Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa mag. B. B., odvetnik v Z., na seji dne 11. decembra 2003

1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 633/2001 z dne 5. 2. 2002 in druga točka izreka sklepa Okrajnega sodišča v Kopru št. I 34/98 z dne 22. 5. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.
3. Izvršba v zadevi Okrajnega sodišča v Kopru št. I 34/98 se odloži do pravnomočne odločitve o ugovoru A. A. oziroma do izteka roka iz drugega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98).
4. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. V izvršilnem postopku je Okrajno sodišče v Kopru s sklepom št. I 34/98 z dne 17. 7. 1998 ugodilo predlogu upnic in zaradi izterjave denarnega zneska v višini tolarske protivrednosti 50.000 DEM zoper dolžnico dovolilo izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi, in sicer s popisom nepremičnine, stanovanja v stanovanjski hiši na V. št. 28 v U., z razglasitvijo zapisnika o popisu na sodni deski ter z ugotovitvijo vrednosti nepremičnine. Zoper sklep o izvršbi je pritožnica vložila ugovor, v katerem je navedla, da je dne 4. 4. 2000 z dolžnico sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki je predmet izvršbe, predlagala pa je tudi odlog izvršbe. V ugovoru je še navedla, da je stanovanje kupila v dobri veri, saj za izvršilni postopek ni vedela, ker zapisnik o rubežu stanovanja do dne 8. 9. 2000 ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za odlog izvršbe in odločilo, da se izvršba odloži do pravnomočne odločitve o pritožničinem ugovoru, z istim sklepom pa je ugovor zavrnilo. Ugotovilo je, da je pritožnica sicer dokazala, da je lastnica stanovanja, ki je predmet izvršbe, vendar sama sprememba lastninske pravice ne preprečuje izvršbe. Sodišče je v obrazložitvi navedlo še, da ima zapisnik o rubežu pomen zaznambe izvršbe in mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu. Po mnenju sodišča je upnik z rubežem, ki je bil opravljen dne 3. 6. 1999, pridobil poplačilno pravico na stanovanju tudi v primeru, ko nekdo drugi kasneje na istem stanovanju pridobi lastninsko pravico. V pritožbi zoper sklep sodišče prve stopnje je pritožnica zatrjevala, da je bil rubež opravljen v nasprotju z določbo 211. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 – v nadaljevanju: ZIZ). Sodišče naj na rubež ne bi povabilo mejašev, zapisnik o rubežu pa naj tudi ne bi bil razglašen na oglasni deski sodišča, v Uradnem listu pa naj bi bil objavljen šele šest mesecev po tem, ko je pritožnica že kupila stanovanje. Po mnenju pritožnice v pritožbi je zato zapisnik o rubežu neveljaven in nezakonit, zato tudi ne more imeti učinka zaznambe izvršbe v smislu 170. člena ZIZ. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je sicer res, da mejaši na rubež niso bili povabljeni, kar pa po mnenju sodišča lahko vpliva le na njihove pravice, ne pa na pritožničine. Do kršitev, ki bi vplivale na pritožničine pravice, pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni prišlo pri objavi in razglasitvi zapisnika. Po oceni Višjega sodišča sta to zgolj dejanji, ki naj zagotovita uveljavitev načela publicitete, ne moreta pa vplivati na veljavnost zapisnika v smislu 170. člena ZIZ. Sodišče je še pojasnilo, da je bil zapisnik razglašen na sodni deski od dne 6. 7. do 8. 10.1999 in objavljen v Uradnem listu oktobra 2000.
2. V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje, da so ji bile z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča kršene pravice iz 14., 15., 22., 24., 25. in 33. člena ter 2. in 153. člena Ustave ter pravica iz prvega odstavka 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pritožnica navaja, da je pred nakupom stanovanja skupaj z notarko preverila vse morebitne javno znane zadržke v Uradnem listu, na oglasni deski sodišča in pri sosedih. Ker sodišče na narok ni povabilo sosedov ter ni razglasilo in objavilo zapisnika o rubežu (oziroma je to storilo šele dne 13. 10. 2000, torej po več kot enem letu od nastanka zapisnika), ni mogla vedeti, da je stanovanje predmet izvršilnega postopka, in je z dolžnico sklenila kupoprodajno pogodbo. Ko je izvedela za izvršilni postopek, je v pritožbi uveljavljala vse kršitve, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, vendar sta bila tako njen ugovor kot tudi pritožba zavrnjena. Pritožnica meni, da je sodišče ravnalo nezakonito, ker ni povabilo mejašev ter ni razglasilo in objavilo zapisnika o rubežu, ter da zaradi teh nezakonitih dejanj, zapisniku o rubežu ne bi smelo priznati veljavnosti. Pritožnica se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da vse navedene kršitve ne vplivajo na veljavnost zapisnika o rubežu in ne kršijo njenih pravic. Pritožnica meni, da so bile s kršitvijo načela publicitete in z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča kršene tudi njene ustavne pravice, in sicer pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Izpodbijani sklep Višjega sodišča po mnenju pritožnice predstavlja arbitrarno odločanje in zaradi tega pomeni nevaren precedens. Zaradi nepravilnega in nezakonitega ravnanja naj bi bili kršeni tudi načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti. Pritožnica v ustavni pritožbi zahteva tudi povrnitev stroškov, ki jih je imela z ustavno pritožbo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-232/02 z dne 26. 4. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal izvršitev sklepa Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 633/2001 z dne 5. 2. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. I 34/98 z dne 22. 5. 2001. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 14/95 – v nadaljevanju: ZUstS) in z določbo 22. člena Ustave je Ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Višjemu sodišču v Kopru ter upnicama in dolžnici v izvršilnem postopku. Na navedbe v ustavni pritožbi sta odgovorili upnici C. C. in Č. Č. V odgovoru sta navedli, da je sodišče s tem, ko na rubež stanovanja ni vabilo mejašev, sicer kršilo ZIZ, vendar ta kršitev ni vplivala na pritožničine pravice.Tudi dejstvo, da je bil zapisnik o rubežu objavljen v Uradnem listu šele po tem, ko je pritožnica že sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, po mnenju upnic ne pomeni kršitve pritožničinih pravic. ZIZ namreč ne določa, da ima pomen izvršbe le tisti zapisnik o rubežu, ki je bil objavljen. Upnici menita, da bi bile v primeru, da bi Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijana sklepa, kršene njune ustavne pravice, saj sta v okviru zakonskih možnosti storili vse, da bi prišli do poplačila svoje terjatve.

4. Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne presoja same pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe. Svojo presojo omeji na vprašanje, ali je bila z izpodbijano odločbo kršena katera od človekovih pravic. Ustavno sodišče se tako omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču in ali je odločba tako očitno napačna (samovoljna) oziroma brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. S tega, zadnjega vidika je Ustavno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep Višjega sodišča.
5. V izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora, je Višje sodišče ugotovilo, da je sicer res, da na rubež očitno niso bili povabljeni mejaši, da pa je ta okoliščina lahko vplivala le na pravice mejašev, niso pa mogle biti s tem kršene pritožničine pravice, ki ni dolžničina mejašica. Glede obveznosti razglasitve zapisnika o rubežu na oglasni deski sodišča in njegove objave v Uradnem listu pa Višje sodišče meni, da gre pri teh dveh dejanjih zgolj za dejanji, ki naj zagotovita uveljavitev načela publicitete, ne vplivata pa na pravni učinek zapisnika v smislu 170. člena ZIZ. Izpodbijani sklep torej temelji na naslednji razlagi določbe 211. člena ZIZ: Zapisnik o rubežu ima pomen in učinek zaznambe sklepa o izvršbi, ne glede na to, ali je bil razglašen na oglasni deski sodišča in objavljen v Uradnem listu ali ne.
6. Pravno podlago izpodbijanega sklepa predstavljata določbi 170. in 211. člena tedaj veljavnega ZIZ. Z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi pridobi upnik pravico dobiti za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine (poplačilna pravica) tudi v primeru, če pridobi pozneje kdo drug na isti nepremičnini lastninsko pravico (prvi in drugi odstavek 170. člena ZIZ). Če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, opravi sodišče v postopku izvršbe rubež nepremičnine, za katero je predlagana izvršba, in na narok povabi upnika, dolžnika in mejaše. Zapisnik o rubežu ima pomen zaznambe izvršbe ter mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije (211. člen ZIZ).
7. Z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi je upnik torej na nepremičnini pridobil t. i. poplačilno pravico, ki je imela glede poplačila enak učinek kot zastavna pravica, samo da je bila omejena le na izvršilni postopek. Zastavna pravica je stvarna pravica. Temeljna značilnost stvarnih pravic pa je njihov absolutni učinek. Če naj stvarne pravice učinkovito delujejo zoper vsakogar, morajo biti navzven zaznavne. Nujna posledica absolutnosti stvarnih pravic je torej publicitetno načelo. Namen publicitetnega načela je varstvo pravnega prometa, iz česar izhaja, da je za učinkovito sklicevanje na obstoj neke stvarne pravice nujno, da je navzven zaznavna. Varstvo pravnega prometa z zagotovitvijo publicitetnega učinka je zagotovljeno tudi, kadar gre za stvarne pravice na nepremičninah, ki nastanejo kot posledica sodnih postopkov. Pri nepremičninah se publicitetni učinek stvarnih pravic izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo, za katero velja načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke. Kadar so predmet izvršilnega postopka nepremičnine, ki so vpisane v zemljiško knjigo, je publicitetni učinek nastanka stvarne pravice zagotovljen z zaznambo izvršbe na nepremičnini v zemljiški knjigi. Šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi upnik pridobi poplačilno (zastavno) pravico na nepremičnini.
8. Prednostno poplačilno (zastavno) pravico pa pridobi upnik v izvršilnem postopku, v skladu z načelom enakosti pred zakonom, tudi takrat, kadar so predmet izvršilnega postopka nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. ZIZ za take primere določa, da ima učinek zaznambe sklepa o izvršbi zapisnik o rubežu, ki mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu. Tako, kot dobi upnik na podlagi sklepa o izvršbi poplačilno pravico šele takrat, ko je ta zaznamovan v zemljiški knjigi, ima zapisnik o rubežu učinek zaznambe sklepa o izvršbi, torej učinek pridobitve zastavne pravice na nepremičnini, lahko samo in šele takrat, ko je navzven zaznaven. Temu, da se vsi, na katere bi se to lahko nanašalo, lahko seznanijo s tem, da je nepremičnina predmet izvršilnega postopka, torej uveljavitvi publicitetnega učinka, pa sta v primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, namenjena razglasitev na oglasni deski in objava v Uradnem listu.
9. Iz navedenega je razvidno, da sta prav razglasitev in objava zapisnika o rubežu, na oglasni deski sodišča in v Uradnem listu ključni za njegov stvarnopravni učinek. Glede na navedeno je pravno stališče, na podlagi katerega je Višje sodišče sprejelo izpodbijano odločitev, očitno napačno. Z odločitvijo, sprejeto na podlagi takega stališča, je pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče sklep Višjega sodišča razveljavilo.
10. Ustavno sodišče je razveljavilo tudi sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. I 34/98 z dne 22. 5. 2001 v delu, v katerem je bil zavrnjen pritožničin ugovor (druga točka izreka). Iz pravice do izjave, ki je del pravice do enakega varstva pravic in jo Ustava zagotavlja v 22. členu, za sodišče izhaja dolžnost, da se s strankinimi, za odločitev relevantnimi navedbami, seznani, se do njih opredeli in nanje v obrazložitvi svoje odločbe tudi odgovori. Da je pritožničina navedba, da zapisnik o rubežu v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bil objavljen v Uradnem listu, za odločitev o ugovoru relevantna, izhaja iz 7. in 8. točke obrazložitve te odločbe. S tem, ko je Okrajno sodišče zavrnilo pritožničin ugovor, ne da bi se do te navedbe opredelilo, je kršilo pritožničino pravico iz 22. člena Ustave. Sklep Okrajnega sodišča je Ustavno sodišče zato razveljavilo in vrnilo zadevo Okrajnemu sodišču v novo odločanje. Ker je ugotovilo, da je bila pritožnici s sklepoma Okrajnega in Višjega sodišča kršena pravica iz 22. člena Ustave in ju je iz tega razloga razveljavilo, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v ugotavljanje obstoja drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. V novem odločanju Okrajno sodišče v Kopru pritožničinega ugovora ne bo moglo zavrniti na podlagi stališča, za katerega je Ustavno sodišče v tej odločbi ugotovilo, da krši pritožničino pravico iz 22. člena Ustave.
11. Hkrati s sprejemom ustavne pritožbe v obravnavo je senat Ustavnega sodišča na podlagi 58. člena ZUstS sprejel sklep, da se zadrži nadaljnja oprava izvršilnih dejanj v izvršilni zadevi opr. št. I 34/98 Okrajnega sodišča v Kopru. Z odločitvijo o razveljavitvi izpodbijanih sklepov ta sklep preneha veljati. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS (ki se po 49. členu ZUstS smiselno uporablja tudi za postopek z ustavno pritožbo) lahko Ustavno sodišče določi, kateri organ mora izvršiti njegovo odločbo in na kakšen način. Ker bi z nadaljevanjem izvršilnega postopka in morebitno prodajo stanovanja na javni dražbi pritožnici nastala težko popravljiva škoda, je Ustavno sodišče odločilo, da odloži izvršbo v zadevi Okrajnega sodišča v Kopru št. I 34/98 do pravnomočne odločitve o pritožničinem ugovoru oziroma do izteka roka iz drugega odstavka 65. člena ZIZ. Kateri izmed teh dveh trenutkov bo povzročil prenehanje učinkovanja odločitve o odlogu, je odvisno od nadaljnjega poteka izvršilnega postopka. Če bo izvršilno sodišče samo odločilo o pritožničinem ugovoru ali če bo izvršilno sodišče pritožnico napotilo na pravdo, ta pa bo v določenem roku pravdo začela in bo o njenem ugovoru odločilo sodišče v pravdnem postopku, bo odločitev o odlogu prenehala veljati s pravnomočnostjo odločitve o ugovoru. Če pritožnica po napotitvi na pravdo tožbe ne bo vložila, pa bo odločitev o odlogu izvršbe prenehala veljati z iztekom roka, ki ga bo za začetek pravde določilo izvršilno sodišče. Z odločitvijo iz 3. točke izreka te odločbe je Ustavno sodišče vzpostavilo stanje, kakršno je bilo pred pravnomočnostjo sklepov, razveljavljenih s to odločbo.
12. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 40. člena, drugega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.