Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Martina in Marije Belovič, Franca in Štefana Žižka, Mirka in Ivana Makovca, Marije Vozlič, Jožeta Stamničarja, Štefana Nemca in Jožeta Perčiča, vseh iz Ljutomera na seji dne 11. decembra 2003

1. Sedemnajsta alineja točke b 4. člena in peta alineja prvega odstavka 6. člena Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Razkrižje (Uradni list RS, št. 33/01) se razveljavita.
2. Postopek za preizkus pobude Štefana Žižka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Razkrižje se ustavi.

1. Pobudnik Martin Belovič in drugi vlagajo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti pete alineje 6. člena Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Razkrižje (v nadaljevanju: Odlok), ki določa, da se gospodarjenje z lokalnim kabelskim razdelilnim sistemom kot javno službo opravlja v režijskem obratu. Navajajo, da so občani v pretežni meri sami financirali gradnjo kabelskega razdelilnega sistema Razkrižje ter da so v ta namen s takratno Krajevno skupnostjo Razkrižje sklenili pogodbe o financiranju gradnje. Po končani gradnji naj bi Krajevna skupnost Razkrižje kot investitorica samodejno prevzela upravljanje in gospodarjenje s sistemom, po ustanovitvi Občine Razkrižje leta 1998 pa naj bi ta, kot pravna naslednica krajevne skupnosti, brez njihovega soglasja oziroma prenosa pravic s strani solastnikov sistema prevzela kabelski distribucijski sistem. Čeprav so pobudniki kot solastniki sistema Občini predlagali skupen dogovor o statusni in organizacijski obliki delovanja sistema, naj bi Občina z izpodbijanim odlokom samovoljno opredelila dejavnost gospodarjenja z lokalnim kabelskim distribucijskim sistemom kot gospodarsko javno službo, ki se izvaja v režijskem obratu. Menijo, da je izpodbijana ureditev v neskladju s 33. členom Ustave, saj gre za lastnino posameznih fizičnih oseb, ne pa za lastnino Občine. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju tudi z določbami 1., 2., 16. in 17. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, 32/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZGJS). Poleg tega po mnenju pobudnikov gospodarjenje s kabelskim sistemom ne sodi med lokalne zadeve javnega pomena, ki jih v skladu z določbo 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. – ZLS) opravljajo občine.
2. Pobuda je bila na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana nasprotnemu udeležencu. Ta v odgovoru poudarja, da izpodbijana določba ne pomeni odvzema “upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice”, kot zatrjujejo pobudniki. Navaja, da je bil kabelski razdelilni sistem financiran oziroma zgrajen na podoben način kot druga “komunalna” infrastruktura (vodovodno, telefonsko omrežje), to je pretežno s sredstvi občanov, bodisi zbranih s samoprispevkom bodisi po pogodbah ali z neposrednim delom. Poudarja, da se sistem gradi postopno že deset let in še do danes ni končan, zlasti glede pridobitve vseh predpisanih dovoljenj. Pri iskanju rešitev, ki bi zadostile pogojem za obratovanje in gospodarjenje s sistemom, ki ima zaradi majhnega števila tudi objektivne omejitve glede ekonomičnosti, naj bi občina poiskala najbolj racionalno začasno rešitev, da se dokonča gradnja sistema v tehnično-gradbenem smislu, pridobijo ustrezna oblastna in druga dovoljenja in soglasja ter uredi status. Ker je sistem v tem prehodnem obdobju treba vzdrževati, zaradi majhnega števila naročnikov oziroma solastnikov pa naj bi bilo nesmotrno ustanoviti gospodarsko družbo, se je občina odločila za najenostavnejšo in za naročnike najcenejšo obliko – začasno gospodarjenje v režijskem obratu. Po mnenju Občinskega sveta takšna prehodna ureditev ni v neskladju z določbami ZGJS, saj izpodbijani odlok v točki B prvega odstavka 4. člena gospodarjenje s kabelskim razdelilnim sistemom ureja kot izbirno javno službo. Prav tako naj izpodbijana ureditev ne bi bila v neskladju z 21. členom ZLS. Po prepričanju Občinskega sveta je utemeljeno, da Občina zagotovitev zgraditve in usposobitve sistema na najbolj racionalen način razume kot opravljanje zadeve lokalnega pomena. V primeru ugoditve pobudi bo po mnenju Občinskega sveta takšna odločitev v nasprotju z enakimi pravicami in voljo večine preostalih naročnikov oziroma solastnikov, zgraditev sistema pa otežena.

3. Po določbi 24. člena ZUstS mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).
4. Pobudnik Martin Belovič je priložil pogodbo, iz katere izhaja, da je za gradnjo obravnavnega kabelskega razdelilnega sistema prispeval lastna sredstva. Glede na navedeno izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka, s katerim je Občina gospodarjenje z obravnavanim kabelskim razdelilnim sistemom opredelila kot lokalno gospodarsko javno službo. Ker je s tem procesna predpostavka iz 24. člena ZUstS za odločanje Ustavnega sodišča izpolnjena, se do vprašanja pravnega interesa drugih pobudnikov Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti.
5. Pobudnik Štefan Žižek je 21. 7. 2001 poslal vlogo, v kateri navaja, da obravnavane pobude ni podpisal oziroma vložil. Ustavno sodišče je njegovo vlogo obravnavalo kot umik, zato je v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka). V preostalem delu je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

6. Pobudniki sicer izrecno izpodbijajo le peto alinejo 6. člena Odloka, ki določa, da se javna služba gospodarjenja z lokalnim kabelskim razdelilnim sistemom izvaja v režijskem obratu, vendar iz vsebine njihovih navedb izhaja, da ne nasprotujejo zgolj obliki izvajanja javne službe, temveč predvsem dejstvu, da je Občina dejavnost gospodarjenja s kabelskim razdelilnim sistemom sploh opredelila kot gospodarsko javno službo. Da je gospodarjenje z lokalnim kabelskim razdelilnim sistemom gospodarska javna služba, pa je določeno v sedemnajsti alineji točke b 4. člena izpodbijanega odloka. Ustavno sodišče je zato opravilo tudi presojo ustavnosti in zakonitosti te določbe.
7. Sistem javnih služb na področju gospodarskih dejavnosti ureja ZGJS. Gospodarske javne službe so dejavnosti, s katerimi se zagotavljajo materialne dobrine kot proizvodi ali storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje je v javnem interesu. Ta javni interes se po Zakonu kaže v tem, da gre za zadovoljevanje javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu, ter da je pri zagotavljanju teh dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb. Vzpostavitev pravne ureditve, ki temelji na ustavni določbi, da se gospodarske dejavnosti ne smejo izvajati v nasprotju z javno koristjo, predstavlja dopustno omejitev svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Po določbi 2. člena ZGJS se gospodarske javne službe določijo z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture. ZGJS v 3. členu razlikuje med republiškimi in lokalnimi gospodarskimi javnimi službami glede na subjekt, ki je dolžan zagotavljati javno službo, ter med obveznimi in izbirnimi javnimi službami glede na obveznost zagotavljanja te službe. Nadalje določa, da se obvezne gospodarske javne službe določijo z zakonom, kar pomeni, da sta to vrsto javnih služb Vlada oziroma lokalna skupnost dolžni zagotavljati na podlagi samega zakona. Dejavnosti, ki z zakonom niso opredeljene kot obvezne gospodarske javne službe, se lahko določijo kot izbirne. Iz navedenega izhaja, da lahko Vlada oziroma lokalna skupnost sami odločata, ali se bodo poleg dejavnosti, ki so obvezne javne službe, kot javna služba opravljale še kakšne druge dejavnosti, če so seveda izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 1. člena ZGJS (tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-49/95 z dne 4. 3. 1999, Uradni list RS, št. 24/99 in OdlUS VIII, 45).
8. Občinski svet Občine Razkrižje je v izpodbijanem odloku določil, da je gospodarjenje z lokalnim kabelskim razdelilnim sistemom izbirna lokalna javna služba. Ker določbe Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/01 – v nadaljevanju: ZTel-1)(*1) ne dopuščajo razlage, da bi se telekomunikacijska storitev kabelskih komunikacij oziroma distribucijskih sistemov (v obravnavanem primeru gospodarjenje z lokalnim kabelskim razdelilnim sistemom) lahko opravljala kot gospodarska javna služba (tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-384/98 z dne 19. 12. 2001, Uradni list RS, št. 2/02 in OdlUS X, 217), je določba sedemnajste alineje točke b 4. člena Odloka in posledično tudi peta alineja 6. člena Odloka v neskladju z Zakonom in s tem z ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. členom Ustave). Ustavno sodišče je zato določbi razveljavilo (1. točka izreka). Ker je bilo treba izpodbijani določbi razveljaviti že zaradi tega, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih neskladij.
9. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZUstS Ustavno sodišče protiustavne ali nezakonite podzakonske akte odpravi ali razveljavi. Ustavno sodišče se je v danem primeru odločilo za razveljavitev (tretji odstavek 45. člena). Pri tem je upoštevalo, da pobudniki sami odprave niso predlagali, kot tudi dejstvo, da njihove navedbe ne izkazujejo nastanka škodljivih posledic, ki bi jih bilo treba odpraviti.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 6. člena in tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) III. poglavje – Telekomunikacijsko omrežje in telekomunikacijske storitve, VI. poglavje – Zagotavljanje konkurence in odprtosti omrežja in tudi XIX. poglavje – Prehodne določbe.