Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Gospodarske zadružne posojilnice A., Ž., in Gospodarske kmetijske zadruge, z. o. o., B., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji dne 19. februarja 2004

1. Ustavna pritožba Gospodarske zadružne posojilnice A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G 9/2001 z dne 20. 5. 2002 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča št. G 9/2001 z dne 18. 9. 2001 in z odločbo Banke Slovenije št. 24.20–16.8/01 z dne 27. 7. 2001 se zavrne.
2. Ustavna pritožba Gospodarske kmetijske zadruge zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G 9/2001 z dne 20. 5. 2002 v zvezi s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča št. G 9/2001 z dne 18. 9. 2001 in z odločbo Banke Slovenije št. 24.20-16.8/01 z dne 27. 7. 2001 se zavrže.

1. Ustavni pritožnici izpodbijata sodbo Vrhovnega sodišča št. G 9/2001 z dne 20. 5. 2002, s katero je to kot pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo Gospodarske zadružne posojilnice A. zoper sodbo istega sodišča št. G 9/2001 z dne 18. 9. 2001. S to sodbo je Vrhovno sodišče, kot sodišče prve stopnje, zavrnilo tožbo zoper odločbo Banke Slovenije (v nadaljevanju: BS) o začetku prisilne likvidacije Gospodarske zadružne posojilnice A., Ž.
2. Navajata, da so jima bile z izpodbijanimi odločbami kršene pravica do enakega varstva pravic (drugi odstavek 14. člena v povezavi z 22. členom Ustave), pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravica do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave naj bi jima bila kršena, ker sta BS in kasneje Vrhovno sodišče na obeh stopnjah povsem arbitrarno ugotovila dejansko stanje, ki je bilo podlaga izpodbijanim odločitvam. Zatrjujeta, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje tudi posledica arbitrarne uporabe materialnega prava (gre za Zakon o bančništvu, Uradni list RS, št. 7/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZBan). Posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa naj bi bil tudi poseg v 33. in 74. člen Ustave. Pritožnici zatrjujeta tudi, da bi moralo sodišče glede na določbe ZBan razpisati glavno obravnavo, pa je ni, čeprav naj ne bi bilo razlogov za njeno opustitev (drugi odstavek 187. člen ZBan).
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-483/02 z dne 6. 11. 2003 sprejelo v obravnavo. Na podlagi 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor Vrhovnemu sodišču in Banki Slovenije. Vrhovno sodišče ni odgovorilo. Banka v svojem odgovoru zavrača navedbe pritožnic kot neutemeljene.

4. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) lahko vloži ustavno pritožbo vsak, ki meni, da mu je bilo s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavna pritožba pa se sme vložiti šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Gospodarska kmetijska zadruga bi sicer lahko, kot ustanoviteljica Gospodarske zadružne posojilnice, na podlagi 2. točke prvega odstavka 185. člena ZBan vložila tožbo zoper odločbo BS o začetku prisilne likvidacije, vendar tega ni storila, kar pomeni, da ni izčrpala pravnih sredstev za varovanje svojih pravic. Zato je Ustavno sodišče njeno ustavno pritožbo zavrglo.

5. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano odločbo skladno s 50. členom ZUstS preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ni naloga in pristojnost Ustavnega sodišča, da preizkuša, ali so dejanske ugotovitve sodišč pravilne in ali so pravna stališča, na katerih temelji izpodbijana sodna odločba, v skladu z zakonom, pač pa zgolj zagotoviti, da sodišča ne bodo sprejela kakšnih pravnih stališč oziroma z razlago dala zakonu takšne vsebine, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.
6. Pritožnica Gospodarska zadružna hranilnica A. utemeljuje svojo pritožbo z zatrjevanjem, da je bilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločitvi BS in potrjeno s strani Vrhovnega sodišča, napačno in povsem arbitrarno ugotovljeno. Istočasno zatrjuje tudi, da Vrhovno sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. S tem naj bi kršilo 22. člen Ustave. Kršitev navedenega člena utemeljuje tudi z navedbo, da je sodišče na njene tožbene navedbe iz tožbe, s katero je izpodbijala ugotovitve BS, odgovorilo v dveh stavkih. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da ni pristojno preizkušati, ali je dejansko stanje v izpodbijanih sodnih odločbah pravilno ugotovljeno. Z zatrjevanjem napačno ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni mogoče utemeljiti kršitev ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave. Ne glede na navedeno pa trditev, da sodišče na prvi stopnji ni odgovorilo na pritožničine tožbene navedbe, ne drži. Pritožnica je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala tudi zaradi napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve postopka, vendar ni navedla, v čem naj bi bile te kršitve in ni navedla, glede katerih okoliščin je dejansko stanje napačno ugotovljeno oziroma sploh ni ugotovljeno. Predvsem pritožnica ni uveljavljala, da bi ji bila v samem postopku ugotavljanja dejstev kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot to zatrjuje v ustavni pritožbi. Ker Ustavno sodišče ne presoja, ali je bilo dejansko stanje v postopkih, v katerih so bile izdane izpodbijane odločbe, pravilno ugotovljeno, so navedbe pritožnice, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejanskega stanja, nerelevantne. Nerelevantni so tudi očitki glede kršitve 22. člena Ustave iz razloga, ker ni bila razpisana glavna obravnava oziroma ker ni bilo odgovorjeno na vse pritožničine navedbe iz tožbe (če bi te očitke šteli za uveljavljanje kršitve 22. člena Ustave, čeprav jih pritožnica utemeljuje z napačnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem), saj jih pritožnica ni uveljavljala v pritožbi, kar pomeni, da ni (materialno) izčrpala pravnih sredstev za njihovo odpravo, kar je po prvem odstavku 51. člena ZUstS pogoj za vložitev Ustavne pritožbe.
7. Pritožnica zatrjuje tudi, da sodišče ni razpisalo glavne obravnave, čeprav bi jo na podlagi 187. člena ZBan moralo. Opustitev razpisa glavne obravnave bi lahko pomenila kršitev 22. člena Ustave. Vendar je Vrhovno sodišče na prvi stopnji pojasnilo, zakaj na podlagi drugega odstavka 187. člena ZBan ni bilo potrebno razpisati glavne obravnave. Pojasnilo je, da je lahko odločilo brez glavne obravnave, ker je že v pripravljalnem postopku spoznalo, da je bilo dejansko stanje v postopku izdaje izpodbijane odločbe popolno in pravilno ugotovljeno in da glede ponavljajočega kršenja dolžnosti obveščanja tožene stranke sploh ni sporno, ker mu tožeča stranka ni oporekala.
8. Svojo pritožbo pa utemeljuje pritožnica tudi z zatrjevanjem, da sta tako BS kakor Vrhovno sodišče na obeh stopnjah kršila materialnopravne določbe ZBan. Zatrjuje, da je bila uporaba določb ZBan, ki urejajo poslovanje hranilnic in nadzor nad njimi, arbitrarna. BS je namreč navedene določbe uporabila tudi za nadzor pritožnice. Da se te določbe uporabljajo tudi za nadzor poslovanja hranilno-kreditnih služb, ki so bile ustanovljene že pred uveljavitvijo ZBan, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v izpodbijanih odločbah. Pritožnica nasprotno meni, da se navedene določbe ne nanašajo nanjo, ker je bila ustanovljena pred uveljavitvijo ZBan. Po določbi tretjega odstavka 241. člena ZBan bi se bila pritožnica dolžna uskladiti z ZBan v roku petih let od njegove uveljavitve. V tem času naj bi BS opravljala samo nadzor nad njenim usklajevanjem, ne pa tudi nadzora nad njenim poslovanjem (peti odstavek 241. člena). Drugačna razlaga naj bi bila v izrecnem neskladju z jasnimi določbami ZBan. Zato naj bi bila s tem kršena pravica iz 22. člena Ustave.
9. Izpodbijanim odločbam, zlasti sodbi Vrhovnega sodišča, izdani v pritožbenem postopku, ni mogoče očitati arbitrarnosti. Vrhovno sodišče je podrobno obrazložilo, zakaj se določbe o nadzoru bank in hranilnic uporabljajo tudi za nadzor nad poslovanjem hranilno-kreditnih služb, ustanovljenih pred uveljavitvijo ZBan, in da v okviru tega nadzora lahko BS sprejema tudi zakonsko predpisane ukrepe. Ker hranilno-kreditne službe, ki so se sicer dolžne v določenem roku uskladiti, poslujejo tudi v času usklajevanja, veljajo zanje tako določbe o nadzoru nad poslovanjem kakor tudi posebne določbe, ki urejajo nadzor nad postopkom usklajevanja. Pritožnici je bilo že s sodbo sodišča prve stopnje izčrpno obrazloženo tudi, zakaj se zoper njo lahko smiselno uporabljajo določbe 3. točke prvega odstavka 157. člena ZBan o prisilni likvidaciji, čeprav ji dovoljenja za opravljanje dejavnosti ni mogoče vzeti, ker ga nima, saj ob njeni ustanovitvi ni bilo potrebno. S takšno razlago se je v celoti strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Takšni razlagi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Samo dejstvo, da pritožnica razume oziroma razlaga navedene določbe ZBan drugače kakor sodišče, pa ne utemeljuje očitka kršitve pravic iz 22. člena Ustave. Zato je očitek, da so izpodbijane odločbe posledica arbitrarne uporabe materialnega prava, neutemeljen.
10. Pritožnica na koncu svoje pritožbe navede še, da je takšna uporaba in razlaga določb, kakor izhaja iz izpodbijanih odločb, v neskladju s 33. in 74. členom Ustave. Zakaj naj bi bile določbe ZBan, ki urejajo nadzor bank in hranilnic, in med njimi tudi hranilno-kreditnih služb, v neskladju z navedenimi členi Ustave, pritožnica ne pojasni. Njeno morebitno nestrinjanje z izpodbijanimi odločbami ali njeno drugačno razumevanje določb ZBan pa še ne utemeljuje trditve o neustavnosti uporabe oziroma razlage njegovih določb.
11. Ker ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in dr. Ciril Ribičič. Sodnik Tratnik je bil v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.