Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1225/2002 z dne 29. 10. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 483/99 z dne 18. 9. 2002 se ne sprejme.

1. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča o zavrženju predloga za spremembo ali odpravo posamičnega akta po 46. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) in o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, ki ju je pritožnik utemeljeval z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87). Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da gre za interpretacijsko odločbo in ne za odločbo, s katero bi Ustavno sodišče odpravilo podzakonski predpis ali splošni akt. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljene podlage za izdajo predlagane začasne odredbe.
2. Pritožnik zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita in da so z njo ponovno kršene človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnika. Meni, da je glede na določbo 46. člena ZUstS njegov predlog v celoti utemeljen. Kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave pa utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01. Neenakopravnost položaja v primerjavi z ostalimi denacionalizacijskimi upravičenci oziroma vlagatelji utemeljuje tudi s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-148/02 z dne 3. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 88/02 in OdlUS XI, 272) in št. Up-151/01 z dne 3. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 88/02 in OdlUS XI, 273), s katerima naj bi Ustavno sodišče v enakih primerih kot je pritožnikov ugotovilo kršitev drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave. Meni, da bi bilo o njegovem denacionalizacijskem zahtevku drugače odločeno (tj. ugodno za pritožnika), če bi Ustavno sodišče omenjeno odločbo izdalo pred odločitvijo o njegovem denacionalizacijskem zahtevku. Iz enakih razlogov naj bi bila utemeljena tudi njegova zahteva za izdajo začasne odredbe.

3. Pritožnik ustavno pritožbo utemeljuje z očitno napačno razlago določb 46. člena ZUstS. Te določbe ne morejo biti podlaga za zahtevke za spremembo oziroma odpravo pravnomočnih posamičnih aktov, izdanih na podlagi neustavnih zakonov, temveč so lahko podlaga za morebitne zahtevke za odpravo oziroma spremembo posamičnih aktov, ki so bili izdani na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Ustavno sodišče namreč zakona ne more odpraviti, temveč ga lahko le razveljavi. Zato imajo tudi t. i. interpretacijske odločbe lahko učinek le na razmerja, o katerih do dne, ko začne odločba Ustavnega sodišča učinkovati, še ni pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Ker Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-130/01 ni odločilo o odpravi podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, temveč je odločilo o skladnosti izpodbijanih določb Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – ZDen) z Ustavo, se pritožnik tudi za utemeljevanje te ustavne pritožbe na omenjeno odločbo Ustavnega sodišča ne more sklicevati.
4. Odločbi št. Up-148/02 in št. Up-151/01 pa sta bili izdani v postopku odločanja o pravočasno vloženih ustavnih pritožbah in ne v postopku po 46. členu ZUstS. S kršitvami, ki jih je Ustavno sodišče ugotovilo v omenjenih odločbah, pritožnik ne more utemeljevati ustavne pritožbe zoper sklepa, ki ju izpodbija s to ustavno pritožbo. Izpodbijana sklepa namreč nista bila izdana na podlagi stališč, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da niso v skladu z Ustavo. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine. Če je pritožnik menil, da so mu bile s pravnomočno odločitvijo o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, bi to lahko uveljavljal z ustavno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo. Pritožnik je sicer ustavno pritožbo vložil tudi zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka, vendar jo je Ustavno sodišče s sklepom št. Up- 561/02 z dne 3. 2. 2003 kot prepozno zavrglo.
5. Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče Ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.