Na podlagi 12. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99, 110/02) in 17. člena statuta Občine Semič (Uradni list RS, št. 24/03 – uradno prečiščeno besedilo) je Občinski svet občine Semič na 8. seji dne 13. 11. 2003 sprejel

Za kulturni spomenik lokalnega pomena se razglasi naslednjo enoto dediščine:
Semič – Območje tabora (EŠD 11257).
Enota se razglasi za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi kulturnega, zgodovinskega, umetnostnega in arhitekturnega spomenika (v nadaljevanju: spomenik).

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik lokalnega pomena:
Območje tabora zamejuje cerkveni areal v naselju Semič.
Območje tabora se je oblikovalo v prvi polovici 16. stoletja (okoli leta 1526), ko je bilo okoli župnijske cerkve in starega župnišča postavljeno močno taborsko obzidje. S tem je bil cerkveni areal preurejen v protiturški tabor. Njegov nastanek je povezan s specifičnimi zgodovinskimi razmerami, saj je bil to čas nenehnih turških vpadov v Belo krajino, ki so izčrpavali pokrajino in njeno prebivalstvo. Močno utrjen tabor je nudil zavetje domačinom, ki so reševali lastna življenja, za visoke kamnite zidove pa so na varno lahko spravili tudi svoje premoženje (žito, živino ipd.).
Tabor sta oblikovali dve, višinsko različni liniji obzidja s strelnimi linami, ki je bilo na najbolj izpostavljenih mestih utrjeno s stolpi. Prva, nižje postavljena linija zidu, je zamejevala župnijsko dvorišče in vključevala tudi stavbo župnišča, utrjeno z okroglim stolpom. Župnišče je bilo vpeto v drugo linijo obzidja, ki je obkrožala župnijsko cerkev s pokopališčem. Ta je imela na južni strani posebej utrjeno trietažno zakristijo, ki je imela funkcijo stolpa-zatočišča s posebnim vhodom v nadstropju.
Ker taborsko obzidje v 19. stoletju ni bilo več potrebno, so že v prvi četrtini tega stoletja začeli z rušitvijo zgornjega zidu, večino obzidja pa so podrli v sredini 19. stoletja. Ob severni strani je bilo na obzidje, ko ni bilo več v funkciji, prislonjenih nekaj stanovanjskih hiš.
V 30 letih 20. stoletja je bilo porušeno tudi staro župnišče in pozidano novo. Kljub velikim rušitvam je dosti obzidja še ohranjenega in daje župnijskemu kompleksu značilno podobo. Danes je to največji ohranjeni taborski kompleks v Beli krajini in eden največjih na Dolenjskem. Mogočni kamniti zidovi, ob katere so na severni strani prislonjene skromne hišice in je na vrhu zaključeno s cerkvijo, oblikujejo kvalitetno urbanistično in arhitekturno zasnovo s posebnim likovno slikovitim poudarkom.

Spomenik obsega parcele št. 2, 1/2, 1/3, 3, 18, 331/2 in 332/1 2, k.o. Semič.
Izris meje območja, ki je v merilu 1: 1000, je sestavni del strokovnih podlag za razglasitev kulturnih spomenikov v Občini Semič, ki jih je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Novo mesto (v nadaljevanju: zavod) novembra 2003.
Strokovne podlage so na vpogled pri zavodu in Občini Semič.

Območje tabora je varovano v skladu z zakonom o varstvu kulturne dediščine ter skladno z 11. členom tega zakona vpisano v register nepremične kulturne dediščine.
Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, arhitekturnih, urbanističnih, likovnih in zgodovinskih vrednot v celoti, njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v spomenik ohranjanju in varovanju spomeniških lastnosti,
– predelava gabaritov, tlorisov, stavbenih in likovnih prvin in drugih stilnih elementov ter posegi v plasti spomenika so dovoljeni samo s predhodnimi pisnimi pogoji in soglasjem zavoda,
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov ter dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanje spomenika in ne moti v njej odvijajoče se dejavnosti,
– na spomenik je prepovedano postavljati nosilce infrastrukture in reklam, razen v izjemnih primerih in s soglasjem Zavoda.
Zavarovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, arhitekturnih, urbanističnih, likovnih in zgodovinskih vrednot,
– povečanju pričevalnosti kulturnega spomenika,
– predstavitvi kulturnih vrednot spomenika na situ, tisku in drugih medijih,
– znanstveno-raziskovalnemu delu,
– učno-demonstracijskemu delu,
– stanovanjski, kulturni, poslovni in storitveni dejavnosti.

Za vsako morebitno spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela ter za vsak poseg v spomenik in njegove dele je potrebno pridobiti soglasje zavoda.

Občinska uprava občine Semič mora v šestih mesecih po uveljavitvi tega sklepa izdati lastniku spomenika odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99, 110/02).
Odločba iz prejšnjega odstavka določa pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, posege, fizično zavarovanje, pravni promet, način upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Na podlagi tega sklepa pristojni organ občine v roku 30 dni od njegove uveljavitve predlaga zaznambo nepremičnega spomenika v zemljiško knjigo.

Nadzor nad izvajanjem tega sklepa opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine.

Ta sklep začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.