Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družb A. A., d.d., Ž., in B. B., d.o.o., Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik na V., na seji dne 4. marca 2004

1. Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1584/2002 z dne 5. 11. 2002 in sodba Okrajnega sodišča na Ptuju št. P 126/2000 z dne 17. 10. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo sojenje.

1. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugotovljeno, da je akt o ustanovitvi drugotožene stranke (druge ustavne pritožnice) ničen v delu, ki se nanaša na prenos nepremičnin parc. št. 849/6, 849/2 in 895 k.o. U. od Kmetijskega kombinata T. (ki se je pripojil prvotoženi stranki, sedaj prvi ustavni pritožnici) na drugo ustavno pritožnico. Svojo odločitev sta sodišči oprli na razlago 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen), po kateri je glede presoje obstoja dolžnosti vrnitve premoženja treba upoštevati stanje v času uveljavitve ZDen oziroma sklenitve ničnega pravnega posla, ne pa poznejše stanje.
2. Pritožnici menita, da jima je bila z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi sodišči v tem postopku materialno pravo, tj. določbe 88. člena ZDen, uporabili drugače, kot sodišča odločajo v drugih podobnih primerih. Navajata, da so bila zemljišča oddana za gradnjo, zaradi česar jih po določbi prvega odstavka 32. člena ZDen ni mogoče vračati v naravi. Poleg tega zatrjujeta, da tožniki v denacionalizacijskem postopku niso uspeli z zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZLPP), zaradi česar jim gre lahko denacionalizacija le v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Zato sodiščema očitata, da nista upoštevali ustaljene sodne in ustavnosodne prakse, po kateri določba 88. člena ZDen omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti samo v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku; pri tem je treba upoštevati stanje v času podržavljenja in v času vračila. Sklicujeta se na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 152/99 z dne 2. 12. 1999 in na sklep Ustavnega sodišča št. Up-64/00 z dne 7. 5. 2001 o nesprejemu ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča.
3. Pritožnici zatrjujeta tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sodiščema očitata, da se nista opredelili do njunih navedb. Navajata, da se Višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o "izostanku" začasne odredbe po določbah ZLPP. Drugi ustavni pritožnici naj bi bila kršena tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ker naj bi po izpodbijani odločitvi sodišč izgubila lastninsko pravico na nepremičninah tudi v primeru zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev v naravi.
4. Senat Ustavnega sodišča je dne 25. 11. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Višjemu sodišču v Mariboru, na podlagi 22. člena Ustave pa Č. Č. ter D. D. iz Š., E. E. iz S. (tožeči stranki v pravdi, tj. nasprotni stranki pritožnic v pravdi) in Slovenski odškodninski družbi (stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke v pravdi). Višje sodišče, D. D. in Slovenska odškodninska družba na ustavno pritožbo niso odgovorili. Č. Č. in E. E. v odgovorih na ustavno pritožbo navajata, da se stanje nepremičnine v naravi od podržavljenja do vložitve zahteve za denacionalizacijo ni spremenilo (šlo naj bi za kmetijska zemljišča, ki bi jih moral zavezanec po uveljavitvi ZLPP izločiti, ker naj bi postala last Republike Slovenije) in pristojnim organom očitata, da so neupravičeno izdajali razna dovoljenja (omenjata gradbeno dovoljenje in postopek obnove za izdajo gradbenega dovoljenja, ki naj bi bil v teku, pritožbeni postopek zoper odločbo o odmeri odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča ter postopek o spremembi vrste rabe zemljišča). E. E. navaja še, da pri upravnem organu prve stopnje teče postopek obnove za izdajo začasne odredbe v zvezi z lastninjenjem Kmetijskega Kombinata T. in da odločitev o začasni odredbi po ZLPP še ni pravnomočna, ker naj ne bi bila vročena vsem denacionalizacijskim upravičencem. Meni, da pritožnicama ni kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker v pravdi svojih trditev nista dokazali. Meni, da so tudi trditve o kršitvi 25. in 33. člena Ustave neutemeljene. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrže, ker pritožnici glede na vrednost zahtevka za denacionalizacijo nista izčrpali revizije in ker naj ne bi dokazali, da sta sodbo in sklep prejeli dne 6. 1. 2003.

5. Trditve E. E. (nasprotne stranke v pravdi), da ustavna pritožba ne izpolnjuje procesnih predpostavk za njeno obravnavo, ne držijo. Pritožnici sta v ustavni pritožbi navedli, da je njun pooblaščenec izpodbijano sodbo prejel dne 6. 1. 2003. Ta datum je kot datum prejema odtisnjen tudi na kopiji izpodbijane sodbe, ki sta jo pritožnici priložili ustavni pritožbi. Poleg tega se v spisu nahaja tudi vročilnica, iz katere je razvidno, da je pooblaščenec pritožnic izpodbijano sodno odločbo prejel navedenega dne. Ustavna pritožba, vložena dne 26. 2. 2003, je torej pravočasna. Iz sodnih odločb, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje o zadevi prvič odločali in ki sta jih pritožnici priložili ustavni pritožbi (sodbe Okrajnega sodišča št. P 6/94 z dne 24. 1. 1996 in sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 467/96 z dne 4. 6. 1996, s katerim je Višje sodišče razveljavilo navedeno sodbo Okrajnega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje), je razvidno, da je bila v zadevi določena sporna vrednost 500.000 SIT, tj. toliko, kot navajata pritožnici v ustavni pritožbi. Ker na dopustnost revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP) morebitna drugačna vrednost, ugotovljena v denacionalizacijskem postopku, ne vpliva, je Ustavno sodišče štelo, da sta pritožnici z izčrpanjem pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje izčrpali vsa pravna sredstva in je torej ustavna pritožba dopustna.
6. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče sicer že odločalo.1 S sklepom št. II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001 je reviziji tožeče stranke ugodilo, razveljavilo sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju (tj. tretjem v obravnavani zadevi) sta bili izdani izpodbijani sodni odločbi.
7. Pritožnici sta ugotovitvi, da je akt o ustanovitvi podjetja ničen, v pravdi oporekali z utemeljevanjem, da obstajajo ovire za vračanje nepremičnin v naravi tako po 32. kot po 19. členu ZDen. Poleg tega naj ne bi obstajala dolžnost vrnitve v naravi, ker tožniki niso uspeli s predlogom za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP. Zato sta že v pravdi zatrjevali, da ugoditev tožbenemu zahtevku tožnikom ne bi prinesla nobene pravne koristi. V pritožbi pa sta sodišču prve stopnje očitali, da ni navedlo razlogov o teh odločilnih dejstvih.
8. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb je razvidno, da sta sodišči ugotovili, da v času uveljavitve ZDen oziroma sklenitve izpodbijanega posla zemljišča niso bila pozidana in da je bilo gradbeno dovoljenje izdano šele po uveljavitvi ZDen. Sodišča so torej glede stanja nepremičnine v času uveljavitve ZDen navedla odločilne razloge za svoje stališče o možnosti vračanja v naravi. Pritožnici se sicer sklicujeta, da gre za zemljišča, ki so bila že v času uveljavitve ZDen oddana za gradnjo, vendar teh navedb kot tudi navedb, s katerimi nasprotna stranka iz pravde zatrjuje, da se stanje nepremičnin v naravi ni spremenilo, Ustavno sodišče ne more upoštevati. Gre namreč za navedbe, ki se nanašajo na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja oziroma pravilnost uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče pa v postopku ustavne pritožbe ne presoja same pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe. Svojo presojo omeji na vprašanje, ali je bila z izpodbijano odločbo kršena katera od človekovih pravic.
9. V tem okviru bi bile lahko relevantne trditve pritožnic, da je sodišče z razlago 88. člena ZDen v tem postopku neutemeljeno odstopilo od (ustaljene) sodne prakse. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Med drugim to pomeni, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pritožnici zmotno menita, da bi bilo po stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 152/99 in po sklepu Ustavnega sodišča št. Up-64/00 treba upoštevati morebitno spremembo statusa oziroma spremembo vrste rabe zemljišč, ki je nastala po uveljavitvi ZDen. Iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-64/00 je namreč razvidno, da se je stališče, po katerem je za denacionalizacijski postopek pomembno stanje nepremičnine v času podržavljenja in v času vračila, nanašalo na okoliščino (ne)zavarovanja zahteve za denacionalizacijo po določbah 10. do 15. člena ZLPP in ne na spremembo vrste rabe oziroma statusa nepremičnine. Drugi odstavek 15. člena ZLPP je namreč določil, da upravičencu, ki v roku iz 11. člena tega zakona ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu, pripada le odškodnina. Zato je okoliščina o (ne)zavarovanju zahteve za denacionalizacijo po določbah ZLPP, kljub temu, da je nastala po uveljavitvi ZDen, odločilna za ugotovitev, ali bi tožnikom uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pravnega posla odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem (npr. denacionalizacijskem) postopku uveljavijo kakšno pravico ali korist, ki jim jo zagotavlja zakon, tj. v obravnavanem primeru, da uveljavijo vrnitev podržavljenih zemljišč v naravi.
10. Glede na to, in ker pritožnici v ustavni pritožbi zatrjujeta, da sta v pravdnem postopku upravičenost tožnikov do vračila nepremičnin v naravi izpodbijali tudi s trditvami, da tožniki v denacionalizacijskem postopku niso uspeli s predlogom za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, se je v obravnavanem primeru zastavilo predvsem vprašanje, ali je utemeljen očitek pritožnic, da od sodišč nista dobili odgovorov na vse navedbe o vprašanjih, ki so bistvena za pravilno odločitev v tem sporu. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč pravica iz 22. člena Ustave stranki med drugim zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem: sodišče mora (v tem okviru ne nujno tudi pravilno) odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča.
11. Po presoji Višjega sodišča je sodišče prve stopnje skladno z revizijskim stališčem upoštevalo stanje spornih parcel v času uveljavitve ZDen oziroma sklenitve ničnega pravnega posla in to, da bi upoštevanje poznejšega stanja pomenilo konvalidacijo brez pravne podlage v nasprotju z določbami ZDen. Pritožbene navedbe je zavrnilo, ker je ocenilo, da se pritožnici sklicujeta na poznejše stanje nepremičnin in njihov sedanji status ter s tem povezane omejitve. V tem delu presoji Višjega sodišča ni mogoče očitati ničesar. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe Višjega sodišča ni razvidno, da bi pritožbeno sodišče upoštevalo, da je revizijsko stališče temeljilo na dejstvih, ki so jih stranke uveljavljale v dotedanjem postopku, in da sta pritožnici (kot je razvidno iz spisa Okrajnega sodišča na Ptuju št. P 126/2000) šele na novi glavni obravnavi2 v tem (tretjem) postopku zatrjevali, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, ker je bila začasna odredba po ZLPP sicer predlagana, vendar naj bi bila njena izdaja pravnomočno zavrnjena. Pri tem sta se sklicevali tudi na sklep Ustavnega sodišča št. Up-64/00. Pooblaščenec drugo in tretje tožeče stranke pa je relevantnosti te začasne odredbe oporekal.3
12. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje na navedene trditve pritožnic ni odgovorilo. Sodišče je torej presodilo, da je izpodbijani akt ničen, ne da bi odgovorilo na zatrjevanje pritožnic, da tožniki, zaradi nezavarovanja zahteve za denacionalizacijo po določbah ZLPP, nimajo pravnega interesa za uveljavljanje te ničnosti. Ker je okoliščina o (ne)zavarovanju zahteve za denacionalizacijo po določbah ZLPP (tudi po stališču uveljavljene sodne prakse v podobnih primerih) odločilna za ugotovitev, ali bi tožnikom uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pravnega posla odprl možnosti, da v denacionalizacijskem postopku uveljavijo pravico do vrnitve nepremičnin v naravi, je sodišče prve stopnje s tem, ko se do teh navedb pritožnic ni opredelilo, kršilo njuno pravico iz 22. člena Ustave.
13. Pritožnici sta enako zatrjevali tudi v pritožbi. Sodišču prve stopnje sta očitali tudi, da v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Višje sodišče pa ni odgovorilo na izrecne pritožbene trditve pritožnic, da gre po določbi 15. člena ZLPP tožnikom v denacionalizacijskem postopku za podržavljeno premoženje lahko le odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenske odškodninske družbe), ker tožniki zahteve za denacionalizacijo niso uspeli zavarovati po določbah ZLPP. Na te trditve je odgovorilo le z navedbo, da se je sodišče prve stopnje z vprašanjem dolžnosti vrnitve nepremičnin ukvarjalo v zadostni meri. Taka ugotovitev Višjega sodišča pa je po navedenem (12. točka obrazložitve) tako očitno napačna, da prav tako pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
14. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo sojenje. Ker je ugotovilo, da je bila pritožnici s sodbama Okrajnega in Višjega sodišča kršena pravica iz 22. člena Ustave in ju je iz tega razloga razveljavilo, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v ugotavljanje obstoja drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. V novem odločanju se bo Okrajno sodišče na Ptuju moralo opredeliti do navedb pritožnic, s katerimi zatrjujejo, da tožniki, zaradi nezavarovanja zahteve za denacionalizacijo po določbah ZLPP, nimajo pravnega interesa za uveljavljanje te ničnosti. V obrazložitvi svoje odločitve bo moralo ali navesti, zakaj pritožnice s temi trditvami v obravnavani zadevi ne morejo uspeti, ali pa svojo odločitev z ustrezno obrazložitvijo spremeniti.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Glede na prehodno določbo 498. člena ZPP se je dopustnost revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2354/99 z dne 11. 4. 2000 presojala še po določbah prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZPP77), ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana dne 12. 2. 1999.

(*2) Glavna obravnava je bila dne 17. 10. 2001, torej pred spremembo drugega odstavka 362. člena ZPP (Uradni list RS, št. 96/02 – ZPP-A), po kateri smejo sedaj stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.

(*3) Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem dopustilo "dokaz po začasni odredbi", pritožnici pa sta se zavezali začasni odredbi, na kateri sta se sklicevali, dostaviti sodišču.