Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Kompas mejni turistični servis, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Ivan Stošič, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 4. marca 2004

1. Točka 1 drugega odstavka 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Šentilj (Medobčinski uradni vestnik, št. 29/95, 2/96, 31/97, 16/98, 34/99 in 13/01) se odpravi.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 4. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Šentilj se zavrne.

1. Pobudnica je pobudo vložila 22. 10. 2002. Navaja, da na območju mejnega prehoda Šentilj opravlja trgovsko in gostinsko dejavnost. Izpodbija določbi 4. in 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Šentilj (v nadaljevanju: Odlok), kolikor na tem območju obremenjujeta zemljišča, na katerih opravlja trgovsko dejavnost, s številom točk. Izpodbijani določbi Odloka naj bi določali število točk kot osnovo za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: nadomestilo), po kriteriju izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka, zaradi izjemno ugodne lokacije zemljišč. Ustavno sodišče naj bi z odločbo št. U-I-357/98 z dne 15. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 24/01 in OdlUS X, 42) že razveljavilo 12. člen odloka, ki je takrat po enakem kriteriju nalagal plačilo nadomestila od spornih zemljišč, na katerih je imela nekdanjo brezcarinsko prodajalno. Občina naj bi zato sprejela Odlok in z njim v 12. členu zgolj prepolovila obremenitev teh zemljišč s številom točk. Vendar naj pri tem ne bi upoštevala nikakršnih meril, ki omogočajo preizkus utemeljenosti nove ureditve. Pobudnica pojasnjuje, da na mejnem prehodu Šentilj opravlja običajno trgovsko dejavnost, zato ta lokacija zanjo ne predstavlja več prednosti, temveč breme. Člen 4 Odloka naj bi zato to območje neutemeljeno uvrščal v I. območje stavbnih zemljišč. Zaradi meje in mejnih organov naj bi bilo njeno poslovanje negativno in s 1. 11. 2002 je prodajalno v Šentilju zaprla. Po izpodbijanih določbah Odloka naj bi bila njena obremenitev z nadomestilom brez utemeljenega razloga višja kot pri drugih zavezancih, zato sta ti določbi Odloka v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in s 74. členom Ustave. Predlaga, naj ju Ustavno sodišče odpravi.
2. Občina Šentilj na navedbe pobudnice ni odgovorila.

3. Odlok v 12. členu predpisuje število točk, s katerimi so na mejnem prehodu Šentilj obremenjena zemljišča, na katerih pobudnica opravlja dejavnost, zato ta izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti te določbe Odloka. Ustavno sodišče je pobudo v tem delu sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZUreP-1) je prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju: ZSZ97), razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Na podlagi te določbe ZSZ97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZSZ84). Tej ureditvi sta 180. člen ZUreP-1 in 218. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZGO-1) dodala opredelitve stavbnih zemljišč, za katera se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča lahko odmerja. Po 218. členu ZGO-1 so bile občine dolžne uskladiti odloke s citirano določbo. V občinah, ki odlokov niso uskladile, se pri odmeri nadomestila uporablja citirana določba ZGO-1.
5. V obravnavanem primeru gre za zazidano stavbno zemljišče, ki je gradbena parcela z zgrajenim objektom, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture. Zato je po 218. členu ZGO-1 odmera nadomestila zanj predvidena. Odlok v 12. členu predvideva, da se pri uporabi zazidanega stavbnega zemljišča v posameznih dejavnostih upoštevajo izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih, ki so posledica izjemno ugodne lokacije stavbnega zemljišča. Izjemno ugodne lokacije so na stavbnih zemljiščih znotraj I. območja. Dodatne točke za vrednotenje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na izjemno ugodnih lokacijah se obračunajo za dejavnosti, ki so naštete v nadaljevanju. Med njimi so prodajalne ovrednotene s 5000 točkami in enako trgovine z naftnimi derivati na drobno. Druge poslovne dejavnosti so ovrednotene z 2500 točkami.
6. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-357/98 že odločilo, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se opravlja na določenih lokacijah, po določbi tretje alineje 61. člena ZSZ84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar načelo enakosti pred zakonom terja tudi upoštevanje sorazmerja med dodatno ugodnostjo in s tem zvezanimi dodatnimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem. Načelu enakosti ustreza takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Višina dodatne obremenitve mora biti torej v razumnem sorazmerju z višino dodatnega dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. Izpodbijani predpis prestane takšen preizkus, če normodajalec v postopku ustavnosodne presoje navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami.
7. Občina v obravnavanem primeru ni sporočila nikakršnih podatkov. Vendar pobudnica zmotno meni, da lahko Ustavno sodišče upošteva že poslovanje njene konkretne prodajalne, saj gre za oceno višine in sorazmerja med obremenitvami prodajaln in drugih dejavnosti (tudi njene gostinske dejavnosti) na tem območju s predpisom. Ustavno sodišče bi sicer lahko upoštevalo podatke iz gradiva v normodajnem postopku ali podatke, ki so mu dostopni na kakšen drug način. Vendar v tem primeru Ustavno sodišče ni imelo na razpolago nikakršnih podatkov, ki bi utemeljevali predpisane razlike v obremenitvah zavezancev na spornem območju, zato je izpodbijana določba 12. člena Odloka, ki za prodajalne uvaja višjo dodatno obremenitev kot za druge poslovne dejavnosti, v neskladju z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave.
8. Pobudnica je predlagala odpravo izpodbijane določbe Odloka. Na njeni podlagi naj bi ji nastale škodljive posledice, ker je višja dodatna obremenitev z nadomestilom, kot velja za druge poslovne dejavnosti, vplivala na njeno poslovanje na tem mejnem prehodu tako, da je prodajalno v Šentilju zaprla. Po drugem odstavku 45. člena ZUstS Ustavno sodišče odpravi nezakonit predpis, kadar ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. V navedenem primeru se je zato Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijano določbo Odloka odpravi. S tem je Ustavno sodišče dalo pobudnici možnost, da v skladu s 46. členom ZUstS doseže odpravo zatrjevanih škodljivih posledic. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano določbo Odloka odpravilo že zaradi njene neskladnosti z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ni ocenilo še njene skladnosti s 74. členom Ustave.

9. Na podlagi 58. člena ZSZ84 lokalna skupnost določi območja, na katerih se plačuje nadomestilo tako, da pri tem upošteva pogoje, ki jih zato predpisuje citirana določba Zakona. Na podlagi te določbe ZSZ84 je Občina v 4. členu Odloka opredelila območja stavbnih zemljišč, na katerih se plačuje nadomestilo. Pri tem je v I. območje stavbnih zemljišč uvrstila tudi območje mejnega prehoda Šentilj. Vendar pobudnica zmotno meni, da je zaradi te uvrstitve spornega območja dodatno obremenjena po kriteriju izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka, saj 4. člen Odloka takšne obremenitve zemljišč ne ureja. Zato je njen očitek, da je ta določba Odloka v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in s 74. členom Ustave, ker je na območju mejnega prehoda Šentilj obremenjena po kriteriju izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka, očitno neutemeljen.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 26. člena in drugega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.