Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 6. novembra 2003

1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-4014/2003 z dne 23. 4. 2003 in odločba Sodnika za prekrške Postojna št. P-1028/2001 z dne 7. 3. 2002 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Sodniku za prekrške Postojna v novo odločanje.

1. Pritožnik je bil s prvostopenjsko odločbo o prekršku spoznan za odgovornega storitve prekrška po Zakonu o dimnikarski službi (Uradni list SRS, št. 16/74 in nasl. – ZDimS). Izrečena mu je bila denarna kazen 15.000 SIT in naloženo plačilo povprečnine v znesku 7.000 SIT. Senat za prekrške je njegovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Odločanje Senata za prekrške naj bi odstopalo od sodne prakse, obrazložitev odločbe naj bi bila nezadostna in neprepričljiva, s tem pa tudi napačna, arbitrarna in samovoljna. Člen 23 Ustave (pravica do sodnega varstva) naj bi bil kršen, ker sta predlagateljica postopka in sodnica za prekrške sestri, torej v sorodstveni zvezi, zaradi katere bi morala biti sodnica za prekrške izločena. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev procesnih in materialnih določb. Drugostopenjska odločba naj bi bila pritožniku vročena prepozno, to je mesec dni po zastaranju prekrška oziroma po seji Senata za prekrške. Pritožnik ne verjame v datum, ko naj bi Senat za prekrške o pritožbi odločil.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-572/03 z dne 30. 9. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Senatu za prekrške in Sodniku za prekrške Postojna, ki nanjo nista odgovorila.
4. Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave med drugim izhaja tudi zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom v objektivno in nepristransko odločanje sodnika. Ker so zakonske določbe o izločitvi sodnika neposredno namenjene uresničevanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, lahko na podlagi ustavne pritožbe morebitne kršitve v zvezi s tem presoja tudi Ustavno sodišče v postopkih z ustavno pritožbo.
5. Eden izmed najpomembnejših procesnih institutov, ki služijo zagotovitvi navedene ustavne pravice, je tudi v postopku o prekršku institut izločitve sodnika oziroma osebe, ki opravlja kakšno uradno dolžnost v postopku o prekršku. Po 2. točki 77. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – v nadaljevanju: ZP) se izloči, kdor opravlja kakšno uradno dolžnost v postopku o prekršku, če je z obdolžencem, predstavnikom pravne osebe, njunima zagovornikoma, predlagateljem, oškodovancem, njihovim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v zakonski zvezi, ali živi z njimi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ali je z njimi v krvnem sorodstvu v ravni črti do kateregakoli kolena, v stranski črti do četrtega kolena, ali v svaštvu do drugega kolena. Gre za absolutni izločitveni razlog, za katerega zadošča že ugotovitev samega razmerja do navedenih subjektov in ni potrebna še nadaljnja ugotovitev, ali je obstoj navedenega razmerja utegnil vplivati na sodnika za prekrške. Tak vpliv se predpostavlja že sam po sebi ves čas postopka.
6. Če je v postopku o prekršku sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena (77. člen ZP), predstavlja to bistveno kršitev določb postopka o prekršku (1. točka prvega odstavka 186. člena ZP).
7. Po prvem odstavku 78. člena ZP morajo sodnik za prekrške in druge uradne osebe zahtevati svojo izločitev, kakor hitro zvedo, da je podan kakšen razlog za izločitev. Po drugem odstavku istega člena lahko izločitev zahteva tudi obdolženec ali predstavnik obdolžene pravne osebe ali predlagatelj postopka do izdaje odločbe o prekršku.
8. V konkretnem primeru je v pritožnikovi zadevi na prvi stopnji odločala sodnica za prekrške na predlog inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki je njena sestra. Senat za prekrške je v drugostopenjski odločbi zavzel stališče, da inšpektorica ni predlagateljica postopka, temveč je kot predlagatelja šteti zgolj Inšpektorat kot organ, zato naj ne bi bil podan izločitveni razlog. Senat za prekrške tudi navaja, da pritožnik tudi ni zahteval izločitve sodnice po drugem odstavku 78. člena ZP.
9. Takšnemu stališču Senata za prekrške ni mogoče pritrditi. ZP v prvem odstavku 105. člena sicer določa kot predlagatelja postopka pristojne organe, organizacije ali oškodovance, toda organ ali organizacijo v konkretnem postopku predstavlja oziroma zastopa vedno konkretna oseba, ki jo je tedaj v posameznem primeru šteti kot predlagatelja v smislu izločitvenih določb. Po stališču Senata za prekrške uradne osebe oziroma pooblaščene osebe organa ali organizacije nikoli ne bi bilo mogoče izločiti, saj bi kot predlagatelja postopka lahko šteli le celoten organ oziroma organizacijo. Pri tem tudi ne more biti upoštevno navajanje Senata za prekrške, da pritožnik v konkretnem primeru do izdaje odločbe o prekršku ni zahteval izločitve, saj bi se morala sodnica za prekrške po prvem odstavku 78. člena ZP glede na obstoj izločitvenega razloga izločiti že po uradni dolžnosti. Glede na navedeno predstavlja to stališče kršitev pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave).
10. Ker je odločbi razveljavilo že iz tega razloga, Ustavno sodišče ni ugotavljalo, ali so podane kršitve drugih ustavnih pravic.
11. Ker je Ustavno sodišče odločbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Sodniku za prekrške Postojna v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS (2. točka izreka). V novem postopku bo moral Sodnik za prekrške odločiti v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz te odločbe, prej pa bo moral odločiti, ali so še podani pogoji za izdajo odločbe o prekršku.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.