Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti družbe Petrol, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, na seji dne 15. januarja 2004

1. Členi 1, 2, 3, 4, 13, 14 in 15 Uredbe o oblikovanju cen naftnih derivatov (Uradni list RS, št. 88/2000) so bili v delu, v katerem so se nanašali na plinsko olje (D-2) in ekstra lahko kurilno olje (KO-EL), v neskladju z Ustavo.
2. Ugotovitev iz prejšnje točke ima učinek odprave.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o določitvi najvišje cene plinskega olja in ekstra lahkega kurilnega olja (Uradni list RS, št. 88/2000) se zavrne.

1. Pobudnica z vlogo z dne 20. 10. 2000 izpodbija uredbo o oblikovanju cen naftnih derivatov (v nadaljevanju: Uredba), kolikor se nanaša na oblikovanje cen plinskega olja in ekstra lahkega kurilnega olja, ker naj bi bila v neskladju z 2., s 3., s 5., s 74. in s 153. členom ustave, ter v neskladju z drugim odstavkom 3. člena ter s četrtim odstavkom 8. člena Zakona o kontroli cen (Uradni list RS, št. 63/99 – v nadaljevanju: ZKC). Navaja, da je Vlada uredbo sprejela na nezakonit način, saj v njej ni navedla razloga, zaradi katerega sprejema ukrep določitve cen. Vlada naj bi izpodbijano uredbo sprejela na podlagi 1. ali 2. točke prvega odstavka 8. člena ZKC, ki se sme na podlagi četrtega odstavka 8. člena ZKC uporabiti zgolj za produkte, ki jih je Vlada določila z Uredbo o listi blaga in storitev, za katere se uporabljajo ukrepi kontrole cen (Uradni list RS, št. 80/2000 – v nadaljevanju: Uredba o listi blaga). Ukrep kontrole cen se po mnenju pobudnice tako lahko nanaša le na produkte oziroma storitve, ki so eksplicitno navedeni v Uredbi o listi blaga, med temi pa nista navedena plinsko olje in ekstra lahko kurilno olje. S tem, ko naj bi Vlada omejila bruto maržo za navedena produkta, je zlorabila zakonsko pooblastilo, takšen ukrep pa naj bi bil v nesorazmerju z učinki, ki naj bi se jih s takšnim ukrepom zasledovalo.
2. Iz enakih razlogov pobudnica izpodbija tudi uredbo o določitvi najvišje cene plinskega olja in ekstra lahkega kurilnega olja (v nadaljevanju: Uredba1). Navaja, da je Vlada s sprejemom Uredbe1 ugodila zahtevam "stavkajočih avtoprevoznikov", zaradi prepovedi zvišanja cen pa naj bi pobudnici nastala škoda, ki se kaže v manjšem dohodku, ki bi pobudnico lahko privedla do likvidnostnih, kasneje pa do solvenčnih težav.
3. Vlada v odgovoru z dne 7. 11. 2000 navaja, da je bila uredba sprejeta na podlagi 3. točke prvega odstavka 8. člena in 5. točke 9. člena ZKC za primer, ko pri gibanju cen nastanejo ali se utemeljeno pričakujejo hude motnje na trgu pri gibanju cen, pri tem pa ne gre za redna sezonska gibanja (3. točka prvega odstavka 8. člena ZKC). Gibanja cen naftnih derivatov naj bi bila pod vplivom dinamičnih sprememb, ki jih narekujejo svetovni naftni trgi. Tako naj bi leta 2000 prišlo do problema višine drobnoprodajnih cen in porušene cenovne paritete med posameznimi derivati, ki naj bi odstopale od normalnih razmer v državah Evropske unije. Poleg tega naj bi cene motornih bencinov k skupni inflacijski stopnji za leto 2000 prispevale približno 0,6% točke. Zaradi modela oblikovanja cen za motorne bencine, ki naj bi distributerjem zaostril pogoje poslovanja na področju motornih bencinov, naj bi ti zaradi izpada dohodka ta primanjkljaj delno kompenzirali s povečanjem cen na področju plinskega olja. Ker naj bi Vlada s sprejemom uredbe o spremembi uredbe o določitvi zneska trošarin za mineralna olja in plin (Uradni list RS, št. 88/2000) znižala trošarine za plinsko olje in s tem dejansko znižala bruto marže, hkrati pa je te marže sorazmerno povečala pri motornih bencinih, naj bi bile neutemeljene navedbe pobudnice glede izpada dohodka.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-265/00 z dne 16. 11. 2000 zavrnilo predlog pobudnice, naj ustavno sodišče do dokončne odločitve zadrži izvrševanje določb 1. do 4. člena in 13. do 15. člena uredbe.

5. Izpodbijana predpisa sta med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehala veljati. Uredbo so nadomestile istoimenske uredbe (Uradni list RS, št. 80/01, 93/01, 5/02, 5/03, 27/03, 29/03 in 96/03), Uredba1 pa je veljala štiri dni. Pobudnica pobude ni razširila na druge uredbe oziroma na sedaj veljavno Uredbo.
6. Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko Ustavno sodišče ugotovi, da predpis, ki je med postopkom prenehal veljati, niso pa bile odpravljene posledice neustavnosti oziroma nezakonitosti, ni bil v skladu z ustavo in zakonom. Pri podzakonskih predpisih ali splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, Ustavno sodišče odloči, ali ima njegova ugotovitev učinek odprave ali razveljavitve. Pobudnica izkazuje pravni interes, ker gre za podzakonska akta, pri katerih lahko Ustavno sodišče poleg tega, da ugotovi njuno neskladnost z Ustavo, tej ugotovitvi da tudi učinek odprave (47. člen v zvezi z drugim odstavkom 45. člena ZUstS).
7. Po drugem odstavku 3. člena ZKC smejo državni organi pri kontroli cen uporabljati le z Zakonom določene ukrepe kontrole cen in le zaradi razlogov, ki so določeni z Zakonom. Ukrepi kontrole cen so urejeni v 9. členu ZKC, razlogi za sprejem takih ukrepov pa v 8. členu ZKC.
8. Ustavno sodišče se pri presoji ustavnosti in zakonitosti ukrepa kontrole cen omeji na vprašanja: ali ukrep ni v nasprotju z namenom zakonskega pooblastila, ali pooblastilo ni zlorabljeno, ali breme ukrepa ni v nerazumnem nesorazmerju z učinki, ki naj jih doseže, ali ni ukrep sprejet na nezakonit način in ali z njim ni kršen kakšen drug zakon. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo (npr. v odločbi št. U-I-128/95 z dne 7. 11. 1996, Uradni list RS, št. 66/96 in OdlUS V, 145), da se utemeljenost uporabe ukrepov v posameznem primeru izmika pravni presoji, saj so argumenti zanjo v makroekonomski in mikroekonomski politiki, ki uravnava celotno družbeno gospodarstvo in vključuje elemente predvidevanja; posamičnega ukrepa ni mogoče presojati iztrgano, temveč le kot del organske celote položaja in razvojnih teženj gospodarstva. Večje ali manjše upravičenosti in primernosti izpodbijanih uredb z ekonomskega stališča, glede na ekonomske učinke, ki naj jih dosežeta, ustavno sodišče ni pristojno ocenjevati.
9. Načelo zakonitosti predstavlja temelj pravne varnosti. Po načelu zakonitosti mora državni organ pri sprejemu določenega ukrepa upoštevati materialno in formalno sestavino tega načela, torej zakonsko podlago in predpisan postopek. Vlada bi torej pri sprejemu Uredbe morala navesti ustrezno pravno podlago, kot je navedena v 1. do 8. točki prvega odstavka 8. člena ZKC. Če bi bila Uredba sprejeta na podlagi razloga iz 3. točke prvega odstavka 8. člena ZKC, kot to zatrjuje Vlada, bi z njo uveljavljen ukrep glede na drugi odstavek 8. člena ZKC lahko trajal le šest mesecev in ne eno leto, kot je to določal 17. člen Uredbe. Iz povedanega sledi, da tudi iz odgovora Vlade ni mogoče ugotoviti, na kakšni pravni podlagi je izpodbijano Uredbo sprejela.
10. Ker ni mogoče ugotoviti zakonske podlage Uredbe, je bila ta v neskladju z drugim odstavkom 120. člena ustave. Zato je ustavno sodišče ugotovilo, da so bile izpodbijane določbe uredbe, kolikor so se nanašale na plinsko olje (D-2) in ekstra lahko kurilno olje (KO-EL), v neskladju z Ustavo. Pri tem se mu ni bilo treba spuščati v oceno drugih zatrjevanih neskladnosti.
11. Pobudnica je predlagala odpravo izpodbijane Uredbe. Na njeni podlagi naj bi ji nastale škodljive posledice, saj naj bi ji zaradi nivoja cen nastala materialna škoda, onemogočeno pa naj bi ji bilo tudi normalno rentabilno poslovanje, kar posledično vpliva tudi na poslovne rezultate. Na podlagi 47. člena ZUstS da lahko ustavno sodišče ugotovitvi neustavnosti podzakonskega akta učinek odprave. Po drugem odstavku 45. člena ZUstS ustavno sodišče odpravi protiustaven predpis, kadar ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. V navedenem primeru se je zato Ustavno sodišče odločilo za odpravo in tako dalo pobudnici možnost, da v skladu s 46. členom ZUstS doseže odpravo zatrjevanih škodljivih posledic.
12. Uredba1 je bila sprejeta na podlagi 3. točke prvega odstavka 8. člena in 1. točke 9. člena ZKC. Ta v 3. točki prvega odstavka 8. člena določa, da Vlada z Uredbo določi ustrezne ukrepe kontrole cen, kadar pri gibanju cen nastanejo ali se utemeljeno pričakujejo hude motnje na trgu, pri tem pa ne gre za redna sezonska nihanja. Kot ukrep kontrole cen je Vlada na podlagi 1. točke 9. člena ZKC določila najvišjo ceno. Po tem ukrepu podjetja ne smejo prodajati blaga nad to ceno, lahko pa pod njo. Tako je Vlada s sprejemom Uredbe1 določila, da se prodajne cene pred fiskalnimi obremenitvami za plinsko olje in ekstra lahko kurilno olje, ki so veljale na dan 29. 9. 2000, določijo kot najvišje. Za sprejem kateregakoli ukrepa iz 9. člena ZKC, ki ne temelji na 1. in 2. točki prvega odstavka 8. člena, Vlada ni vezana na Uredbo o listi cen, torej se lahko ukrep kontrole cen, če so izpolnjeni pogoji, nanaša na katerikoli proizvod in ne le na tiste, ki so našteti v Uredbi o listi blaga. Ker torej ne gre za zlorabo zakonskega pooblastila, kot to zatrjuje pobudnica, v utemeljenost ukrepa pa se Ustavno sodišče v skladu z 8. točko obrazložitve te odločbe ne spušča, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena in 47. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.