Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Z., Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V., na seji dne 19. februarja 2004

Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/2001 z dne 27. 9. 2001 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ustavni pritožnik je bil pred Okrožnim sodiščem v Kopru spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ), kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ ter kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 212. člena in prvim odstavkom 211. člena KZ. Zoper sodbo sta se pritožila njegov zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, kot tudi ustavni pritožnik. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča, pritožbo ustavnega pritožnika pa zavrglo kot prepozno.
2. Zoper sodbo Višjega sodišča je njegov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno. Vrhovno sodišče v napadenem sklepu pojasnjuje, da po določbi četrtega odstavka 70. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) zagovorniku, ki je postavljen po uradni dolžnosti, preneha funkcija, ko postane sodba pravnomočna. Za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi je po uradni dolžnosti postavljen zagovornik le, če je bila obdolžencu izrečena kazen zapora dvajsetih let ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se uspešno brani sam. Odvetnik, ki je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil, v kazenski spis ni priložil pooblastila, temveč je v vlogi, s katero je zahteval odmero stroškov in nagrade v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, navedel, da vlaga zahtevo kot zagovornik po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je sklenilo, da odvetnik ni imel pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, zato jo je zavrglo.
3. V ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča ustavni pritožnik navaja, da mandat zagovornika po uradni dolžnosti ne preneha po samem zakonu, temveč ga je treba razrešiti s posebnim sklepom po prvem odstavku 72. člena ZKP, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Da je za razrešitev potreben poseben sklep, je razumljivo, saj postavljeni zagovornik ne more vedeti, ali v konkretnem primeru tudi po pravnomočnosti sodbe obstajajo razlogi za nadaljevanje obvezne obrambe. Tako naj bi ureditev ZKP razumelo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je odmerilo in plačalo stroške zagovornika po uradni dolžnosti za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, prav tako pa vloženega izrednega pravnega sredstva ni zavrglo, temveč ga je poslalo Vrhovnemu sodišču. Pravica braniti se z zagovornikom naj bi obsegala tudi pravico jasno vedeti, kdo ta zagovornik je, kakšne pravice zagovornik ima in do kdaj traja njegov mandat. ZKP tudi sodišču, ki meni, da posamezna vloga ni popolna, nalaga, da vložnika pozove, naj jo dopolni. Drugim obdolžencem naj bi bilo zagotovljeno, da bo njihov zagovornik razrešen s pisnim sklepom, ko bodo prenehali razlogi obvezne obrambe, s čimer naj bi bilo ustavnemu pritožniku odtegnjeno enako varstvo pravic. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo tudi arbitrarno, saj zagovornikov mandat ne more prenehati ob časovno (pravnomočnost) in vsebinsko (sposobnost braniti se) nedoločenih okoliščinah. Po mnenju ustavnega pritožnika naj bi mu bile zato kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 22., 25. in 29. člena Ustave ter pravica do obrambe z zagovornikom in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo dne 4. 4. 2003. Ustavno pritožbo je na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslalo v odgovor Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

5. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču.
6. Ustavni pritožnik med drugim zatrjuje, da bi moralo Vrhovno sodišče odvetnika, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pozvati k predložitvi pooblastila, ne pa vloge zavreči. Tretji odstavek 76. člena ZKP določa, da če ni v tem zakonu (tj. ZKP) določeno drugače, zahteva sodišče od vložnika vloge, ki ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi ali dopolni. Šele če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže. Čeprav je omenjena določba ZKP splošna in se nanaša na vloge v kazenskem postopku nasploh, zakon druge, posebne določbe, ki bi bila v konkretnem primeru uporabljiva, ne vsebuje. Takšna razlaga omenjene procesne določbe je podprta tudi doktrinarno. Skladno s petim odstavkom 67. člena ZKP mora zagovornik organu, pred katerim teče postopek, predložiti pooblastilo. V zvezi z identično določbo šestega odstavka 67. člena ZKP77 komentator dr. Živko Zobec(*1) pravi, da če zagovornik vloži kakšno vlogo, ne da bi hkrati predložil tudi pooblastilo (razen če ga je predložil že prej), bo sodišče ravnalo z vlogo po tretjem odstavku 76. člena, kot da ne obsega vsega, kar je treba. Šele če zagovornik v roku, ki mu ga določi sodišče, ne predloži pooblastila, mora sodišče vlogo zavreči. Zahteva po predložitvi pooblastila za zastopanje izhaja predvsem iz bojazni, da bi določena oseba opravljala procesna dejanja za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala.(*2) V konkretnem primeru pa je očitno, da je odvetnik imel soglasje obsojenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je torej sprejelo razlago, ki je obdolžencu očitno v škodo in utesnjuje njegovo možnost za obrambo, zato je takšna razlaga nesprejemljiva z vidika pritožnikove pravice, da se brani (sam ali z zagovornikom), kar mu zagotavlja Ustava v drugi alineji 29. člena.
7. Ker je Vrhovno sodišče s tem, da je vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, namesto da bi odvetnika pozvalo k predložitvi pooblastila, sprejelo razlago procesnega prava, ki je nesprejemljiva z vidika pravice ustavnega pritožnika, da se brani, kršilo pritožnikovo pravico do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave, je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in ga vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Vrhovno sodišče bo v ponovnem odločanju moralo odvetnika pozvati, naj v določenem roku predloži ustrezno pooblastilo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Če bo ta to storil in če bo Vrhovno sodišče ugotovilo, da so podane druge predpostavke za odločanje o zahtevi, bo moralo o zahtevi tudi vsebinsko odločiti.
8. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pritožnikove pravice do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave iz zgoraj navedenih razlogov in iz teh razlogov razveljavilo izpodbijani sklep, ni bilo treba presojati upravičenosti ostalih očitkov in zatrjevanih kršitev iz ustavne pritožbe.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici in sodnika Fišer, Krisper Kramberger, Modrijan in Tratnik. Sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno mnenje.

(*1) Zobec, Ž.: Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso. ČGP Delo, TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1985, str. 159.

(*2) Nekateri pravni postopki vsebujejo celo izrecno določbo o tem, da se sme pravno sredstvo, ki ga je vložil pooblaščenec, pa za to ni predložil pooblastila, zavreči šele, ko preteče rok za predložitev, ki ga sodišče določi, pa pooblastilo še vedno ni predloženo – glej četrti odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 12/03 – ur.p.b. – ZPP).