Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C.-C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji dne 19. februarja 2004

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 475/2000 z dne 5. 4. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1191/99 z dne 10. 5. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 1473/96 z dne 15. 6. 1999 se v delu, v katerem se nanaša na odločitev o tožbi tožnika A. A. zoper Zavarovalnico D., d.d., V., in Rudnik lignita, E., zavrne.
2. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 475/2000 z dne 5. 4. 2001 se v delu, v katerem se nanaša na odločitev o nasprotni tožbi Zavarovalnice D., d.d., V., zoper A. A., razveljavi in vrne Vrhovnemu sodišču v novo sojenje.

1. Ustavni pritožnik, ki si je v dveh delovnih nesrečah v nekaj letih obakrat poškodoval levo roko, izpodbija sodbo, s katero Vrhovno sodišče ni ugodilo njegovi revizijski zahtevi za zvišanje prisojene odškodnine. Trdi, da sodba krši njegovo pravico do enakega sodnega varstva pravic (22. člen Ustave). To utemeljuje s posplošeno trditvijo, da prisojena odškodnina odstopa od siceršnjih sodnih presoj o višini odškodnine za negmotno škodo ob podobnih škodnih dogodkih, konkretneje pa s primerjanjem dosojenih odškodnin v svojem prvem in drugem primeru, ki ju ocenjuje kot "zelo enakovredna", in mu je bila zanju prisojena različna odškodnina: prvič 3,200.000 in drugič 1,150.000 SIT. Ob tej priložnosti ustavni pritožnik graja stališče Ustavnega sodišča, obrazloženo med drugim v sklepu tega sodišča št. Up-156/00 z dne 7. 5. 2001. Meni namreč, da je Ustavno sodišče tisto, ki bi moralo imeti pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi za določanje višine odškodnine za negmotno škodo in v okviru reševanja ustavnih pritožb kontrolirati odločitve Vrhovnega sodišča, v primeru ugotovljenih napačnih odločitev pa sodbe spreminjati.
2. Drugi očitek pritožnika se nanaša na to, da Vrhovno sodišče ni ugodilo njegovi reviziji in ni razveljavilo sodbe v delu, v katerem je sodišče ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku Zavarovalnice D., da ji je dolžan vrniti, kar mu je na podlagi pravnomočne sodbe v prvi odškodninski zadevi izplačala, a se je po reviziji izkazalo, da mu ni bila dolžna. Pobudnik smiselno trdi, da je uporaba 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR) v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave) in načelom delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (3. člen Ustave). Njegovo stališče je namreč, da tožnik ni dolžan zavarovalnici vrniti, kar mu je ta na podlagi pravnomočne sodbe izplačala kot odškodnino zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, čeprav je zoper dosojeno višino te odškodnine vložila revizijo in v njej (kasneje) uspela. Drugačno razlago člena 216 ZOR, za katero sam ugotavlja, da jo sodišča uporabljajo enotno, pri tem pa se sklicujejo na pravno mnenje Vrhovnega sodišča, izraženo v njegovi sodbi št. II Ips 103/2000 z dne 13. 7. 2000, šteje za arbitrarno, torej tako, ki ne izhaja iz same norme in je ni mogoče prepričljivo utemeljiti. Z njo, tako pritožnik, sodstvo v resnici obstoječo normo spreminja, to pa pomeni zlorabo sodne oblasti in prevzemanje zakonodajne. Pri tako zmotnih pravnih stališčih, s katerimi sodišča "po mili volji ukinjajo in spreminjajo zakonske določbe", pa naj bi bilo onemogočeno tudi opravljanje odvetništva, s tem pa kršena tudi pravica do kvalificirane pravne pomoči. Vsem trem sodbam pa pritožnik očita še kršitev določbe četrtega odstavka 341. člena ZOR, po kateri odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ne more prenehati s pobotom.
3. Slednjič pritožnik meni, da mu je z izpodbijano sodbo kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP), ker sodišče ni izločilo ene od sodnic, ki se tudi javno zavzema za nižje dosojanje odškodnine za negmotno škodo; njegovo zahtevo za izločitev te sodnice je predsednik sodišča zavrnil.
4. Pritožnik predvsem predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča spremeni tako, da bo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno, zahtevek iz nasprotne tožbe (vrnitev preveč plačane odškodnine) pa bo zavrnjen. Pritožnik tudi predlaga, naj Ustavno sodišče izreče, da je pravno mnenje Vrhovnega sodišča, izraženo v sodbi št. II Ips 103/2000 z dne 13. 7. 2000, v nasprotju z Ustavo in z določilom 216. člena ZOR, do končne odločitve pa naj zadrži njegovo uporabo.
5. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 18. 11. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Poslalo jo je Vrhovnemu sodišču, ki je sporočilo, da nanjo ne bo odgovarjalo.

6. Kar zadeva očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic, ki naj bi bila storjena z odmero odškodnine, se Ustavno sodišče sklicuje na svojo obrazložitev v sklepu št. Up-156/00 (ki je pritožniku poznana) o tem, zakaj je pri presoji o takih kršitvah zelo zadržano. Drugačen pristop, kakršnega priporoča pritožnik, bi očitno pripeljal do tega, da bi se ustavna pritožba v odškodninskih pravdah zaradi negmotne škode spremenila v še eno instanco pravdnega postopanja, Ustavno sodišče pa v najvišje redno sodišče, ki bi samo presojalo o utemeljenosti ali neutemeljenosti posameznih odškodninskih zahtevkov. Ko ostaja pri stališču, da gre lahko za kršitev pravice iz 22. člena Ustave le takrat, kadar odmera odškodnine bistveno odstopa od drugih enakih primerov, ugotavlja Ustavno sodišče, da v pritožnikovem primeru takega odstopanja ni, oziroma ga pritožnik ne izkaže. Ko skuša to storiti s primerjanjem svojih dveh poškodb in odškodninskih odmer, pri tem pozablja, da je tudi sam zahteval v prvem primeru 5,400.000 SIT odškodnine, v drugem pa 1,600.000 SIT.
7. Pritožnikova trditev, da mu je kršena pravica do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP oziroma 23. člen Ustave) ne vzdrži že zato, ker tistega, kar pritožnik očita sodnici, namreč njenega javnega strokovnega zavzemanja za zadržanost pri odmerjanju odškodnine za nepremoženjske škode, očitno ni mogoče šteti za okoliščino, ki zbuja dvom v njeno nepristranost.
8. Ker s sodbo Vrhovnega sodišča v delu, v katerem se ta nanaša na odločitev o tožbi ustavnega pritožnika zoper Zavarovalnico D. in Rudnik lignita, niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kakor jih zatrjuje pritožnik, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrnilo.

9. Predmet presoje Ustavnega sodišča je lahko samo sodba, ki se izpodbija z ustavno pritožbo. Pravna mnenja, ki jih Vrhovno sodišče sprejema zaradi poenotenja sodne prakse, sama po sebi ne morejo biti predmet ustavnosodne presoje. Kolikor se izpodbijana sodba sklicuje na takšno pravno mnenje, Ustavno sodišče njegovo skladnost z Ustavo presoja v okviru odločanja o ustavni pritožbi.
10. Navedbe ustavne pritožbe o tem, da je pravno stališče sodišča "povsem zgrešeno" in da je v nasprotju z "jasno določbo zakona" pa zadoščajo za to, da Ustavno sodišče preizkusi (čeprav gre za vprašanje zakonskega prava, ki na raven človekovih pravic ne posega), ali je izpodbijana sodba glede tega tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno in bi s tem kršila eno izmed procesnih jamstev, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da 216. člen ZOR govori o neutemeljenih plačilih, pri plačilu, izvršenem na podlagi pravnomočne sodbe pa ne gre za neutemeljeno plačilo. Ključni argument za to stališče naj bi bil, da pride izjema od obveznosti vračila plačanega zneska po 216. členu ZOR (zdaj 195. členu Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju: OZ) v poštev le za »neutemeljeno plačane zneske…«, plačil, opravljenih na podlagi pravnomočne sodbe, pa naj ne bi bilo mogoče šteti za neutemeljena plačila; plačilo je bilo namreč utemeljeno, saj je bilo nujno zaradi preteče izvršbe. Ta argument je napačen in logično nevzdržen. Okoliščina, da je dolžnik plačal na podlagi pravnomočne sodbe, da se izogne izvršbi, sicer gotovo zadošča za ugotovitev, da »ni privolil v svoje prikrajšanje« in »da ni imel namena nasprotni stranki nuditi kakšne koristi«. Vendar to zgolj izključuje uporabo pravila volenti non fit iniuria, nima pa zveze z vprašanjem (ne)utemeljenosti plačila. Zakon neutemeljenost plačila izenačuje s položajem, ko je podlaga plačila naknadno odpadla. Vendar: če je res, da njegovo plačilo ni bilo neutemeljeno, kako je potem sploh mogoče, da sedaj uveljavlja kondikcijski zahtevek? Odgovor na to vprašanje je jasen: kondikcijski zahtevek je možen, saj je bilo plačilo neutemeljeno, ker je naknadno odpadla podlaga (causa finita). Glede kondikcij se tudi plačilo, za katerega je kasneje odpadla podlaga, izkaže za neutemeljeno (četrti odstavek 210. člena ZOR oziroma tretji odstavek 190. člena OZ). Condictio indebiti se po pogojih, smislu in vsebini prav nič ne razlikuje od condictio causa finita.(*1) Glede kondikcij je torej neutemeljenost (v smislu, da temelja že ob plačilu ni bilo) treba povsem enačiti s primerom, ko je temelj kasneje odpadel. Izkaže se, da je vsebina novega tolmačenja 216. člena ZOR (oziroma zdaj 195. člena OZ) po omenjenem pravnem mnenju v sodni praksi naslednja: tisti, ki je plačal odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe, pa je bil kasneje znesek odškodnine z revizijo znižan, lahko preplačilo zahteva nazaj, saj je plačilo bilo neutemeljeno (upošteva se odpadla podlaga – 210. člen ZOR oziroma 190. člen OZ), ob tem pa mu ne more biti v škodo izjema iz 216. člena ZOR (oziroma 190. člena OZ), saj ta velja le za primere neutemeljenih plačil – njegovo plačilo pa ni bilo neutemeljeno (da je podlaga odpadla, ni pomembno). Takšna razlaga, ki glede istega instituta in v istem položaju obenem stranki priznava kondikcijski zahtevek (kar nujno vsebuje ugotovitev, da je bilo plačilo neutemeljeno, kar utemelji z naknadno odpadlo podlago), obenem pa zavrača možnost uporabe za to stranko neugodne določbe z obrazložitvijo, da njegovo plačilo pač ni bilo neutemeljeno (kar očitno pomeni, da naknadno odpadla podlaga ni relevantna), ne vzdrži logične presoje. Ker je dalo sodišče določbi 216. člena ZOR pomen, ki je v nasprotju s smislom besedila te določbe, je mogoče stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, označiti za očitno napačno in s tem v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.
11. Ustavno sodišče izpodbijani sodbi ne očita, da je v izreku nujno napačna. Zgornje ugotovitve pomenijo le, da se razlaga, s katero je sodišče svojo odločitev utemeljilo, logično ne izide (glede argumentacije o "neutemeljenih" oziroma "utemeljenih" plačilih). To pa ne pomeni, da ne bi moglo sodišče z drugačno utemeljitvijo sprejeti enake ali podobne odločitve, npr. s pomočjo splošnega načela o dobrovernosti (ki lahko z obvestilom o vloženem pravnem sredstvu preneha) ali načela o plačilu s pridržkom zahtevati nazaj.(*2) Omenjeno ne pomeni, da je tovrstna razlaga po mnenju Ustavnega sodišča nujna, pač pa zgolj, da Ustavnemu sodišču zaenkrat ni bilo potrebno presojati, ali je sama določba 216. člena ZOR (195. člen OZ) skladna z Ustavo.
12. Eden od argumentov, ki ga za svoje stališče navaja Vrhovno sodišče, je tudi, da storilec ne sme biti v slabšem položaju, če je obveznost iz pravnomočne sodbe prostovoljno izpolnil, kot če bi upnik poplačilo dosegel šele v izvršilnem postopku, saj naj bi v primeru nasprotne izvršbe ne bile predvidene nobene izjeme. Ustavnemu sodišču se ni treba spuščati v vprašanje, ali je stališče, da institut nasprotne izvršbe ne dopušča nobenih izjem, pravilno. Eden od argumentov, ki jih mora sodišče upoštevati pri razlagi zakonskih določb, je tudi ta, da mora v primeru, če je mogoče zakonsko določbo razlagati na dva načina in je le eden od njiju v skladu z Ustavo, določbo razlagati na ustavno skladen način. Vendar pa pride to v poštev samo v primeru, kadar zakonsko besedilo takšno razlago dopušča, v nasprotnem primeru pa mora vložiti zahtevo za presojo skladnosti predpisa z Ustavo na Ustavno sodišče.
13. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in jo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati razloge iz obrazložitve te odločbe. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že iz tega razloga, se mu v presojo navedb o drugih kršitvah ustavnih pravic ni bilo treba spuščati.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo točko izreka odločbe je sprejelo soglasno, drugo pa s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Fišer.

(*1) Glej Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik, splošni del s komentarjem, GV, Ljubljana, 2003, str. 46.

(*2) Glej A. Galič, Obligacijskopravni vidiki OZ, Gradivo za Veliki simpozij o stanju obligacijskega prava, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2002, isto kasneje v: Kdaj je mogoče prejeto obdržati – neupravičena obogatitev in 195. člen OZ (216. člen ZOR), Odvetnik, št. 4, 2003, str. 6 – 8.