Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družb POP TV, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa direktor Janez Ujčič, in Kanal A, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa predsednik uprave Branko Čakarmiš, na seji dne 6. novembra 2003

107. člen Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01 in 62/03) se razveljavi.

1. Pobudnici sta izdajateljici televizijskih programov. Zato sta na podlagi 107. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed) zavezanki za plačilo pristojbine za razširjanje programskih vsebin. Ker menita, da predstavlja uvedena pristojbina obdavčitev, zatrjujeta neskladje s členi 2, 39, 74, 87, 120 in 147 Ustave. Za neskladje s 147. členom Ustave naj bi šlo, ker višina obremenitve iz Zakona ni jasno razvidna. Ker naj zaradi tega zavezanci bremena ne bi mogli predvideti oziroma načrtovati vnaprej, naj bi šlo tudi za neskladje z 2. členom Ustave. Prav tako naj izpodbijana določba na zakonodajni ravni ne bi urejala bistvenih elementov obdavčitve, kot je npr. osnova za obračun obveznosti, temveč to v neskladju s 87. in 120. členom Ustave prepušča podzakonskemu urejanju. Posledično naj bi zaradi tega izvršna oblast s finančnimi pritiski lahko v neskladju z 39. členom Ustave omejevala delovanje medijev. Za neskladje s 74. členom Ustave pa naj bi šlo, ker je za posamezne izdajatelje televizijskih programov predvidena možnost plačevanja pristojbine po znižani stopnji.
2. Državni zbor je v odgovoru najprej poudaril, da je ZMed v primerjavi s prejšnjimi predpisi natančnejši, strožji in harmoniziran z zahtevami evropskega pravnega reda, kar za izdajatelje elektronskih medijev pomeni večje programske obveznosti in zahteve. Zato je bil ustanovljen sklad, v katerem se bodo zbirala sredstva za državno podporo razvoju avdiovizualne produkcije na področju medijev. V nadaljevanju pa je navedel, da zakonska nedoločenost višine pristojbine ni v neskladju z Ustavo. Bistveno naj bi bilo, da je obveznost uvedena z zakonom, v katerem so določeni še zavezanci ter predmet obveznosti, kakor tudi osnovni kriteriji, ki jih mora Vlada spoštovati. Glede položaja posameznih izdajateljev televizijskih programov nasprotni udeleženec potrjuje ugodnejšo obravnavo nekaterih, kar naj bi bila oblika državne spodbude, naravnane tudi na izvajanje pravice do svobode izražanja. Vendar naj bi neodvisno od tega sredstva iz sklada lahko pridobili vsi, ki pripravljajo programske vsebine v javnem interesu oziroma razvijajo svojo tehnično infrastrukturo.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je Ustavno sodišče po sprejemu pobude takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Država je z izpodbijanim 107. členom ZMed za izdajatelje radijskih in televizijskih programov predpisala dajatev za razširjanje programskih vsebin (prvi odstavek).(*1) Opredelila jo je kot pristojbino, čemur pobudnici nasprotujeta, saj menita, da gre za davek, ki ni predpisan v skladu z Ustavo. Iz navedenega nasprotovanja izhaja, da je sporna že sama vrsta predpisane dajatve. Zaradi tega je treba izpodbijano dajatev najprej opredeliti glede na njeno vsebino, torej neodvisno od njenega poimenovanja. Presoja skladnosti posameznih uveljavljenih dajatev z Ustavo je namreč odvisna tudi od vsebine dajatve, saj veljajo (kot to izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje) pri predpisovanju davkov za zakonodajalca drugačne zahteve kot pri predpisovanju drugih dajatev, zlasti z vidika posameznih vsebin dajatve, ki morajo biti pri davku razvidne že iz zakona (glej 7. točko obrazložitve te odločbe), medtem ko so te pri drugih dajatvah lahko urejene tudi s podzakonskimi predpisi.
5. Bistvena razlika med davki in pristojbinami (taksami) je v tem, da plačnik davka ne dobi neke neposredne protidajatve oziroma storitve, medtem ko je plačnik pristojbine do nje upravičen, saj predstavlja pristojbina v nekem smislu plačilo za protidajatev oziroma storitev. Glede na navedeno je torej uvrstitev izpodbijane dajatve med pristojbine odvisna od tega, ali zavezanec zaradi njenega plačila prejme neko odmeno.
6. Iz ZMed izhaja, da je izpodbijana dajatev prihodek državnega proračuna, ki se usmerja za namene proračunskega sklada za avdiovizualne medije (drugi odstavek 107. člena), tako da se z njo, kot enim izmed virov financiranja tega proračunskega sklada, izvaja državna podpora razvoju avdiovizualne produkcije na področju medijev (prvi in tretji odstavek 110. člena). Vendar pa te podpore ne prejme vsak plačnik pristojbine za razširjanje programskih vsebin. Iz petega odstavka 110. člena ZMed(*2) oziroma iz veljavne Uredbe o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje projektov iz proračunske postavke za avdiovizualne medije (Uradni list RS, št. 52/03 – v nadaljevanju: Uredba) je namreč razvidno, da prejme sredstva državne podpore le tisti, ki je na javnem razpisu uspešen, se pravi, da je z odločbo odločeno o sprejemu njegovega projekta v financiranje (12. člen Uredbe). Navedeno pomeni, da zavezanec zaradi samega plačila pristojbine ne prejme neke odmene, ampak mora za njeno pridobitev ne le konkurirati na javnem razpisu, temveč na njem tudi uspeti. Zaradi tega tako izpodbijane dajatve ni šteti za pristojbino, temveč – ker avtomatična posledica njenega plačila ni neka neposredna protidajatev oziroma storitev – za davek.
7. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da mora biti davek skladno s 147. členom Ustave predpisan z zakonom tako, da je že iz zakona razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od davkoplačevalca (glej 9. točko obrazložitve odločbe št. U-I-296/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 82/97 in OdlUS VI, 157). Navedene zahteve pa izpodbijani 107. člen ZMed ne izpolnjuje. Zakonodajalec je namreč opredelitev posameznih elementov obdavčitve, ki spadajo v zakonsko materijo opredelitve davkov (predmet obdavčitve, zavezanec, osnova in stopnja), prepustil ureditvi s podzakonskim predpisom, namesto da bi jih uzakonil sam (nato pa, če bi se odločil za podrobnejše podzakonsko urejanje, izvršni oblasti dal napotke, usmeritve in okvire za predpisovanje vsebin in količin obdavčenja v zakonsko določenih okvirih). Tako pa izpodbijana določba le uvaja dajatev ter opredeljuje zavezanca in posamezne druge značilnosti (vpliv velikosti območja, ki se pokriva s programskimi vsebinami in število prebivalcev na pokrivanem območju oziroma opredeljuje dajatev kot namenski vir državnega proračuna), iz katerih je sicer določljiva davčna osnova, ne pa tudi stopnja oziroma višina dajatve. To naj bi na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila določila Vlada s podzakonskim aktom, za katerega pa v zakonu ni vsebinskega okvira. Ker zaradi tega iz izpodbijane zakonske določbe ni razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od zavezanca, ta ni v neskladju zgolj s 147. členom Ustave, temveč tudi z 2. členom Ustave. Glede na to je Ustavno sodišče 107. člen ZMed razveljavilo, ne da bi ocenilo še posamezne druge očitke pobudnic.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan.

(*1) V drugem odstavku 107. člena ZMed je predpisano, da je pristojbina prihodek državnega proračuna, ki se usmerja za namene proračunskega sklada za avdiovizualne medije iz 110. člena ZMed, v tretjem odstavku 107. člena ZMed pa je dano pooblastilo Vladi za določitev plačevanja pristojbine po znižani stopnji.

(*2) Peti odstavek 110. člena ZMed se glasi: “Na predlog pristojnega ministra Vlada določi način, postopek, pogoje in merila za izvedbo rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje projektov iz proračunskega sklada za avdiovizualne medije, v skladu s tem zakonom in z zakonom o uresničevanju javnega interesa na področju kulture.”