Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti družbe Liv Postojna Hidravlika, stroji, plastika, d.d., Postojna, ki jo zastopa Janez Perš, odvetnik v Murski Soboti, na seji dne 17. decembra 2003

Druga točka 1. člena Odloka o komunalnih taksah (Uradni list RS, št. 59/96, 68/96 popr., 13/97 in 61/99) se razveljavi, kolikor se nanaša na napise, objave in druge oblike reklamnih oglasov, ki se nahajajo na zemljiščih in stavbah v zasebni lasti.

1. Pobudnica izpodbija Odlok o komunalnih taksah (v nadaljevanju Odlok). Navaja, da ji je bilo z odločbama Občine Postojna naloženo plačilo takse za reklamni napis z logotipom pobudnice, ki je nameščen na zidu stavbe na območju proizvodnega kompleksa v lasti pobudnice. Za postavitev reklamnih objektov na zemljiščih v zasebni lasti naj ne bi smela predpisati komunalne takse, saj jo lahko pobira le za reklame, ki so postavljene, pritrjene ali drugače označene na javnih mestih, kot to predvideva Zakon o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65 in nasl. – v nadaljevanju: ZKT). V neskladju s tem naj bi Poseben del Odloka v točki 1 pojasnila tarifne številke 2 določal, da je za reklamni objekt pomembna usmerjenost njegove sporočilnosti in ne lastništvo nepremičnine, na kateri se ta objekt nahaja. Pobudnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano določbo Odloka odpravi, ker naj bi bila v nasprotju s 5. točko 4. člena ZKT ter s 67. in z 69. členom Ustave.
2. Občina odgovarja, da niti Zakon, niti drugi predpisi ne definirajo javnega mesta. Označevanje firme, izdelkov firme ali dejavnosti družb z napisi in reklamnimi tablami, postavljenimi na mestih, ki so neposredno vidna z javnih cest in s površin, namenjenih vsej javnosti, naj bi bilo namenjeno javnosti. Z izpodbijanim odlokom naj Občina ne bi posegala v lastninsko pravico, saj lahko lastniki opravljajo vse svoje registrirane dejavnosti ter uporabljajo stavbne in talne površine za namen, določen z njihovimi akti.

3. Pobudnica izkazuje pravni interes kot zavezanka za plačilo takse od reklamnih sporočil na lastnih objektih. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Odlok v 2. točki 1. člena določa, da se za reklamne objekte, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni, plačuje komunalna taksa. V posebnem delu Odloka v 1. točki tarifne številke 2 pa določa, da je javno mesto vsaka površina ne glede na lastnino objekta, na katerem je taksni predmet.
5. Možnost občinskega predpisovanja komunalne takse ureja ZKT. V 2. členu določa, da se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinski svet. Pri tem ZKT v 4. členu navaja predmete oziroma storitve, za katere občina lahko predpiše komunalne takse. Med njimi so reklamni napisi, objave in oglasi, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih.
6. Izpodbijana določba Odloka obdavčuje reklamne objekte. Med reklamne objekte uvršča reklamne napise, objave in oglase. To izhaja iz posebnega dela Odloka, ki reklamne objekte točkuje zaradi odmere takse. Hkrati izpodbijana določba Odloka ne omejuje prostora, na katerem so reklamni objekti postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni. Ne velja torej le za tiste, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih. Odlok v pojasnilu posebnega dela pod točko 1 tarifne številke 2 celo določa, da se smatra, da je taksni predmet na javnem mestu oziroma javni površini, kadar je njegova sporočilnost usmerjena navzven, v odprt prostor, ne glede na lastništvo nepremičnine, na kateri je reklamni objekt nameščen. Pojasnilo naj bi s tem odpravilo nejasnosti o pomenu izpodbijane določbe Odloka, vendar se zastavlja vprašanje pravne narave tega pojasnila.
7. Pojasnilo predstavlja obvezno razlago izpodbijane določbe Odloka o taksah. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-361/96 z dne 21. 10. 1999 (OdlUS VIII, 226) sprejelo stališče, da je obvezna razlaga del norme od uveljavitve norme. Sama zase ne more biti predmet presoje ustavnosti, ker le ugotavlja pravi smisel norme, na katero se nanaša. V primeru, da bi normodajalec dal normi vsebino, ki je ob njeni uveljavitvi ni imela, ne bi šlo za obvezno razlago, temveč za spremembo oziroma dopolnitev predpisa, ki pa je lahko predmet presoje zakonitosti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato je lahko predmet presoje le izpodbijana določba Odloka, seveda v tistem svojem pomenu, ki ga je skupaj s pojasnilom določil normodajalec.
8. Določba 2. točke 1. člena Odloka presega predmet in pogoje, ki jih ZKT postavlja za predpisovanje komunalnih taks. Takso predpisuje za reklamne napise, objave in oglase za lastne potrebe ter hkrati ne omejuje prostora, na katerem so ti postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni, le na javne površine, temveč izhaja iz usmerjenosti njihove sporočilnosti. Izpodbijana določba Odloka o taksah je zato v delu, ki presega zakonsko določen predmet in pogoje za predpisovanje komunalnih taks, v neskladju s 4. členom ZKT. Ustavno sodišče jo je zato v tem obsegu razveljavilo. Ker jo je razveljavilo že iz tega razloga, ni presojalo še njene skladnosti z določbami Ustave, ki jih navaja pobudnica.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.