Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 12. februarja 2004

1. Sodba Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 184/2001 z dne 30. 8. 2001 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Kopru v novo sojenje.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice (sedaj ustavne pritožnice). Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo.
2. Pritožnica izpodbija sodni odločbi Okrožnega in Višjega sodišča in jima očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo drugače, kakor to izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, taka odločitev pa naj bi predstavljala tudi odstop od dosedanje prakse tega sodišča. Poleg tega naj prvostopenjsko sodišče ne bi upoštevalo pravila o dokazni vrednosti verodostojne listine, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča št. III Ips 2/98. Pritožnica tudi zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče med pravdnim postopkom kršilo načelo kontradiktornosti, ker ji ni dalo možnosti, da se izjavi o dejstvih, ki jih je na glavni obravnavi dne 7. 2. 2001 navajala nasprotna stranka, saj ni upoštevalo njene pripravljalne vloge z dne 8. 3. 2001. Višjemu sodišču očita, da je pri odločanju prezrlo dejstvo, da pritožnica brez svoje krivde do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni mogla navesti oziroma predložiti vseh dokazov. Pritožnica še navaja, da je zaradi sprememb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) izgubila pravico do revizije. Tudi zato naj bi ji bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-505/01 z dne 11. 11. 2003 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrglo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Višjemu sodišču v Kopru, ki nanjo ni odgovorilo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 22. člena Ustave vročena tudi nasprotni stranki v pravdi (toženi stranki), ki nanjo prav tako ni odgovorila.
4. Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
5. Iz ustavne pritožbe izhaja očitek pritožnice, da je Višje sodišče pri svoji odločitvi prezrlo dejstvo, da pritožnica brez svoje krivde ni mogla do zaključka glavne obravnave navesti vseh dejstev in predložiti vseh dokazov, s katerimi bi izpodbijala navedbe in dokaze nasprotne stranke v pravdi. Zato naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
6. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za pritožbeno sodišče pa izhaja ta obveznost iz 25. člena Ustave (pravica do pritožbe). Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena (tako že v odločbi št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03).
7. V konkretnem primeru je pritožnica v pritožbi predlagala izvedbo novega dokaza (zaslišanje priče). Izrecno je navedla, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, poleg tega pa je navedla tudi razloge, s katerimi je to svojo trditev utemeljevala. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Višje sodišče napisalo le, da ta dokazni predlog pomeni nedopustno pritožbeno novoto po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP, ni pa navedlo razlogov za tako odločitev. Določba prvega odstavka 337. člena ZPP se glasi: "V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona." To pa pomeni, da se novo dejstvo ali dokaz, ki ga stranka v postopku navaja v pritožbi, šteje za nedopustno pritožbeno novoto šele v primeru, če pritožbeno sodišče ugotovi, da pritožnik ni izkazal, da novih dejstev in dokazov, vsebovanih v pritožbi, brez lastne krivde ni mogel navajati oziroma predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
8. Ker Višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo konkretnih razlogov za svojo odločitev, je pritožnici kršilo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Glede na to je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo Višjemu sodišču v Kopru v novo sojenje. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že iz tega razloga, ni presojalo drugih pritožničinih navedb, s katerimi zatrjuje druge kršitve človekovih pravic.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Modrijan in Krisper Kramberger ter sodnik Fišer.