Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Zdenka Franca Ferjančiča, na seji dne 22. januarja 2004

1. Člen 12 Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 98/99, 119/2000 in 96/03) se, kolikor se nanaša na zazidana stavbna zemljišča, namenjena za počitniške objekte, razveljavi.
2. Do drugačne ureditve se za zazidana stavbna zemljišča, namenjena za počitniške objekte, plačuje nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča po merilih namembnosti in lege stavbnih zemljišč, kot velja za stanovanjske objekte.

1. Pobudnik kot lastnik počitniške hiše na območju Občine Bloke izpodbija 12. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju: Odlok). Navaja, da je na podlagi izpodbijane določbe odloka obremenjen s petkrat višjim nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča, kot so obremenjeni lastniki stanovanjskih objektov, kar je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zazidana stavbna zemljišča, na katerih so stanovanjski ali počitniški objekti, naj bi bila namenjena bivanju, zato je razločevanje občanov glede na osebno okoliščino, kot je trajanje bivanja v teh objektih, v neskladju tudi s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Pobudnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano določbo Odloka odpravi.
2. Občina Bloke odgovarja, da je pobudnikova počitniška hiša v bližini Bloškega jezera. To območje je bilo že v prostorskih planih iz leta 1970 namenjeno gradnji počitniških hiš. Njihovi lastniki naj bi zato tudi v prejšnjih občinah Cerknica in Loška dolina plačevali višje nadomestilo. Nadomestilo naj bi bilo izvirni prihodek občine in je namenjeno urejanju prostora in ureditvi komunalnih naprav. Občani, ki imajo na njenem območju stalno prebivališče, naj bi prispevali k razvoju kraja s prostovoljnim delom, s samoprispevki in s prihodki iz naslova dohodnine, saj se slednji vir steka v proračun po kriteriju stalnega bivališča zavezanca. Morebitna razveljavitev izpodbijane določbe odloka naj bi pomenila kršitev njihovih ustavnih pravic, saj občasni prebivalci počitniških hiš uporabljajo občinska vlaganja v ceste, parkirne prostore in reden odvoz odpadkov. V srednjeročnem programu naj bi med drugim iz sredstev, ki bodo zbrana iz naslova nadomestila, sanirali Bloško jezero in dopolnili turistično infrastrukturo.

3. Pobudnik je lastnik počitniškega objekta in zato kot zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izkazuje pravni interes. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZUreP-1) je prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju: ZSZ97), razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Na podlagi te določbe ZSZ97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZSZ84). Tej ureditvi sta 180. člen ZUreP-1 in 218. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZGO-1) dodala opredelitve stavbnih zemljišč, za katera se odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Po 218. členu ZGO-1 so bile občine dolžne uskladiti odloke s citirano določbo. V občinah, ki odlokov niso uskladile, se pri odmeri nadomestila uporablja citirana določba ZGO-1.
5. V obravnavanem primeru gre za zazidano stavbno zemljišče, ki je gradbena parcela z zgrajenim objektom, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture. Zato je po 218. členu ZGO-1 zanj predvidena odmera nadomestila. Po 14. členu Odloka se mesečna višina nadomestila za zazidano stavbno zemljišče določi tako, da se skupno število točk, določenih po merilih iz odloka, pomnoži s površino zavezančevega objekta in z vrednostjo točke za izračun nadomestila. Pri tem je stavbno zemljišče za počitniški objekt glede na merilo, ki upošteva namen uporabe zemljišča, razvrščeno pod točko F 11. člena Odloka. Po tabeli iz 12. člena Odloka je zanj, ne glede na njegovo lego (štiri območja glede na lego predstavljajo taksativno našteta naselja – 7. člen Odloka) predvidena obremenitev z 200 točkami. V primerjavi z njim je zazidano stavbno zemljišče, na katerem je stanovanjski objekt, po enakem merilu, torej glede na namembnost zemljišča, razvrščeno pod točko A 11. člena odloka in po tabeli iz 12. člena Odloka obremenjeno z različnim številom točk po posameznih območjih (v 1. območju s 60 točkami, v 2. območju s 50 točkami, v 3. območju s 40 točkami in v 4. območju s 30 točkami).
6. Pobudnik med drugim očita, da je izpodbijana določba Odloka v neskladju z drugim odstavkom 14. člena ustave, ker neenako ureja stavbna zemljišča, na katerih so počitniški objekti, v primerjavi s stavbnimi zemljišči, na katerih so stanovanjski objekti.
7. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-49/00 z dne 30. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS XI, 95) že ocenilo, da načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč in s tem zvezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem. Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, pri tem pa razlikovanje ne sme biti arbitrarno. Predpis mora v okviru namena zakona ali njegove posamezne norme izbrati ustrezna sredstva, sorazmerna ugotovljeni neenakosti med posameznimi subjekti. ZSZ84 sicer pri vrednotenju stavbnih zemljišč predvideva uporabo meril namembnosti in lege stavbnih zemljišč. Vendar glede na povedano to ne pomeni, da Občina lahko to merilo uporablja arbitrarno. Občina lahko obravnavano merilo uporabi le ob razumnih razlogih, torej ob utemeljeni različnosti stavbnih zemljišč, na katerih stojijo počitniški objekti, in po predhodni ugotovitvi primerljivih razmerij pri njihovem vrednotenju s številom točk.
8. Občina pri vrednotenju stavbnih zemljišč, na katerih so počitniški objekti, ni upoštevala lege zemljišč, saj so ta zemljišča na vseh območjih obremenjena enako. Pri njihovem vrednotenju je upoštevala le merilo namembnosti zemljišč, torej njihovo uporabo za počitniške objekte. Pojasnila je, da so bila stavbna zemljišča že v prostorskih planih namenjena gradnji počitniških objektov. Njihovo razlikovanje po merilu namembnosti stavbnih zemljišč je zato utemeljeno. Vendar občina hkrati ni navedla nikakršnih primerljivih razmerij pri njihovem vrednotenju s številom točk. Njeno splošno pojasnilo, da občani tudi na drugačen način prispevajo k razvoju občine (kar ne velja za prebivalce počitniških objektov), ne more predstavljati razumnega razloga za to, da so stavbna zemljišča, na katerih so počitniški objekti, obremenjena z nekajkrat višjim številom točk, kot stavbna zemljišča, na katerih so stanovanjski objekti. Ker občina pri vrednotenju stavbnih zemljišč, na katerih so počitniški objekti, kljub sicer utemeljeni uporabi merila namembnosti stavbnih zemljišč, ni predhodno ugotovila primerljivih razmerij, ki bi utemeljila večkratne razlike pri njihovem točkovanju, je izpodbijana določba Odloka v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
9. Pobudnik je predlagal odpravo izpodbijane določbe Odloka. Po drugem odstavku 45. člena ZUstS Ustavno sodišče odpravi protiustaven predpis, kadar ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. V navedenem primeru se je ustavno sodišče odločilo za razveljavitev. Ocenilo je, da bi bile posledice, ki bi nastale občinskemu proračunu ob morebitni odpravi, za občino težje od posledic, ki so nastale pobudniku (tako ustavno sodišče v odločbi št. U-I-157/02 z dne 4. 12. 2003, Uradni list RS, št. 131/03). Ker je Ustavno sodišče izpodbijano določbo odloka razveljavilo že zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena ustave, ni ocenilo še očitka pobudnika o njeni neskladnosti s prvim odstavkom 14. člena Ustave.
10. Razveljavitev izpodbijane določbe Odloka, ki bo začela učinkovati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, bi povzročila, da zazidana stavbna zemljišča, namenjena za počitniške objekte, ne bi bila obremenjena z obravnavanim nadomestilom. Ustavno sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Za ta zemljišča se bo, do drugačne ureditve, ki bo upoštevala razloge te odločbe, plačevalo nadomestilo za uporabo zazidanih stavbnih zemljišč glede na merili, ki upoštevata lego in namembnost zazidanih stavbnih zemljišč, kot velja za stanovanjske objekte.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.