Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o izvajanju carinski predpisov Evropske skupnosti (ZICPES), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 27. februarja 2004.

(1) Ta zakon ureja izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Skupnosti), ki dajejo pooblastila državam članicam, da področje carinskih predpisov nadalje uredijo v nacionalni zakonodaji ter ureja zadeve s tega področja, katerih ureditev ni v pristojnosti Skupnosti.
(2) Za namene tega zakona se kot carinski predpisi Skupnosti iz prejšnjega odstavka štejejo predpis, ki ureja uvedbo carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: carinski zakonik), predpis, ki ureja izvajanje carinskega zakonika (v nadaljnjem besedilu: izvedbena uredba), predpis, ki ureja skupnostni sistem carinskih oprostitev (v nadaljnjem besedilu: uredba o carinskih oprostitvah), predpis, ki ureja tarifno in statistično nomenklaturo ter skupno carinsko tarifo (v nadaljnjem besedilu: uredba o tarifi) ter predpisa, ki urejata ukrepe za prepoved sprostitve ponarejenega in piratskega blaga v prost promet, izvoz, ponoven izvoz ali za uvedbo odložnega postopka (v nadaljnjem besedilu: uredba o varstvu pravic intelektualne lastnine), vključno z vsemi bodočimi spremembami, ki so takšne narave, da ne bodo zahtevale spremembe tega zakona.

Ta zakon se uporablja tudi za plačevanje drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu oziroma izvozu blaga, če s predpisi, ki določajo te dajatve, ni drugače določeno.

Če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(1) Območje uporabe tega zakona je ozemlje Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: območje uporabe), ki obsega ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vštevši zračni prostor in morska območja, reke in jezera, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost in jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom.
(2) Ta zakon se izvaja enotno na celotnem območju uporabe, če ni s tem zakonom, posebnim zakonom, predpisi Skupnosti ali ratificirano mednarodno pogodbo določeno drugače.
(3) Posamezne določbe tega zakona se lahko v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami izvajajo tudi izven območja uporabe.
(4) Z območjem uporabe so glede uporabe carinskih predpisov izenačena tista območja tujih držav, v katerih smejo slovenski carinski organi izvajati carinske predpise, in sicer v obsegu svojih pooblastil.

(1) Posamezni izrazi v tem zakonu imajo naslednji pomen:
1. "carinjenje blaga" je vsako uradno dejanje pri predložitvi blaga v carinski postopek ali pri izpolnjevanju formalnosti za ponovni izvoz blaga v običajnem postopku v skladu z 62. do 75. členom carinskega zakonika ali v poenostavljenem postopku v skladu s točkama a) ali b) prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika;
2. "notranja meja" je meja Republike Slovenije z državami članicami;
3. "carinska meja" je meja države članice s tretjimi državami;
4. "tretja država" je država, ki ni država članica;
5. "običajno bivališče" je kraj, kjer oseba živi najmanj 185 dni v koledarskem letu zaradi osebnih ali poslovnih vezi. V primeru, da oseba nima poslovnih vezi ali pa so te vezi v drugi državi, kot njene osebne vezi, se upošteva kraj, kjer ima oseba osebne vezi, če se v ta kraj redno vrača. Bivanje v tujini zaradi šolanja ali študija ne vpliva na spremembo običajnega bivališča;
6. "blago" je vsaka premična opredmetena stvar, vključno z električnim tokom;
7. "organ javne uprave" je le neposredni uporabnik državnega proračuna, ki je določen v seznamu priloge k odredbi o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 97/01, 81/02) v točki A, I. označen s šifro uporabnika od 1. 1. do 1. 3., vključno z vsemi spremembami;
8. "prejem carinske deklaracije" je predložitev carinske deklaracije v predpisani obliki pristojnemu carinskemu organu za izvedbo izbranega carinskega postopka;
9. "sprejem carinske deklaracije" je ugotovitev carinskega organa, da je carinska deklaracija izdelana v skladu z 38. členom tega zakona in evidentiranje le-te v predpisano evidenco;
10. "dan sporočitve dolgovanega zneska dolžniku ali dolžnici (v nadaljnjem besedilu: dolžnik)" je dan, ko je dolžniku to obvestilo vročeno oziroma dan, ko se šteje, da mu je bil dolgovani znesek sporočen;
11. "carinski mejni pas na kopnem" je del ozemlja carinskega območja od carinske meje do 15 km v notranjost območja uporabe tega zakona;
12. "carinski mejni pas na morju" je pas ozemlja širine 5 km od morske obale v notranjost območja uporabe tega zakona in morsko območje od obale do zunanje meje teritorialnega morja.
(2) S carinskimi organi Republike Slovenije so izenačeni organi carinskih uprav drugih držav članic, če so v okviru programov za izmenjavo ali izobraževalnih programov Skupnosti dodeljeni organizacijskim enotam Carinske uprave Republike Slovenije. Aktivnosti po navedenih programih se izvajajo pod nadzorom carinskih organov Republike Slovenije.

(1) Oseba, ki opravlja posle zastopanja v okviru svoje dejavnosti, mora v skladu s 5. členom carinskega zakonika izpolnjevati naslednja pogoja:
1. ima sedež ali stalno prebivališče na območju uporabe tega zakona,
2. ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo in je opravila poseben strokovni izpit ali zaposluje najmanj eno osebo, ki ima ustrezno strokovno izobrazbo in je opravila poseben strokovni izpit.
(2) Program posebnega strokovnega izpita določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), za izvajanje izpitov pa skrbi Generalni carinski urad. Generalni carinski urad lahko na podlagi javnega razpisa pooblasti za izvajanje posebnih strokovnih izpitov ustrezno usposobljeno organizacijo, ki se ukvarja z izobraževanjem.
(3) Vlada določi natančnejše pogoje, način in postopek dokazovanja pogojev iz prvega odstavka tega člena.
(4) Osebi, ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, izda Generalni carinski urad dovoljenje za opravljanje poslov zastopanja v carinskih zadevah.

Zastopnik ali zastopnica (v nadaljnjem besedilu: zastopnik) mora zastopanemu izdati obračun, na katerem so ločeno navedene uvozne dajatve, davki, upravne globe, obresti in drugi stroški, ki jih je za njegov račun plačal državi.

(1) Carinski organ lahko odvzame zastopniku dovoljenje za zastopanje iz razlogov ponavljajočega se malomarnega ravnanja v obdobju zadnjih treh let.
(2) Zastopnik mora biti na možnost odvzema dovoljenja iz prejšnjega odstavka predhodno opozorjen z opominom.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek pa lahko carinski organ dovoljenje za zastopanje nemudoma odvzame, če je bil zastopnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo ali zoper pravni promet.
(4) Zastopniku, kateremu je bilo dovoljenje odvzeto, ni mogoče izdati novega dovoljenja za zastopanje v roku petih let od odvzema.

Zahtevek za pridobitev zavezujoče tarifne informacije in zavezujoče informacije o poreklu blaga se vloži pri Generalnem carinskem uradu.

(1) Če je za ugotovitev dejanskega stanja zaradi izdaje zavezujoče tarifne informacije in informacije o poreklu blaga potrebna kemično-fizikalno-tehnološka ali kakšna druga preiskava blaga, ki je ni mogoče opraviti v carinskem laboratoriju, lahko na zahtevo Generalnega carinskega urada opravi preiskavo tega blaga tudi druga strokovna organizacija.
(2) Generalni carinski urad pošlje vzorce blaga organizaciji v skladu s prejšnjim odstavkom, ko dobi predhodno pisno soglasje vložnika ali vložnice zahtevka (v nadaljnjem besedilu: vložnik), da bo nosil stroške preiskave.
(3) Če vložnik ne predloži Generalnemu carinskemu uradu pisnega soglasja iz prejšnjega odstavka v roku osmih dni po prejemu obvestila, se zahtevek zavrže.

V smislu 35. člena carinskega zakonika se kot menjalni tečaj uporablja srednji tečaj Banke Slovenije.

(1) Potrdila o nepreferencialnem poreklu blaga izdaja Gospodarska zbornica Slovenije.
(2) Gospodarska zbornica Slovenije izda potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga, če so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o poreklu blaga in če blago, na katerega se potrdilo nanaša, ustreza kriterijem za pridobitev nepreferencialnega porekla.

(1) Preferencialno poreklo blaga se dokazuje s predložitvijo dokazila o poreklu blaga, katerega uporaba je določena s predpisi Skupnosti ali z mednarodnimi pogodbami, ki določajo preferencialno tarifno obravnavanje blaga.
(2) Generalni carinski urad izda na podlagi pisnega zahtevka upravičenca ali upravičenke (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) dovoljenje za izvajanje poenostavitev, če je s predpisi Skupnosti ali z mednarodno pogodbo, ki določajo preferencialno tarifno obravnavo blaga določeno, da je mogoče posameznim upravičencem dovoliti poenostavitve v zvezi z dokazovanjem porekla blaga.
(3) Pri izdaji dovoljenj iz prejšnjega odstavka Generalni carinski urad upošteva predvsem:
a) jamstva vložnika zahtevka v zvezi s pravilnim izvajanjem poenostavljenega postopka,
b) zanesljivost vložnika zahtevka pri vodenju carinskih postopkov.

Vlada lahko izda podrobnejše predpise, če uredba o tarifi to dopušča.

(1) Vnos in iznos blaga na oziroma iz carinskega območja Skupnosti je mogoč samo preko mejnih prehodov, ki so določeni na podlagi zakona, ki ureja nadzor državne meje, v času, ko so odprti za promet.
(2) Mejne prehode, preko katerih se opravljata blagovni ali potniški promet v skladu s carinskimi ali drugimi predpisi, določi vlada.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se lahko v skladu z mednarodno pogodbo ali z zakonom, ki ureja nadzor državne meje, dovoli vnos in iznos blaga tudi izven mejnih prehodov iz prejšnjega odstavka.
(4) Gibanje blaga, ki je zavezano fitosanitarni, veterinarski ali drugi predpisani kontroli, je dovoljeno le preko tistih mejnih prehodov, ki so v skladu s posebnimi predpisi določeni za vnos in iznos takšnega blaga.
(5) Če je zaradi varnosti javnega reda ali varovanja zdravja ljudi in živali ali splošne varnosti uvoz ali izvoz omejen s predpisi, ki določajo prepovedi in omejitve, lahko vlada določi, da se vnos ali iznos blaga izvaja le preko določenih mejnih prehodov.

(1) Pod carinskim nadzorom so:
– blago, za katerega je carinski nadzor predviden v carinskem zakoniku ali drugih predpisih Republike Slovenije,
– blago, za katero veljajo prepovedi in omejitve, ob vnosu ali iznosu na oziroma iz območja uporabe tega zakona,
– neskupnostno blago, ki se nezakonito nahaja na območju uporabe tega zakona.
(2) Pod carinski nadzor spadajo tudi zabojniki, posode in embalaža ter prevozna sredstva in naprave, za katere obstaja utemeljen sum, da se v njih prevaža blago iz prejšnjega odstavka.

Za carinske urade iz točke a) prvega odstavka 38. člena carinskega zakonika se šteje najbližji carinski urad po prestopu meje, upoštevajoč najkrajšo običajno pot.

Minister ali ministrica (v nadaljevanju besedila: minister), pristojna za finance, lahko za določene vrste blaga, v skladu s četrtim odstavkom 38. člena carinskega zakonika, določi izjeme od obveznosti prevoza od carinske črte do carinskega urada iz prejšnjega člena.

(1) Ukrepe carinskega nadzora in posebnosti glede na obliko transporta lahko določi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za promet oziroma v primeru poštnega prometa, z ministrom, pristojnim za informacijsko družbo.
(2) Kadar carinski predpisi določajo, da je treba za blago, ki je bilo nezakonito vnešeno ali odstranjeno izpod carinskega nadzora, urediti njegov položaj, carinski organi zagotovijo carinski nadzor tako, da prepovejo njegovo uporabo.
(3) Carinski nadzor v smislu prejšnjega odstavka vključuje tudi uporabo sredstev za zagotovitev istovetnosti blaga ali zaseg blaga, če bi se le na ta način lahko preprečila njegova uporaba ali zagotovilo spoštovanje carinskih predpisov in plačilo carinskega dolga za to blago.

(1) V vsakem carinskem uradu se določijo uradna mesta, na katerih se lahko predloži blago in opravljajo uradna dejanja.
(2) Pristanišča, železniške postaje, letališča, proste cone, prosta skladišča in druga mesta se štejejo za uradna mesta iz prejšnjega odstavka, če se tam opravlja pretok blaga ali potnikov s tretjimi državami. Na teh uradnih mestih, carinski organi v soglasju z upravljavcem le-teh, določijo mesto za pregled blaga.
(3) Kot uradna mesta določena za carinjenje se štejejo tudi prevozna sredstva, v katerih se opravlja carinjenje med vožnjo.

(1) Carinski urad lahko, na zahtevo deklaranta ali deklarantke (v nadaljnjem besedilu: deklarant) ali če tako določajo predpisi, opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih mest, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih mest krije deklarant.
(2) Minister, pristojen za finance, izda cenik stroškov za carinjenje blaga izven uradnih mest.

(1) Upravljavci ali upravljavke (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) uradnih mest iz drugega odstavka 20. člena tega zakona so dolžni carinskemu organu brezplačno zagotoviti naslednje:
– ustrezne prostore za opravljanje uradnih dejanj, ki so v pristojnosti carinskega organa in za predložitev blaga,
– zadostno število parkirnih mest v bližini le-teh,
– dostop do svojih objektov in naprav,
– prevoz pri opravljanju uradnih dejanj, in
– takoj, ko je mogoče sporočiti vozne rede, rede letenja in vsa dejanska prometna gibanja.
(2) Stroške postavitve in vzdrževanja takšnih objektov ter druge stroške, ki nastanejo v zvezi z njimi, krijejo upravljavci uradnih mest.

(1) Carinski organi lahko, za namene izvajanja carinskega nadzora in drugih predpisov, za izvajanje katerih so pristojni, zahtevajo odstranitev objektov, naprav in prevoznih sredstev, ki se brez njihovega soglasja nahajajo na uradnih mestih in na carinski meji.
(2) Carinski organi lahko zahtevajo od oseb, ki se nahajajo na uradnih mestih ali na carinski meji, kjer se opravlja carinski nadzor ali kontrola, da zapustijo ta mesta, če ovirajo izvajanje carinskega nadzora ali če bi z njihovo prisotnostjo lahko prišlo do kršitev carinskih predpisov ali če bi njihova prisotnost oteževala izvajanje carinskega nadzora.
(3) Za osebe iz prejšnjega odstavka ne štejejo uradne osebe organov, ki opravljajo mejno kontrolo.
(4) Osebe, ki zadržujejo stvari ali hranijo blago na uradnih mestih ali na carinski meji, četudi gre za skupnostno blago, morajo to blago na zahtevo carinskih organov takoj odstraniti.

(1) Upravljavci prostorov in naprav, ki služijo za potniški in blagovni promet s tretjimi državami, vključno poštni promet, upravljavci naprav v pretovariščih in skladiščih ter upravljavci daljnovodov in cevovodov, morajo carinskim organom omogočiti izvajanje carinskega nadzora in kontrole blaga ter vpogled v evidence o gibanju tega blaga.
(2) Upravljavci naprav in objektov iz prejšnjega odstavka so dolžni na zahtevo carinskih organov omogočiti pregled blaga in določiti prostor, kjer se bo izvedel tak pregled.

Uradne ure so čas, ko je mogoče pred carinskimi organi opraviti carinske formalnosti. Uradne ure se objavijo na vidnem mestu.

(1) Ne glede na 28. člen tega zakona carinski urad lahko na zahtevo deklaranta ali če tako določajo predpisi opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih ur, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih ur krije deklarant.
(2) Minister, pristojen za finance, izda cenik stroškov za carinjenje blaga izven uradnih ur.

Carinski organi so pooblaščeni, da pri osebah, ki razpolagajo z blagom, ki mu je bila dana določena ugodnost po carinskih predpisih ali drugih predpisih, za izvajanje katerih so pristojni carinski organi, preverjajo izvajanje te ugodnosti v skladu s predpisi.

(1) Predložitev blaga je možna samo v času uradnih ur pristojnega carinskega organa in na uradnem mestu oziroma na mestu, ki ga določi pristojni carinski urad.
(2) Blago v poštnem, zračnem in pomorskem prometu, ki carinsko območje le tranzitira, je oproščeno obveznosti predložitve. Oprostitev ne velja za blago, za katero veljajo prepovedi in omejitve v tranzitu.
(3) Blago, ki carinskemu organu ni očitno vidno in blago, ki se ne prevaža oziroma prenaša na običajnem mestu, je treba predložiti izrecno.
(4) Minister, pristojen za finance, dovoli izjeme od obveznosti predložitve blaga oziroma olajšave pri predložitvi blaga, če se s tem olajša pretok blaga.

(1) Osebe, ki so v skladu s carinskimi predpisi dolžne voditi določene evidence, morajo le-te voditi na način, da se omogoča povezljivost z davčnimi evidencami in knjigovodstvom te osebe.
(2) K evidencam iz prejšnjega odstavka spadajo tudi vse pripadajoče knjigovodske in carinske listine, ki se nanašajo na dogodek vpisan v evidenci.
(3) Evidence morajo biti carinskim organom na njihovo zahtevo predložene.
(4) Ne glede na prejšnji odstavek so carinski organi pooblaščeni, da pregledajo evidence tam, kjer se vodijo. Oseba, ki je dolžna voditi te evidence, mora carinskim organom nuditi ustrezno pomoč in pojasnila. Če je vodenje evidenc s pogodbo prepuščeno drugi osebi, je tudi ta oseba dolžna nuditi pomoč in dajati pojasnila.

Minister, pristojen za finance, določi obrazec skupne deklaracije.

(1) Neskupnostno blago se začasno hrani le na mestih in pod pogoji, ki jih odobri carinski organ.
(2) Minister, pristojen za finance, lahko določi podrobnejša pravila za začasno hrambo blaga.

(1) Prostori, kjer je blago začasno hranjeno in prostori carinskih skladišč morajo biti opremljeni tako, da je carinskim organom zagotovljen učinkovit carinski nadzor.
(2) Šteje se, da je nadzor iz prejšnjega odstavka zagotovljen, če je prostor opremljen tako, da fizično onemogoča nedovoljeno odstranitev blaga brez uporabe sile in poškodovanja varovalnih naprav in če se o blagu vodijo evidence, ki omogočajo ugotovitev višine carinskega dolga in carinskega dolžnika.
(3) Minister, pristojen za finance, lahko določi natančnejše pogoje za odprtje carinskega skladišča in prostorov začasne hrambe.

(1) Minister, pristojen za finance, določi način izpolnjevanja carinske deklaracije in kodeks šifer, ki se uporablja pri izpolnitvi carinske deklaracije.
(2) Kadar se v potniškem prometu uporablja ustna carinska deklaracija, se za obračun dajatev uporablja poseben obrazec obračuna dajatev.
(3) Obliko in vsebino obrazca iz prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Vlaganje carinskih deklaracij s pomočjo sredstev za računalniško izmenjavo podatkov je dovoljeno samo s predhodnim dovoljenjem Generalnega carinskega urada.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za izvajanje poenostavitev iz točke b) in c) prvega pododstavka prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika, deklaracija iz prejšnjega odstavka lahko vloži le na podlagi predhodnega dovoljenja Generalnega carinskega urada, s katerim se dovoli izvajanje poenostavljenega postopka.
(3) Minister, pristojen za finance, izda podrobnejše predpise o pridobitvi dovoljenja in načinu vlaganja deklaracij s sredstvi za računalniško izmenjavo podatkov.

Če vložnik predloži skupaj s carinsko deklaracijo dodatne izvode ali kopije deklaracije, lahko zahteva njihovo potrditev.

(1) Zahtevek za izdajo dovoljenja za poenostavljeni postopek iz točke b) in c) prvega pododstavka prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika se vloži pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež ali glavno knjigovodstvo vložnika zahtevka.
(2) Carinski urad iz prejšnjega odstavka pošlje zahtevek, skupaj s svojimi mnenjem, v pristojno reševanje Generalnemu carinskemu uradu.

Minister, pristojen za finance, lahko določi način izvajanja poenostavljenih postopkov.

(1) Pogoji za sprejem carinske deklaracije so, da:
1. je vložena pri carinskem uradu, ki je pristojen za sprejem carinske deklaracije,
2. je vložena v času uradnih urah in na uradnih mestih carinskih organov,
3. ne obstajajo prepovedi in omejitve za sprejem carinske deklaracije,
4. je carinsko deklaracijo vložila upravičena oseba,
5. je carinska deklaracija za zahtevani postopek vložena v predpisani obliki in pravilno izpolnjena,
6. so carinski deklaraciji priložene vse listine, ki so potrebne za odobritev zahtevanega postopka, ali so te listine izdali pristojni organi in vsebujejo vse podatke, ki so potrebni za zahtevani postopek.
(2) Če pogoji iz prejšnjega odstavka za sprejem carinske deklaracije niso izpolnjeni, carinski organ na deklaraciji ali na drug primeren način navede razloge in jo skupaj s prilogami vrne vložniku. Vložnik se z navedenimi razlogi lahko strinja in izpolni pogoje iz prejšnjega odstavka ali pa pisno izjavi, da se z navedenimi razlogi ne strinja. Če vložnik pisno izjavi, da se z navedenimi razlogi ne strinja, carinski organ izda sklep, s katerim se sprejem carinske deklaracije zavrže.

(1) Če carinski organ pri carinjenju blaga ugotovi odstopanja podatkov navedenih v deklaraciji od dejanskega stanja ali da pogoji za zahtevani carinski postopek niso izpolnjeni, to navede v zapisniku in en izvod vroči deklarantu.
(2) Če se deklarant strinja z ugotovitvami v zapisniku iz prejšnjega odstavka, lahko vloži novo carinsko deklaracijo. V tem primeru se kot datum za določitev dajatev, šteje datum sprejema prvotne carinske deklaracije.
(3) Če se deklarant z ugotovitvami v zapisniku iz prvega odstavka tega člena ne strinja, lahko v roku osmih dni od dneva vročitve zapisnika vloži ugovor, razen, če mu je bilo blago na podlagi nove carinske deklaracije že prepuščeno.
(4) Carinski organ, po prejemu ugovora, imenuje tričlansko komisijo, ki izvede ponovno preverjanje carinske deklaracije s pregledom predloženih listin in blaga. O rezultatu preverjanja se izdela zapisnik (v nadaljnjem besedilu: zapisnik komisije) in en izvod vroči deklarantu. Zoper zapisnik komisije ni dopusten ugovor.
(5) Na podlagi zapisnika komisije oziroma če deklarant ne ravna v skladu z drugim odstavkom tega člena, izda carinski organ odločbo, s katero določi nove podlage za obračun uvoznih dajatev in izvoznih nadomestil ali drugih zneskov pri izvozu ter obračuna dajatve.

(1) V primeru odvzema vzorcev blaga zaradi podrobnejše preiskave blaga v Generalnem carinskem uradu, sestavi carinski urad o tem zapisnik in en izvod vroči deklarantu. O rezultatu preiskave izdela Generalni carinski urad strokovno mnenje.
(2) Na podlagi strokovnega mnenja iz prejšnjega odstavka carinski urad izda odločbo, s katero določi nove podlage za obračun uvoznih dajatev in izvoznih nadomestil ali drugih zneskov pri izvozu ter obračuna dajatve.
(3) V primeru odvzema vzorcev blaga, izda carinski organ deklarantu obračun stroškov opravljene preiskave. Minister, pristojen za finance, določi način in višino obračunavanja stroškov opravljene preiskave.

(1) Carinski organ izda na zahtevo deklaranta ali po uradni dolžnosti v roku enega leta od dneva prepustitve blaga deklarantu odločbo o spremembi podatkov v carinski deklaraciji, če:
a) se podatki v carinski deklaraciji ne ujemajo s podatki iz listin, ki so priložene k carinski deklaraciji oziroma iz naknadno predloženih ali pridobljenih listin, za katere se nedvoumno ugotovi, da se nanašajo na zadevno blago,
b) se iz naknadno opravljenega pregleda zadevnega blaga ugotovi, da podatki v deklaraciji ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, pa to ne vpliva na višino v deklaraciji že obračunanega carinskega dolga ali izvajanje ukrepov trgovinske politike.
(2) Sprememba podatkov v carinski deklaraciji na podlagi tega člena, se lahko nanaša le na blago, ki je bilo prvotno navedeno v carinski deklaraciji. S spremembo podatkov se ne more uveljaviti ugodnejše carinske stopnje ali oprostitve pri obračunu carinskega dolga, ki pred prepustitvijo blaga ni bila zahtevana, in se ne more zahtevati drugačnega carinskega postopka, kot je bil prvotno odobren.
(3) Prejšnja odstavka se uporabljata tudi za poenostavljene in dopolnilne carinske deklaracije.

(1) Ukrepi za zagotovitev istovetnosti blaga se lahko sprejmejo pred prepustitvijo blaga deklarantu ali kadar to zahtevajo ukrepi carinskega nadzora, da bi se preprečila neupravičena uporaba tega blaga ali zagotovila njegova istovetnost.
(2) Sredstva za zagotovitev istovetnosti blaga se lahko namestijo na tovorke, zabojnike ali tovorne prostore vozil le, če je s tem zagotovljeno, da blaga s tem ne bo mogoče odstraniti brez, da bi se poškodovale carinske oznake ali pustile jasno vidne sledi na uporabljenih sredstvih istovetnosti ali sredstvu, na katero se namešča.
(3) Če je tako predvideno z mednarodno pogodbo, lahko carinski organi predhodno odobrijo tovorne prostore vozil ali vozila za prevoz blaga z uporabo sredstev za zagotovitev istovetnosti. Za izdajo takega dovoljenja je pristojen carinski urad, kjer ima vložnik zahtevka svoj sedež oziroma stalno prebivališče.
(4) Če se namestijo sredstva za zagotovitev istovetnosti blaga, se s tem blago ne sme poškodovati niti zmanjšati njegova uporabnost.
(5) Za ohranitev oziroma nepoškodovanje carinskih oznak sta odgovorna prevoznik ali prevoznica (v nadaljnjem besedilu: prevoznik) ali carinski deklarant oziroma oseba, ki je odgovorna za blago.

(1) Po preteku roka iz prvega odstavka 49. člena carinskega zakonika ali če grozi, da se bo blago, ki je v začasni hrambi, pokvarilo, se blago zaseže in nato proda po drugem odstavku tega člena.
(2) Prodaja blaga se mora opraviti v skladu z 867a členom izvedbene uredbe in v skladu s predpisi, ki urejajo prodajo neskupnostnega blaga. Če zaradi posebnih okoliščin v posameznem primeru takšna prodaja ni možna, zlasti ker ni nobenega kupca, ali če bi se s prodajo negativno poseglo v konkurenčna razmerja, je mogoče začasno hranjeno blago nameniti za dobrodelne namene. Prodaja je nedopustna, če bi to škodljivo vplivalo na življenje ali zdravje ljudi, živali ali rastlin ali če veljajo za to blago pri sprostitvi v prost promet druge prepovedi in omejitve, pa to blago teh pogojev ali omejitev ne izpolnjuje.

Blago, ki ga ni mogoče prodati v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena, se uniči.

(1) Če lastnik ali lastnica (v nadaljnjem besedilu: lastnik) blaga iz 57. člena carinskega zakonika ni znan, carinski organ na svoji oglasni deski objavi seznam z opisom tega blaga, ki mora ostati izobešen najmanj 20 dni.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek, če za blago iz 57. člena carinskega zakonika grozi, da se bo pokvarilo, carinski organ pridobi lastninsko pravico na tem blagu v skladu s 50. členom Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02) in ga proda po predpisih, ki urejajo prodajo neskupnostnega blaga.
(3) Če se v času iz prvega odstavka tega člena lastnik blaga ne javi in ne uredi položaja blaga ter ne prevzame blaga in ne plača stroškov, povezanih s hrambo in prevozom blaga, se blago zaseže in proda po predpisih, ki urejajo prodajo neskupnostnega blaga.
(4) Če se lastnik blaga javi po opravljeni prodaji blaga, se mu na zahtevo vrne preostanek kupnine, po poplačilu stroškov, nastalih v zvezi z blagom.

(1) Državni organi, ki pri izvajanju svojih pooblastil najdejo blago, za katero obstaja utemeljen sum, da gre za neskupnostno blago, ga zasežejo in takoj predložijo najbližjemu carinskemu uradu, razen če z zakonom ni drugače določeno.
(2) Odvzeto neskupnostno blago se lahko prepusti drugi osebi le, če so carinski organi dovolili eno od predvidenih carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga oziroma če je bil že nastali carinski dolg poravnan.
(3) Carinski dolg iz prejšnjega odstavka se izterja od carinskega dolžnika oziroma poravna iz kupnine za prodano blago.
(4) Stroški, ki nastanejo v zvezi z blagom iz prvega odstavka tega člena (hramba, prodaja itd.) se poravnajo iz kupnine za prodano blago, po plačilu morebitnega carinskega dolga.

(1) Pravne ali fizične osebe morajo takoj predložiti najbližjemu carinskemu uradu blago, za katerega izvedo ali na katerega naletijo, če glede na okoliščine vedo ali bi morale vedeti, da gre za blago, ki je nezakonito vnešeno na območje uporabe tega zakona ali se tu nezakonito nahaja oziroma uporablja, kot da bi bilo sproščeno v prost promet.
(2) Če carinski organ izve za blago iz prejšnjega odstavka, nemudoma izvede ukrepe, ki so potrebni, da vzpostavi zakonito stanje.

(1) Zahtevek za izdajo dovoljenja za poenostavitve v tranzitnem postopku se vloži pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež ali glavno knjigovodstvo vložnika zahtevka.
(2) Carinski urad iz prejšnjega odstavka pošlje zahtevek, skupaj s svojim mnenjem, v reševanje Generalnemu carinskemu uradu.
(3) Vlada lahko določi natančnejše kriterije za olajšave oziroma poenostavitve postopka v okviru tranzitnega postopka.

(1) Vlada lahko na zahtevo osebe, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: ustanovitelj), izda predhodno soglasje za ureditev določenega dela območja uporabe tega zakona kot proste cone oziroma določitve prostora kot prostega skladišča.
(2) Vlada izda soglasje iz prejšnjega odstavka na podlagi pisne zahteve ustanovitelja, dokumentov, ki dokazujejo upravičenost ustanovitve proste cone ali prostega skladišča in mnenja ministrov pristojnih za finance in ekonomske odnose s tujino v roku 30 dni od prejema popolnega zahtevka.
(3) Vlada lahko razveljavi ali spremeni izdano soglasje za ustanovitev proste cone ali prostega skladišča, če prenehajo obstajati razlogi in pogoji na podlagi katerih je bilo soglasje izdano ali če ustanovitelj ne izpolnjuje oziroma ne izpolnjuje več pogojev, ki so potrebni za izdajo soglasja za ustanovitev proste cone ali prostega skladišča.

(1) Na podlagi zahtevka ustanovitelja, generalni carinski urad izda odločbo, s katero dovoli začetek poslovanja v novi oziroma spremenjeni prosti coni ali prostem skladišču, če:
a) je vlada predhodno izdala soglasje iz prejšnjega člena;
b) so izpolnjeni pogoji za izvajanje carinskega nadzora v le-teh;
c) ustanovitelj zagotovi prostor za delo carinskih organov.
(2) Generalni carinski urad opravi pregled objektov oziroma prostorov, namenjenih zagotavljanju izvajanja carinskega nadzora v prosti coni ali prostem skladišču, v roku 30 dni od prejema popolnega zahtevka ustanovitelja.
(3) Generalni carinski urad v roku 8 dni po opravljenem pregledu izda zapisnik o ugotovitvah glede izpolnjevanja pogojev za carinski nadzor, v katerem določi tudi rok za odpravo morebitnih pomanjkljivosti. Na podlagi zapisnika Generalni carinski urad izda odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za izvajanje carinskega nadzora v prosti coni ali prostem skladišču oziroma zahtevku ne ugodi.
(4) Ustanovitelj proste cone ali prostega skladišča je prisoten pri pregledu objektov oziroma prostorov iz drugega odstavka tega člena.

Ustanovitelj lahko začne s poslovanjem v prosti coni ali prostem skladišču, ko pridobi odločbo Generalnega carinskega urada v skladu s prejšnjim členom ter pridobi uporabno dovoljenje v skladu z veljavnimi predpisi.

(1) Pisni zahtevek za izdajo soglasja za posege v prostor ali gradnjo objektov v prosti coni ali prostem skladišču mora vsebovati:
– splošne podatke o prosti coni ali prostem skladišču in vložniku zahtevka,
– navedbo dejavnosti, za katere naj bi se objekt uporabljal,
– vse ostale podatke, ki omogočajo carinskemu organu odločitev o zahtevku,
– navedbe, določene s predpisi o urejanju prostora in graditvi objektov.
(2) Soglasje iz prejšnjega odstavka izda Generalni carinski urad.

(1) Uporabniki ali uporabnice proste cone ali prostega skladišča (v nadaljnjem besedilu: uporabniki) so lahko ustanovitelj in druge pravne osebe ter samostojni podjetniki posamezniki oziroma samostojne podjetnice posameznice (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik).
(2) Uporabnik opravlja gospodarsko dejavnost v prosti coni ali prostem skladišču na podlagi pogodbe, ki jo sklene z ustanoviteljem proste cone ali prostega skladišča.
(3) Uporabnik mora za dejavnosti, ki jih opravlja v prosti coni ali prostem skladišču, voditi ločeno knjigovodstvo.

Šteje se, da je uporabnik obvestil carinski organ o nameravanem opravljanju dejavnosti v prosti coni ali prostem skladišču, če je pri pristojnem carinskem organu vložil zahtevek za odobritev evidenc v skladu z 806. členom izvedbene uredbe.

Uporabnik proste cone ali prostega skladišča mora pred začetkom opravljanja dejavnosti v coni ali prostem skladišču pridobiti odobritev carinskega organa glede oblike in vsebine evidenc iz 806. člena izvedbene uredbe.

(1) Carinski organ odobri izbrano obliko in vsebino vodenja evidenc z odločbo le tistim osebam, ki izpolnjujejo pogoje za poslovanje v prosti coni ali prostem skladišču v skladu s carinskimi predpisi.
(2) Če želi uporabnik med poslovanjem zamenjati ali spremeniti odobreno vodenje evidenc iz prvega odstavka tega člena, mora spremembo odobriti pristojni carinski organ.

(1) Carinski organ, ki je izdal odobritev iz prejšnjega člena, lahko to odobritev spremeni ali razveljavi, če glede na poslovanje uporabnika odobreno vodenje evidenc ne omogoča več ustreznega carinskega nadzora ali če je prepovedal ali omejil opravljanje katere od dejavnosti.
(2) Carinski organ razveljavi odobritev evidenc tudi, če ugotovi hujšo kršitev obveznosti ali ponavljajoče se nepojasnjeno izginjanje blaga, na katerega se nanaša evidenca ali če ugotovi ponavljajoče se napačno vodenje evidenc.
(3) Potem, ko carinski organ razveljavi odobritev evidenc v skladu s prvim odstavkom tega člena, uporabnik ne sme več izvajati dejavnosti, na katere se nanaša razveljavljena odobrena evidenca, obstoječe zaloge pa se obravnavajo, kot da je to blago vnešeno ali ponovno vnešeno na carinsko območje.

Zahtevke za odobritev evidenc in druge dokumente, ki se na njih nanašajo, carinski organ hrani najmanj tri leta od konca koledarskega leta, v katerem je uporabnik prenehal opravljati dejavnost v prosti coni ali prostem skladišču.

Blago, vnešeno v prosto cono ali prosto skladišče se lahko uporabi tudi za oskrbovanje ladij v mednarodnem prometu.

Vlada lahko podrobneje uredi delovanje prostih con in prostih skladišč.

(1) Vknjižba zneska dajatev, ki se ga v skladu s tretjim odstavkom 221. člena carinskega zakonika ne sme več sporočati carinskemu dolžniku (v nadaljnjem besedilu: dolžnik), ni dopustna.
(2) Za vknjižbo, sporočanje in izterjavo zneska dajatev je pristojen carinski urad, na območju katerega je le-ta nastal ali velja, da je nastal v smislu 215. člena carinskega zakonika.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek, je v primeru, ko je nastali carinski dolg zavarovan z ustrezno obliko zavarovanja iz 193. člena carinskega zakonika, za vknjižbo, sporočanje in izterjavo le-tega pristojen Generalni carinski urad.

(1) Carinski dolg se sporoči v skladu z določbami o vročanju davčnih odločb.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se carinski dolg, obračunan v carinski deklaraciji, ki jo je carinski organ sprejel, v skladu z drugim odstavkom 221. člena carinskega zakonika šteje za sporočenega v trenutku prepustitve blaga deklarantu.

(1) Znesek dajatev, ki je bil sporočen v skladu s prejšnjim členom, mora dolžnik plačati v desetih dneh od dneva sporočitve dolgovanega zneska dajatev dolžniku.
(2) Ne glede na določbo iz prejšnjega odstavka se zneski dajatev, za katere je bil odobren odlog plačila iz točk b) in c) 226. člena carinskega zakonika, plačajo na naslednji način:
a) v primeru, ko je obdobje združevanja koledarski teden, se dajatve plačajo do petka četrtega tedna, ki sledi temu koledarskemu tednu,
b) v primeru, ko je obdobje združevanja koledarski mesec, se dajatve plačajo najkasneje 16. dan v mesecu, ki sledi temu koledarskemu mesecu.

(1) Zahtevek za odobritev odloga plačila zneska dajatev se vloži pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika zahtevka.
(2) Odlog v skladu s točko c) 226. člena carinskega zakonika dovoli Generalni carinski urad istočasno z izdajo oziroma spremembo dovoljenja za poenostavitve carinskih postopkov.
(3) Carinski organ pri odločanju o zahtevku za odobritev odloga plačila zneska dajatev upošteva, ali dolžnik izpolnjuje naslednje pogoje:
– je zanesljiv in finančno stabilen,
– redno poravnava svoje obveznosti,
– ima primeren obseg poslovanja,
– vodi vse predpisane evidence, kar daje možnost nemotene kontrole,
– v dosedanjem poslovanju ni huje kršil carinskih in davčnih predpisov.

(1) V skladu z 235. členom carinskega zakonika se kot povračilo preveč plačanega zneska dajatev štejejo tudi dobropis, preknjižba zneska ali njegov prenos na drug konto.
(2) Zahtevek za povračilo ali odpustitev zneska dajatev se vloži pri carinskem organu pri katerem je bila vložena carinska deklaracija v zvezi s katero se zahteva povračilo ali odpustitev teh dajatev. Ta carinski organ tudi odloči o zahtevku.
(3) Če se zahtevek za povračilo ali odpustitev carinskega dolga nanaša na dolg, ki je bil obračunan na podlagi poenostavitve iz b) in c) točke prvega pododstavka prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika, se le-ta vloži pri nadzornem carinskem organu, opredeljenem v dovoljenju za poenostavitev. Ta carinski organ tudi odloči o zahtevku.

Minister, pristojen za finance, lahko podrobneje uredi odlog, povračilo in odpust zneska dajatev.

Minister, pristojen za finance, lahko izda podrobnejše predpise, če uredba o carinskih oprostitvah to dopušča.

(1) Zahteva za varstvo pravic intelektualne lastnine se vloži pri Generalnem carinskem uradu.
(2) Če Generalni carinski urad ugodi zahtevi, o tem obvesti vse carinske urade in imetnika ali imetnico (v nadaljnjem besedilu: imetnik) pravice.
(3) Generalni carinski urad pred izdajo odločbe, s katero ugodi zahtevi imetnika pravice, lahko zahteva, da ta položi ustrezen instrument zavarovanja plačila stroškov hrambe, prevoza ali odškodnine, ki bi jih v zvezi z blagom imeli carinski organi.
(4) Kot ustrezni instrument zavarovanja iz prejšnjega odstavka se šteje bančna garancija, ki jo izda banka s sedežem v Republiki Sloveniji oziroma banka, ki ima podružnico v Republiki Sloveniji ali gotovinski polog pri carinskem organu.

Minister, pristojen za finance, natančneje določi način predložitve instrumenta zavarovanja, kriterije za določitev njegove višine ter način sprostitve in vnovčitve instrumenta zavarovanja iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

(1) Zoper odločitve carinskega organa pri izvajanju carinskih ukrepov pri kršitvah pravic intelektualne lastnine ni pritožbe, možna pa je tožba v upravnem sporu, ki se vloži pri Upravnem sodišču v Ljubljani. V sporu odloča sodišče na sedežu v Ljubljani.
(2) Sodišče odloča o tožbah v skladu s 7. členom uredbe o varstvu pravic intelektualne lastnine prednostno.
(3) Sodišče obvešča o svojih pravnomočnih odločbah Generalni carinski urad, le-ta pa pristojni carinski organ.

(1) Odločba o začasnem zadržanju blaga se vroči osebi, ki je blago predložila carinskemu organu oziroma njenemu zastopniku. V odločbi o zadržanju se določi, da se lahko lastnik blaga oziroma oseba, ki razpolaga z blagom, v roku desetih delovnih dni od dneva začasnega zadržanja, izjasni ali gre za ponarejeno blago ali druge kršitve pravic intelektualne lastnine.
(2) Če carinski organ, ki je blago zadržal, v roku iz prejšnjega odstavka, ne prejme pisne izjave lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga, lahko na zahtevo imetnika pravice in na njegove stroške blago odvzame in uniči.
(3) Če lastnik blaga oziroma oseba, ki razpolaga z blagom, vloži izjavo, da ne gre za ponarejeno blago ali druge kršitve pravic intelektualne lastnine, lahko imetnik pravice v roku desetih delovnih dni po prejemu obvestila, da je bila dana taka izjava, vloži tožbo v skladu s 7. členom uredbe o varstvu pravic intelektualne lastnine.
(4) Če imetnik pravice ne vloži tožbe v skladu s prejšnjim odstavkom, se blago prepusti v izbrano carinsko dovoljeno rabo ali uporabo.

Imetnik pravice lahko v rokih za vložitev tožbe o varstvu pravic intelektualne lastnine namesto dokazila o vloženi tožbi, predloži carinskemu organu, ki je blago zadržal, notarsko overjen dogovor med imetnikom pravice in domnevnim kršiteljem pravic intelektualne lastnine, da se blago uniči pod carinskim nadzorom na stroške imetnika pravice.

Minister, pristojen za finance, natančneje določi način predložitve varščine, kriterije za določitev njene višine in način sprostitve oziroma vnovčitve varščine.

(1) Zaseženo blago se hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje blaga.
(2) Po obvestilu, da bo vložil tožbo zoper domnevnega kršitelja pravic intelektualne lastnine, nosi stroške skladiščenja ter druge stroške in morebitne odškodnine, ki bi utegnili nastati do dokončne odločitve sodišča, imetnik pravice.

Pristojni carinski organ blago, ki je odvzeto v skladu s tem zakonom, praviloma uniči. Uničenje se izvede v skladu s carinskimi predpisi o uničenju carinskega blaga pod carinskim nadzorom. Ostanki in odpadki, ki preostanejo po uničenju blaga, so carinsko blago in se obravnavajo v skladu s carinskimi predpisi.

(1) Stroške hrambe in ohranjanja blaga v času začasnega zadržanja oziroma zasega blaga do pravnomočnosti odločitve o odvzemu blaga oziroma do uničenja blaga, vključno s stroški uničenja blaga, nosi oseba, zoper katero je imetnik pravice sprožil postopek za varstvo pravic.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek nosi stroške iz prejšnjega odstavka imetnik pravice:
– če v predpisanem roku ne vloži tožbe oziroma če tožbo umakne;
– če sodišče zavrže tožbo ali zavrne tožbeni zahtevek;
– če carinski organi ne morejo izterjati stroškov od osebe, zoper katero je imetnik pravice sprožil postopek za varstvo pravic.

Mejne prodajalne so prodajalne, ki na območju cestnih mejnih prehodov z Republiko Hrvaško prodajajo blago potnikom ali potnicam (v nadaljnjem besedilu: potnik), ki imajo namen prestopiti državno mejo.

Posebni ukrepi nadzora v skladu s tem delom zakona so ukrepi, kot je na primer pregled in preiskava blaga, prevoznih in prenosnih sredstev, preverjanje obstoja, verodostojnosti in točnosti dokumentov, preverjanje obstoja, verodostojnosti in točnosti poslovnih knjig in drugih evidenc, pregled prtljage in stvari, ki jih potniki nosijo s seboj ali na sebi in izvajanje uradnih preiskav z namenom, da se prepreči oskrbovanje mejnih prodajaln v nasprotju s predpisi in omogoči identifikacijo blaga, kupljenega v mejnih prodajalnah in njegovo razlikovanje od neskupnostnega blaga, ki ga potniki vnašajo na carinsko območje Skupnosti v potniškem prometu.

Pristojni organ za izvajanje posebnih ukrepov nadzora po tem delu zakona so Generalni carinski urad, carinski uradi in izpostave kot notranje organizacijske enote teh uradov.

Za izvajanje tega dela zakona je imetnik mejne prodajalne in vsaka druga oseba, ki je posredno ali neposredno vključena v posle v zvezi z blagom, ki se prodaja v mejnih prodajalnah, dolžna pristojnim carinskim organom na njihovo zahtevo omogočiti pregled blaga, predložiti vse potrebne dokumente in pojasnila, ne glede na obliko njihovega zapisa, ter jim zagotoviti potrebno pomoč.

(1) Imetnik mejne prodajalne sme v mejni prodajalni prodajati:
– uvoženo blago, ki je na carinskem območju Skupnosti sproščeno v prost promet v skladu z veljavno zakonodajo;
– blago, proizvedeno v Skupnosti, ki se v skladu z veljavno zakonodajo sme dati v promet na območju Skupnosti.
(2) Imetnik mejne prodajalne sme v mejni prodajalni opravljati tudi storitve, povezane s prodajo blaga iz prvega odstavka tega člena.

(1) Račun, ki ga imetnik mejne prodajalne izda vsakemu kupcu mora vsebovati vsaj podatke o vrsti, količini in vrednosti blaga, kupljenega v posamezni mejni prodajalni.
(2) Kupec mora račun iz prejšnjega odstavka hraniti dokler se nahaja na območju mejnega prehoda in dokler pristojni organ ne sprejme odločitve o morebitni kontroli blaga, ki ga potnik nosi s seboj.

(1) Zaradi preverjanja ali gre za neskupnostno blago ali za blago kupljeno v mejni prodajalni, je potnik dolžan pristojnemu organu predložiti blago, ki ga nosi s seboj in račun iz prejšnjega člena.
(2) Blago iz prejšnjega odstavka je lahko predloženo na kakršenkoli način, ki pristojnemu organu omogoča, da lahko nedvomno ugotovi, kje se blago nahaja. Blago, ki carinskemu organu ni očitno vidno in blago, ki se ne prevaža ali prenaša na običajnem mestu, mora potnik predložiti izrecno.
(3) Pristojni organ sme zaradi izvajanja ukrepov po tem delu zakona preverjati predloženo blago in izjave potnika s pregledom blaga, ki ga potnik nosi s seboj ali na sebi, s pregledom računov in drugih dokumentov, povezanih s tem blagom, ter s pregledom prevoznih oziroma prenosnih sredstev.
(4) Če pristojni organ ne more ugotoviti, da je določeno blago dejansko kupljeno v mejni prodajalni, ukrepa, kot da bi bilo to neskupnostno blago.

(1) Pristojni organ sme zaradi izvajanja nadzora v skladu s tem delom zakona pri imetnikih mejnih prodajaln:
– preverjati evidence, ki jih imetniki mejnih prodajaln vodijo v skladu z Zakonom o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93 36/2000 in 96/02) in podzakonskimi akti, izdanimi na njegovi podlagi;
– pregledati blago in dokumentacijo v zvezi z blagom, ki ga imetnik prodajalne hrani v mejni prodajalni;
– zahtevati, da imetnik mejne prodajalne zaradi preverjanja pravilnosti poslovanja prodajalne opravi popis vsega blaga na zalogi v prodajalni ali popis posamezne vrste blaga na zalogi v prodajalni.
(2) Evidence o nabavi in prodaji blaga iz prve alinee prejšnjega odstavka ter dokumentacija o blagu, ki ga imetnik hrani v mejni prodajalni, se mora voditi oziroma hraniti v prostorih posamezne mejne prodajalne.
(3) Pristojni organ lahko zahteva, da se popis blaga iz tretje alinee prvega odstavka tega člena opravi v prisotnosti carinskega delavca.

(1) Dobavitelj, ki oskrbuje mejno prodajalno, mora pred vnosom v prodajalno predložiti pristojnemu organu blago in dokumente, ki se nanašajo na dobavljeno blago zaradi preverjanja, če blago izpolnjuje pogoje iz 81. člena tega zakona.
(2) Pristojni organ z žigom potrdi, da je blago namenjeno za oskrbo mejne prodajalne, potem ko preveri, da so izpolnjeni pogoji iz 81. člena tega zakona.
(3) Pristojni organ lahko pri dobavitelju, ki oskrbuje mejno prodajalno, preverja točnost in verodostojnost podatkov, ki se nanašajo na oskrbovanje mejnih prodajaln.
(4) Določbe prvega do tretjega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, če imetnik mejne prodajalne blago vrne dobavitelju ali ga premesti v drugo mejno prodajalno. Blago se predloži tudi pri pristojnem organu na mejnem prehodu, od koder se blago iznaša, skupaj z dokumenti, ki jih je pristojni organ pred vnosom v mejno prodajalno potrdil v skladu z drugim odstavkom tega člena.

(1) Pravna oseba se kaznuje za prekršek z globo od 300.000 do 30,000.000 tolarjev, samostojni podjetnik posameznik z globo od 100.000 do 30,000.000 tolarjev, posameznik ali posameznica (v nadaljnjem besedilu: posameznik) pa z globo od 30.000 do 300.000 tolarjev, če:
1. vnese blago na carinsko območje ali ga iznese iz carinskega območja mimo mejnih prehodov ali to stori v času, ko mejni prehod ni odprt, oziroma to poskusi storiti (prvi odstavek 15. člena tega zakona);
2. takoj ne predloži blaga iz 47. člena tega zakona carinskemu uradu;
3. začne z delom v prosti coni preden pridobi potrebno soglasje, odločbo in uporabno dovoljenje (51. člen tega zakona);
4. pristojnim carinskim organom na njihovo zahtevo v mejnih prodajalnah ne omogoči pregleda blaga, ne predloži vseh potrebnih dokumentov in ne poda pojasnil ter jim ne zagotovi potrebne pomoči (80. člen tega zakona);
5. v mejni prodajalni prodaja blago ali opravlja storitve v nasprotju z določbo 81. člena tega zakona;
6. v mejni prodajalni ne izda kupcu računa (prvi odstavek 82. člena tega zakona);
7. ne hrani računa dokler se nahaja na območju mejnega prehoda in dokler pristojni carinski organ ne sprejme odločitve o morebitni kontroli blaga, ki ga potnik nosi s seboj (drugi odstavek 82. člena tega zakona);
8. ne predloži blaga ali ne predloži vsega blaga, ki ga nosi s seboj, in računa iz 82. člena tega zakona (prvi odstavek 83. člena tega zakona);
9. ne vodi evidenc o nabavi in prodaji blaga ter ne hrani dokumentacije o blagu, ki ga imetnik hrani v mejni prodajalni (prvi in drugi odstavek 84. člena tega zakona);
10. pred vnosom blaga v mejno prodajalno le-tega skupaj z dokumenti, ki se na blago nanašajo, ne predloži carinskemu organu ali ne predloži vsega blaga (prvi odstavek 85. člena tega zakona).
(2) Z globo od 50.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.
(3) Z globo od 30.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prvega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(1) Pravna oseba se kaznuje za prekršek z globo od 300.000 do 30,000.000 tolarjev, samostojni podjetnik posameznik z globo od 100.000 do 30,000.000 tolarjev, posameznik pa z globo od 30.000 do 300.000 tolarjev, če:
1. sestavi ali povzroči, da se sestavi lažno dokazilo o poreklu blaga (22. in 27. člen carinskega zakonika);
2. sestavi ali povzroči, da se sestavi dokument, ki vsebuje nepravilne podatke z namenom, da se za izdelke, na katere se dokument nanaša, neupravičeno pridobi preferencialno poreklo (22. in 27. člen carinskega zakonika);
3. ne predloži dokumentov ali ne da pojasnil, ki so potrebni carinskim organom oziroma ne zagotovi druge potrebne pomoči za izvedbo carinskih postopkov (14. člen, drugi odstavek 62. člena, 68. člen in drugi odstavek 176. člena carinskega zakonika);
4. ne hrani dokumentov v rokih, določenih v carinskih predpisih (16. člen carinskega zakonika);
5. vnese na carinsko območje ali iznese iz carinskega območja čez mejni prehod skrito blago, oziroma to poskusi storiti (37. in 183. člen carinskega zakonika);
6. odstrani blago iz 16. člena tega zakona izpod carinskega nadzora (37. in 183. člen carinskega zakonika);
7. blaga, vnesenega na carinsko območje, nemudoma in po prometni poti, če jo določijo carinski organi, ne prepelje do carinskih uradov iz 38. člena carinskega zakonika (prvi odstavek 38. člena carinskega zakonika);
8. carinskih organov nemudoma ne obvesti, da zaradi višje sile ali nepredvidljivih okoliščin ni mogoče izpolniti obveznosti prevoza blaga do carinskih uradov iz 38. člena carinskega zakonika (prvi in drugi odstavek 39. člena carinskega zakonika);
9. carinskemu organu ne predloži blaga ali ne predloži vsega blaga (40. člen carinskega zakonika);
10. ne vloži skupne deklaracije za predloženo blago ali je ne vloži v predpisanem roku (43. člen carinskega zakonika);
11. brez dovoljenja carinskih organov raztovori ali pretovori neskupnostno blago, ali ga ne pretovori na kraju, ki ga določi carinski organ, ali brez dovoljenja carinskega organa blago odstrani z mesta, na katero je bilo prvotno vneseno (prvi odstavek 46. člena in 47. člen carinskega zakonika);
12. zaradi kontrole blaga in prevoznega sredstva, na zahtevo carinskih organov, ne razloži in ne razpakira blaga (drugi odstavek 46. člena carinskega zakonika);
13. ne izvede formalnosti za pridobitev ene od carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga ali jih ne izvede v predpisanih rokih (48. člen in prvi odstavek 49. člena carinskega zakonika);
14. ne hrani blaga v začasni hrambi na krajih, ki so jih odobrili carinski organi, ali ga ne hrani v skladu s pogoji, ki so jih le-ti določili (prvi odstavek 51. člena carinskega zakonika);
15. ravna z blagom v začasni hrambi tako, da spremeni njegov izgled ali tehnične lastnosti (52. člen carinskega zakonika);
16. ne vloži ali ne odda carinske deklaracije za blago, ali je ne vloži ali ne odda za vse blago, ki naj bi bilo predmet enega od carinskih postopkov iz 16. točke 4. člena carinskega zakonika, razen za postopek izvoza (prvi odstavek 59. člena carinskega zakonika);
17. ne vloži ali ne odda carinske deklaracije za blago, ali je ne vloži ali ne odda za vse blago, ki naj bi bilo predmet enega od carinskih postopkov iz 16. točke 4. člena carinskega zakonika, če gre za blago komercialnega značaja, ali za blago, za katerega so predpisane prepovedi ali omejitve pri uvozu ali izvozu (prvi odstavek 59. člena carinskega zakonika);
18. v uvozni carinski deklaraciji ne navede vseh podatkov o vrsti blaga, če so ti podatki odločilni za pravilno uvrščanje v nomenklaturo carinske tarife in to povzroči ali bi lahko povzročilo manjše plačilo uvoznih dajatev in drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu (prvi odstavek 62. člena carinskega zakonika);
19. v uvozni carinski deklaraciji navede tarifno oznako v nasprotju s podatki o vrsti blaga v polju 31, če bi to povzročilo manjše plačilo uvoznih dajatev in drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu (prvi odstavek 62. člena carinskega zakonika);
20. carinskim organom v zvezi z izvoznim carinskim postopkom predloži ali odda izvozno carinsko deklaracijo, v kateri je navedena večja količina, ali višja vrednost ali drugačno poreklo blaga (prvi odstavek 62. člena carinskega zakonika);
21. pri carinskem organu vloži uvozno carinsko deklaracijo, v kateri so nepravilno navedeni vrsta, kakovost, vrednost ali poreklo blaga, in to povzroči ali bi lahko povzročilo plačilo uvoznih dajatev in drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu, v manjših zneskih (prvi odstavek 62. člena carinskega zakonika);
22. carinskemu organu posredno ali neposredno predloži v zvezi z izvedbo carinskih postopkov listine, v katerih so navedeni neresnični podatki, če bi to povzročilo, ali bi lahko povzročilo plačilo uvoznih dajatev in drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu, v manjših zneskih, ali bi se neupravičeno priznala carinska ugodnost ali korist (drugi odstavek 62. člena carinskega zakonika);
23. z neresničnim prikazovanjem dejstev ali zamolčanjem odločilnih dejstev doseže ali poskusi doseči v carinskem postopku oprostitev plačila uvoznih dajatev in drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu, ali plačilo manjšega zneska teh dajatev ali odlog njihovega plačila ali kakšno drugo olajšavo (62., 122., 150. do 153. in 185. člen carinskega zakonika);
24. sredstva za prepoznavanje blaga ustrezno ne zavaruje pred poškodbo oziroma uničenjem ali jih odstrani z blaga ali prevoznih sredstev brez dovoljenja carinskih organov, razen če je zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile odstranitev ali uničenje bistvenega pomena za zaščito blaga ali prevoznih sredstev (drugi odstavek 72. člena carinskega zakonika);
25. ravna, kot da mu je bilo blago prepuščeno, preden so bile izvedene formalnosti za sprostitev blaga v prost promet in preden je carinski dolžnik plačal ali zavaroval uvozne dajatve in druge dajatve, ki se pobirajo pri uvozu (prvi odstavek 73. člena in 74. člen carinskega zakonika);
26. ne predloži dopolnilne carinske deklaracije ali je ne predloži v roku (drugi odstavek 76. člena carinskega zakonika);
27. ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu z izdanim dovoljenjem za carinski postopek z ekonomskim učinkom (prvi odstavek 87. člena, prvi odstavek 115. člena in 132. člen carinskega zakonika);
28. ne obvesti carinskih organov o dejstvih, ki so nastopila po izdaji dovoljenja za postopek z ekonomskim učinkom in so pomembna za vsebino ali veljavnost dovoljenja (drugi odstavek 87. člena carinskega zakonika);
29. ne konča tranzitnega postopka in namembnemu uradu ne predloži blaga v nespremenjenem stanju, ali ga ne predloži v predpisanem roku, ali ne spoštuje drugih ukrepov, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev istovetnosti blaga (92. in 96. člen carinskega zakonika);
30. ne izpolnjuje obveznosti imetnika carinskega skladišča (101., 110. in 111. člen carinskega zakonika);
31. ne izpolnjuje obveznosti depozitarja blaga v carinskem skladišču (102. člen carinskega zakonika);
32. ne vodi evidence o blagu, ki je dano v postopek carinskega skladiščenja, ali je ne vodi pravočasno ali pravilno (105., 107. člen carinskega zakonika);
33. v carinskem skladišču opravlja dejavnosti iz prvega odstavka 106. in 109. člena carinskega zakonika v nasprotju ali brez dovoljenja carinskih organov (prvi odstavek 106. člena, 109. člen carinskega zakonika);
34. ne izvozi oziroma ponovno ne izvozi v okviru postopka aktivnega oplemenitenja pridobljenih proizvodov v določenem roku ali v tem roku zanje ne zahteva odobritve druge carinsko dovoljene rabe ali uporabe (prvi odstavek 118. člena carinskega zakonika);
35. ne izvaja postopka predelave pod carinskim nadzorom v skladu z dovoljenjem carinskega organa (134. člen carinskega zakonika);
36. ne izvozi začasno uvoženega blaga v določenem roku, ali v tem roku ne zahteva odobritve druge carinsko dovoljene rabe ali uporabe (prvi odstavek 140. člen carinskega zakonika);
37. uporablja blago na pasivnem oplemenitenju v nasprotju s prvim odstavkom 145. člena carinskega zakonika;
38. carinskim organom na njihovo zahtevo ne izroči kopije prevoznega dokumenta, ki spremlja blago ali ne pokaže blaga (četrti odstavek 168. člena carinskega zakonika);
39. ob vnosu v prosto cono ali prosto skladišče ne predloži blaga iz drugega odstavka 170. člena carinskega zakonika (drugi odstavek 170. člena carinskega zakonika);
40. carinskega organa predhodno ne obvesti o izvajanju industrijske, trgovinske ali storitvene dejavnosti v prosti coni ali prostem skladišču ali jo opravlja v nasprotju s prepovedjo ali omejitvijo carinskega organa (prvi odstavek 172. člena carinskega zakonika);
41. ne vodi evidence o blagu pri izvajanju dejavnosti skladiščenja, obdelave, predelave, prodaje ali nakupa blaga v prosti coni ali prostem skladišču ali evidence ne vodi v odobreni obliki (176. člen carinskega zakonika);
42. ne zahteva eno od carinsko dovoljenih rab ali uporab za blago, ki je predmet skupne kmetijske politike in je zaradi vnosa v prosto cono ali prosto skladišče pridobilo ugodnosti ukrepov, ki so vezani na izvoz (prvi odstavek 179. člena carinskega zakonika);
43. predhodno ne prijavi ponovnega izvoza ali uničenja blaga (tretji odstavek 182. člena carinskega zakonika);
44. carinskemu organu prijavi, da določeno blago zapušča carinsko območje, čeprav blaga nima pri sebi ali na prevoznem sredstvu (183. člen carinskega zakonika).
(2) Z globo od 50.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.
(3) Z globo od 30.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prvega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(1) Pravna oseba se kaznuje za prekršek z globo od 300.000 do 30,000.000 tolarjev, samostojni podjetnik posameznik z globo od 100.000 do 30,000.000 tolarjev, posameznik pa z globo od 30.000 do 300.000 tolarjev, če:
1. carinskega organa ne obvesti o prispetju blaga, za katerega ima dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov ali tega ne vpiše v svoje evidence ali ga ne vpiše pravočasno oziroma pravilno (prvi odstavek 266. člena izvedbene uredbe);
2. nadzornega carinskega urada ne obvesti o prispetju blaga, za katerega ima dovoljenje za vnos blaga v postopek carinskega skladiščenja na podlagi knjigovodskih vpisov ali tega ne vpiše v svoje evidence, ali ga ne vpiše pravočasno oziroma pravilno (prvi odstavek 273. člena izvedbene uredbe);
3. carinskih organov ne obvesti o odstranitvi blaga, za katerega ima dovoljenje za izvoz na podlagi knjigovodskih vpisov ali tega ne vpiše v svoje evidence, ali ga ne vpiše pravočasno oziroma pravilno (prvi odstavek 285. člena izvedbene uredbe);
4. carinskemu organu predloži prevozno sredstvo zaradi namestitve carinskih oznak, čeprav prevozno sredstvo za to ni primerno opremljeno oziroma izdelano (tretji odstavek 357. člena izvedbene uredbe);
5. uradu tranzita ne izroči obvestila o prehodu meje (359. člen izvedbene uredbe);
6. dogodkov iz 360. člena izvedbene uredbe ne zabeleži v tranzitnem dokumentu in tega skupaj s pošiljko ne predloži uradu tranzita (prvi odstavek 360. člena izvedbene uredbe);
7. namembnemu uradu ne predloži tranzitnega dokumenta in blaga (prvi odstavek 361. člena izvedbene uredbe);
8. imetnik dovoljenja nadzornemu uradu ne predloži pravilno sestavljenega obračuna zaključka ali ga ne predloži v predpisanem roku (521. člen izvedbene uredbe);
9. ne uporablja začasno uvoženega blaga v skladu z namenom, za katerega je bila odobrena popolna ali delna oprostitev plačila carine (drugi odstavek 557. člena, 558. do 561. člen in 564. do 572. člen izvedbene uredbe);
10. ne obvesti carinskega urada izvoza, da blago, ki je bilo prepuščeno za izvoz, ni zapustilo carinskega območja (796. člen izvedbene uredbe);
11. pravilno izpolnjene deklaracije ali pravilno izpolnjenega dokumenta T5 ne dopolni najkasneje ob odpremi blaga ali po odpremi blaga uradu odhoda ne pošlje dokumentov, ki spremljajo blago (drugi in tretji odstavek 912g člena izvedbene uredbe).
(2) Z globo od 50.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.
(3) Z globo od 30.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prvega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(1) Pravna oseba se kaznuje za prekršek z globo od 300.000 do 30,000.000 tolarjev, samostojni podjetnik posameznik z globo od 100.000 do 30,000.000 tolarjev, posameznik pa z globo od 30.000 do 300.000 tolarjev, če:
1. v nasprotju s predpisi odtuji blago, ga da v uporabo drugemu ali ga kako drugače uporabi, razen za namene, za katere je bilo blago oproščeno plačila dajatev, oziroma blago, ki je bilo oproščeno plačila dajatev, zastavi, posodi ali kako drugače izroči za zavarovanje obveznosti, preden je plačan carinski dolg (7., 15., 24., 37., 57., 68., 76., 83. in 115. člen uredbe o carinskih oprostitvah);
2. ne obvesti pristojnega carinskega urada o prenehanju izpolnjevanja pogojev, zaradi katerih so upravičeni do oprostitve ali nameravajo izdelke, ki so bili uvoženi z oprostitvijo plačila dajatev, uporabljati v druge namene (58., 59., 69., 78., 84. in 85. člen uredbe o carinskih oprostitvah).
(2) Z globo od 50.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.
(3) Z globo od 30.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prvega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(1) Pravna oseba se kaznuje za prekršek z globo od 300.000 do 30,000.000 tolarjev, posameznik z globo od 30.000 do 300.000 tolarjev, samostojni podjetnik posameznik v zvezi z opravljanjem dejavnosti pa z globo od 100.000 do 30,000.000 tolarjev, če kupi, proda, izroči drugemu, prejme v darilo, prikrije, prejme v hrambo ali na prevoz, uporabi ali prejme v posest na kakršni koli podlagi, blago, za katero ve ali pa bi po okoliščinah primera mogel in moral vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 1., 2., 5., 8. ali 10. točke prvega odstavka 86. člena, 5., 6., 7., 9, 16., 17., 23., 25., 29., 34., 36. ali 44. točke prvega odstavka 87. člena, 9. ali 10. točke prvega odstavka 88. člena ter 1. točke prvega odstavka 89. člena tega zakona.
(2) Z globo od 50.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.
(3) Z globo od 30.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekršek iz prvega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(1) Globo, ki je predpisana v razponu, lahko carinski organ izreče z odločbo v hitrem postopku tudi v višjem znesku, kot je najnižja predpisana višina globe, pri čemer se takšna globa izreče v odstotku od carinske vrednosti blaga, in sicer:
1. pravni osebi in samostojnemu podjetniku posamezniku v višini 50% od carinske vrednosti blaga,
2. odgovorni osebi pravne osebe in odgovorni osebi samostojnega podjetnika posameznika ter posamezniku v višini 25% od carinske vrednosti blaga.
(2) Globa iz prejšnjega odstavka ne sme biti izrečena v nižjem oziroma višjem znesku od najnižje oziroma najvišje globe določene v 86. do 90. in 93. členu tega zakona.
(3) Za prekrške iz tega zakona se stranska sankcija odvzema predmetov prekrška izreče tudi v hitrem postopku.

Globa ali odvzem predmeta se lahko odpustita, če bi bil izrek teh sankcij v očitnem nesorazmerju s težo dejanja in posledicami prekrška.

V primeru, ko se s prekrškom iz 86. do 90. člena tega zakona povzroči neplačilo uvoznih ali izvoznih dajatev in drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu ali izvozu blaga, v znesku, ki presega pet povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo v času storitve prekrška, se sme, zaradi protipravno pridobljene premoženjske koristi, pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika kaznovati z globo od 300.000 do 90,000.000 tolarjev, njuni odgovorni osebi z globo od 100.000 do 3,000.000 tolarjev, posameznika pa z globo od 100.000 do 900.000 tolarjev.

(1) Pooblaščena uradna oseba carinskega organa, ki osebno zazna prekršek ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, ne izda plačilnega naloga, če gre za prekršek iz 86. do 90. člena tega zakona in če carinska vrednost predmeta prekrška presega 200.000 tolarjev, če ga stori pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, oziroma 100.000 tolarjev, če ga stori posameznik oziroma če kršitelj prekorači predpisani rok za izpolnitev svoje obveznosti za več kot 10 dni.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka se globa izreče v najnižjem znesku, predpisanem v 86. do 90. členu tega zakona.

(1) Predmeti prekrškov iz 1. točke prvega odstavka 86. člena, 5., 17. ali 25. točke prvega odstavka 87. člena in 1. točke prvega odstavka 89. člena tega zakona se odvzamejo.
(2) Predmeti prekrškov iz prejšnjega odstavka, se odvzamejo tudi, če niso last storilca ali storilke (v nadaljnjem besedilu: storilec).
(3) Predmeti prekrškov iz prvega in drugega odstavka tega člena se odvzamejo tudi, če so bili po storitvi prekrška predelani, obdelani ali dodelani, pa dodana vrednost ne presega 30% carinske vrednosti blaga, ki je predmet prekrška.
(4) Če carinska vrednost predmeta prekrška iz 5. točke prvega odstavka 87. člena tega zakona presega tretjino vrednosti prevoznega sredstva, v katerem je bil le-ta skrit v prostoru, posebej izdelanem ali prirejenem za skrivanje blaga, se za predmet prekrška šteje tudi takšno prevozno sredstvo in se odvzame.
(5) Prevozno sredstvo iz prejšnjega odstavka se odvzame tudi, če ni last storilca prekrška.
(6) Če je storilcev več, odgovarjajo za vrednost predmeta prekrška solidarno.

(1) Če se predmet prekrška, ki bi se moral odvzeti po prvem, drugem ali tretjem odstavku prejšnjega člena, ne najde, se odvzem predmeta izvrši tako, da se od storilca prekrška izterja vrednost predmeta, ki pomeni po določbah tega zakona carinsko vrednost, in se opravi postopek za izterjavo uvoznih dajatev ter drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu.
(2) Šteje se, da predmet prekrška ni bil najden, če:
a) ga iz kakršnegakoli vzroka ni bilo mogoče vzeti imetniku,
b) je bil predmet prekrška po storitvi prekrška predelan, dodelan ali obdelan tako, da dodana vrednost presega 30% vrednosti predmeta prekrška,
c) ga mora carinski organ v skladu z zakonom vrniti lastniku ali kakšni drugi osebi.

Kadar je predpisan odvzem predmeta, ali je z odločbo pravnomočno izrečen ukrep odvzema predmeta, lahko carinski organ v opravičenih primerih na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga z odločbo v upravnem postopku vrne storilcu prekrška ali lastniku predmet pod pogojem, da ta plača vrednost predmeta, ki pomeni carinsko vrednost, in vse dajatve, če se blago sprosti v prost promet.

(1) Carinski organ zaseže predmete prekrškov oziroma prevozna sredstva iz 95. in 96. člena tega zakona.
(2) Policist ali policistka (v nadaljnjem besedilu: policist) zaseže predmete prekrškov oziroma prevozna sredstva iz 95. in 96. člena tega zakona, če uradno izve za prekršek ali storilca zaloti pri storitvi prekrška.
(3) Carinski organ in policist lahko zaseže tudi predmete in prevozna sredstva, ki niso navedeni v prvem oziroma drugem odstavku tega člena, če so bili uporabljeni ali namenjeni za storitev prekrška oziroma so nastali s prekrškom, določenim s tem zakonom.

(1) Zaseženo blago, ki je pod carinskim nadzorom hrani carinski organ v skladu s predpisi, ki urejajo hrambo neskupnostnega blaga.
(2) Če se zaseženi predmeti vrnejo storilcu ali lastniku predmetov, se vrnejo kot neskupnostno blago. O prepustitvi predmetov prekrška storilcu ali lastniku odloči pristojni carinski organ.

(1) Postopek zaradi prekrškov iz 93. člena tega zakona se ne more več začeti, ko je poteklo več kot tri leta od dneva, ko je bil prekršek storjen.
(2) Zastaranje pretrga vsako dejanje, ki ga stori pristojni organ za pregon storilca prekrška. Z vsakim pretrganjem začne zastaralni rok znova teči, vendar pa se postopek zaradi prekrška v nobenem primeru ne more več začeti ali nadaljevati po preteku šestih let od dneva storitve prekrška.

To poglavje ureja prehodne določbe, potrebne za prehod iz sedanjega nacionalnega carinskega sistema v sistem carinske unije, ki niso urejene v Aktu o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (Uradni list L 236, 23. 9. 2003, str. 33; v nadaljnjem besedilu: Akt o pristopu).

Za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo, se določbe protokolov o opredelitvi pojma »izdelki s poreklom« in načinih upravnega sodelovanja iz naslednjih sporazumov, ki jih je Republika Slovenija sklenila s tretjimi državami, ki niso pristopile k Evropski uniji do vključno 30. aprila 2004, uporabljajo še naprej v skladu z roki, ki so določeni v teh protokolih:
– Zakon o ratifikaciji Sporazuma o pristopu Republike Slovenije k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini ter Dodatnih protokolov št. 4 in št. 5 k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini (Uradni list RS-MP, št. 14/97 (RS 48/97)),
– Zakon o ratifikaciji Sporazuma o pristopu Romunije k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini s Protokoloma 17 in 21 ter prilogami (Uradni list RS-MP, št. 26/2000 (RS 93/2000)),
– Zakon o ratifikaciji Sporazuma o pristopu Republike Bolgarije k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini s prilogami in Protokoloma 26 in 31 (Uradni list RS-MP, št. 1/01 (RS 1/01)),
– Zakon o ratifikaciji sporazuma med državami EFTE in Republiko Slovenijo, Protokola, ki spreminja protokol B, naveden v 3. členu sporazuma, ter Protokola, ki spreminja 16. člen in Prilogo VII k sporazumu (Uradni list RS-MP, št. 19/97 (RS 66/97)),
– Zakon o ratifikaciji Sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Turčijo (Uradni list RS-MP, št. 11/01 (RS 36/01)),
– Zakon o ratifikaciji Sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonija (Uradni list RS-MP, št. 23/99 (RS 81/99)),
– Zakon o ratifikaciji Sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Državo Izrael (Uradni list RS-MP, št. 24/2000 (RS 87/2000)),
– Zakon o ratifikaciji Sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino (Uradni list RS-MP, št. 31/01 (RS 111/01)),
– Zakon o ratifikaciji Sporazuma o pristopu Republike Hrvaške k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini (Uradni list RS-MP, št. 5/03 (RS 23/03)).

(1) Če je upravičenec pridobil pravico do carinske oprostitve v skladu z veljavno carinsko zakonodajo v Republiki Sloveniji pred 1. majem 2004, ni pa še potekel rok prepovedi razpolaganja z blagom, ki je predmet oprostitve, se carinski nadzor nad tem blagom izvaja do poteka tega roka.
(2) Če zaradi neizpolnjevanja dolžnosti iz naslova pravice do carinske oprostitve, nastane carinski dolg po 1. maju 2004, se naknadno obračuna in izterja v korist Republike Slovenije in v skladu z veljavno zakonodajo Republike Slovenije pred 1. majem 2004.

(1) Dovoljenja, ki so jih izdali carinski organi Republike Slovenije pred 1. majem 2004 v skladu s carinskimi predpisi Republike Slovenije in ki niso usklajena s pravili, določenimi v carinskem zakoniku in izvedbeni uredbi, s 1. majem 2004 prenehajo veljati.
(2) Dovoljenja iz prejšnjega odstavka se, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, na zahtevo vložnika nadomestijo z novimi.
(3) Začasna dovoljenja oziroma licence za opravljanje poslov zastopanja, ki so bili izdani pred 1. majem 2004, postanejo po tem datumu dokončni.

Upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004, se dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z Aktom o pristopu drugače določeno.

Ekonomske cone, ustanovljene v skladu z Zakonom o ekonomskih conah (Uradni list RS, št. 45/98, 97/01, 110/02 – ZGO-1) se v carinskem smislu štejejo za proste cone, kot so opredeljene v carinskem zakoniku.

(1) Dovoljenja za proste carinske prodajalne iz 87. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 13/01, 62/01 in 59/02; v nadaljnjem besedilu: carinski zakon) na mednarodnih cestnih mejnih prehodih na meji Republike Slovenije z Republiko Hrvaško, prenehajo veljati 30. aprila 2004.
(2) Pristojni carinski organ do 1. aprila 2004 po uradni dolžnosti izda ugotovitvene odločbe o razveljavitvi dovoljenj iz prejšnjega odstavka. Zoper ugotovitveno odločbo o razveljavitvi dovoljenja ni dovoljena pritožba.
(3) Od 1. maja 2004 dalje smejo mejne prodajalne prodajati le blago iz 81. člena tega zakona. Mejne prodajalne lahko začnejo poslovati v skladu s tem odstavkom, potem ko v skladu z odločbo carinskega organa uredijo carinski status blaga na zalogi na dan 30. april 2004.
(4) V odločbi iz drugega odstavka tega člena carinski organ določi tudi način in roke, v katerih mora imetnik dovoljenja iz prvega odstavka tega člena:
– popisati blago na zalogi v prostih carinskih prodajalnah na dan 30. aprila 2004 po vrstah, količinah in carinskem statusu blaga,
– popis iz prejšnje točke predložiti carinskemu organu in urediti carinski status blaga na zalogi v prostih carinskih prodajalnah v skladu s carinskim zakonikom.
(5) Če je v zvezi z ureditvijo statusa neskupnostnega blaga na zalogi v prostih carinskih prodajalnah treba obračunati trošarino za trošarinske izdelke, se trošarino obračuna in plača v višini razlike med trošarino, ki je bila obračunana na podlagi tretjega odstavka 43. člena oziroma devetega odstavka 51. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98, 57/99, 33/01, 99/01, 5/02, 126/03 in 7/04 – popr.; v nadaljnjem besedilu: Zakon o trošarinah) in trošarino, ki na dan 30. aprila 2004 velja za enakovrstne trošarinske izdelke, dane v porabo na območju Republike Slovenije.
(6) Trošarina iz prejšnjega odstavka se obračuna in plača, kot da bi bila uvozna dajatev.

(1) Imetniki dovoljenj za proste carinske prodajalne, ki so v skladu s prejšnjim členom opravili popis blaga na zalogi v prostih carinskih prodajalnah na dan 30. aprila 2004, morajo v popisu trošarinskih izdelkov na zalogi v prostih carinskih prodajalnah, ki so domače blago, posebej navesti, kdo so lastniki oziroma dobavitelji trošarinskih izdelkov.
(2) Za trošarinske izdelke iz prejšnjega odstavka se obračuna in plača trošarina v višini razlike med trošarino, ki je bila obračunana na podlagi tretjega odstavka 43. člena oziroma devetega odstavka 51. člena Zakona o trošarinah in trošarino, ki na dan 30. aprila 2004 velja za enakovrstne trošarinske izdelke, dane v porabo na območju Republike Slovenije.
(3) Zavezanci ali zavezanke (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) za plačilo trošarine iz prejšnjega odstavka so:
– imetniki dovoljenj za proste carinske prodajalne, če so lastniki trošarinskih izdelkov oziroma – lastniki ali dobavitelji trošarinskih izdelkov, če gre za trošarinske izdelke, ki so predmet komisijskih oziroma konsignacijskih poslov.
(4) Zavezanci iz prejšnjega odstavka morajo:
– najkasneje 15. dan po opravljenem popisu predložiti krajevno pristojnemu carinskemu organu obračun razlike trošarine iz prejšnjega odstavka in
– najkasneje do 30. junija 2004 plačati razliko trošarine.
(5) Trošarina iz prejšnjega odstavka se obračunava v skladu s trošarinskimi predpisi.

(1) Imetniki dovoljenj za proste carinske prodajalne iz 107. člena tega zakona lahko tobačne izdelke, ki jih imajo na zalogi na dan 30. aprila 2004 in v skladu z 52. členom Zakona o trošarinah niso označeni s tobačno znamko, in za katere so obračunali razliko trošarine v skladu s 107. oziroma 108. členom tega zakona, prodajo v mejni prodajalni, ne da bi jih označili s tobačno znamko.
(2) Dobavitelji tobačnih izdelkov prostim carinskim prodajalnam iz prejšnjega odstavka lahko tobačne izdelke, ki jih imajo na zalogi v trošarinskih oziroma carinskih skladiščih na dan 30. aprila 2004 in v skladu z 52. členom Zakona o trošarinah niso označeni s tobačno znamko, in za katere so obračunali trošarino v skladu z Zakonom o trošarinah oziroma tem podpoglavjem, dobavljajo mejnim prodajalnam, ne da bi jih označili s tobačno znamko, vendar ne dalj kot do 31. julija 2004.
(3) Ureditev iz prejšnjega odstavka velja le, če dobavitelj popiše tobačne izdelke, ki niso označeni s tobačno znamko in jih ima na zalogi na dan 30. aprila 2004 po vrstah, količinah in carinskem statusu ter zapisnik o opravljenem popisu predloži pristojnemu carinskemu organu najpozneje v 15 dneh po opravljenem popisu.

Minister, pristojen za finance, izda predpis glede izvajanja ukrepov nadzora v skladu s 83., 84. in 85. členom tega zakona ter glede obračuna razlike trošarine v skladu s 107. in 108. členom tega zakona.

(1) Dovoljenja za proste carinske prodajalne iz 87. člena Carinskega zakona na mednarodnih cestnih mejnih prehodih na meji Republike Slovenije z Republiko Madžarsko, prenehajo veljati 30. aprila 2004.
(2) Pristojni carinski organ do 1. aprila 2004 po uradni dolžnosti izda ugotovitvene odločbe o razveljavitvi dovoljenj iz prejšnjega odstavka. Zoper ugotovitveno odločbo o razveljavitvi dovoljenja iz 87. člena Carinskega zakona ni dovoljena pritožba.
(3) V odločbi iz drugega odstavka carinski organ določi tudi način in roke, v katerih mora imetnik dovoljenja iz prvega odstavka tega člena:
– popisati blago na zalogi v prostih carinskih prodajalnah na dan 30. aprila 2004 po vrstah, količinah in carinskem statusu blaga,
– popis iz prejšnje točke predložiti carinskemu organu in urediti carinski status blaga na zalogi v prostih carinskih prodajalnah v skladu s carinskim zakonikom.
(4) Če je v zvezi z ureditvijo statusa neskupnostnega blaga na zalogi v prostih carinskih prodajalnah treba obračunati trošarino za trošarinske izdelke, se trošarino obračuna in plača v višini razlike med trošarino, ki je bila obračunana na podlagi tretjega odstavka 43. člena oziroma osmega odstavka 51. člena Zakona o trošarinah in trošarino, ki na dan 30. aprila 2004 velja za enakovrstne trošarinske izdelke, dane v porabo na območju Republike Slovenije.
(5) Trošarina iz prejšnjega odstavka se obračuna in plača, kot da bi bila uvozna dajatev.

(1) Imetniki dovoljenj za proste carinske prodajalne, ki so v skladu s prejšnjim členom opravili popis blaga na zalogi v prostih carinskih prodajalnah na dan 30. aprila 2004, morajo v popisu trošarinskih izdelkov na zalogi v prostih carinskih prodajalnah, ki so domače blago, posebej navesti, kdo so lastniki oziroma dobavitelji trošarinskih izdelkov.
(2) Za trošarinske izdelke iz prejšnjega odstavka se obračuna in plača trošarina v višini razlike med trošarino, ki je bila obračunana na podlagi tretjega odstavka 43. člena oziroma osmega odstavka 51. člena Zakona o trošarinah in trošarino, ki na dan 30. aprila 2004 velja za enakovrstne trošarinske izdelke, dane v porabo na območju Republike Slovenije.
(3) Zavezanci za plačilo trošarine iz prejšnjega odstavka so imetniki dovoljenj za proste carinske prodajalne, če so lastniki trošarinskih izdelkov oziroma lastniki ali dobavitelji trošarinskih izdelkov, če gre za trošarinske izdelke, ki so predmet komisijskih oziroma konsignacijskih poslov.
(4) Zavezanci iz prejšnjega odstavka morajo:
– najkasneje 15. dan po opravljenem popisu predložiti krajevno pristojnemu carinskemu organu obračun razlike trošarine iz prejšnjega odstavka in
– najkasneje do 30. junija 2004 plačati razliko trošarine.
(5) Trošarina iz prejšnjega odstavka se obračunava v skladu s trošarinskimi predpisi.

Imetniki dovoljenj za proste carinske prodajalne iz 112. člena tega zakona lahko tobačne izdelke, ki jih imajo na zalogi na dan 30. aprila 2004 in v skladu z 52. členom zakona o trošarinah niso označeni s tobačno znamko, in za katere so obračunali razliko trošarine v skladu s 111. oziroma 112. členom tega zakona, do odprodaje zalog prodajo v prodajalni, ne da bi jih označili s tobačno znamko.

Minister, pristojen za finance, izda predpis glede obračuna razlike trošarine v skladu s 111. in 112. členom tega zakona.

(1) Globe, določene s tem zakonom, se do začetka uporabe Zakona o prekrških v postopku o prekršku izrekajo kot denarne kazni, kot sledi:
1. za pravno osebo z denarno kaznijo od 300.000 do 20,000.000 tolarjev;
2. za samostojnega podjetnika posameznik z denarno kaznijo od 75.000 do 10,000.000 tolarjev;
3. za odgovorno osebo pravne osebe z denarno kaznijo od 30.000 do 1,000.000 tolarjev;
4. za posameznika (fizično osebo) z denarno kaznijo od 30.000 do 450.000 tolarjev.
(2) Kot denarne kazni se do začetka uporabe Zakona o prekrških v nespremenjeni višini izrekajo na kraju prekrška tudi globe iz 94. člena tega zakona.

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
1. Carinski zakon (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 – popr., 62/01 – ZPPCPEU, 59/02 in 110/02 – ZGO-1) in na njegovi podlagi izdani predpisi:
a) Uredba za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02 in 50/03),
b) Uredba o uveljavljanju pravice do oprostitev uvoznih dajatev (Uradni list RS, št. 112/02 in 50/03),
c) Uredba o pogojih za opravljanje poslov zastopanja (Uradni list RS, št. 47/99, 116/2000, 110/01 in 106/02),
d) Uredba o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga ter drugem ravnanju s carinskim blagom (Uradni list RS, št. 47/99 in 13/02),
e) Odredba o blagu, ki je oproščeno obveznosti prevoza od carinske črte do mesta predložitve (Uradni list RS, št. 100/99),
f) Odredba o tečaju, ki se uporablja za preračun zneskov v domačo valuto (Uradni list RS, št. 40/99 in 29/01 – popravek),
g) Uredba o izvajanju liste D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu (Uradni list RS, št. 13/97, 83/97, 6/99, 105/99, 121/2000, 110/01 in 113/02).
2. Zakon o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 66/2000) in na njegovi podlagi izdani predpisi:
a) Uredba o natančnejših pogojih za določitev avtonomnih ukrepov znižanja ali ukinitve carinskih stopenj (Uradni list RS, št. 120/2000),
b) Uredba o določitvi preferencialnih carinskih stopenj za uvoz določenega blaga po poreklu iz določenih držav v razvoju (Uradni list RS, št. 4/01),
c) Uredba o poenostavljenem uvrščanju blaga v kombinirano nomenklaturo (Uradni list RS, št. 27/01),
d) Uredba o določitvi ugodnejše carinske obravnave zaradi narave ali uporabe blaga v posebne namene (Uradni list RS, št. 29/01, 110/01 in 115/02),
e) Uredba o avtonomnem ukrepu ukinitve carinske stopnje in posebne dajatve v okviru carinskega kontingenta (Uradni list RS, št. 72/01),
f) Uredba o avtonomnem ukrepu določitve carinskega kontingenta pri uvozu določenega blaga (Uradni list RS, št. 107/01 in 115/02) in na njeni podlagi izdano Navodilo o načinu za uveljavljanje pravice koriščenja carinskega kontingenta pri uvozu določenega blaga (Uradni list RS, št. 18/02),
g) Uredba o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago (Uradni list RS, št. 116/02, 27/03, 49/03, 72/03, 92/03 in 103/03),
h) Uredba o avtonomnem ukrepu ukinitve carinske stopnje in posebne dajatve v okviru carinskega kontingenta (Uradni list RS, št. 100/03).
3. Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/01) in na njegovi podlagi izdan Pravilnik o izvajanju 6. in 10. člena zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 76/01).
4. Zakon o ekonomskih conah (Uradni list RS, št. 45/98, 97/01 in 110/02 – ZGO-1), in sicer naslednje določbe:
– četrti odstavek 4. člena; 7. točka drugega odstavka 7. člena; četrti odstavek 9. člena; 10., 11., 12., 14., 16. in 17. člen; peti in šesti odstavek 18. člena; 21., 22., 23., 24., 26., 27., 28. in 30. člen; prvi odstavek 31. člena; v prvem odstavku 32. člena besedilo, ki se glasi "postopku za pridobitev in spremembo odločbe Carinske uprave iz 10. člena tega zakona, kakor tudi" in drugi odstavek, 3. točka prvega odstavka 33. člena; v 1. točki prvega odstavka 34. člena besedilo, ki se glasi "odločbo Carinske uprave" ter številka 10. v oklepaju, 4., 5., in 6. točka prvega odstavka 34. člena, ter na njegovi podlagi izdana predpisa:
a) Uredba o ekonomskih conah (Uradni list RS, št. 28/02), in sicer naslednje določbe:
– v 1. členu besedilo, ki se glasi "postopek za pridobitev in spremembo odločbe Carinske uprave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Carinska uprava) iz 10. člena zakona ter", "kakor tudi podrobnejše predpise o izvajanju carinskega nadzora nad blagom v ekonomski coni in", 2., 3., 4., 5, 6., 7., 8., 9., 10., 21. do 27. člen,
b) Pravilnik o vodenju evidenc v ekonomskih conah (Uradni list RS, št. 77/98).
5. Zakon o preoblikovanju prostih carinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih z državami članicami Skupnosti, ki delujejo v okviru EU, v mejne prodajalne in o posebnih ukrepih nadzora teh prodajaln (Uradni list RS, št. 62/01) in na njegovi podlagi izdani pravilnik o izvajanju ukrepov nadzora v mejnih prodajalnah in obračunu razlike trošarine (Uradni list RS, št. 69/01).

S 1. julijem 2004 prenehajo veljati četrti odstavek 68. člena, 69. člen in drugi odstavek 74. člena tega zakona.

Ta zakon začne veljati 1. maja 2004, razen drugega in tretjega odstavka 6. člena, drugega odstavka 21. člena, drugega odstavka 26. člena, četrtega odstavka 28. člena, 30. člena, tretjega odstavka 33. člena, tretjega odstavka 34. člena, tretjega odstavka 40. člena, 67. člena, 69. člena, 73. člena, 107. člena, 110. člena, 111. člena in 114. člena, ki začnejo veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.