Na podlagi četrtega odstavka 69. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US, 1/96, 9/99 – odl. US, 56/99 – ZON, 22/00 – ZJS in 67/02 – ZV-1) izdaja minister za okolje, prostor in energijo

Ta pravilnik določa merila in metode merjenja ter druge tehnike ocenjevanja onesnaženosti zunanjega zraka zaradi onesnaževal, za katera so na podlagi predpisov o kakovosti zunanjega zraka določene mejne in alarmne ali ciljne vrednosti (v nadaljnjem besedilu: monitoring kakovosti zunanjega zraka) v naslednjem obsegu:
– način izvajanja monitoringa kakovosti zunanjega zraka,
– referenčne metode za ocenjevanje koncentracij onesnaževal v zunanjem zraku,
– zahteve za vzorčevalno mesto in najmanjše število vzorčevalnih mest,
– pogostost meritev,
– kakovost meritev in negotovost modelnih izračunov in
– način rednega obveščanja javnosti o kakovosti zunanjega zraka.

Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1. Območje je območje iz predpisa, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka.
2. Poselitveno območje je poselitveno območje iz predpisa, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka.
3. Ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka so postopki in metode, ki se na podlagi meritev, izračunov, napovedi ali ocen ali kombinacij le-teh uporabljajo za ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka.
4. Indikativne meritve so meritve, ki se izvajajo z mobilnimi laboratoriji ali z začasnimi vzorčevalnimi mesti, ali meritve, ki se izvajajo s cenenimi merilniki, kot so na primer merilniki z difuznim vzorčenjem.
5. Sprejemljivo preseganje mejne vrednosti je preseganje iz predpisa, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka.
6. PM2,5 in PM10 so delci v zraku iz predpisa, ki ureja žveplov dioksid, dušikove okside, delce in svinec v zunanjem zraku.
7. Stalno vzorčevalno mesto je stalno mesto za izvajanje trajnih ali občasnih meritev. Če se meritve izvajajo občasno, mora biti število vzorcev dovolj veliko za ugotavljanje ravni onesnaženja.
8. Percentilna vrednost je vrednost, ki se izračuna po metodi iz 4. točke v prilogi 1 Odločbe Sveta EU 97/101/ES o vzajemni izmenjavi informacij in podatkov, pridobljenih preko mreže vzorčevalnih mest in posameznih vzorčevalnih mest, ki merijo onesnaženost zunanjega zraka v državah članicah EU.

(1) Izvedba monitoringa kakovosti zunanjega zraka obsega:
– vzpostavitev mreže stalnih vzorčevalnih mest za merjenje koncentracije onesnaževal v zunanjem zraku,
– izvajanje neprekinjenega in občasnega vzorčenja in merjenja koncentracije onesnaževal v zunanjem zraku na vzorčevalnih mestih iz prejšnje alinee,
– izvajanje občasnega vzorčenja in merjenja koncentracije onesnaževal na začasnih vzorčevalnih mestih z namenom izboljšanja prostorske ločljivosti ter potrjevanja modelskih izračunov in objektivnih ocen,
– izvajanje programa zagotavljanja kakovosti monitoringa in
– ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka na podlagi rezultatov meritev iz zgornjih alinei, drugih meritev, kot so meritve monitoringa lokalne skupnosti ali raziskovalnih projektov, seznamov virov onesnaženja, modelnih izračunov in objektivnih ocen.
(2) Če se onesnaženost zunanjega zraka ocenjuje z merjenjem skladno s predpisi, ki urejajo vsebnost onesnaževal v zunanjem zraku, je treba v okviru monitoringa kakovosti zunanjega zraka zagotoviti, da se vzorči na stalnih vzorčevalnih mestih neprekinjeno ali občasno. Če se vzorči občasno, mora biti pogostost vzorčenja dovolj velika, da je omogočeno ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka.
(3) Pri merjenjih, modeliranju in objektivnih ocenah onesnaženosti zunanjega zraka se kakovost rezultatov meritev in izračunov zagotovi na podlagi programa zagotavljanja kakovosti monitoringa.

(1) Vzpostavitev mreže stalnih vzorčevalnih mest za ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena obsega:
– načrtovanje vzorčevalnih mest,
– izbiro in določitev vzorčevalnih mest, značilnih za ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka,
– ureditev vzorčevalnih mest in njihovo zavarovanje,
– ustvarjanje tehničnih pogojev za merjenje koncentracije onesnaževal na vzorčevalnem mestu in
– opremljanje vzorčevalnih mest z napravami za zbiranje in prenos podatkov.
(2) Določbe prejšnjega odstavka veljajo tudi za vzpostavitev mreže začasnih vzorčevalnih mest iz tretje alinee prvega odstavka prejšnjega člena.
(3) Izvajanje vzorčenja in merjenja koncentracije onesnaževal v zunanjem zraku ter ocenjevanja onesnaženosti zunanjega zraka iz druge, tretje in pete alinee prvega odstavka prejšnjega člena obsega:
– ugotavljanje sprememb na vzorčevalnem mestu glede na stanje, dokumentirano v seznamu o vzorčevalnih mestih,
– vzorčenje zraka na vzorčevalnih mestih,
– merjenje koncentracije onesnaževal v vzorcih na vzorčevalnem mestu,
– pripravo vzorcev, prevoz vzorcev in shranjevanje vzorcev, če se izvajajo meritve v laboratoriju,
– prevzem in pripravo vzorcev, merjenje ter preskus vzorcev v laboratoriju,
– izvajanje rednih, izrednih postopkov umerjanja, vzdrževanja merilnih naprav in spremljevalne opreme,
– vzdrževanje vzorčevalnih mest,
– vrednotenje rezultatov meritev za ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka,
– ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka z modeliranjem ali na podlagi drugih objektivnih metod ocenjevanja onesnaženosti zunanjega zraka in
– izdelavo poročila o opravljenem vzorčenju, meritvah in ocenjevanju onesnaženosti zunanjega zraka.
(4) Pri ocenjevanju onesnaženosti zunanjega zraka se lahko merjenje koncentracij onesnaževal v zunanjem zraku nadomesti z modeliranjem ali z drugimi objektivnimi metodami ocenjevanja onesnaženosti zunanjega zraka samo, če merjenje ravni onesnaženosti v zunanjem zraku ni obvezno po predpisu, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka.

Pri vzpostavitvi mreže vzorčevalnih mest za merjenje koncentracije žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in dušikovih oksidov, delcev in svinca je treba zagotoviti, da:
– se za določanje lokacije vzorčevalnega mesta upoštevajo merila iz priloge 1 in priloge 2, ki sta sestavni del tega pravilnika,
– se za število stalnih vzorčevalnih mest upoštevajo merila za najmanjše število stalnih vzorčevalnih mest iz priloge 3, ki je sestavni del tega pravilnika,
– so stalna vzorčevalna mesta nameščena v vsakem območju in poselitvenem območju, v katerem je merjenje ravni onesnaženosti v zunanjem zraku obvezno po predpisu, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka, in je merjenje edini vir podatkov o onesnaženosti zunanjega zraka,
– so reprezentativna mesta za območje poselitve, kjer se ugotavlja onesnaženost zunanjega zraka zaradi žveplovega dioksida blizu večjih virov onesnaževanja, opremljena za vzorčenje in merjenje urne in deset minutne povprečne vrednosti žveplovega dioksida v zunanjem zraku in
– se najmanj za dve vzorčevalni mesti, ki sta reprezentativni za preučevanje onesnaženosti zunanjega zraka zaradi delcev, zagotovi sočasno vzorčenje in merjenje delcev PM 2,5 in PM 10 po predpisu, ki ureja žveplov dioksid, dušikove okside, delce in svinec v zunanjem zraku.

Pri ocenjevanju onesnaženosti zunanjega zraka na poselitvenih območjih, kjer se izmerjeni podatki mreže stalnih vzorčevalnih mest za merjenje žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in dušikovih oksidov, delcev in svinca v zunanjem zraku dopolnjujejo z informacijami iz evidenc o virih emisij po predpisih, ki urejajo emisije snovi v zrak iz virov onesnaževanja, iz rezultatov indikativnih meritev in iz izračunov modeliranja kakovosti zraka, je treba glede števila vzorčevalnih mest in glede prostorske ločljivosti drugih tehnik ocenjevanja onesnaženosti zunanjega zraka upoštevati merila iz 1. točke priloge 2 tega pravilnika in iz 1. točke priloge 3 tega pravilnika.

Pri vzpostavitvi mreže stalnih vzorčevalnih mest za merjenje benzena in ogljikovega monoksida je treba zagotoviti, da:
– se za določanje lokacije vzorčevalnega mesta upoštevajo merila iz priloge 1 in priloge 2 tega pravilnika in
– se za število stalnih vzorčevalnih mest upoštevajo merila za najmanjše število vzorčevalnih mest iz priloge 3 tega pravilnika.

Pri ocenjevanju onesnaženosti zunanjega zraka na poselitvenih območjih, kjer se izmerjeni podatki mreže stalnih vzorčevalnih mest za merjenje benzena in ogljikovega monoksida v zunanjem zraku dopolnjujejo z informacijami iz evidenc o virih emisij v skladu s predpisi, ki urejajo emisije snovi v zrak iz virov onesnaževanja, iz rezultatov indikativnih meritev in iz izračunov modeliranja kakovosti zraka, je treba glede števila vzorčevalnih mest in glede prostorske ločljivosti drugih tehnik ocenjevanja onesnaženosti zunanjega zraka upoštevati merila iz I. točke priloge 1 tega pravilnika in iz 1. točke priloge 4, ki je sestavni del tega pravilnika.

(1) Pri vzpostavitvi mreže stalnih vzorčevalnih mest za merjenje ozona je treba zagotoviti, da:
– se za določanje lokacije vzorčevalnega mesta upoštevajo merila iz prilog 1 in 2 tega pravilnika,
– se za število vzorčevalnih mest upoštevajo merila za najmanjše število vzorčevalnih mest iz 1. točke priloge 3 tega pravilnika, če je merjenje edini vir podatkov o koncentraciji ozona na območju,
– se vsebnost ozona v zunanjem zraku ugotavlja z neprekinjenimi meritvami, če je na območju koncentracija ozona presegla dolgoročno naravnano vrednost po predpisu, ki ureja ozon v zunanjem zraku, vsako leto v obdobju zadnjih petih let, in
– se ugotavlja vsebnost dušikovih oksidov v zunanjem zraku najmanj na polovici od vseh vzorčevalnih mest. Merjenje dušikovih oksidov mora biti neprekinjeno, razen če gre za vzorčevalno mesto s podeželskega ozadja, ki je opisano v 1. točki priloge 3 tega pravilnika, in kjer se lahko uporabljajo druge merilne metode.
(2) Če za posamezno območje ni na razpolago rezultatov neprekinjenih meritev ozona za obdobje vseh zadnjih petih let, se lahko za oceno preseganja dolgoročno naravnane vrednosti uporabi kombinacija rezultatov meritev krajšega časa na mestih največjega onesnaženja in informacij iz evidenc o virih emisij ter rezultatov modeliranja.

Če je bila na območju ali poselitvenem območju koncentracija ozona v zunanjem zraku vsako leto v obdobju zadnjih pet let nižja od dolgoročno naravnane vrednosti, določene v predpisu, ki ureja ozon v zunanjem zraku, se mora število vzorčevalnih mest, na katerih se koncentracija ozona meri neprekinjeno, določiti na način iz 3. točke priloge 3 tega pravilnika.

(1) V okviru monitoringa kakovosti zunanjega zraka je treba zagotoviti, da se najmanj na enem stalnem vzorčevalnem mestu za ugotavljanje koncentracije ozona v zunanjem zraku izvaja vzorčevanje za merjenje hlapnih organskih snovi, ki so v predpisu, ki ureja ozon v zunanjem zraku, določene kot predhodniki ozona.
(2) Metode vzorčenja in merjenja koncentracij hlapnih organskih snovi iz prejšnjega odstavka se določijo v programu monitoringa kakovosti zunanjega zraka, pri čemer je treba upoštevati tudi mednarodne sporazume o skupnih programih monitoringa in vrednotenja prenosa onesnaževal na daljavo.

(1) Za ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka se lahko število vzorčevalnih mest iz 1. točke priloge 3 tega pravilnika zmanjša na območjih ali poselitvenih območjih, kjer se izmerjeni podatki mreže stalnih vzorčevalnih mest dopolnjujejo z informacijami iz rezultatov indikativnih meritev in iz izračunov modeliranja kakovosti zraka, če:
– dopolnilne metode ugotavljanja ozona v zunanjem zraku zagotavljajo primerni nivo informacij za ugotavljanje ciljne, opozorilne in alarmne vrednosti pri ocenjevanju onesnaženosti zunanjega zraka v skladu s predpisom, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka;
– sta število vzorčevalnih mest in prostorska ločljivost drugih uporabljenih tehnik zadostna, da se ugotovi koncentracijo ozona v zunanjem zraku ob upoštevanju ciljev kakovosti podatkov iz 1. do 3. točke priloge 4, in da so rezultati ocenjevanja taki, kot jih določa 5. točka priloge 4;
– število vzorčevalnih mest na poselitvenem območju ali na območju ni manjše od enega vzorčevalnega mesta na dva milijona prebivalcev ali enega vzorčevalnega mesta na 50.000 km2, če to pomeni večje število vzorčevalnih mest na območju;
– je na vsakem poselitvenem območju ali območju najmanj eno vzorčevalno mesto in
– se meri koncentracija dušikovih oksidov na vseh vzorčevalnih mestih, ki še ostanejo stalna vzorčevalna mesta, razen mest podeželskega ozadja.
(2) Če se pri ocenjevanju onesnaženosti zunanjega zraka ugotavlja ciljna vrednost, se ob izpolnjenosti pogojev iz prejšnjega odstavka lahko upoštevajo tudi rezultati modeliranja oziroma indikativnih meritev.

(1) Monitoring kakovosti zunanjega zraka zagotavlja Agencija Republike Slovenije za okolje, izvajajo pa ga strokovne službe v njeni sestavi in zunanji izvajalci.
(2) Izvajalec posameznih nalog monitoringa kakovosti zunanjega zraka, ki se nanašajo na vzorčenje in preskuse vzorcev po tem pravilniku, mora imeti veljavno akreditacijsko listino v skladu s standardom SIST EN ISO/IEC 17025, ki vsebuje splošne zahteve za usposobljenost preskusnih in umerjevalnih laboratorijev, za tista onesnaževala, katerih meritve v vzorcih zunanjega zraka izvaja.

(1) Monitoring kakovosti zunanjega zraka se mora izvajati skladno s programom monitoringa kakovosti zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: program monitoringa).
(2) Program monitoringa pripravi ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, najmanj za eno, lahko pa tudi za več let.
(3) Program monitoringa vsebuje:
1. izbor in opis vzorčevalnih mest ter nabor meritev na posameznem mestu;
2. opis postopkov in opreme vzorčenja ter merjenja koncentracije onesnaževal;
3. zahteve merilnim mrežam za podajanje rezultatov, kot so frekvenca in način podajanja, format zapisa in kode veljavnosti podatkov;
4. letni načrt neprekinjenega in občasnega vzorčenja in merjenja onesnaževal;
5. program zagotavljanja kakovosti monitoringa v naslednjem obsegu:
– povzetek razvoja standardizacije ter zadnjih potrjevanj opreme, metod, merilnih mest in laboratorijev, vezan na izvajanja monitoringa,
– predpisano metodologijo zagotavljanja kakovosti, kot so način preverjanja doseganja ciljev kakovosti ali lastnosti naprav, obvezna navodila za vzdrževanje merilnih mest,
– periode rednih umerjanj,
– kriterije ter klasifikacijo določanja veljavnosti podatkov (princip kontrole podatkov),
– načrt dodatnih aktivnosti, kot je sodelovanje v primerjalnih meritvah;
6. načrt ocenjevanja onesnaženosti zunanjega zraka;
7. obseg meritev, ki izhajajo iz obveznosti izpolnjevanja zahtev mednarodnih pogodb;
8. obseg meritev indikativnih meritev in meritev prednostnih parametrov in
9. oceno finančnih sredstev za izvedbo programa monitoringa.

(1) Za vzorčenje in merjenje onesnaževal v zunanjem zraku se uporabljajo referenčne preskusne metode, določene s standardi iz priloge 5, ki je sestavni del pravilnika.
(2) Za preskuse vzorcev iz prejšnjega odstavka se lahko uporabljajo tudi druge preskusne metode, če dajejo rezultate, ki so enakovredni rezultatom, pridobljenim z referenčnimi preskusnimi metodami iz priloge 5 tega pravilnika in se jih potrdi v programu monitoringa.
(3) Rezultati meritev se morajo podajati v skladu z zahtevami iz priloge 6 o normiranju ter z metodologijo izračunavanja agregiranih podatkov iz priloge 7. Priloga 6 in priloga 7 sta sestavni del tega pravilnika.

(1) O vzpostavitvi mreže vzorčevalnih mest, izvajanju neprekinjenega in občasnega vzorčenja, merjenju koncentracije onesnaževal v zunanjem zraku in ocenjevanju onesnaženosti zunanjega zraka, ki so predmet monitoringa, se mora za vsako koledarsko leto izdelati poročilo o monitoringu.
(2) Poročilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati podatke o:
– izvajalcih posameznih nalog monitoringa;
– mreži vzorčevalnih mest in obsegu meritev;
– času in načinu vzorčenja, uporabljenih merilnih metodah in merilni opremi;
– uspešnosti zagotavljanja ciljev kakovosti po metodologiji iz programa zagotavljanja kakovosti, ki je sestavni del programa monitoringa;
– ostalih informacijah s področja zagotavljanja kakovosti, kot so zagotavljanje sledljivosti, sodelovanje v primerjalnih meritvah, odstopanja od predpisane metodologije in razlogih zanje;
– rezultatih ocenjevanja onesnaženosti zunanjega zraka.
(3) Rezultati ocenjevanja onesnaženosti zunanjega zraka iz šeste alinee prejšnjega odstavka vsebujejo predvsem naslednje podatke:
– o pojavih ravni onesnaženosti, ko je presežena vsota mejne vrednosti in sprejemljivega odstopanja, o območjih in poselitvenih območjih, kjer so te ravni opažene, ter o datumih ali obdobjih, ko so te ravni opažene, in njihovih izmerjenih vrednostih;
– o pojavih ravni onesnaženosti, ko je presežena mejna vrednost za onesnaževalo, za katerega ni predpisano sprejemljivo preseganje mejne vrednosti o območjih in poselitvenih območjih, kjer so te ravni opažene, ter o datumih ali obdobjih, ko so te ravni opažene, in njihovih izmerjenih vrednostih;
– o vzrokih za vsak zabeležen primer iz prejšnjih dveh alinei;
– o območjih in poselitvenih območjih, v katerih so ravni onesnaževal pod mejnimi vrednostmi;
– o aritmetični sredini, mediani, 98. percentilni vrednosti in najvišji koncentraciji, izračunani iz meritev delcev PM2,5 v katerih koli štiriindvajsetih urah v preteklem letu;
– o stanju onesnaženosti zunanjega zraka zaradi žveplovega dioksida, dušikovih oksidov, delcev, svinca, benzena in ogljikovega monoksida;
– o pridobljenih izkušnjah pri ocenjevanju onesnaženosti zunanjega zraka z benzenom in ogljikovim monoksidom ter o izpolnjevanju pogojev iz priloge 5 tega pravilnika pri merjenju koncentracije benzena in ogljikovega monoksida;
– o pojavih ravni onesnaženosti z ozonom, ko je bila presežena ciljna vrednost oziroma dolgoročno naravnana vrednost za ozon, o območjih in poselitvenih območjih, kjer so te ravni opažene, ter o datumih ali obdobjih, ko so te ravni opažene, in njihovih izmerjenih vrednostih;
– o območjih in poselitvenih območjih, kjer so ravni onesnaženosti pod dolgoročno naravnano vrednostjo za ozon, ter o datumih ali obdobjih, ko so te ravni opažene, in njihovih izmerjenih vrednostih;
– o agregiranih podatkih in statičnih parametrih onesnaženosti zunanjega zraka z ozonom, izračunanih po merilih, določenih v prilogi 7 tega pravilnika;
– o letni povprečni vrednosti predhodnikov ozona;
– o metodah, uporabljenih za ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka;
– o rezultatih meritev, ki jih v zvezi z onesnaženostjo zunanjega zraka izvajajo lokalne skupnosti in zavezanci za izvajanje obratovalnega monitoringa v skladu s predpisom, ki ureja izvajanje obratovalnega monitoringa.
(4) Za območja ali poselitvena območja, kjer se za ocenjevanje onesnaženosti zunanjega zraka uporabljajo drugi viri podatkov, ki dopolnjujejo meritve, ali pa so ti drugi viri podatkov edini način ocenjevanja, je treba v poročilu podati naslednje informacije:
– opis izvedenega ocenjevanja,
– uporabljeni modelni izračuni in objektivne metode, z navedenimi opisi metod,
– viri podatkov in informacij,
– opis rezultatov, skupaj z negotovostmi in zlasti obsegom območja ali, če je to pomembno, celotno dolžino cest v območju ali poselitvenem območju, zaradi katere koncentracije presegajo mejno vrednost oziroma mejno vrednost in sprejemljivo preseganje, ali, kjer koncentracije presegajo zgornji ali spodnji ocenjevalni prag po predpisu, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka,
– prebivalstvo, izpostavljeno koncentracijam, ki presegajo predpisano mejno vrednost varovanja zdravja ljudi.
(5) Poročilo o monitoringu iz prvega odstavka tega člena obsega tudi z grafične priloge v merilu 1: 25.000, na katerih se označijo za posamezna območja in poselitvena območja preseganja mejnih vrednosti, vsote mejne vrednosti in sprejemljivega odstopanja ter opozorilnih, alarmnih, ciljnih in dolgoročno naravnanih vrednosti.

(1) Poročilo o monitoringu iz prvega odstavka prejšnjega člena se izdela vsako leto do 30. septembra za preteklo leto.
(2) Poročilo o monitoringu iz prejšnjega odstavka hrani ministrstvo najmanj deset let.

(1) Agencija Republike Slovenije za okolje zagotovi, da so vse informacije o koncentracijah onesnaževal v zunanjem zraku preko javnih medijev, kot so televizija in radio, teletekst, tisk, informacijski panoji ali računalniško omrežje, redno na voljo javnosti ter ustreznim organizacijam, kot so okoljske organizacije, potrošniške organizacije, organizacije, ki zastopajo interese zdravstveno občutljivega prebivalstva, zdravstvene organizacije.
(2) Informacije o koncentracijah žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in delcev v zunanjem zraku se obnavljajo dnevno, v primeru urnih vrednosti za žveplov dioksid in dušikov dioksid pa vsako uro.
(3) Informacije o koncentracijah svinca v zunanjem zraku se obnavljajo vsake tri mesece.
(4) Informacije o koncentracijah benzena v zunanjem zraku, kot povprečni vrednosti zadnjih 12 mesecev, se obnavljajo najmanj vsake tri mesece, če je mogoče, vsak mesec.
(5) Informacije o koncentracijah ogljikovega monoksida v zunanjem zraku, kot je največje tekoče povprečje v osmih urah, se obnavljajo dnevno, če je mogoče, vsako uro.
(6) Informacije o koncentracijah ozona v zunanjem zraku se obnavljajo dnevno, če je potrebno in izvedljivo, tudi vsako uro.
(7) Če koncentracije presegajo mejne in opozorilne vrednosti oziroma ciljne in dolgoročno naravnane vrednosti za ozon, mora informacija vsebovati tudi kratko oceno o vplivih na zdravje ljudi in o vplivih na vegetacijo, če gre za onesnaženost z ozonom.
(8) Če je na posameznem območju presežena alarmna vrednost za žveplov dioksid in dušikov dioksid, morajo biti javnosti na voljo podrobnosti iz 1. točke priloge 8, ki je sestavni del tega pravilnika.
(9) Če je na posameznem območju presežena opozorilna ali alarmna vrednost za ozon, morajo biti javnosti na voljo podrobnosti iz 2. točke priloge 8 tega pravilnika.
(10) Informacije iz prejšnjih odstavkov tega člena, ki so na voljo javnosti in organizacijam, morajo biti jasne in razumljive.

Prvi program monitoringa iz 14. člena tega pravilnika izda ministrstvo, pristojno za okolje, najkasneje do 31. decembra 2003.

(1) Ne glede na določbe 13. člena tega pravilnika lahko izvajalec monitoringa kakovosti zunanjega zraka do konca leta 2006 izvaja monitoring kakovosti zunanjega zraka, tudi če ne izpolnjuje pogoja, določenega v drugem odstavku 13. člena tega pravilnika, če:
– osebje, ki opravlja naloge monitoringa kakovosti zunanjega zraka, izpolnjuje pogoje, določene s standardom SIST EN ISO/IEC 17025, ki vsebuje splošne zahteve za usposobljenost preskusnih in umerjevalnih laboratorijev in
– ima opremo in prostore, primerne in vzdrževane v skladu s standardom iz prejšnje alinee.
(2) Metode iz 8. točke 2. člena tega pravilnika, se za izračun percentilne vrednosti začne uporabljati z dnem pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

* Ta pravilnik vsebinsko povzema Direktivo Sveta 2002/3/ES o ozonu v zunanjem zraku, Direktivo Sveta 1999/30/ES o mejnih vrednostih žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in dušikovih oksidov, trdnih delcev in svinca v zunanjem zraku in Direktivo Sveta 2000/69/ES o mejnih vrednostih benzena in ogljikovega monoksida v zunanjem zraku