Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Igorja Manfrede iz Nove Gorice, na seji dne 20. novembra 2003

1. Tretji stavek prvega odstavka 10. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 – popr., 7/95 in 44/96) je v neskladju z Ustavo.
2. Ugotovljeno neskladje je Državni zbor dolžan odpraviti v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se olajšava iz prvega odstavka 10. člena Zakona o dohodnini povečuje tudi za tiste otroke iz družinske skupnosti davčnega zavezanca, ki so njegovi pastorki.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrte alineje prvega odstavka 11. člena in drugega odstavka 11. člena Zakona o dohodnini se zavrže.

1. Pobudnik je zavezanec za dohodnino. Pravni interes za izpodbijanje prvega odstavka 10. člena in drugega odstavka 11. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh) izkazuje z uveljavljanjem davčne olajšave za otroka in pastorka, ki jih vzdržuje. Navaja, da mu davčni organ olajšavo prizna vsako leto drugače, kar naj bi potrjevale tudi priložene kopije vloženih pravnih sredstev zoper dohodninske odločbe. Glavna očitka namenja olajšavi za pastorka, ki se ne povečuje tako kot za otroka, oziroma priznavanju olajšave zavezancu, ki za preživljanje svojih otrok (pobudnikovih pastorkov) ničesar ne prispeva. Zato meni, da sta izpodbijani določbi v neskladju s 53., s 54., s 56. in s 153. členom Ustave. V utemeljitev navaja, da zakonodajalec ni imel stvarnega razloga za različno obravnavo otrok in pastorkov kot vzdrževanih družinskih članov, kar je razumeti tudi kot zatrjevanje neskladja z načelom enakosti iz 14. člena Ustave. Hkrati še posebej izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999 (Uradni list RS, št. 36/99 in OdlUS VIII, 83), s katero je bila ugotovljena neustavnost ureditve vzdrževanih družinskih članov iz četrte alineje prvega odstavka 11. člena ZDoh, ki se prav tako nanaša na pastorke, in določen rok za odpravo neustavnosti. Ker zakonodajalec ureditve kljub preteku danega roka še ni uskladil z Ustavo, zatrjuje pobudnik še kršitev načel pravne države (2. člen Ustave).
2. Državni zbor na navedbe v pobudi ni odgovoril.

3. Ustavno sodišče je pobudo za oceno ustavnosti četrte alineje prvega odstavka 11. člena in drugega odstavka 11. člena ZDoh zavrglo. Iz pobudnikovih navedb v priloženi kopiji vložene pritožbe zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2000(*1) namreč izhaja, da mu je bila v letih 1998, 1999 in 2000 priznana celotna olajšava za pastorka kot vzdrževana družinska člana. Glede na to mu skladno z drugim odstavkom 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) ni mogoče priznati pravnega interesa, saj izpodbijani določbi ne posegata v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Prav tako iz pobudnikovih očitkov ne izhaja, da bi do tovrstnega posega lahko prišlo. Navedeno še zlasti velja za drugi odstavek 11. člena ZDoh, ki ga pobudnik posebej izpostavlja. Ta se uporabi, če zavezanec, kateremu otrok ni zaupan, za otroka na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju (sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) prispeva za otrokovo preživljanje. Za kaj takega pa v pobudnikovem primeru ne gre, saj ta poudarja, da oče njegovih pastorkov za njihovo preživljanje ne prispeva ničesar.
4. Pobudo za oceno prvega odstavka 10. člena ZDoh je Ustavno sodišče sprejelo. Ker so bili pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS izpolnjeni, je takoj po sprejetju tega dela pobude nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. Ustavno sodišče je ustavnost posameznih zakonsko določenih olajšav iz 10. in 11. člena ZDoh za vzdrževane družinske člane že presojalo. Pri tem je med drugim (poleg 2. in 54. člena Ustave) izhajalo tudi iz tretjega odstavka 53. člena Ustave, po katerem država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere, oziroma iz prvega odstavka 56. člena Ustave, po katerem uživajo otroci posebno varstvo in skrb. Na tej podlagi je tako Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-19/94 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96 in OdlUS V, 156) ugotovilo, da so določbe 10. člena ZDoh v neskladju z Ustavo, kolikor ne izvzemajo v celoti od obdavčenja tistih zneskov, ki jih roditelj mora nameniti preživljanju svojega otroka, da bi bil temu zagotovljen življenjski minimum. Prav tako je pri dosedanji presoji ustavnosti olajšav za vzdrževane družinske člane izhajalo iz splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Navedeno načelo zakonodajalcu ne prepoveduje, da bi položaje pravnih subjektov urejal različno, pač pa, da bi to počel samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Na tej podlagi je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-10/98 (ki jo izpostavlja tudi pobudnik) ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo četrta alineja prvega odstavka 11. člena ZDoh, po kateri se pastorek šteje za vzdrževanega družinskega člana pod pogojem, da njegova starša nista zavezanca za dohodnino. Pri tem je izhajalo iz položaja oziroma razmerij v družinski skupnosti, sestavljeni iz roditelja, njegovega otroka ter očima oziroma mačehe, na podlagi katerih je ugotovilo, da zakonodajalec ni imel stvarnega razloga za razlikovanje med primeri, ko otroci živijo v družinski skupnosti s svojimi starši, in primeri, ko živijo v družinski skupnosti z enim od staršev ter očimom oziroma mačeho.
6. Kot izhaja iz pobudnikovih navedb, prihaja do razlikovanja med primeri, ko otroci živijo v družinski skupnosti s svojimi starši, in primeri, ko živijo v družinski skupnosti z enim od staršev ter očimom oziroma mačeho, tudi na podlagi tretjega stavka izpodbijanega prvega odstavka 10. člena ZDoh, ki določa, da se olajšava poveča za vsakega nadaljnjega otroka. Ker se na podlagi navedene določbe olajšava povečuje le, ko gre za lastne otroke zavezanca, ne pa tudi, ko gre za zavezančeve pastorke iz njegove družinske skupnosti, nastane med otroci pri priznavanju davčnih olajšav razlikovanje glede na osebne okoliščine otrok. Razlikovanja takšne vrste so po prvem odstavku 14. člena Ustave(*2) prepovedana. Zato je tretji stavek prvega odstavka 10. člena ZDoh v neskladju z Ustavo.
7. Ker bi razveljavitev neustavnega dela izpodbijane določbe prvega odstavka 10. člena ZDoh pomenila obdavčitev tistega dela dohodkov, ki bi bil skladno z uveljavljenim sistemom olajšav za vzdrževane družinske člane drugače neobdavčen, je Ustavno sodišče na podlagi 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo (1. točka izreka) in za odpravo ugotovljene neskladnosti z Ustavo določilo rok šestih mesecev (2. točka izreka). Hkrati je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo še način izvršitve odločbe (3. točka izreka).
8. Ustavno sodišče je namreč ob presoji ustavnosti posameznih določb ZDoh že večkrat ugotovilo njihovo protiustavnost in zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi. Tako je npr. z odločbo št. U-I-19/94 (glej 5. točko obrazložitve) zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladnost 10. člena ZDoh odpravi najkasneje v enem letu od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (odločba je bila objavljena 29. 11. 1996). Z odločbo št. U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999 (glej 5. točko obrazložitve) pa je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladnost četrte alineje prvega odstavka 11. člena ZDoh odpravi najkasneje v šestih mesecih od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (odločba je bila objavljena 14. 5. 1999). Vendar zakonodajalec teh protiustavnosti še vse do danes ni odpravil, kar predstavlja kršitev 2. člena in drugega odstavka 3. člena Ustave.
9. Ker bi zaradi navedene neaktivnosti zakonodajalca lahko tudi v predmetni zadevi prišlo do tega, da ugotovljena neustavnost tretjega stavka prvega odstavka 10. člena ZDoh ne bi bila odpravljena, se je Ustavno sodišče odločilo za določitev načina izvršitve odločbe (3. točka izreka). Glede na to se do odprave ugotovljenega neskladja zavezancem olajšava za 5% letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji ne bo povečevala zgolj za vsakega nadaljnjega lastnega otroka, temveč tudi za tiste nadaljnje otroke iz družinske skupnosti, ki so njihovi pastorki.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 25. člena, drugega odstavka 40. člena in 48. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Gre za pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Republike Slovenije, Izpostava Nova Gorica, št. 10 01659 0 z dne 12. 7. 2001.

(*2) Prvi odstavek 14. člena Ustave se glasi: “V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.”