Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 5. februarja 2004

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 27/98-2 z dne 14. 3. 2001 in sodba Upravnega sodišča št. U 1101/96-7 z dne 7. 5. 1998 se razveljavita.
2. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/8-XVII-301.417 z dne 20. 2. 1996 se odpravi.
3. Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v novo odločanje.
4. Stroške postopka z ustavno pritožbo nosi pritožnik sam.

1. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 27/98-2 z dne 14. 3. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1101/96-7 z dne 7. 5. 1998 in odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/8-XVII-301.417 z dne 20. 2. 1996, s katerimi je bila zavrnjena njegova vloga za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju: ZDRS), ker naj ne bi bil izpolnjen pogoj dejanskega življenja iz prvega odstavka tega člena.
2. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 22. in 32. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Kršitev 6. člena EKPČ in 22. člena Ustave utemeljuje z dejstvom, da Vrhovno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ki jo je predlagal, in mu s tem ni dovolilo, da se neposredno izjavi o okoliščinah njegove odsotnosti. Kršitev pravice do gibanja utemeljuje z navedbami, da niti upravni organ niti sodišči niso upoštevali okoliščine, da je imel v Ljubljani prijavljeno stalno prebivališče od 17. 9. 1976 do 10. 8. 1996 in ga ni nikoli odjavil, da je takoj, ko je bilo mogoče, zapustil vojsko in se vrnil v Slovenijo, da v Sloveniji živi njegova družina in da je bil ves čas redno zaposlen. Zatrjuje, da je nezakonita interpretacija pogoja dejanskega življenja v izpodbijanih odločbah v neskladju s pravico do gibanja, saj po njej v času odločanja o prošnji za državljanstvo prosilec ne bi smel zapustiti Slovenije zaradi osebnih zadev, turističnega obiska ali podobnega ter ostati v tujini daljše časovno obdobje. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri zgolj fizična odsotnost, čeprav daljša, sama zase še ne pomeni nujno, da oseba dejansko ne živi v Sloveniji, ampak so pomembni tudi razlogi za odsotnost. Navaja, da je Vrhovno sodišče v podobnih ali enakih primerih odločbe upravnih organov, izdanih na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDRS, ki so bile pomanjkljivo obrazložene oziroma sploh neobrazložene, razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu. S tem, ko Upravno in Vrhovno sodišče nista upoštevali sodne prakse in sta v njegovem primeru odločili drugače kot sicer, naj bi bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
3. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: Ministrstvo) je v izpodbijani odločbi ugotovilo, da je pritožnik pravočasno vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDRS, da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da je bil od konca leta 1990 zaposlen kot civilna oseba v JLA v Ljubljani, da je bil dne 1. 9. 1991 premeščen na V. in nato decembra 1991 v U. v Š. Š., kjer je ostal do prve polovice decembra 1991, ko se je vrnil v Ljubljano, ter da je januarja 1992 za krajši čas odšel na obisk v T., od koder se je za stalno vrnil v Slovenijo marca 1992. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je ocenilo, "da je A. A. z zapustitvijo Republike Slovenije 1. 9. 1991 kot pripadnik JLA skupaj z enoto, ki ji je pripadal, prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji. (...) Pojma dejansko življenje v Republiki Sloveniji ZDRS sicer ne opredeljuje, vendar po oceni Ministrstva odhod prosilca kot pripadnika nekdanje JLA, dne 1. 9. 1991, skupaj z enoto, ki ji je pripadal, pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, saj je bil odhod odvisen od poveljstva nekdanje JLA, od tega pa je bil odvisen tudi kraj bivanja. Vrnitev prosilca v Slovenijo zato ne more pomeniti nadaljevanje prejšnjega dejanskega življenja."
4. Upravno sodišče je tožbo ustavnega pritožnika zavrnilo z obrazložitvijo:"Od poveljstva JA je bilo torej odvisno, kje bo tožnik dejansko živel in to ni bilo v Sloveniji, ampak v tuji državi. Zato je po oceni sodišča tožena stranka utemeljeno štela, da je tožnik prekinil prebivanje v Sloveniji in zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji. Pri presoji, katere so bistvene okoliščine oziroma kaj je vsebina nedoločenega pravnega pojma, mora upravni organ izhajati iz besedila zakonske določbe in morebitne ureditve v drugih predpisih, upoštevajoč smisel in namen ter naravo stvari. Za razlago pojma dejanskega življenja sicer res ni pomembna zgolj fizična prisotnost na ozemlju Slovenije, ampak na dejansko življenje kažejo še druge okoliščine, med drugim tudi, kje oseba izpolnjuje svoje obveznosti do države, s čim si služi sredstva za preživljanje, čas odsotnosti in razlog, zakaj je bila odsotna. Ker ni sporno, da je tožnik zapustil Slovenijo zaradi službovanja v JA, torej v vojski tuje države in je taka odsotnost trajala več kot tri mesece, je na tej podlagi utemeljen zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in je bila zato njegova vloga za pridobitev slovenskega državljanstva utemeljeno zavrnjena."
5. Vrhovno sodišče je pritožbo zoper odločitev Upravnega sodišča zavrnilo:"Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega pojma dejanskega življenja iz prvega odstavka 40. člena ZDRS. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je izrecno navedlo okoliščine, ki so pravno pomembne pri ugotavljanju izpolnjevanja tega pogoja v vsakem posameznem primeru. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja in še pojasnjuje, da se okoliščine dejanskega življenja presojajo z vidika kontinuiranega ustvarjanja pristne zveze z Republiko Slovenijo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost v obravnavanem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke glede na odhod tožnika v drugo državo zaradi službovanja v vojski tuje države, ki je trajalo več kot tri mesece. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi."
6. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-260/01 z dne 27. 11. 2003 sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

7. Pritožnik izpodbija odločbe, s katerimi je bila na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDRS zavrnjena njegova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Po prvem odstavku 40. člena ZDRS državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu. V delu, kjer določba govori o "in tukaj tudi dejansko živi", je zakonodajalec uporabil nedoločen pravni pojem.
8. Določbe Ustave, ki – naravnost ali posredno – postavljajo načelo vezanosti uprave na zakon, veljajo za odločanje uprave nasploh, kar pomeni, da tudi odločanje uprave o vsebini nedoločenih pravnih pojmov ni pravno nevezano. Določbe, ki postavljajo načelo vezanosti uprave na zakon (drugi odstavek 120. člena Ustave), je Ustavno sodišče navedlo v odločbi št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996, – OdlUS V, 184. Pri odločanju o tej ustavni pritožbi velja posebej omeniti določbi 22. člena Ustave ter 14. člena Ustave. Upravni organ je s tema dvema določbama vezan na način odločanja v prejšnjih primerljivih primerih. Brez utemeljenega razloga v kasnejših podobnih primerih ne sme odločiti drugače, kot v prejšnjih primerih.
9. Drugi vidik ustavnega jamstva enakega varstva pravic je procesni. Iz določbe 22. člena Ustave izhajata dve zahtevi, bistveni tudi za odločitev v konkretnem primeru. Prizadeti osebi mora biti v upravnem postopku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba (to izrecno določa tudi četrti odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 88/99 in nasl. – ZUP; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-17/95 z dne 4. 7. 1996, OdlUS V, 182). Poleg tega mora biti odločba upravnega organa obrazložena. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, morajo biti v njej navedeni: 1. hipotetično zakonsko dejansko stanje (v tem okviru mora upravni organ, ki odloča o izpolnjenosti predpostavk iz prvega odstavka 40. člena ZDRS, navesti, kakšno vsebino je dal pojmu "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji"), 2. dejansko stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, 3. dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in 4. razlogi, ki so bili odločilni pri presoji dokazov. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.
10. Prav slednje pa Ustavno sodišče ugotavlja za izpodbijano odločbo Ministrstva. Kot je razvidno iz 3. točke obrazložitve te odločbe, odločba Ministrstva, s katero je bila vloga pritožnika za sprejem v državljanstvo zavrnjena, zgoraj navedenih elementov nima. Zato je bila z njo kršena ustavna določba o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave).
11. V odločbi št. Up-77/94 z dne 22. 7. 1997 (OdlUS VI, 188) je Ustavno sodišče odločilo, da táka razlaga nedoločenega pravnega pojma "in tukaj dejansko živi", kot jo je Upravno sodišče sprejelo tudi v obravnavanem primeru, sama po sebi ni v nasprotju z vezanostjo upravnega organa in sodišča, ki presoja pravilnost upravne odločbe, na način odločanja v primerljivih primerih in s tem v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zapustitev ozemlja Republike Slovenije skupaj z JA in nadaljnje službovanje v njej sta bila praviloma povezana s spremembo kraja bivanja in s tem s spremembo kraja opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti. Vendar zgolj to dejstvo, brez ugotavljanja drugih relevantnih dejstev, samo po sebi ne more biti podlaga za ugotovitev prekinitve dejanskega bivanja. V neskladju z 22. členom Ustave je, če pred odločitvijo niso ugotovljena vsa relevantna dejstva, ki takšno stališče lahko potrdijo ali ovržejo – npr. razlogi za odhod, namen odhoda, čas odsotnosti, razlogi za vrnitev (tako Ustavno sodišče tudi v odločbi št. Up-290/96 z dne 11. 2. 1999, OdlUS VIII, 117).
12. Ker Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni štelo, da je obrazložitev upravnega organa pomanjkljiva, temveč je samo opredelilo vsebino nedoločenega pojma "in tukaj dejansko živi", pri tem pa – enako kot upravni organ – izhajalo zgolj iz razlage, da odhod pritožnika iz Republike Slovenije skupaj z JA dne 1. 9. 1991 že sam po sebi pomeni prekinitev dejanskega bivanja, ne da bi bilo treba ugotoviti vsa relevantna dejstva, ki lahko tako razlago potrdijo ali ovržejo, je kršilo 22. člen Ustave. Takšno stališče je z izpodbijano sodbo potrdilo tudi Vrhovno sodišče.
13. Ker je bilo z izpodbijanimi odločbami kršeno ustavno jamstvo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča razveljavilo, odločbo Ministrstva odpravilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje upravnemu organu (prvi odstavek 59. člena ZUstS).
14. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni bilo treba spuščati v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev.
15. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka tega sklepa.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.