Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. in B. B., Ž. Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji dne 19. februarja 2004

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 439/99 z dne 22. 5. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 129/97 z dne 2. 4. 1999 se zavrne.

1. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi predloga pritožnikov za izrek ničnosti odločb o nacionalizaciji. Pritožnika v ustavni pritožbi navajata, da je bila odločba o nacionalizaciji izdana leta 1973, tj. po smrti njunega očeta in v času, ko podedovanega premoženja ni bilo mogoče nacionalizirati. Zato naj bi bila odločba o nacionalizaciji nična. Vrhovnemu in Upravnemu sodišču očitata, da nista odgovorili na vprašanje, "kaj pomeni izdati odločbo o nacionalizaciji osebi, ki je že davno mrtva", in na vprašanje, "kako je mogoče pravno izvršiti odločbo, ki nasprotuje veljavnemu predpisu". Pritožnika zatrjujeta, da je odločitev sodišč nerazumna in arbitrarna in da zato krši njuno pravico iz 22. člena Ustave.
2. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo s sklepom z dne 15. 12. 2003, izdanim v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena ZUstS poslana Vrhovnemu sodišču, ki na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

3. Pritožnika v ustavni pritožbi predvsem izražata svoje nestrinjanje z ugotovitvijo sodišč, da uveljavljani ničnostni razlog (nemožnosti izvršitve) iz 3. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. – v nadaljevanju: ZUP86) ni podan. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnika sicer zatrjujeta kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar te kršitve z navedbami, s katerimi jo utemeljujeta, ne izkažeta.
4. Očitki o nerazumnosti, arbitrarnosti in neobrazloženosti izpodbijane odločitve namreč ne držijo. Ustavno procesno jamstvo, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, stranki med drugim zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, iz katere izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Upravno in Vrhovno sodišče sta svojo odločitev o tem, da 3. točke 267. člena ZUP86 ni mogoče uporabiti, dovolj obrazložili in jo utemeljili z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Vrhovno sodišče je pritožnikoma pojasnilo tudi, da na drugačno odločitev, tj. na odločitev o obstoju navedenega ničnostnega razloga, ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na dejansko in pravno podlago odločb o nacionalizaciji, ker 267. člen ZUP86 nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ne določa kot ničnostna razloga. Tudi temu stališču ni mogoče očitati očitne napačnosti oziroma arbitrarnosti. Postopek za ugotovitev ničnosti upravne odločbe namreč ni pravno sredstvo za presojo, ali je bilo v postopku za izdajo odločbe o nacionalizaciji dejansko stanje pravilno ugotovljeno, in tudi ne za presojo, ali je bila odločba o nacionalizaciji izdana zaradi napačne uporabe prava. Odpravo takih nepravilnosti je bilo tudi v času izdaje odločbe o nacionalizaciji mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo do njene pravnomočnosti. Če te nepravilnosti niso bile odpravljene in če tudi organ zaradi poteka določenega roka ne more s kakšnim izrednim pravnim sredstvom odločbe spremeniti, razveljaviti ali odpraviti, so vse nezakonitosti (razen tistih, ki imajo po zakonu za posledico ničnost odločbe) sanirane, pravni red pa daje takšni odločbi vrednost pravno povsem pravilne in zakonite odločbe. Pravnomočna odločba je torej tudi izvršljiva, ne glede na to, da gre lahko za nezakonito oziroma nepravilno odločbo. Zgolj okoliščina, da pritožnika pravo razumeta drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
5. Ker z izpodbijanima sodbama niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine kot jih zatrjujeta pritožnika, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

6. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.