Na podlagi 12. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 in 110/02 – ZGO–1) izdaja vlada Republike Slovenije

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enoto dediščine Kranj – Palača občine Kranj (EŠD 1579).
Enota ima zaradi kulturnih, umetnostnih in arhitekturnih ter zgodovinskih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato se razglasi za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi umetnostnega in arhitekturnega ter zgodovinskega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:
Pretehtana postavitev in zasnova simetrične dvoranske stavbe z osrednjim volumnom na nosilnih stebrih in zgubano šotorasto streho na konzolnih nosilcih predstavljata izjemen posluh arhitekta Edvarda Ravnikarja za oblikovanje prostora, vključno z detajli. Z uravnoteženo uporabo sodobnih in tradicionalnih materialov je avtor dosegel tisti nivo kvalitetnega funkcionalnega regionalizma, ki pomeni nesporno najvišji dosežek slovenskega modernizma in obenem njegovo najkakovostnejšo stvaritev.

Spomenik obsega zemljišča z naslednjimi parcelnimi številkami: 280/1 (del parcele: zahodni del parkirišča vzhodno ob parcelah št. 284/3 in 284/2), 280/2 (del parcele: severozahodni del parcele ob južnem robu parcele št. 280/8), 280/8, 280/9, 284/2, 284/3, vse k.o. Kranj.
Meja spomenika je določena na katastrskem načrtu v merilu 1 : 1000 z dne 2. 9. 2003 in vrisana na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1 : 5000.
Izvirnika načrtov hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zavod).

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, umetnostnih in arhitekturnih ter zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,
– varovanje zlasti tlorisnih in višinskih gabaritov, konstrukcijske zasnove, tipičnih gradiv, ovrednotenih delov stavbnega pohištva in druge stavbne opreme,
– ohranjanje izvirne funkcionalne zasnove in razporeditev dejavnosti v notranjem in pripadajočem zunanjem prostoru.
Spomenik je zavarovan z namenom:
– trajne ohranitve kulturnih, umetnostnih in arhitekturnih ter zgodovinskih vrednot,
– preprečitve odtujevanja, nadomeščanja in uničevanja posameznih kosov notranje opreme,
– predstavitve kulturnih vrednot spomenika “in situ” in v medijih,
– povečanja pričevalnosti spomenika,
– spodbude učno-demonstracijskega in znanstveno-raziskovalnega dela.

Za vsako spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče je potrebno predhodno pridobiti pisne kulturnovarstvene pogoje in na njihovi podlagi pisno kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Pristojni organ mora v treh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati lastnikom spomenika ali njegovih delov odločbe o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 in 110/02 – ZGO -1).
Odločbe iz prejšnjega odstavka določajo pogoje za fizične posege in zavarovanje, pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pravni promet, načine upravljanja in rabe spomenika, dostopnost za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za čim bolj učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za področje kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.