 1 ha kmetijskih zemljišč, če se za kmetijsko rastlino ne dodeljujejo sredstva v skladu s predpisi, ki urejajo neposredna plačila v kmetijstvu.

(1) Upravičenci do sredstev za odpravo posledic naravnih nesreč na travinju so rejci goveda, drobnice, kopitarjev in divjadi v oborah.
(2) Nadzor za upravičence iz prejšnjega odstavka zagotovi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo.

Elementi za izračun vrednosti agrotehničnih ukrepov so za kmetijske kulture določeni v Katalogu kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetijah v Sloveniji. Za kmetijske kulture, ki niso zajete v tem katalogu, pripravi kalkulacijo za določitev agrotehničnih ukrepov usposobljena kmetijska institucija.

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.