Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 17. decembra 2003

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 518/2000 z dne 18. 12. 2002 se zavrne.

1. Upravno sodišče je s sodbo št. U 836/98 z dne 7. 3. 2000 tožbi delno ugodilo in ugotovilo, da je tožena stranka (tj. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani) nezakonito posegla v ustavno pravico tožnika iz 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) s tem, da v 23 mesecih ni odločila o zadevi št. II Pd 782/96, v kateri je tožnik (sedaj ustavni pritožnik) uveljavljal sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja. Upravno sodišče pa tožbi ni ugodilo v delu, v katerem naj bi se poseg v ustavno pravico iz 23. člena Ustave nanašal na postopek pred sodiščem druge stopnje, ker tožnik tožbe proti temu sodišču ni vložil, niti je ni razširil med potekom upravnega spora, toženi stranki pa posega v ustavno pravico tožnika za čas po izdaji sodbe prve stopnje ni mogoče očitati.
2. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Upravnega sodišča št. U 836/98 z dne 7. 3. 2000 in zavrglo tožbo, s katero je pritožnik po tretjem odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZUS) uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic iz 15. in 23. člena Ustave. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je v zadevi odločila dne 25. 11. 1998 in da je že Upravno sodišče ugotovilo, da to dejstvo ni bilo sporno. Vrhovno sodišče je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi stališča, po katerem dejanje, ki je prenehalo, očitno ne more posegati v ustavni pravici, katerih varstvo je tožnik (sedaj ustavni pritožnik) uveljavljal v upravnem sporu proti toženi stranki; zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo, pa po mnenju Vrhovnega sodišča Upravno sodišče ni pristojno ugotavljati.
3. Pritožnik meni, da je tako stališče nedopustno in da v njegovem primeru predstavlja nemogoč pogoj. Sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja naj bi bilo zato neučinkovito. Poleg tega zatrjuje, da sodni postopek, za katerega je v upravnem sporu uveljavljal sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sploh še ni bil končan. Ta naj bi bil končan šele potem, ko je bilo o pritožnikovih pravicah odločeno v pritožbenem postopku, tj. dne 20. 6. 2000, ko je postala sodba sodišča prve stopnje št. II Pd 782/96 pravnomočna. Pritožnik meni, da je treba v čas trajanja sodnega postopka, za katerega se presoja, ali je bila v njem kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upoštevati čas celotnega poteka sodnega postopka, ki vključuje tudi obdobje pritožbenega postopka. Pri tem se sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice in na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189). Pritožnik meni, da sodni postopek še vedno traja, ker se je nadaljeval z izvršilnim postopkom, ta pa vnovič s pravdnim postopkom, ki v času vložitve ustavne pritožbe še ni bil končan. V zvezi s tem v ustavni pritožbi navaja, da je na glavni obravnavi predlagal, naj se namesto prvotne tožene stranke vključi nova tožena stranka, tj. Republika Slovenija, vendar Upravno sodišče te spremembe ni dovolilo. V zvezi s časom trajanja postopka pritožnik pripominja še, da je na isti glavni obravnavi vztrajal pri tožbenem zahtevku, ki se nanaša na 38-mesečno trajanje postopka, saj naj bi bilo zanj pomembno tudi trajanje postopka pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Izpodbijanemu sklepu Vrhovnega sodišča zato očita, da mu je z njim odreklo pravico do sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in s tem poseglo v njegove pravice iz 15., 23. in 25. člena Ustave ter iz 6. in 13. člena EKČP. Pritožnik meni, da je Vrhovno sodišče napačno uporabilo pravno normo in zato z izpodbijano odločitvijo kršilo navedene pritožnikove pravice. Glede na to, da je Vrhovno sodišče svojo odločitev oprlo na 4. točko prvega odstavka 34. člena ZUS, pa pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču presojo te določbe. Meni namreč, da ta določba ni v skladu z Ustavo, kolikor se jo uporablja tako kot v obravnavanem primeru, tj. po pritožnikovem mnenju v funkciji omejevanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
4. Pritožnik zatrjuje, da sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni učinkovito tudi zato, ker je to sodno varstvo trajalo celo dlje od sodnega postopka, v katerem naj bi bila kršena ta pravica. Zato zatrjuje, da so mu bile tudi v upravnem sporu kršene pravice iz 15. in 23. člena Ustave ter iz 6. člena EKČP.

5. Senat Ustavnega sodišča je dne 4. 9. 2003 ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 518/2000 z dne 18. 12. 2002 sprejel v obravnavo. Ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred Upravnim sodiščem v zadevi št. U 836/98 in pred Vrhovnim sodiščem v zadevi št. I Up 518/2000 pa je z istim sklepom zavrgel. Ustavna pritožba je bila (v delu, v katerem je bila sprejeta v obravnavo) v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, na podlagi 22. člena Ustave pa Delovnemu in socialnemu sodišču. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Delovno in socialno sodišče pa je v odgovoru na ustavno pritožbo sporočilo, da soglaša s stališčem Vrhovnega sodišča, na katerem temelji izpodbijana odločitev, in da meni, da ustavna pritožba ni utemeljena. Predlagalo je tudi, naj Ustavno sodišče v postopek pritegne tudi Državno pravobranilstvo kot zakonitega zastopnika. Ustavno sodišče temu predlogu ni sledilo, ker Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni pravna oseba. Po 7. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97 in nasl. – ZDPra) namreč Državno pravobranilstvo v postopku pred sodiščem zastopa državo in njene organe oziroma organizacije, ki so pravne osebe.

6. Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve, saj ni nadaljnja instanca rednih sodišč. V postopku ustavne pritožbe Ustavno sodišče zato preizkuša izpodbijano sodno odločitev z vidika, ali je bila z njo kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Tako lahko Ustavno sodišče glede na navedbe v ustavni pritožbi sklep Vrhovnega sodišča o razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča in zavrženju tožbe razveljavi le, če ugotovi, da ta odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma če gre za odločitev, ki je tako očitno napačna ter brez razumne utemeljitve, da jo je mogoče oceniti za samovoljno.
7. Iz pravice do sodnega varstva izhaja, da mora stranka imeti možnost, da spor predloži sodišču in da sodišče v tem sporu tudi meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo (ali je ta odločitev pravilna, pa ni več vprašanje ustavne pravice do sodnega varstva). Iz zahteve po meritorni sodni odločbi seveda sledi, da so odločitve sodišča o zavrženju tožbe ustavnopravno relevantne z vidika 23. člena Ustave. Vendar to ne pomeni, da je treba vsak sklep o zavrženju tožbe presojati z vidika zakonitosti v smislu instančne presoje. Ustavno sodišče zato tudi ustavne pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe ne presoja, ali temelji na pravilni uporabi ZUS, pač pa preizkusi le, ali je sodišče določbam ZUS z razlago dalo takšen omejujoč pomen, kakršnega niti zakon sam ne bi smel določiti. V obravnavanem primeru pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati niti samovoljnosti niti tega, da bi temeljil na ustavno spornem pravnem stališču.
8. Ustavno sodišče je namreč že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 309) je sprejelo tudi stališče o učinkovitosti tega sodnega varstva. Pri tem je upoštevalo odločbo št. Up-277/96 (na katero se pritožnik sklicuje), v kateri je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Že v odločbi št. Up-73/97 je Ustavno sodišče opozorilo, da so bila navedena stališča Ustavnega sodišča sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala, in da iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s takšno kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo.
9. Po navedenem izpodbijani odločitvi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati arbitrarnosti. Za presojo stališča, na katerem temelji izpodbijana odločitev, pa se je treba vprašati, kaj pomeni sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če je to sodno varstvo namenjeno preprečevanju nadaljevanja kršitve v primerih, ko kršitev traja, in zadoščenju prizadete stranke sodnega postopka po končanju sodnega postopka, pomeni kršitev te pravice le, če sodišče stranki odreče meritorno odločitev o navedenih dajatvenih zahtevkih (ki seveda vključuje (ne)ugotovitev kršitve pravice). Pritožnik v ustavni pritožbi sicer navaja, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano odločitvijo vsebino pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja bistveno omejilo izključno na pravico preprečitve nadaljnjega posega. Glede na okoliščine obravnavanega primera pa je pritožnik pravni interes za preprečevanje kršitve z odločitvijo Delovnega in socialnega sodišča izgubil. V tem primeru torej stališče, na podlagi katerega temelji izpodbijani sklep, ni moglo poseči v pritožnikovo pravico do sodnega varstva, ker glede na njegov zahtevek v upravnem sporu ni več kaj sodno varovati.
10. Dejstvo, da je v primerih, ko je postopek že končan, za uveljavljanje povračila morebitne škode, ki bi bila storjena zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave, zagotovljeno drugo sodno varstvo, pa ne more pomeniti ustavno nedopustnega omejevanja pravice iz četrtega odstavka 15. člena in iz 23. člena Ustave. Prav tako zgolj dejstvo, da v takem primeru sodnega varstva ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu, temveč v pravdi, ne pomeni kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Pritožnik pa ne pojasni, zakaj meni, da je lahko učinkovito pravno sredstvo za uveljavljanje kršitve pravice do sojenja v razumnem roku tudi za postopek, ki je že končan, le tožba v upravnem sporu, oziroma zakaj ne bi mogel morebitne odprave teh posledic oziroma odškodovanja zaradi navedene kršitve učinkovito uveljavljati v drugem, tj. v pravdnem postopku.
11. Iz priložene sodbe Upravnega sodišča (ki jo je Vrhovno sodišče sicer razveljavilo) in zapisnika glavne obravnave je razvidno, da je pritožnik tožbeni zahtevek sicer modificiral tudi za čas trajanja pritožbenega postopka, vendar Upravno sodišče tožbenemu zahtevku v tem delu ni sledilo, ker pritožnik tožbe proti Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani ni vložil. Upravno sodišče tudi spremembe tožbe glede nove tožene stranke Republike Slovenije ni dovolilo. Pritožnik pa v pritožbi temu delu odločitve Upravnega sodišča ni ničesar očital. Zato navedbe v ustavni pritožbi, s katerimi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za čas pritožbenega postopka (tj. do pravnomočne odločitve pritožbenega sodišča) in za čas trajanja nadaljnjih postopkov, ki jih v ustavni pritožbi navaja (izvršilni in novi pravdni), ustavne pritožbe zoper izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča ne morejo utemeljiti. Glede teh navedb je namreč treba upoštevati določbo prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri je ustavna pritožba dopustna šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča pa je razvidno, da je pritožnik Upravnemu sodišču očital (le), da ob ugotovitvi kršitve pravice iz 23. člena Ustave ni ugotovilo še kršitev pravice iz 15. člena Ustave.
12. Ker po navedenem iz pritožnikovih navedb ne izhaja, da bi bile z izpodbijanim sklepom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja Ustava, je neutemeljeno tudi njegovo zatrjevanje o kršitvah EKČP. Glede na to je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
13. Na drugačno odločitev Ustavnega sodišča ne more vplivati niti morebitno napačna presoja Vrhovnega sodišča, da je v obravnavani zadevi podlaga za zavrženje tožbe 4. točka prvega odstavka 34. člena ZUS. Pritožnik sicer za primer, da jo je mogoče razlagati tako, kot v navedenem primeru, vlaga tudi pobudo za oceno 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Ustavno sodišče pa je štelo, da to pobudo vlaga podrejeno, saj navedeni določbi ZUS neskladje z Ustavo očita le, če se ta določba uporablja tako, kot v navedenem primeru. Te podrejene pobude pa Ustavno sodišče ni presojalo, ker ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagal presojo ustavnosti zakona. Če bi Ustavno sodišče v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, bi ta zakon razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS). Obravnavani primer pa ni tak. Glede na to, da izpodbijani sklep v obravnavani zadevi po presoji Ustavnega sodišča ne temelji na stališču, ki bi bilo nezdružljivo s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, niti ni pomembno, katero določbo ZUS je Vrhovno sodišče uporabilo za omenjeno stališče. Morebitna ocena skladnosti določb ZUS z Ustavo namreč v okviru vprašanj, obravnavanih v tej zadevi, ne bi mogla biti drugačna od presoje izpodbijanega stališča.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.