P R I L O G A
                                   
                                  I. Poglavje
                          Pogoji za proizvodna območja

    1. VURS določi lokacijo in meje proizvodnih območij tako, da opredeli območja, 
iz katerih se lahko žive školjke:
    (a) nabirajo neposredno za prehrano ljudi. Žive školjke, ki se nabirajo na teh 
območjih, morajo izpolnjevati pogoje iz V. poglavja te priloge;
    (b) nabirajo, vendar se lahko dajo na trg za prehrano ljudi šele po obdelavi v 
obratu za prečiščevanje, ali potem, ko so bile ponovno nasajene. Žive školjke iz 
teh območij ne smejo presegati omejitve 6000 fekalnih koliformnih bakterij na 100 
g mesa ali 4600 bakterij E. Coli na 100 g mesa v 90 odstotkih vzorcev, ugotovljene 
s preskusom MPN s petimi epruvetami in trojnim redčenjem.
    Po prečiščevanju ali ponovni nasaditvi morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz V. 
poglavja te priloge;
    (c) nabirajo, vendar se jih lahko da na trg šele po ponovni nasaditvi za dalj 
časa (vsaj dva meseca), ne glede na to, ali so bile tudi prečiščene ali ne, ali po 
intenzivnem prečiščevanju, ki traja toliko časa, da so izpolnjeni pogoji iz točke 
(a). Žive školjke iz teh območij ne smejo presegati omejitve 60.000 fekalnih 
koliformnih bakterij na 100 g mesa, ugotovljene s preskusom MPN s petimi 
epruvetami in trojnim redčenjem.
    2. VURS mora nemudoma obvestiti vse izvajalce, ki jih zadeva ta pravilnik, 
zlasti pa pridelovalce in odgovorne ljudi v obratih za prečiščevanje in v 
odpremnih centrih, o spremembah razmejitve proizvodnih območij in začasnem ali 
dokončnem zapiranju teh območij.
    3. če žive školjke in morski polži, nabrani v območjih iz točk 1 (b) in 1 (c) 
tega poglavja niso obdelani s predpisanimi postopki prečiščevanja, jih je 
dovoljeno oddati na trg pod pogoji iz odločbe Evropske komisije, št. 93/25/EGS o 
odobritvi nekaterih postopkov za zaviranje razvoja patogenih mikroorganizmov v 
živih školjkah in morskih polžih, in odločbe Komisije 97/275/ES o spremembah 
odločbe 93/25/EGS o odobritvi nekaterih postopkov za zaustavitev razvoja patogenih 
mikroorganizmov v živih školjkah in morskih polžih.

                                   II. Poglavje
 Pogoji za nabiranje in prevoz posameznih serij v odpremne centre ali obrate za
     prečiščevanje, območja za ponovno nasaditev ali v predelovalne obrate

    1. Tehnike nabiranja ne smejo prekomerno poškodovati lupin ali tkiv živih 
školjk.
    2. Žive školjke morajo biti primerno zaščitene pred drobljenjem, drgnjenjem 
ali nihanjem po nabiranju in ne smejo biti izpostavljene previsokim ali prenizkim 
temperaturam.
    3. Postopki nabiranja, prevoza, iztovarjanja in obdelave živih školjk ne smejo 
povzročati dodatnega onesnaženja proizvoda, občutnega zmanjšanja kakovosti, ali 
sprememb, ki bi znatno vplivale na njihovo sposobnost za prečiščevanje, predelavo 
ali ponovno nasaditev.
    4. Žive školjke v času od nabiranja do iztovarjanja ne smejo biti v vodi, ki 
bi lahko povzročila njihovo dodatno onesnaženje.
    5. Prevozno sredstvo za prevoz živih školjk mora biti urejeno tako, da varuje 
žive školjke pred dodatnim onesnaženjem ali drobljenjem lupin. Omogočati mora 
primerno drenažo in čiščenje.
    če se žive školjke prevažajo v razsutem stanju na dolge razdalje v odpremni 
center, obrat za prečiščevanje, območje za ponovno nasaditev ali v predelovalni 
obrat, mora biti prevozno sredstvo opremljeno tako, da zagotavlja najboljše možne 
pogoje za preživetje, zlasti pa mora izpolnjevati pogoje iz 2. točke IX. poglavja 
te priloge.
    6. Območni urad VURS izda na zahtevo nabiralca registracijski dokument za 
ugotavljanje istovetnosti serij živih školjk med prevozom iz proizvodnega območja 
v odpremni center, obrat za prečiščevanje, na območje za ponovno nasaditev ali v 
predelovalni obrat. Za vsako serijo mora nabiralec čitljivo in neizbrisno 
izpolniti ustrezne rubrike na registracijskem dokumentu, ki morajo vsebovati 
naslednje podatke:
    – ime in naslov nabiralca,
    – datum nabiranja,
    – čimbolj natančno navedeno lokacijo proizvodnega območja, ali s kodno 
številko,
    – zdravstveni status oziroma kategorijo proizvodnega območja živih školjk kot 
je določeno v I. poglavju te priloge;
    – kraj in številko odobritve obrata, kjer bo izvedeno pakiranje, ponovna 
nasaditev, prečiščenje ali predelava.
    Nabiralec se mora na registracijski dokument podpisati in navesti datum.
    Registracijski dokumenti morajo biti redno in zaporedno oštevilčeni. Območni 
urad VURS vodi evidenco številk registracijskih dokumentov, skupaj z imeni oseb, 
ki nabirajo žive školjke in katerim so bili dokumenti izdani. Na registracijskem 
dokumentu vsake serije živih školjk mora biti ob dostavi serije v odpremni center, 
obrat za prečiščevanje, območje za ponovno nasaditev ali predelovalni obrat 
odtisnjen datum. Navedeni centri, območja ali obrati morajo takšen dokument 
hraniti vsaj dvanajst mesecev. Enako dolgo ga mora hraniti tudi nabiralec.
    če nabiranje opravljajo isti delavci, ki delajo tudi v odpremnih centrih, 
obratih za prečiščevanje, območjih za ponovno nasaditev ali predelovalnih obratih, 
se lahko registracijski dokument nadomesti s trajnim prevoznim dovoljenjem, ki ga 
izda območni urad VURS.
    7. če se proizvodno območje ali območje za ponovno nasaditev začasno zapre, 
VURS preneha izdajati registracijske dokumente za takšno območje in nemudoma 
razveljavi vse že izdane registracijske dokumente, ki še niso bili uporabljeni.

                                  III. Poglavje
                    Pogoji za ponovno nasaditev živih školjk

    Za ponovno nasaditev živih školjk morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
    1. žive školjke je treba nabirati in prevažati v skladu z zahtevami iz II. 
poglavja te priloge;
    2. tehnike ravnanja z živimi školjkami, namenjenimi za ponovno nasaditev, 
morajo omogočati nadaljevanje hranjenja živih školjk s precejanjem vode po 
vložitvi v naravne vode;
    3. živih školjk ni dovoljeno ponovno nasaditi tako na gosto, da bi to 
onemogočalo prečiščevanje;
    4. žive školjke morajo biti potopljene v morsko vodo v območju za ponovno 
nasaditev za primerno dolgo dobo, ki mora biti daljša od časa, določenega, da se 
ravni fekalnih bakterij zmanjšajo na ravni, dovoljene s tem pravilnikom, ob 
upoštevanju dejstva, da je treba izpolnjevati standarde iz V. poglavja te priloge;
    5. minimalno temperaturo vode za učinkovito ponovno nasaditev mora VURS po 
potrebi določiti in objaviti za vsako vrsto živih školjk in za vsako odobreno 
območje za ponovno nasaditev;
    6. območja za ponovno nasaditev živih školjk mora odobriti VURS. Meje območij 
morajo biti jasno označene z bojami, stebri ali z drugimi pritrjenimi sredstvi; 
območja za ponovno nasaditev morajo biti vsaj 300 metrov narazen, prav tolikšna 
razdalja pa mora biti tudi med območji za ponovno nasaditev in proizvodnimi 
območji;
    7. mesta znotraj območja za ponovno nasaditev morajo biti ločena tako, da 
onemogočajo mešanje serij; uporablja se sistem »vse notri/vse ven«, tako da nove 
serije ni mogoče prinesti na območje, preden se ne odstrani celotna prejšnja 
serija;
    8. odgovorni upravljavci območij za ponovno nasaditev morajo voditi trajno 
evidenco o izvoru živih školjk, obdobjih ponovne nasaditve, o območjih za ponovno 
nasaditev in kasnejših namembnih krajih serije po končani ponovni nasaditvi, za 
potrebe veterinarskih pregledov, ki jih opravi VURS;
    9. po nabiranju z območja za ponovno nasaditev, mora serije živih školjk med 
prevozom iz območja za ponovno nasaditev v odobreni odpremni center, obrat za 
prečiščevanje ali predelovalni obrat spremljati registracijski dokument, ki poleg 
podatkov iz 6. točke II. poglavja te priloge navaja med drugim mesto in številko 
odobritve območja za ponovno nasaditev ter trajanje ponovne nasaditve, skupaj z 
drugimi podatki, potrebnimi za ugotavljanje istovetnosti proizvoda in za sledenje 
proizvodu.
    če v območju za ponovno nasaditev in odpremnem centru, obratu za prečiščevanje 
ali predelovalnem obratu delajo isti delavci, registracijski dokument iz 
prejšnjega odstavka ni potreben.

                                   IV. Poglavje
                Pogoji za odobritev odpremnih centrov ali obratov
                                za prečiščevanje

    I. Splošni pogoji za prostore in opremo
    Centri ne smejo biti na območjih, ki so preblizu virov spornih vonjav, dima, 
prahu in drugih onesnaževalcev. Na teh območjih se ne smejo pojavljati poplave 
zaradi običajne visoke plime ali iztokov iz okoliških območij.
    Centri morajo imeti vsaj:
    1. v prostorih, kjer rokujejo z živimi školjkami ali jih skladiščijo:
    (a) zgradbe ali naprave trdne konstrukcije, primerno zgrajene in vzdrževane za 
preprečevanje onesnaženja živih školjk z vsemi vrstami odpadkov, umazano vodo, 
hlapi, umazanijo ali zaradi prisotnosti glodalcev ali drugih živali;
    (b) tla, ki se jih zlahka čisti in so položena tako, da olajšujejo odtekanje 
odpadne vode;
    (c) primeren delovni prostor, ki omogoča ustrezno izvajanje vseh delovnih 
postopkov;
    (d) trdne in trajne stene, ki se jih zlahka čisti;
    (e) primerno naravno ali umetno razsvetljavo;
    2. dostop do primernega števila garderob, umivalnikov in stranišč; v bližini 
stranišč mora biti dovolj veliko število umivalnikov;
    3. primerno opremo za pranje orodja, zabojnikov in opreme;
    4. preskrbo s pitno vodo in, če je to primerno, za skladiščenje pitne vode 
skladno s pravilnikom, ki ureja zdravstveno ustreznost pitne vode, ali opremo za 
oskrbo s čisto morsko vodo.
    VURS lahko odobri tudi oskrbo z nepitno vodo. Zadevna voda ne sme priti 
neposredno v stik z živimi školjkami in se je ne sme uporabljati za čiščenje ali 
razkuževanje zabojnikov, objektov ali opreme, ki prihajajo v stik z živimi 
školjkami. Cevi in odtoki za nepitno vodo morajo biti jasno ločeni od cevi in 
odtokov za pitno vodo;
    5. oprema in naprave ali njihove površine, ki prihajajo v stik z živimi 
školjkami, morajo biti izdelane iz nerjavečih materialov, ki jih je mogoče zlahka 
redno prati in čistiti.
    II. Splošni higienski pogoji
    Za vse delavce, ki delajo z živimi školjkami, se zahteva popolna čistoča, prav 
tako morajo biti prostori, oprema in delovni pogoji vedno čisti in vzdrževani v 
higienskem stanju, zlasti:
    1. osebje, ki obdeluje žive školjke ali rokuje z njimi, mora nositi čista 
delovna oblačila in, če je to primerno, rokavice, primerne za delo, ki ga oseba 
opravlja;
    2. osebje se mora vzdržati obnašanja, kakršno je na primer pljuvanje, ki bi 
lahko povzročilo onesnaženje živih školjk; osebi, ki boleha za boleznijo, ki se 
lahko prenaša z živimi školjkami, se začasno, do ozdravitve, prepove delo s 
takšnimi proizvodi ali njihova obdelava;
    3. glodalce, žuželke ali druge najdene škodljivce je treba uničiti ter 
preprečiti nadaljnje pojavljanje. Domače živali ne smejo vstopati v objekte;
    4. prostori, oprema in naprave, ki se uporabljajo za obdelavo živih školjk, 
morajo biti čisti in dobro vzdrževani; opremo in naprave je treba temeljito 
čistiti na koncu delovnega dne in kadarkoli je to potrebno;
    5. prostorov, naprav in opreme se brez dovoljenja uradnega veterinarja VURS ne 
sme uporabljati za druge namene, razen za obdelavo živih školjk;
    6. odpadke je treba higiensko shranjevati v ločenih prostorih in, če je to 
primerno, v pokritih zabojnikih, primernih za ta namen. Odpadke je treba redno 
odstranjevati iz okolice obrata;
    7. končne izdelke je treba shranjevati pokrite in stran od območij, kjer se 
nahajajo druge živali, razen živih školjk, kot na primer rakov.
    III. Pogoji za obrate za prečiščevanje
    Poleg pogojev iz I. in II. oddelka tega poglavja, morajo biti izpolnjeni še 
naslednji pogoji:
    1. Tla in stene prečiščevalnih bazenov in posod za vodo morajo imeti gladko, 
trdno in nepremočljivo površino ter morajo omogočati enostavno čiščenje z 
drgnjenjem ali z vodo pod pritiskom. Dno prečiščevalnih bazenov mora imeti dovolj 
velik naklon in mora biti opremljeno z drenažnim sistemom, ki zadošča količini 
dela;
    2. Z živih školjk je treba pred prečiščevanjem s čisto morsko ali pitno vodo 
sprati blato. Začetno pranje se lahko opravi tudi v prečiščevalnih bazenih pred 
začetkom prečiščevanja, pri čemer morajo biti drenažne cevi odprte med celotnim 
trajanjem postopka začetnega pranja in dovolj dolgo potem, da se lahko splakne 
celoten sistem pred začetkom prečiščevanja;
    3. prečiščevalni bazeni morajo biti oskrbovani z dotokom primerne količine 
morske vode na uro in na tono živih školjk, ki se jih obdeluje;
    4. za prečiščevanje živih školjk je treba uporabljati čisto morsko vodo ali 
prečiščeno morsko vodo; razdalja med dotočnim ventilom za morsko vodo in odtočnim 
ventilom za odpadno vodo mora biti dovolj velika, da preprečuje onesnaženje; če je 
treba morsko vodo prečiščevati, se postopek odobri potem, ko je VURS preveril 
njegovo učinkovitost; pitna voda za pripravo morske vode z glavnimi kemičnimi 
sestavinami mora biti skladna z zahtevami iz pravilnika, ki ureja zdravstveno 
ustreznost pitne vode;
    5. delovanje prečiščevalnega sistema mora omogočati, da se žive školjke 
čimprej začnejo prehranjevati s precejanjem vode, da se odpravi onesnaženje z 
odpadno vodo, da ne postanejo ponovno onesnažene in da ostanejo žive v primernih 
pogojih po prečiščevanju za pakiranje, skladiščenje in prevoz, preden se jih da na 
trg;
    6. količina živih školjk, ki se prečiščujejo, ne sme presegati zmogljivosti 
obrata za prečiščevanje; žive školjke je treba neprekinjeno prečiščevati dovolj 
dolgo, da so izpolnjeni mikrobiološki standardi iz V. poglavja te priloge. 
Trajanje postopka se šteje od trenutka, ko so žive školjke v prečiščevalnih 
bazenih primerno pokrite z vodo, do trenutka, ko so odstranjene.
    Obrat za prečiščevanje mora upoštevati podatke o surovinah (vrsto živih 
školjk, območje izvora, vsebnost mikrobov, itd.), če je treba podaljšati trajanje 
prečiščevanja, da bi zagotovili, da žive školjke izpolnjujejo mikrobiološke pogoje 
iz poglavja V te priloge;
    7. če je v prečiščevalnem bazenu več serij mehkužcev, morajo biti iste vrste 
in prihajati iz istega proizvodnega območja ali iz različnih območij, ki 
izpolnjujejo enake sanitarno-zdravstvene pogoje. Trajanje prečiščevanja je odvisno 
od časa, ki ga zahteva serija, ki potrebuje najdaljše prečiščevanje;
    8. zabojniki, v katere so položene žive školjke v prečiščevalnih sistemih, 
morajo biti zgrajeni tako, da omogočajo pretok morske vode; globina plasti živih 
školjk ne sme preprečevati odpiranja lupin med prečiščevanjem;
    9. v prečiščevalnih bazenih, v katerih se prečiščujejo žive školjke, ne sme 
biti rakov, rib ali drugih vrst morskih živali;
    10. ko je prečiščevanje zaključeno, je treba lupine živih školjk temeljito 
oprati s cevmi s pitno ali čisto morsko vodo; to se lahko po potrebi opravi v 
prečiščevalnem bazenu; vode, ki je bila uporabljena za pranje, ni dovoljeno 
ponovno uporabiti;
    11. obrati za prečiščevanje morajo imeti svoje laboratorije ali si zagotoviti 
storitve laboratorijev, opremljenih s potrebno opremo za preverjanje učinkovitosti 
prečiščevanja z uporabo mikrobioloških specifikacij. Laboratorije izven obratov 
mora odobriti VURS;
    12. obrati za prečiščevanje morajo redno voditi evidenco, iz katere so 
razvidni naslednji podatki:
    – rezultati mikrobioloških preskusov vode prečiščevalnega sistema, ki priteka 
v prečiščevalne bazene;
    – rezultati mikrobioloških testov neprečiščenih živih školjk;
    – rezultati mikrobioloških testov prečiščenih živih školjk;
    – podatki o živih školjkah in količinah živih školjk, dobavljenih v obrat za 
prečiščevanje, in številkah pripadajočih registracijskih dokumentov;
    – ure polnjenja in praznjenja prečiščevalnih sistemov (časi prečiščevanja);
    – podrobni podatki o odpremi pošiljk po prečiščevanju.
    Navedeni podatki morajo biti popolni in natančni, čitljivi in zabeleženi v 
stalni knjigi, ki mora biti vedno na razpolago uradnim veterinarjem VURS;
    13. obrati za prečiščevanje smejo sprejeti le tiste serije živih školjk, ki so 
opremljene z registracijskimi dokumenti iz II. poglavja te priloge.
    Obrati za prečiščevanje, ki pošljejo serije živih školjk v odpremne centre, 
morajo priložiti registracijski dokument, v katerem so poleg podatkov iz 6. točke 
II. poglavja te priloge med drugim navedeni še številka dovoljenja in naslov 
obrata za prečiščevanje ter trajanje prečiščevanja, datum vstopa in izstopa iz 
obrata za prečiščevanje, ter drugi podatki, potrebni za ugotavljanje istovetnosti 
proizvoda in za sledenje proizvodu;
    14. vsak paket prečiščenih živih školjk mora imeti oznako, ki potrjuje, da so 
bili vsi mehkužci prečiščeni.
    IV. Pogoji za odpremne centre
    1. Odpremni centri morajo poleg zahtev iz I. in II. oddelka tega poglavja 
izpolnjevati še naslednje pogoje:
    (a) dodelava ne sme povzročiti onesnaženja proizvoda; naprave za dodelavo je 
treba uporabljati v skladu s postopki, ki jih odobri VURS, posebej pa je treba 
paziti na bakteriološke in kemične lastnosti morske vode, ki se uporablja v 
takšnih objektih;
    (b) oprema in zabojniki v objektih in napravah za dodelavo ne smejo biti vir 
onesnaženja;
    (c) postopki za kalibriranje živih školjk ne smejo povzročati dodatnega 
onesnaženja proizvoda ali sprememb, ki bi vplivale na sposobnost živih školjk za 
prevoz in skladiščenje po pakiranju;
    (č) pranje ali čiščenje živih školjk se opravi z morsko ali pitno vodo pod 
pritiskom; uporabljene vode za čiščenje ni dovoljeno ponovno uporabiti.
    2. Odpremni centri smejo sprejeti le tiste serije živih školjk, ki so 
opremljene z registracijskim dokumentom iz 6. točke II. poglavja te priloge in 
prihajajo iz odobrenega proizvodnega območja, območja za ponovno nasaditev ali 
obrata za prečiščevanje.
    3. Odpremni centri morajo imeti svoje laboratorije ali si zagotoviti storitve 
laboratorijev, opremljenih s potrebno opremo za preverjanje, med drugim, ali 
mehkužci izpolnjujejo mikrobiološke standarde iz V. poglavja te priloge. 
Laboratorije izven centrov mora odobriti VURS.
    Navedeni pogoji ne veljajo za odpremne centre, ki prejemajo mehkužce izključno 
in neposredno iz obrata za prečiščevanje, v katerem so bili po prečiščevanju 
pregledani.
    4. Odpremni centri morajo imeti naslednje podatke in jih na zahtevo predložiti 
VURS:
    – rezultate mikrobioloških preskusov živih školjk iz odobrenega proizvodnega 
območja ali območja za ponovno nasaditev;
    – podatke o datumih in količinah živih školjk, dobavljenih v odpremni center, 
skupaj s številkami pripadajočih registracijskih dokumentov;
    – podatke o odpremi, vključno z imeni in naslovi prejemnikov pošiljk, datumi 
in količinami odpremljenih živih školjk ter s številko pripadajočega vhodnega 
registracijskega dokumenta ali dokumentov.
    Navedeni podatki morajo biti razvrščeni kronološko in se hranijo najmanj 
dvanajst mesecev.
    5. Odpremni centri na plovilih morajo izpolnjevati pogoje iz točk (1) (b), (c) 
in 0, ter 3. in 4. točke tega oddelka. Pogoji iz I. in II. oddelka tega poglavja 
smiselno veljajo tudi za takšne odpremne centre.

                                   V. Poglavje
                              Pogoji za žive školjke

    Žive školjke za prehrano ljudi morajo izpolnjevati naslednje pogoje:
    1. Imeti morajo vidne znake, ki so značilni za sveže in vitalne žive školjke, 
njihove lupine ne smejo biti umazane, ustrezno se morajo odzivati na udarce in 
morajo imeti normalno vsebnost tekočine.
    2. Vsebovati morajo manj kot 300 fekalnih koliformnih bakterij ali manj kot 
230 E. Coli na 100 g mesa mehkužcev in tekočine, na podlagi preskusa MPN s petimi 
epruvetami in trojnim redčenjem ali drugih postopkov, ki so dokazano enako 
natančni.
    3. 25 g mesa živih školjk ne sme vsebovati salmonel.
    4. Ne smejo vsebovati toksičnih ali spornih sestavin, ki se naravno pojavljajo 
ali so dodane okolju, kakršne so naštete v Prilogi k Direktivi 79/923/EGS v 
količinah, za katere je izračunano, da vnos s hrano presega dovoljen dnevni vnos 
(PDI), ali bi lahko škodile okusu mehkužca.
    5. Zgornje meje vsebnosti radionuklidov ne smejo presegati omejitev za živila, 
kot so določene v Evropski uniji.
    6. Skupna količina biotoksina školjk, ki povzroča paralizo (Paralytic Shelfish 
Poison - PSP) v užitnih delih mehkužcev (telo v celoti in vsak užiten del posebej) 
ne sme preseči 80 mikrogramov na 100 gramov mesa žive školjke, v skladu z biološko 
preskusno metodo, po potrebi v povezavi s kemično metodo za ugotavljanje 
saksitoksina, ali z drugo priznano metodo.
    če so rezultati sporni, je referenčna metoda biološka metoda.
    7. Običajne biološke preskusne metode ne smejo dati pozitivnega rezultata na 
prisotnost biotoksina školjk, ki povzroča diarejo (Diarrhetic Shelfish Poison - 
DSP) v užitnih delih žive školjke (telo v celoti ali vsak užiten del posebej).
    7.a Skupna vsebnost biotoksina školjk, ki povzroča izgubo spomina (Amnesic 
Shelfish Poison - ASP) v užitnih delih živih školjk (telo v celoti ali vsak užiten 
del posebej) ne sme presegati 20 mikrogramov domoične kisline na gram z uporabo 
tekočinske kromatografije visoke zmogljivosti (HPLC).
    8. V odsotnosti rutinskih preskusnih postopkov za ugotavljanje virusov in 
določanje viroloških standardov, morajo zdravstveni pregledi temeljiti na štetju 
fekalnih bakterij.
    Pregledi za preverjanje skladnosti z zahtevami iz tega poglavja se izvajajo v 
skladu z dokazanimi metodami, ki so znanstveno priznane.
    Poleg teh določb se uporabljajo tudi določbe odločb Evropske komisije 
2002/225/ES, 2002/226/ES in 96/77/ES.

                                   VI. Poglavje
                 Veterinarski nadzor in spremljanje proizvodnje

    VURS pripravi sistem veterinarskega nadzora, s katerim se preverja, če so 
izpolnjeni pogoji iz tega pravilnika. Sistem nadzora vključuje:
    1. Redno spremljanje območij za ponovno nasaditev živih školjk in proizvodnih 
območij, da bi:
    (a) preprečili zlorabe v zvezi z izvorom in namembnim krajem živih školjk;
    (b) preverjali mikrobiološko kakovost živih školjk v zvezi s proizvodnimi 
območji in območji za ponovno nasaditev;
    (c) preverjali morebitno prisotnost planktona, ki proizvaja toksine, v 
proizvodnih območjih in območjih za ponovno nasaditev ter prisotnost biotoksinov v 
živih školjkah;
    (d) preverjali morebitno onesnaženost s kemičnimi snovmi.
    Za namene iz točk (c) in (d) mora VURS določiti načrte vzorčenja za reden 
nadzor morebitne prisotnosti ali za vsak primer posebej v primeru nerednih obdobij 
nabiranja.
    2. Načrti vzorčenja iz prejšnje točke morajo upoštevati zlasti:
    (a) verjetne spremembe v onesnaženju s fekalnimi bakterijami na vsakem 
proizvodnem območju in območju za ponovno nasaditev;
    (b) morebitne spremembe prisotnosti planktona, ki vsebuje morske biotoksine v 
proizvodnih območjih in območjih za ponovno nasaditev. Vzorčenje se opravlja na 
naslednji način:
    (i) monitoring: redno vzorčenje, organizirano za ugotavljanje sprememb v 
sestavi planktona, ki vsebuje toksine, in njegove geografske porazdelitve. če 
podatki pokažejo sum oziroma možnost kopičenja toksinov v mesu živih školjk, mora 
slediti intenzivno vzorčenje;
    (ii) intenzivno vzorčenje: spremljanje planktona v vodah gojišč in v 
ribolovnih vodah s povečanjem števila točk za vzorčenje in vzorcev, ter preskusi 
toksičnosti z uporabo živih školjk iz prizadetega območja, ki so najbolj dovzetni 
za onesnaženje. Dajanje živih školjk iz takšnega območja na trg se ne sme ponovno 
dovoliti, dokler se z novim vzorčenjem ne dosežejo zadovoljivi rezultati glede 
vsebnosti biotoksinov;
    (c) morebitno onesnaženje živih školjk v proizvodnih območjih in območjih za 
ponovno nasaditev.
    če rezultat načrta vzorčenja pokaže, da bi dajanje živih školjk na trg lahko 
ogrožalo zdravje ljudi, VURS zapre proizvodno območje za zadevne mehkužce, dokler 
se razmere ne popravijo.
    3. Laboratorijske teste za preverjanje skladnosti z zahtevami za končne 
izdelke, kot so navedeni v V. poglavju te priloge. Določiti je treba sistem 
nadzora za preverjanje, ali raven morskih biotoksinov ne presega varnih mej.
    4. Redni inšpekcijski pregledi obratov. Takšni inšpekcijski pregledi morajo 
zlasti vključevati preverjanje:
    (a) ali so še vedno izpolnjeni pogoji odobritve;
    (b) čistosti prostorov, naprav, opreme in higiene osebja;
    (c) ali se z živimi školjkami ravna pravilno in ali se jih pravilno obdeluje;
    (d) pravilne uporabe in delovanja prečiščevalnih sistemov ali sistemov 
dodelave;
    (e) evidenc iz 12. točke III. oddelka IV. poglavja te priloge;
    (f) pravilne uporabe oznak zdravstvene ustreznosti.
    Takšni pregledi lahko vključujejo vzorčenje za laboratorijske preskuse; osebe, 
odgovorne za obrat, je treba obvestiti o rezultatih takšnih poskusov.
    5. Pregledi pogojev za skladiščenje in prevoz pošiljk živih školjk.

                                  VII. Poglavje
                                    Pakiranje

    1. Žive školjke je treba pakirati v ustreznih higienskih pogojih.
    Material za pakiranje ali posoda:
    – ne smeta poškodovati organoleptičnih lastnosti živih školjk,
    – ne smeta biti sposobna prenašati na žive školjke snovi, škodljivih za 
zdravje ljudi,
    – morata biti dovolj trdna, da zagotavljata primerno zaščito živih školjk.
    2. Ostrige morajo biti pakirane z vboklo lupino navzdol.
    3. Vsa pakiranja živih školjk morajo biti zapečatena in morajo takšna ostati 
od odpremnega centra do dobave potrošniku ali trgovcu na drobno. Pakiranje je 
zapečateno, oziroma pravilno zavarovano, če je zaprto ali zaščiteno na tak način, 
da se pri odpiranju zaščita uniči.

                                  VIII. Poglavje
                          Shranjevanje in skladiščenje

    1. V skladiščih morajo biti žive školjke shranjene na temperaturi, ki ne 
škoduje njihovi kakovosti in vitalnosti; embalaža ne sme biti v stiku s tlemi 
skladišča, ampak mora biti položena na čisto, dvignjeno površino.
    2. Živih školjk po pakiranju in potem, ko so zapustile odpremni center, ni 
dovoljeno ponovno potapljati v vodo ali škropiti, razen v primeru prodaje na 
drobno v odpremnem centru.

                                   IX. Poglavje
                           Prevoz iz odpremnega centra

    1. Pošiljke živih školjk, namenjenih za prehrano ljudi, so med prevozom 
embalirane v zapečatenih enotah od odpremnega centra do mesta za prodajo 
potrošniku ali trgovcu na drobno.
    2. Prevozna sredstva, ki se uporabljajo za pošiljke živih školjk, morajo imeti 
naslednje lastnosti:
    (a) njihove notranje stene in vsi drugi deli, ki bi lahko prišli v stik z 
živimi školjkami, morajo biti izdelani iz nerjavečih materialov; stene morajo biti 
gladke in morajo omogočati enostavno čiščenje;
    (b) biti morajo primerno opremljena, tako da zagotavljajo učinkovito zaščito 
živih školjk pred previsokimi ali prenizkimi temperaturami, onesnaženje z 
umazanijo ali s prahom ter poškodbami zaradi tresenja ali drgnjenja;
    (c) živih školjk ni dovoljeno prevažati skupaj z drugimi proizvodi, ki bi jih 
lahko onesnažili.
    3. Žive školjke je treba prevažati in dostavljati v zaprtih vozilih ali 
zabojnikih, ki jih ohranjajo pri temperaturi, ki ne škoduje njihovi kakovosti in 
vitalnosti.
    Embalaža živih školjk med prevozom ne sme priti v neposredni stik s tlemi 
vozila ali zabojnika, ampak mora biti na dvignjeni površini ali postavljena tako, 
da je stik onemogočen.
    če se pri prevozu pošiljk živih školjk uporablja led, mora biti pripravljen iz 
pitne vode ali iz čiste morske vode.

                                   X. Poglavje
                               Označevanje pošiljk

    1. Vsak zavitek v pošiljki živih školjk mora biti opremljen z oznakami 
zdravstvene ustreznosti, tako da je mogoče med prevozom in razdeljevanjem, do 
prodaje na drobno takoj prepoznati izvorni odpremni center. Brez vpliva na 
predpise, ki urejajo označevanje živil, morajo oznake vsebovati naslednje podatke:
    – odpremno državo,
    – vrsto žive školjke (domače in znanstveno ime),
    – identifikacijsko oznako odpremnega centra s številko odobritve, ki jo je 
izdal pristojni organ,
    – datum pakiranja, ki navaja vsaj dan in mesec,
    – kot odstopanje od predpisov, ki urejajo označevanje živil, se lahko rok 
trajanja nadomesti z besedilom »te živali morajo biti ob prodaji žive«.
    2. Oznaka zdravstvene ustreznosti je lahko natisnjena na embalaži, na posebni 
etiketi, ki se pritrdi na embalažo ali pa je v sami embalaži. Lahko je tudi ovita 
ali pripeta; samolepilne oznake zdravstvene ustreznosti se ne smejo uporabljati, 
razen če jih ni mogoče odlepiti. Vse vrste oznak zdravstvene ustreznosti morajo 
biti za enkratno uporabo in se ne smejo prenašati.
    3. Oznaka zdravstvene ustreznosti mora biti trajna in nepremočljiva, podatki 
na njej morajo biti čitljivi, neizbrisni in napisani z lahko berljivimi črkami.
    4. Trgovec na drobno mora vsaj 60 dni po razdelitvi vsebine pošiljke hraniti 
oznake zdravstvene ustreznosti, priložene pošiljkam živih školjk, ki niso pakirane 
v posameznih paketih, primernih za potrošnike.