Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov (ZZFMGP), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 19. decembra 2003.

(1) Ta zakon ureja temelje sistema zavarovanja in financiranja mednarodnih gospodarskih poslov kot instrumentov trgovinske politike Republike Slovenije ter vlogo države pri teh aktivnostih, ki gospodarstvu zagotavljajo ustrezno varnost in možnost konkurenčnega nastopanja na tujih trgih po mednarodno dogovorjenih pravilih in pogojih.
(2) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) lahko podrobneje uredi posamezna področja, pogoje in politiko zavarovanja in financiranja mednarodnih gospodarskih poslov iz prejšnjega odstavka.
(3) Če s tem zakonom ali na njegovi podlagi sprejetih predpisih ni drugače določeno, se za delovanje sistema zavarovanja in financiranja mednarodnih gospodarskih poslov v Republiki Sloveniji uporabljajo tudi določbe drugih predpisov.

(1) Pooblaščena institucija, ki je izbrana v skladu z 11. členom tega zakona (v nadaljnjem besedilu: pooblaščena institucija), opravlja tehnična in strokovna opravila, obravnava zahtevke za zavarovanje ter v imenu in za račun Republike Slovenije sklepa in izvršuje pogodbe o zavarovanju, pozavarovanju in retrocesiji ter izdaja finančne instrumente, s katerimi prevzema obveznosti, sprejema njihove izpolnitve ter daje udeležencem mednarodne menjave in finančnim institucijam delno ali popolno kritje pred riziki poslovnih transakcij, ki se nanašajo zlasti na:
– terjatve iz naslova mednarodne menjave, prodaje blaga in storitev, vključno s proizvodnjo in pripravo na prodajo, ter investicije;
– blago, opremo in drugo premoženje ter pravice udeležencev mednarodnih poslovnih transakcij v tujini;
– financiranje, refinanciranje, predplačila ali odložena plačila, zavarovanje in druge varščine ter jamstva, dana v zvezi s posli iz prejšnjih alinej tega odstavka.
(2) Zavarovanje mednarodnih gospodarskih poslov iz prejšnjega odstavka krije nemarketabilne komercialne in/ali nekomercialne rizike. Nemarketabilni riziki so tisti riziki, ki jih v skladu z veljavnimi predpisi zaradi njihove vrste in narave, lokacije, trajanja in drugih značilnosti zasebni pozavarovalni sektor na splošno ni pripravljen ali sposoben kriti.
(3) Pooblaščena institucija lahko v zvezi s posli iz prvega odstavka tega člena opravlja tudi spremljajoče storitve in sklepa druge posle, kot so posli upravljanja s premoženjem in riziki.

(1) Pooblaščena institucija opravlja posle iz prejšnjega člena v imenu in za račun Republike Slovenije, ločeno od svojega drugega poslovanja, na podlagi posebne pogodbe o zastopanju.
(2) Pri opravljanju dejavnosti zavarovanja, sklepanju in izvrševanju zavarovalnih poslov ter upravljanju z riziki na podlagi tega zakona pooblaščena institucija sledi ciljem ekonomske politike Republike Slovenije, skrbi za zaščito pravic in interesov države ter upošteva pravila stroke in načela zdravega zavarovalniškega poslovanja.
(3) Udeleženci mednarodne menjave, s katerimi pooblaščena institucija stopa v premoženjska in druga civilnopravna razmerja, sklepa posle zavarovanja in financiranja ali v njihovo korist izdaja finančne ter pravne instrumente na podlagi tega zakona, svojih obveznosti na podlagi teh pogodb in instrumentov ne smejo pobotati s terjatvami, ki jih imajo do Republike Slovenije iz kakršnegakoli drugega naslova.
(4) Za zavarovalne pogodbe, posle pozavarovanja in retrocesije, ki jih pooblaščena institucija sklepa na podlagi tega zakona, se ne uporabljajo določbe posebnega dela obligacijskega zakonika o zavarovalni pogodbi.

(1) Potrebna sredstva za učinkovito izvajanje dejavnosti zavarovanja po tem zakonu zagotovi pooblaščeni instituciji Republika Slovenija v obliki denarnih sredstev, ki se uporabljajo za oblikovanje varnostnih in posebnih varnostnih rezerv (v nadaljevanju: varnostne rezerve), pri čemer se posebne varnostne rezerve lahko oblikujejo za kritje posameznih vrst rizikov ali zavarovalnih poslov.
(2) Varnostne rezerve iz prvega odstavka tega člena se oblikujejo tudi iz plačanih premij, opravnin, regresov in drugih prihodkov, ki jih pooblaščena institucija kot zastopnica države ustvari s posli zavarovanja, pozavarovanja, retrocesije in drugimi posli ter storitvami, s katerimi se zagotavlja udeležencem mednarodne menjave kritje pred nemarketabilnimi riziki. Varnostne rezerve se oblikujejo tudi iz sredstev, ki jih pooblaščena institucija pridobi iz naslova upravljanja s tem premoženjem in s prevzetimi riziki, iz proračuna Republike Slovenije, lahko pa tudi iz drugih virov in sredstev.
(3) Varnostne rezerve upravlja pooblaščena institucija, sredstva varnostnih rezerv pa se vodijo ločeno od sredstev za opravljanje drugih dejavnosti pooblaščene institucije.
(4) Varnostne rezerve se uporabljajo za poravnavo obveznosti do zavarovancev, plačilo stroškov preprečevanja in zmanjševanja bodočih ali že nastalih škod, za kritje izgub iz teh poslov in poslov upravljanja s tem premoženjem in riziki ter za plačilo stroškov v zvezi z opravljanjem poslov pooblaščene institucije, ki jih ta opravlja na podlagi tega zakona.
(5) V skladu s pogodbo iz prvega odstavka 12. člena tega zakona se sredstva varnostnih rezerv lahko uporabljajo tudi za druge namene, ki so v skladu z načeli varnosti, likvidnosti in rentabilnosti poslovanja pooblaščene institucije.
(6) Glede na gospodarske možnosti in potrebe ter povpraševanje po zavarovalnih kritjih, glede na zavarovane posle, sklenjene na podlagi tega zakona, škode in zavarovalne zmogljivosti v obliki varnostnih rezerv, Republika Slovenija zagotavlja solventnost in likvidnost teh varnostnih rezerv, ki so v funkciji pravočasnega izplačila nadomestil škod in obvladovanja rizikov, prevzetih v zavarovanje.
(7) Če nastalih škod ni mogoče povrniti z zavarovalninami iz sredstev varnostnih rezerv, ali če bi se te rezerve zaradi izplačil zavarovalnin iz naslova zavarovalnih pogodb v tekočem koledarskem letu glede na stanje konec preteklega leta zmanjšale za več kot dvajset odstotkov, se morajo sredstva za izplačilo dolgovanih zavarovalnin zagotoviti iz proračuna Republike Slovenije ali iz drugih rednih ali izrednih virov, zavarovancem pa se plačajo posredno preko varnostnih rezerv.

(1) Obseg vseh prevzetih in veljavnih obveznosti iz naslova zavarovanja, aktivnega pozavarovanja in retrocesije, drugih poslov, garancij in drugih jamstev, danih na podlagi 2. člena tega zakona, ko so te prevzete, ne sme presegati zadnje uradno ugotovljene vrednosti letnega izvoza blaga in storitev slovenskega gospodarstva, ob tem pa obseg novih obveznosti, prevzetih v posameznem koledarskem letu, ne sme presegati 1/3 te zadnje uradno ugotovljene vrednosti letnega izvoza.
(2) V zneske obsega prevzetih in veljavnih obveznosti iz prejšnjega odstavka se iz poslov, za katere so bila dana zavarovalna kritja ali druga jamstva ter zavezujoče obljube za zavarovanje na podlagi tega zakona, vštevajo najvišje zavarovalne vsote in zneski drugih jamstev ter odobreni limiti kupcev, dolžnikov ali garantov, zmanjšani za samopridržke, ki jih v skladu z zavarovalnimi pogoji ali pogoji izdanih jamstev kot lastne deleže pri škodah nosijo sami zavarovanci ali drugi beneficiarji.
(3) Ob določanju sredstev za kritje škod, za katere po tem zakonu jamči Republika Slovenija, se v vsakoletnem zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna Republike Slovenije, lahko določijo tudi letni ali večletni največji možni obsegi skupnih ali novih obveznosti, ki jih pooblaščena institucija lahko prevzema z zavarovanjem na podlagi prvega odstavka 3. člena tega zakona.
(4) Do začetka veljavnosti vsakoletnega zakona, s katerim se določijo novi limiti za naslednje obdobje, se upoštevajo limiti, določeni za prejšnje obdobje.

(1) Nadzor nad izvajanjem tega zakona v delu, ki se nanaša na izvajanje zavarovanja mednarodnih gospodarskih poslov, v okviru svojih pristojnosti opravlja ministrstvo, pristojno za finance.
(2) Pooblaščena institucija mora o poslovanju po prvem odstavku 3. člena tega zakona voditi poslovne knjige ločeno od svojega drugega poslovanja ter sestavljati in hraniti knjigovodske listine ter poslovno dokumentacijo, vrednotiti bilančne postavke in sestavljati računovodske izkaze, če ni drugače določeno, v skladu s predpisi o gospodarskih družbah ter ob upoštevanju računovodskih in zavarovalnih standardov in načel ter splošnih računovodskih predpostavk.
(3) Glede na naravo, lokacijo, trajanje, obseg, razpršenost in intenziteto nemarketabilnih rizikov ter značilnosti zavarovanja in izpostavljenost pred temi riziki v imenu in za račun države, lahko Agencija za zavarovalni nadzor na predlog ministra oziroma ministrice, pristojnega oziroma pristojne za finance, pooblaščeni instituciji predpiše posebna pravila in ukrepe za obvladovanje rizikov, pravila o naložbah sredstev varnostnih rezerv, upravljanju z likvidnostjo, posebne zavarovalne statistične standarde in pravila o periodičnih in letnih poročilih ter reviziji, pri čemer se za vodenje poslovnih knjig, poročanje o poslovanju in teh dejavnostih ter nadzor nad temi dejavnostmi pooblaščene institucije smiselno uporabljajo določila predpisov o zavarovalništvu.

Posli financiranja mednarodne trgovine in investicij, ki jih po tem zakonu opravlja pooblaščena institucija, so:
– kreditni posli, s katerimi pooblaščena institucija udeležencem mednarodne menjave in finančnim institucijam omogoča financiranje mednarodnih gospodarskih poslov;
– program izravnave obresti (v nadaljnjem besedilu: PIO), s katerim Republika Slovenija pooblaščeni instituciji in drugim udeležencem programa jamči za kritje obrestnih in tečajnih rizikov pri financiranju mednarodnih gospodarskih poslov.

(1) Kreditni posli po tem zakonu so:
– dajanje komercialnih in finančnih kreditov ter investicije v tujini za delno ali popolno financiranje ali refinanciranje poslov mednarodne menjave in investicij;
– druge oblike financiranja mednarodnih gospodarskih poslov.
(2) Instrumenti, ki se uporabljajo v zvezi s posli iz prejšnjega odstavka, so:
– najemanje kreditov in izdajanje dolžniških vrednostnih papirjev;
– zavarovanje pred obrestnimi, tečajnimi in drugimi riziki, ki izhajajo iz najetih posojil ali izdanih vrednostnih papirjev ter poslov financiranja mednarodne menjave.
(3) Za najete kredite in izdane dolžniške vrednostne papirje iz prve alinee prejšnjega odstavka lahko Republika Slovenija daje poroštva pod naslednjimi pogoji:
– višina najetih kreditov in vrednost izdanih dolžniških vrednostnih papirjev se določi v vsakoletnem zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna Republike Slovenije;
– ročnost kreditov in vrednostnih papirjev ne sme biti daljša od dvajsetih let;
– stroški in obrestne mere najetih kreditov in izdanih vrednostnih papirjev morajo biti primerljivi s stroški in obrestnimi merami enakovrstnih kreditov, ki jih najema oziroma vrednostnih papirjev, ki jih izdaja Republika Slovenija.
(4) Za zavarovanje poroštvenih obveznosti po tem zakonu pooblaščena institucija in ministrstvo, pristojno za finance, skleneta pogodbo o izdaji poroštva.

(1) Pooblaščena institucija opravlja posle iz druge alinee 7. člena tega zakona v imenu in za račun Republike Slovenije, ločeno od svojega drugega poslovanja, na podlagi posebne pogodbe o izvajanju PIO in upravljanju s sredstvi rezerv PIO (v nadaljnjem besedilu: rezerve PIO).
(2) Začetna sredstva rezerv PIO se zagotovijo iz proračuna Republike Slovenije. Sredstva rezerv PIO se lahko dopolnijo tudi zaradi kritja drugih rizikov sprememb vrednosti valut ali pa se za kritje teh rizikov oblikujejo posebne rezerve.
(3) Sredstva rezerv PIO se dopolnjujejo z vplačili udeležencev programa (posojilodajalcev ali izdajateljev vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov), ki financirajo mednarodne gospodarske posle, če to narekujejo potrebe, pa tudi iz proračuna Republike Slovenije ali drugih rednih in izrednih virov. Sredstva rezerv PIO se uporabljajo za pokrivanje morebitnih izgub udeležencev programa izravnave obresti zaradi sprememb variabilnih pasivnih in fiksnih aktivnih obrestnih mer ter izgub zaradi tečajnih in drugih rizikov sprememb vrednosti valut.

(1) Nadzor nad izvajanjem tega zakona v delu, ki se nanaša na kreditne posle, ki jih opravlja pooblaščena institucija, opravlja Banka Slovenije. V postopku nadzora se smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo nadzor nad bankami.
(2) Za zadolževanja, za katera so bila izdana poroštva Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 8. člena tega zakona in o financiranju poslov mednarodne trgovine in naložbe iz teh virov sredstev, mora pooblaščena institucija voditi poslovne knjige in sestavljati ter hraniti knjigovodske listine in poslovno dokumentacijo, vrednotiti knjigovodske podatke in sestavljati računovodske izkaze, če ni drugače določeno, v skladu s predpisi o gospodarskih družbah in drugimi predpisi, ki veljajo za banke, ter ob upoštevanju računovodskih in bančnih standardov in načel ter splošnih računovodskih predpostavk.
(3) Ministrstvo, pristojno za finance, v soglasju z Banko Slovenije predpiše posebna pravila glede določitve velikega in največjega možnega kredita enemu posojilojemalcu, skupnega zneska vseh kreditov, drugih terjatev in jamstev enemu posojilojemalcu in skupnega zneska velikih in največjih možnih kreditov, meril in ukrepov za ugotavljanje, obvladovanje in upravljanje rizikov, računovodska pravila in standarde ter pravila o poslovnih knjigah, računovodskih izkazih, periodičnih in letnih poročilih ter reviziji.
(4) Posli financiranja mednarodne trgovine in investicij iz virov sredstev, za katera so bila dana poroštva na podlagi tretjega odstavka 8. člena tega zakona, se ne upoštevajo pri izračunavanju kapitalske ustreznosti, izpostavljenosti in rezervacij pooblaščene institucije.
(5) Za poročanje o dejavnostih financiranja mednarodne trgovine in investicij ter nadzor nad tem poslovanjem in dejavnostmi financiranja po tem zakonu se smiselno uporabljajo določila predpisov o bančništvu.
(6) Nadzor nad izvajanjem tega zakona v delu, ki se nanaša na izvajanje PIO, opravlja ministrstvo, pristojno za finance.

Za izbor institucije, ki ji bo izdano pooblastilo za izvajanje nalog po tem zakonu, ministrstvo, pristojno za finance, izvede javni natečaj. Pri izboru pooblaščene institucije mora ministrstvo upoštevati zlasti naslednje:
– da je finančna institucija ali finančna skupina (v nadaljnjem besedilu: institucija) kadrovsko, tehnološko in informacijsko usposobljena ter ustrezno opremljena za učinkovito izvajanje dejavnosti zavarovanja in financiranja mednarodnih gospodarskih poslov;
– da je institucija usposobljena za strokovno ocenjevanje nemarketabilnih rizikov, sprejemanje teh rizikov v zavarovanje, določanje pogojev zavarovalnega kritja, administriranje zavarovalnih polic, opravljanje likvidacije škod, izvajanje ukrepov za preprečevanje, zmanjševanje in povrnitev plačanih škod;
– da ima institucija ustrezne izkušnje na področju zavarovanja izvoznih kreditov in investicij pred nemarketabilnimi riziki ter financiranja mednarodnih gospodarskih poslov, vključno z zadolževanjem na trgih v tujini in doma;
– da ima institucija razvito sodelovanje z drugimi izvozno-kreditnimi agencijami in drugimi finančnimi institucijami ter je članica ustreznih mednarodnih organizacij na področju zavarovanja kreditov in investicij;
– da ima institucija vzpostavljeno sodelovanje s slovenskimi izvozniki, investitorji in bankami ter dobro pozna domačo in mednarodnopravno ureditev zavarovanja in financiranja mednarodnih gospodarskih poslov ter ustrezne finančne in druge trge;
– da ima institucija ustrezna znanja in izkušnje na področju sodelovanja z Republiko Slovenijo in njenimi organi pri izvajanju sistema zavarovanja in financiranja mednarodnih gospodarskih poslov.

(1) Pogodbo iz prvega odstavka 3. člena tega zakona skleneta ministrstvo, pristojno za finance in pooblaščena institucija. V pogodbi se določi način izvajanja storitev iz 2. člena tega zakona, nadomestila in opravnine pooblaščeni instituciji za izvajanje teh storitev, nadomestila za stroške v zvezi z izvajanjem nalog na podlagi tega zakona, uporaba in upravljanje s sredstvi varnostnih rezerv iz 4. člena tega zakona ter poročanje o opravljanju teh dejavnosti pooblaščene institucije.
(2) Pogodbo iz četrtega odstavka 8. člena tega zakona skleneta ministrstvo, pristojno za finance in pooblaščena institucija. V pogodbi, s katero se uredijo zavarovanja poroštvenih obveznosti, se lahko določijo tudi drugi elementi kritnega razmerja (znesek, rok veljavnosti, opravnine, poročanje in podobno).
(3) Pogodbo iz prvega odstavka 9. člena tega zakona skleneta ministrstvo, pristojno za finance in pooblaščena institucija. V pogodbi se določi način izvajanja PIO in upravljanja s sredstvi rezerv PIO ter nadomestila za izvajanje PIO.

(1) Za koordinacijo delovanja pristojnih državnih in drugih organov ter institucij pri izvajanju tega zakona in delovanju sistema zavarovanja in financiranja mednarodnih gospodarskih poslov v Republiki Sloveniji ter za učinkovito izvajanje zavarovanja in financiranja poslov mednarodne trgovine in investicij, vlada imenuje Komisijo za pospeševanje mednarodne menjave (v nadaljnjem besedilu: komisija).
(2) Komisijo lahko poleg predstavnikov oziroma predstavnic ministrstev sestavljajo tudi predstavniki oziroma predstavnice drugih institucij.
(3) Člani komisije morajo varovati uradne, poslovne in druge skrivnosti, ki so jih zvedeli pri opravljanju njihovih funkcij, pisno morajo naznaniti svoje neposredne ali posredne povezave in interese, ki bi lahko vplivali na njihovo odločanje glede na pristojnosti komisije in lahko v zvezi z odločanjem o takih poslih zahtevajo svojo izločitev iz obravnave ali odločanja o teh zadevah.

(1) Komisija redno spremlja poslovanje pooblaščene institucije na področjih, ki so predmet urejanja tega zakona, obravnava poročila in daje ministrstvu, pristojnemu za finance, mnenje k poročilom pooblaščene institucije o teh dejavnostih.
(2) Komisija daje za poslovanje, ki ga pooblaščena institucija izvaja na podlagi pooblastil iz prvega odstavka 3. člena in pogodbe o zastopanju iz prvega odstavka 12. člena tega zakona, soglasja k:
– splošnim pogojem zavarovanja pred nemarketabilnimi riziki;
– politikam zavarovanja v posameznih državah ali skupinah držav;
– cenikom za zavarovanje pred nemarketabilnimi riziki.
(3) Komisija odloča o predlogih pooblaščene institucije o sklepanju zavarovalnih poslov in izdajanju zavezujočih obljub za zavarovanje iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, ki presegajo 5 milijonov EUR ali njihovo tolarsko protivrednost ter o poslih, ki jih pooblaščena institucija opravlja na podlagi tretjega odstavka 2. člena tega zakona, ki presegajo 10 milijonov EUR ali njihovo tolarsko protivrednost.
(4) Komisija daje na zahtevo pooblaščene institucije mnenja na njena periodična in letna poročila o poslovanju na podlagi tega zakona, na njeno zahtevo pa daje tudi mnenja, soglasja ali odloča tudi o drugem poslovanju, ki ga pooblaščena institucija izvaja na podlagi pooblastil iz prvega odstavka 3. člena tega zakona, in to predvsem glede sprejemanja in uporabe posebnih pogojev zavarovanja, politike zavarovanja, zlasti limitov zavarovanja, glede sklepanja in pogojev zavarovanja posameznih zavarovalnih in drugih poslov, upravljanja s sredstvi varnostnih rezerv in riziki, prevzetimi v zavarovanje, sklepanja sporazumov in odnosov s finančnimi in drugimi institucijami, reprogrami, izterjavami ter likvidacijami škod in o opravljanju drugih poslov po pooblastilu Republike Slovenije in podobno.
(5) Komisija pooblaščeni instituciji daje soglasja k:
– temeljem poslovne politike s pogoji financiranja poslov mednarodne trgovine in investicij, ki jih pooblaščena institucija izvaja z viri, ki jih je pridobila na podlagi poroštev Republike Slovenije iz tretjega odstavka 8. člena tega zakona;
– merilom ter pravilom o kritju ter izravnavi rizikov sprememb vrednosti valut po programu iz druge alinee 7. člena tega zakona in k pravilom o uporabi in upravljanju s sredstvi rezerv PIO.

(1) Vlada enkrat letno poroča Državnemu zboru Republike Slovenije o izvajanju tega zakona.
(2) Mnenje komisije k poročilom pooblaščene institucije, ki ga komisija daje ministrstvu, pristojnemu za finance, je sestavni del poročila iz prejšnjega odstavka.

(1) Komisijo iz 13. člena tega zakona vlada imenuje v roku 30 dni od uveljavitve tega zakona.
(2) Ministrstvo, pristojno za finance, v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona izda predpise iz tretjega odstavka 10. člena tega zakona.

(1) Z dnem, ko začne veljati ta zakon prenehata veljati Zakon o družbi za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije (Uradni list RS, št. 32/92, 37/95, 34/96, 31/97 in 99/99) in zakon o poroštvih Republike Slovenije za zadolževanje za potrebe financiranja izvoza (Uradni list RS, št. 20/98).
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, zakonska jamstva Republike Slovenije iz 17. člena Zakona o družbi za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije za obveznosti Slovenske izvozne družbe, d.d., Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: SID) iz naslova zavarovalnih pogodb in izdanih garancij, ki jih je SID sklenila ali izdala do uveljavitve tega zakona, veljajo do izteka obveznosti, za katera so bila zakonska jamstva dana.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, garancije in poroštva, ki jih je Republika Slovenija izdala za SID na podlagi drugega odstavka 17. člena zakona o družbi za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije ter zakona o poroštvih Republike Slovenije za zadolževanje za potrebe financiranja izvoza, veljajo do izteka danih jamstvenih obveznosti.
(4) Komisija za pospeševanje izvoza, imenovana na podlagi 27. člena zakona o družbi za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije, opravlja svoje naloge do imenovanja komisije iz 13. člena tega zakona.
(5) Sprejeta pravila, pogoji in drugi akti ter sklepi Komisije za pospeševanje izvoza in drugih pooblaščenih organov SID na področju njenega poslovanja za račun Republike Slovenije ostanejo v veljavi do uveljavitve novih, sprejetih na podlagi tega zakona.
(6) Z dnem uveljavitve tega zakona SID nadaljuje s poslovanjem. SID mora z dnem uveljavitve tega zakona pričeti z usklajevanjem svojega poslovanja, ki ni zavarovalniško poslovanje in ki ni predmet urejanja tega zakona, s predpisi, ki urejajo poslovanje bank, in se z njimi dokončno uskladiti najkasneje do 31. decembra 2006. Banka Slovenije predpiše podrobnejši način in roke postopnega usklajevanja poslovanja SID s predpisi, ki urejajo poslovanje bank.
(7) Banka Slovenije nadzira usklajevanje poslovanja SID z določbami predpisov, ki urejajo poslovanje bank. Za nadzor se smiselno uporabljajo določbe XI. poglavja in določbe šestega do osmega odstavka 240. člena zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 110/2003).
(8) SID mora svoj status in dejavnosti v zvezi z zavarovalnimi posli za lasten račun uskladiti s predpisi, ki urejajo delovanje zavarovalnic, najkasneje do 31. decembra 2004.
(9) Do uskladitve SID iz šestega, sedmega in osmega odstavka tega člena se za njeno poslovanje, ki ni predmet urejanja tega zakona, smiselno uporabljajo predpisi, ki so za ta področja veljali za SID do uveljavitve tega zakona. Predpisi, ki so veljali za SID za področja, ki jih urejata tretji odstavek 6. člena in tretji odstavek 10. člena tega zakona, se smiselno uporabljajo do uveljavitve predpisov, izdanih na podlagi tega zakona.
(10) Do podelitve pooblastil iz 11. člena tega zakona je pooblaščena institucija po tem zakonu SID. Sredstva varnostnih in posebnih varnostnih rezerv, ki jih je SID upravljala na podlagi zakona o družbi za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije, se od dneva uveljavitve tega zakona upravljajo na podlagi določil 4. člena tega zakona in se uporabljajo tudi za izpolnjevanje pravic in obveznosti, ki jih je SID sklenila za račun države do uveljavitve tega zakona.
(11) Ministrstvo, pristojno za finance, mora v roku treh let od izteka roka iz šestega odstavka tega člena izvesti javni natečaj iz 11. člena tega zakona. Minister oziroma ministrica, pristojen oziroma pristojna za finance, mora obvestiti SID o nameri objave javnega natečaja najmanj dve leti pred pričetkom postopka za začetek javnega natečaja.

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.