Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji 4. decembra 2003

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 662/2000 z dne 26. 2. 2003 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ustavnemu pritožniku je prvostopni upravni organ priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja – interniranca. Odločba je bila nato v postopku revizije odpravljena, revizijski upravni organ je odločil, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03, ur.p.b. – v nadaljevanju: ZZVN). Tako odločitev je pritožnik izpodbijal v upravnem sporu in Upravno sodišče je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Zoper tako sodbo pa se je pritožilo pristojno ministrstvo in s pritožbo uspelo: Vrhovno sodišče je sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.
2. Ves čas opisanega postopka ni sporno, da je bil ustavni pritožnik s starši že 8. 8. 1940 interniran od italijanskih oblasti, ker sta bila starša pripadnika gibanja TIGR, in so v internaciji ostali do konca vojne.
3. Različni pa so bili pogledi upravnih organov obeh stopenj in nato obeh sodišč na materialnopravno vprašanje, ali gre pritožniku po 1. in 2. členu ZZVN status žrtve, čeprav v internacijo ni bil poslan v vojni in ga zato ni interniral medvojni okupator.
4. Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi je, da pritožnik, ki je bil poslan v internacijo od italijanskih oblasti pred začetkom vojne oziroma pred italijansko okupacijo dela slovenskega ozemlja in na ozemlju, ki je tedaj sodilo pod Italijo, ne izpolnjuje uzakonjenih pogojev za priznanje žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Dejstvo, da se je prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje tedanjih italijanskih oblasti zoper pritožnika nadaljevalo tudi po 6. 4. 1941 oziroma po italijanski okupaciji slovenskega ozemlja, po presoji tega sodišča ne vpliva na odločitev o zadevi.
5. Ustavni pritožnik meni, da mu je s tako sodno odločitvijo kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), zato predlaga razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča in odločbe pristojnega ministrstva.
6. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 27. 5. 2003 ustavno pritožbo sprejelo. Poslalo jo je Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

7. Člen 1 in prvi odstavek 2. člena ZZVN med drugim opredeljujeta kot žrtev vojnega nasilja državljana Republike Slovenije, ki je bil iz političnih ali nacionalnih razlogov v vojni izpostavljen nasilnim ukrepom italijanskih okupatorjev tako, da je bil od njih poslan v internacijo.
8. Vprašanje (uporabe materialnega prava), odločilno za obravnavano zadevo, je: ali je žrtev vojnega nasilja po ZZVN tudi državljan Republike Slovenije, ki je bil iz političnih ali nacionalnih razlogov v vojni izpostavljen nasilnim ukrepom italijanskih okupatorjev tako, da so ga te še naprej zadržale v internaciji, v katero so ga poslale že pred vojno, tj. pred vojaško agresijo Italije na Kraljevino Jugoslavijo.(*1) Vse druge okoliščine (državljanstvo, čas vojne, delovanje italijanskega okupatorja, internacija in politični ali nacionalni razlog za interniranost) niso sporne ali pa glede na obrazložitev izpodbijane sodbe niso pomembne. Časa interniranosti pred vojno pritožnik ne uveljavlja.
9. Gledano s stališča pravilnosti uporabe pravne norme gre torej za vprašanje, ali je treba kot izpostavljenost prisilnim ukrepom okupatorja med vojno (1. člen ZZVN) šteti le primere, ko je okupator šele med vojno poslal državljana Republike Slovenije v internacijo (prvi odstavek 2. člena), ali tudi primere, ko ga je v času vojne v internaciji zadržal. Z drugo besedo: ali je razlika med “poslati v internacijo” in “obdržati v internaciji” lahko odločilna za to, da interesentu pripada (v prvem primeru) ali ne pripada status žrtve vojnega nasilja (v drugem primeru).
10. Ustavno sodišče sodi, da iz samega besedila zakonskih določb ne izhaja kot edina možnost razlage tista, ki jo uveljavlja izpodbijana sodba. Ko 1. člen določa splošne pogoje, govori o izpostavljenosti prisilnim ukrepom kot o trajajočem stanju. Iz določb prvega odstavka 2. člena je mogoče sestaviti zahtevano dejansko stanje, da so okupacijske sile poslale državljana v internacijo po 6. 4. 1941. Toda po presoji Ustavnega sodišča gre v obravnavanem primeru za dejanski stan, za katerega je potreben globji preudarek, ali smiselno ne ustreza vsebini zakonske norme, čeprav z njenim besedilom ni nedvoumno in izrecno zajet.
11. Kot je Ustavno sodišče že pojasnjevalo (sklep št. U-I-327/96 z dne 10. 2. 2000, Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS št. IX,19), je ustavodajalec v tretjem odstavku 50. člena Ustave določil posebno varstvo žrtev vojnega nasilja, ker je presodil, da so nekatere smiselno zaokrožene oblike vojnega nasilja v vojnih letih pustile na vojni generaciji današnjih državljanov Republike Slovenije (v povprečju in v pretežnem številu primerov) take posledice, ki jih je zdaj mogoče odpravljati, upočasnjevati ali blažiti s posebnimi materialnimi in organizacijskimi napori družbe. Presodil je tudi, da je v skladu z načeli socialne države, če si sedanje in prihodnje aktivne generacije naložijo take posebne napore oziroma bremena, in da je družba kot celota v načelu tega tudi sposobna. Ne gre za poravnavanje dolga države žrtvam, temveč za solidarnost kot eno od načel socialne države.
12. Katere značilne razmere oblikovati v pravno upoštevne in zaokrožene tipizirane oblike nasilja, kakšno težo in kakšne posledice pripisati tem oblikam in kakšna upravičenja zaradi njih priznati, je prepuščeno zakonu. Ta določa tudi, kako trajanje nasilja vpliva na pridobitev in obseg upravičenj. Zakonodajalec je utemeljeno omejil pojem vojnega nasilja na nasilja, povzročeno po okupatorju, dobo tega nasilja pa na čas vojne. Ustavno sodišče je večkrat opozorilo in utemeljilo, da je imel in zakaj je imel zakonodajalec pri urejanju tega posebnega dela socialnega varstva še prav posebno široko polje prostega odločanja. Zato Ustavno sodišče praviloma zavrača pobude, ki očitajo določbam ZZVN neustavnost, merijo pa na to, da bi se krog upravičencev ali obseg upravičenj povečeval.
13. Ob vsej tej zadržanosti pri ocenjevanju ustavnosti zakonskih določb pa bi Ustavno sodišče moralo ugotoviti neskladje z Ustavo, med drugim, kadar bi zakonska norma nerazumno razlikovala enaka dejanska stanja.
14. Po presoji Ustavnega sodišča bi šlo za tako nerazumnost in za neskladje s smislom določbe tretjega odstavka 50. člena Ustave (o posebnem varstvu žrtev vojnega nasilja), če bi ZZVN primere, kakršen je pritožnikov, izključeval. Upoštevne sestavine takega primera so: internacija skozi ves čas vojne, prizadejana po italijanskih okupacijskih silah iz političnih oziroma nacionalnih razlogov. Očitno so to sestavine dejanskega stanja, zaradi katerih zakonodajalec v skladu z Ustavo namenja državljanu Slovenije upravičenja, ki naj mu poslej blažijo škodne posledice prestanega nasilja. Če je to nasilje iz istih razlogov in od istega povzročitelja trajalo celo že pred časom, ki ga lahko upošteva ZZVN, je laično gledano upravičenost do posebnega (socialnega) varstva le še toliko večja. Nikakor pa zakonodajalec te okoliščine ne sme uzakoniti kot izključujoče. To bi namreč pomenilo: res je državljan preživel ves čas vojne v internaciji; za kar bi mu njegova država priznala upravičenja žrtve; ker pa v to internacijo ni bil poslan šele po 6. 4. 1941, temveč ga je vojna v njej (celo) že zatekla, upravičenj ni.
15. Ko bi bilo mogoče del prvega odstavka 2. člena ZZVN, namreč besedo “poslale”, razlagati in uporabljati le tako, kot je v izpodbijani sodbi, bi moralo Ustavno sodišče ob obravnavanju ustavne pritožbe ugotoviti neustavnost tega dela zakonske določbe in ga v skladu z drugim odstavkom 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) razveljaviti.
16. Vendar po presoji Ustavnega sodišča ni tako. Ob pravilnem razumevanju in upoštevanju očitne zakonodajalčeve, na ustavni normi temelječe volje, ni mogoče prvega odstavka 2. člena ZZVN, kjer gre za dejanski stan internacije, razlagati, kot da državljan, ki je vso vojno preživel v internaciji, ne izpolnjuje pogojev iz tega odstavka, če ni bil v to internacijo poslan šele po 6. 4. 1941, temveč že prej. Nasprotno: v takem primeru so pogoji v celoti izpolnjeni. Bistveno je namreč dejstvo internacije in njeno trajanje. Dejstvo, da interniranec ni v internacijo poslan šele po začetku vojne, temveč že pred njo, ali da internacija ni nastala šele po 6. 4. 1941, temveč se je takrat le nadaljevala, oziroma da je interniranec prestajal internacijo tudi že v času, ki se mu ne more vštevati v dobo za status žrtve, žrtvi ne more odvzeti statusa in upravičenj za čas internacije med vojno. Pogoj, da so okupacijske sile poslale državljana v internacijo v času vojne, je v celoti izpolnjen tudi, če so ga tja poslale že pred vojno, v času vojne pa ga v internaciji zadržale. Dejstvo, da to ni izrecno tako zapisano v ZZVN, je treba pripisati temu, da gre v obravnavanem primeru za izjemo, gotovo celo redko izjemo: zelo pretežno se je internacija – kot tudi druge vrste nasilnih ukrepov iz ZZVN – začela po začetku vojne.
17. Razlaga določb 1. člena in prvega odstavka 2. člena ZZVN, kakor jo je uporabila izpodbijana sodba, krši načelo enakosti pred zakonom. Zaradi nje so morebitni upravičenci, kakršen je pritožnik, prikrajšani za status in iz njega izvirajoča upravičenja, ki jih zakonodajalec očitno tudi zanje predvideva in ki jih drugi ob enakem izpolnjevanju vseh uzakonjenih pogojev dosegajo. Tako je z izpodbijano sodbo kršeno načelo iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
18. Zato je bilo sodbo, ki zavrne upravno tožbo prav zaradi opisane uporabe materialnega prava (predzadnji in zadnji odstavek obrazložitve izpodbijane sodbe), treba razveljaviti. Pri ponovnem sojenju Vrhovno sodišče ne bo smelo zavrniti pritožnikove zahteve za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja samo zaradi tega, ker je bil interniranec tudi že pred 6. 4. 1941 in ne šele po tem dnevu. Ustavno sodišče se ni ukvarjalo še z drugimi sestavinami dejanskega stanja, npr. z vprašanjem, ali so politični oziroma nacionalni razlogi za interniranost pritožnikovih staršev (in z njimi pritožnika) v času vojne dokazani, zaradi česar je med drugim Upravno sodišče s sodbo št. U 184/99 z dne 8. 5. 2000 vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS (Uradni list RS, št. 15/94) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Ni mogoče povsem prezreti dejstva, da je bila Italija v času, ko je bil ustavni pritožnik poslan v internacijo, že v vojni. Italija je namreč napovedala vojno Franciji in Združenemu kraljestvu 10. 6. 1940 in od tega dne se šteje, da je uradno vstopila v drugo svetovno vojno. Ozemlje Furlanije – Julijske krajine, na katerem je prebival ustavni pritožnik, je bilo od 10. 6. 1940 dalje v vojni, kar je bila tudi podlaga za ukrep interniranja ustavnega pritožnika in njegove družine v avgustu 1940.