Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 5. februarja 2004

1. Sodba Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1111/2000 z dne 22. 5. 2001 in sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. P 102/95 z dne 29. 9. 2000 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.

1. Na podlagi pravnomočne sodbe je ustavni pritožnik dolžan plačati tožniku odškodnino za negmotno škodo, ki jo je ta v obliki duševnih bolečin pretrpel zaradi pritožnikove izjave o njem, objavljene v intervjuju v časopisu Republika, v okviru javnega obravnavanja t. i. afere V.. Šlo je za del intervjuja, v katerem pritožnik izjavi: "… C. C. (, ki pa) je v parlament prišel kot ′padalec.′ To je človek, ki v življenju ni imel velikih uspehov in je zato želel, sicer zapoznelo, postati pomemben."
2. Pritožnik trdi, da mu je z izpodbijanima sodbama kršena ena od temeljnih svoboščin, ki jih vsakomur zagotavlja Ustava, namreč svoboda izražanja (39. člen Ustave). Zatrjuje, da je hotel z izjavami v intervjuju predstaviti svoje mnenje o svojih najbolj ostrih nasprotnikih, do česar ga upravičuje prav svoboda izražanja, in bi zato morala biti protipravnost teh izjav ter odškodninska odgovornost izključeni. Sodišči da sta odločili v nasprotju s sprejeto prakso Ustavnega sodišča in nedopustno posegli v njegovo svobodo izražanja mnenj. Varstvo časti in dobrega imena namreč po mnenju pritožnika v konkretnem primeru ne odtehta posega v to njegovo svobodo, zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom z dne 18. 3. 2003 sprejelo. Poslalo jo je Višjemu sodišču v Kopru ter nasprotni stranki v pravdi, ki nanjo nista odgovorila.

4. Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena). Ustava zagotavlja njihovo sodno varstvo (četrti odstavek istega člena). Sodne odločitve so torej pomemben del sistema varovanja teh pravic in svoboščin. Ker imajo sodne odločitve veliko moč nad posamezniki in nad njihovimi medsebojnimi razmerji, so lahko zaradi njih ali v zvezi z njimi tudi človekove pravice in temeljne svoboščine toliko bolj ogrožene ali celo kršene. Zato mora sodišče, kadar presoja o spopadu dveh nasprotujočih si človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, toliko bolj skrbno in obrazloženo pretehtati, koliko je utemeljena omejitev ene zaradi spoštovanja druge, upoštevajoč naravo in pomen te in one in vse okoliščine primera (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310).
5. V primerih javne polemike, v katerih so posamezne javne osebe izrecno izpostavljene ali pa se izpostavljajo, se pogosto srečata dve pomembni osebnostni pravici: pravica do časti in dobrega imena oziroma pravica do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in pravica do svobodnega izražanja (39. člen Ustave). Tak je bil, kot je splošno znano, primer z družbo V. U. U. Ustavno sodišče je že večkrat presodilo in obrazložilo, da se je ob nastanku kolizije pravic treba odločiti, katera je v dani situaciji pomembnejša in potrebuje ustrezno zaščito; pri tem mora sodišče ugotoviti vsa relevantna dejstva, tehtati nasprotujoče si interese, upoštevati vse okoliščine, pomembne na primer za oceno o teži posega v osebno čast na eni in svobodo izražanja na drugi strani, in odločiti na podlagi okoliščin konkretnega primera. Izid tega tehtanja mora sodišče utemeljiti z argumenti, ki bodo v skladu z Ustavo in ki bodo pripeljali do tega, da bo vsaki od kolidirajočih pravic dana ustrezna ustavnopravna teža.
6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izmed očitanih besed pripisalo žaljivost besedam: "Na to niso računali politiki, na to ni računal niti C. C., ki pa je v parlament prišel kot ′padalec′. To je namreč človek, ki v življenju ni imel velikih uspehov in je zato želel, sicer zapoznelo, postati pomemben." O teh besedah je presodilo in obrazložilo, da "gre za osebno diskvalifikacijo tožnika kot osebe, ne kot politika in poslanca. Navedene besede tožnika kot človeka prikazujejo v negativni luči, kot nesposobneža in nekoga, ki je v parlament prišel drugače kot drugi poslanci, na nekako manjvreden način." Taka presoja je nedopustno pomanjkljiva v dveh pogledih. Za presojo, ali gre za razžalitev, namreč ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi: tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, je mogoče razžaliti – in nasprotno. Predvsem pa je sodišče prve stopnje popolnoma opustilo presojo, ali in koliko morda toženca njegova svoboda izražanja opravičuje do besed in izjav, ki so po presoji sodišča žaljive, in zato morda izključuje protipravnost, ki je eden od pogojev za odškodninsko odgovornost. S tako opustitvijo je sodišče tožencu kršilo njegovo svobodo izražanja (39. člen Ustave). Ker je sodišče druge stopnje sprejelo razloge sodbe prve stopnje, je tudi ono kršilo 39. člen Ustave, zato je bilo treba razveljaviti obe sodbi.
7. Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem sojenju moralo spoznati in pretehtati zatrjevane okoliščine javno razvpite afere in položaj vsake od strank v njej: toženca kot direktorja podjetja, ki je bil z njim vred izpostavljen sumom in očitkom o nezakonitem in nečednem delovanju, tožnika kot politika, ki je kot tak sodeloval v obravnavanju zadeve v oblastvenih organih, hkrati pa tudi osebno v javnosti in v sredstvih javnega obveščanja dajal ocene o delovanju toženca in podjetja V. Presoditi bo moralo, kakšno težo ima dejstvo, da je bil toženec v intervjuju pozvan, naj pojem "politike", ki da ga napada, konkretizira, naj torej med drugim govori o tožniku. Predvsem pa bo moralo presoditi, ali svoboda izražanja v takih okoliščinah nujno ne vključuje svobode povedati tudi svoje negativno, torej slabšalno mnenje o tem politiku kot politiku in spomniti na sicer znano dejstvo iz politikove kariere, ki lahko v očeh bralcev zmanjšuje njegovo politično težo. Za presojo o tem je pomembno, da Ustava svobode izražanja ne varuje samo v interesu posameznika, njegovega svobodnega uveljavljanja in razvoja, temveč hkrati v interesu vsestranske obveščenosti in iskanja resnice v nenehnih demokratičnih procesih javnega preverjanja in nastajanja javnega mnenja. Ker javno izražanje negativnih mnenj o politični osebnosti v javni polemiki ni protipravno že samo zato, ker so negativna in lahko torej posameznika prizadenejo, bo moralo sodišče pri iskanju pravega sorazmerja med obravnavanima pravico in svoboščino vnovič pretehtati, ali pomeni toženčevo spominjanje na poseben način tožnikovega vstopa v zakonodajno telo in njegova ocena, da tožnik doslej ni imel vidnih uspehov, že žalitev njegovega dobrega imena in časti. Če bo vztrajalo, da že omenjena toženčeva ocena na račun tožnika ("ni imel velikih uspehov") pomeni prikazovati tožnika kot nesposobneža, bo moralo to natančneje obrazložiti; pojma odsotnost velikih uspehov namreč samega po sebi ni mogoče enačiti s pojmom nesposobnež. Tudi presoja, da gre za diskvalifikacijo tožnika, bi zahtevala podrobnejšo obrazložitev; zelo nevarno bi bilo izrekanje vsakega negativnega mnenja enačiti z razvrednotenjem; to bi namreč preveč zoževalo območje svobode izražanja in zapiralo možnost javne kritike javnih osebnosti.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodniki Čebulj, Janko, Ribičič in Tratnik.