Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Franca Ovčarja iz Kranja, na seji dne 4. marca 2004

1. Člen 9 Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradno glasilo Občine Preddvor, št. 99/03) se, kolikor se nanaša na zazidana stavbna zemljišča, na katerih so počitniški objekti, razveljavi.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradno glasilo Občine Preddvor, št. 9/97, 3/99, 7/99 in 2/2000) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradno glasilo Občine Preddvor, št. 14/01) se zavrže.
3. Do drugačne ureditve se za zazidana stavbna zemljišča, na katerih so počitniški objekti, plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po merilih namembnosti in lege stavbnih zemljišč, kot velja za stanovanjske objekte.

1. Pobudnik izpodbija Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: Odlok97) v delu, ki neenako vrednoti stavbna zemljišča, na katerih so počitniški objekti, v primerjavi s stavbnimi zemljišči, na katerih so stanovanjski objekti. Navaja, da je po izpodbijani določbi Odloka 97 kvadratni meter stanovanjske površine vrednoten z 10 točkami, kvadratni meter površine njegovega počitniškega objekta pa s 400 točkami. Odlok 97 naj bi bil zato v delu, ki točkuje počitniške objekte, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Pobudnik pojasnjuje, da je njegov počitniški objekt na območju naselja Mače, kjer ni bilo ne vode in ne kanalizacije, ter je sam financiral električno napeljavo in telekomunikacije. Občina Preddvor naj mu zato ne bi smela predpisovati visokega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Sodnega varstva zoper izdane odločbe o odmeri nadomestila ni uveljavljal, ker naj bi mu upravni organ druge stopnje pojasnil, da za oceno ustavnosti predpisa ni pristojen.
2. Občina Preddvor odgovarja, da je Odlok97 prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: Odlok01). Odlok01 naj bi urejal različno število točk za zemljišča, na katerih so stanovanjski ali počitniški objekti oziroma poslovne površine, ker upošteva namembnost zemljišč in njihovo lego. Po Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86) naj bi pri določanju območij, za katera se plačuje nadomestilo, med drugim upoštevali stavbna zemljišča, namenjena turizmu, in strnjena počitniška naselja. Ta zemljišča naj bi se razlikovala še glede meril, ki upoštevajo njihovo lego, namembnost in smotrno uporabo. Občina pojasnjuje, da se prihodki od te dajatve vštevajo v izračun njene primerne porabe in predstavljajo znaten del proračuna. Občani naj bi to razumeli in zato za lokalne zadeve prispevajo po svojih močeh (z delom, prispevki itd.), kar praviloma ne velja za lastnike počitniških objektov, zlasti tistih, ki so namenjeni občasnemu prebivanju. Drugače naj bi bili namreč obravnavani počitniški objekti, v katerih je stalno prijavljena vsaj ena oseba.
3. Na poziv Ustavnega sodišča je pobudnik pojasnil, da vztraja pri pobudi za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka 97 in jo hkrati razširja še na Odlok01 in Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: Odlok03). Tudi navedena akta naj bi neenako vrednotila zazidana stavbna zemljišča, na katerih so počitniški objekti, v primerjavi z zazidanimi stavbnimi zemljišči, na katerih so stanovanjski objekti. Odlok03 naj bi površine stanovanjskih objektov vrednotil z 12 točkami, površine počitniških objektov pa z 200 točkami. Pobudnik predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi vse odloke, kolikor so obremenjevali oziroma obremenjujejo njegov počitniški objekt s številom točk.
4. Tudi na očitek pobudnika o neskladju izpodbijane določbe Odloka03 Občina odgovarja enako, torej da občani prispevajo za razvoj občine več kot zavezanci, ki v svoje objekte prihajajo na oddih. Zato naj bi bilo pravično, da ti plačujejo višje nadomestilo.

5. Pobudnik je lastnik počitniškega objekta, zato kot zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti Odloka03 v delu, ki takšne objekte obremenjuje s številom točk. Ustavno sodišče je pobudo v tem delu sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZUreP-1) je prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju: ZSZ97), razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Na podlagi te določbe ZSZ97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZSZ84). Tej ureditvi sta 180. člen ZUreP-1 in 218. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZGO-1) dodala opredelitve stavbnih zemljišč, za katera se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča lahko odmerja. Po 218. členu ZGO-1 so bile občine dolžne uskladiti odloke s citirano določbo. V občinah, ki odlokov niso uskladile, se pri odmeri nadomestila uporablja citirana določba ZGO-1.
7. V obravnavanem primeru gre za zazidano stavbno zemljišče, ki je gradbena parcela z zgrajenim objektom, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture. Zato je po 218. členu ZGO-1 odmera nadomestila zanj predvidena. Po 16. členu Odloka03 se letna višina nadomestila za zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, določi tako, da se skupno število točk, določenih po njegovih določbah, pomnoži s površino zavezančevega objekta in z vrednostjo točke za izračun nadomestila. Pri tem so zazidana stavbna zemljišča, na katerih so počitniški objekti, med drugim obremenjena glede na merilo namembnosti zemljišč. Po tem merilu so razvrščena pod točko G 8. člena Odloka03. Zanje je v tabeli iz 9. člena Odloka03 ne glede na njihovo lego (tri območja glede na lego predstavljajo taksativno našteta naselja iz 7. člena Odloka03) predvidena obremenitev z 200 točkami. V primerjavi z njimi so zazidana stavbna zemljišča, na katerih so stanovanjski objekti, po enakem merilu, torej glede na namembnost zemljišča, razvrščena pod točko A 8. člena Odloka01 in po tabeli iz 9. člena Odloka 01 obremenjena z različnim številom točk po posameznih območjih (v 1. območju s 14 točkami, v 2. območju z 12 točkami in v 3. območju z 8 točkami).
8. Pobudnik očita, da 9. člen Odloka03 neenako vrednoti stavbno zemljišče, na katerem ima počitniški objekt, v primerjavi s stavbnim zemljiščem, na katerem je stanovanjski objekt. Zato naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
9. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-49/00 z dne 30. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS XI, 95) že ocenilo, da načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč in s tem zvezanimi bremeni, ki jih posameznim zavezancem z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga normodajalec. Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, pri tem pa razlikovanje ne sme biti arbitrarno. Predpis mora v okviru namena zakona ali njegove posamezne norme izbrati ustrezna sredstva, sorazmerna ugotovljeni neenakosti med posameznimi subjekti. ZSZ84 sicer pri vrednotenju stavbnih zemljišč predvideva uporabo meril namembnosti in lege stavbnih zemljišč. Vendar glede na povedano to ne pomeni, da občina lahko to merilo uporablja arbitrarno. Občina lahko obravnavano merilo uporabi le ob razumnih razlogih, torej ob utemeljeni različnosti stavbnih zemljišč, na katerih stojijo počitniški objekti, in po predhodni ugotovitvi primerljivih razmerij pri njihovem vrednotenju s številom točk.
10. Občina pri vrednotenju stavbnih zemljišč, na katerih so počitniški objekti, ni upoštevala lege zemljišč, saj so ta zemljišča na vseh območjih obremenjena enako. Pri njihovem vrednotenju je upoštevala le merilo namembnosti zemljišč, torej njihovo uporabo za počitniške objekte. Njeno pojasnilo, da občani prispevajo za razvoj občine tudi drugače (z delom, prispevki itd.), kar praviloma ne velja za lastnike počitniških objektov, ne more predstavljati razumnega razloga za različnost pri uporabi merila namembnosti stavbnih zemljišč in tudi ne pri njihovem vrednotenju s številom točk. Občina zato ne navaja razumnih razlogov za različnost zemljišč, na katerih stojijo počitniški objekti, niti pri razlogih za uporabo merila namembnosti stavbnih zemljišč niti pri njihovem vrednotenju s številom točk. Zato je izpodbijana določba 9. člena Odloka03 v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in jo je Ustavno sodišče razveljavilo.
11. Razveljavitev izpodbijane določbe Odloka03, ki bo začela učinkovati naslednji dan po objavi v Uradnem listu, bi povzročila, da zazidana stavbna zemljišča, namenjena za počitniške objekte, ne bi bila obremenjena z obravnavanim nadomestilom. Ustavno sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Za ta zemljišča se bo do drugačne ureditve, ki bo upoštevala razloge te odločbe, plačevalo nadomestilo za uporabo zazidanih stavbnih zemljišč glede na merili, ki upoštevata lego in namembnost zazidanih stavbnih zemljišč, kot velja za stanovanjske objekte.

12. Z dnem uveljavitve Odloka03 je prenehal veljati Odlok01, torej tudi določba, ki jo izpodbija pobudnik (27. člen Odloka03). Hkrati je na podlagi Odloka01 prenehala veljati izpodbijana določba Odloka97 (26. člen Odloka01). Ker gre za določbi predpisov, ki sta prenehali veljati, lahko Ustavno sodišče o njuni ustavnosti in zakonitosti odloča samo ob izpolnjenih pogojih iz 47. člena ZUstS. Eden izmed pogojev je tudi pravovarstvena potreba pobudnika. Ta obstaja, če bi se z ugotovitvijo morebitne neustavnosti oziroma nezakonitosti izpodbijanih določb predpisov pobudnikov pravni položaj izboljšal. Iz istih razlogov, zaradi katerih Ustavno sodišče ni odpravilo določbe Odloka03, temveč jo je razveljavilo, ne bi odpravilo niti izpodbijanih določb Odloka01 in Odloka97, če bi ugotovilo njuno neustavnost. Razveljavitvi izpodbijanih določb Odloka01 in Odloka97 bi na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS učinkovali le na primere, o katerih še ni pravnomočno odločeno. Ker pobudnik takšnih primerov ni izkazal, niso izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS. Ustavno sodišče je zato pobudo v delu, ki se nanaša na Odlok01 in Odlok97, ki sta prenehala veljati, zavrglo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 25. člena, drugega odstavka 40. člena in tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.