Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Elektro Slovenija, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa vršilec dolžnosti direktorja mag. Vekoslav Korošec, na seji dne 11. marca 2004

1. V neskladju z Zakonom so bili:
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 72/98, 101/2000 in 97/01) Občine Dol pri Ljubljani,
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Pesnica (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 2/98),
– Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Občini Krško (Uradni list RS, št. 108/01),
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Starše (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 22/97 in 24/98) in Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Starše (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 13/03),
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 14/96, 16/97, 6/98 in 30/01) Občine Rače – Fram,
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Primorske novice – Uradne objave, št. 46/97 in 1/98) Občine Divača,
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 37/2000 in 18/02) Občine Podlehnik,
– Odlok o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lovrenc na Pohorju (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 7/2000),
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 76/99 in 109/01) Občine Majšperk,
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Gorišnica (Uradni list RS, št. 101/2000, 116/2000, 101/01 in 108/02),
– Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Občini Laško (Uradni list RS, št. 68/2000),
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Hoče – Slivnica (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 4/01, 13/01 in 30/01),
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lenart (Uradni list RS, št. 65/99),
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 93/99) Občine Cerkvenjak,
– Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 91/01 in 33/03) Mestne občine Celje,
– Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 5/2000) Mestne občine Maribor in
– Pravilnik za določanje obsega tlorisnih površin posameznih objektov in omrežij (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 14/2000) Mestne občine Maribor
v delih, ki so nalagali plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za daljnovode ali objekte, namenjene prenosu in distribuciji električne energije. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve.
2. Razveljavijo se:
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kidričevo (Uradni list RS, št. 116/03),
– Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 68/03) Občine Dol pri Ljubljani,
– Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Krško (Uradni list RS, št. 131/03),
– Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 133/03) Občine Cerkvenjak,
– Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 108/03) Mestne občine Celje,
– Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 120/03) Občine Majšperk in
– Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 66/03) Občine Divača
v delih, ki nalagajo plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za daljnovode ali objekte, namenjene prenosu in distribuciji električne energije.

1. Pobudnica je zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: nadomestilo) na območjih, na katerih veljajo v izreku navedeni predpisi. V prvotni pobudi izpodbija te predpise na območjih lokalnih skupnosti iz 1. točke izreka odločbe. Navaja, da pred uveljavitvijo izpodbijanih določb predpisov ni plačevala nadomestila od zemljišč, na katerih ima električno omrežje. Občine naj bi to obveznost predpisale po uveljavitvi Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju: ZSZ97). Po izpodbijanih predpisih naj bi plačevala nadomestilo od zemljišč, ki imajo parcelne številke in so na njih objekti (npr. stikališča, transformatorji, relejne hišice). Hkrati naj bi plačevala nadomestilo od zemljišč, ki nimajo parcelnih številk in so na njih daljnovodi in kablovodi, za postavitev in napeljavo katerih si je pridobila služnostno pravico od lastnikov zemljišč. Ti naj bi od njih plačevali dajatve, ker zemljišča uporabljajo, saj v prostorskih planih niso opredeljena kot stavbna zemljišča. Zemljišča naj ne bi izpolnjevala pogojev, ki jih za uvedbo nadomestila predpisujeta Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZSZ84) in 2. člen ZSZ97. Električno omrežje naj bi bilo po 57. členu Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99 – EZ) infrastruktura, ki stavbna zemljišča opremlja, in šele na takšnih zemljiščih je, na podlagi 39. in 40. člena ZSZ97, dovoljena gradnja. Zato naj to omrežje ne bi predstavljalo gradbenih objektov, za katere se plačuje nadomestilo. Plačevanje nadomestila od teh zemljišč naj bi bilo nerazumno in predstavlja kazen za povečano vrednost stavbnih zemljišč, ki jo z nadomestilom zajema občina. Izpodbijani predpisi naj bi arbitrarno določali tudi kriterije za odmero nadomestila tako, da obravnavana zemljišča vrednotijo z večjim številom točk kot druga zemljišča. Njene obveznosti naj bi bile zato višje, čeprav izjemnih ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka nima, saj kot javno podjetje izvaja gospodarsko javno službo. Ker naj bi izpodbijane določbe odlokov urejale kriterije za odmero nadomestila v neskladju z ZSZ84, so v neskladju tudi z 2. in s 153. členom Ustave.
2. Na poziv Ustavnega sodišča je pobudnica pojasnila, da kljub 218. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZGO-1), ki na novo opredeljuje stavbna zemljišča, za katera se lahko plačuje nadomestilo, vztraja pri pobudi. Navaja, da pobudo razširja še na spremembe izpodbijanih aktov ali nove odloke, ki so jih sprejele občine: Majšperk, Cerkvenjak, Krško, Kidričevo, Dol pri Ljubljani, Divača in Mestna občina Celje. Izpodbijane določbe teh aktov naj bi sicer povzele besedilo 218. člena ZGO-1, vendar so v njih kot zemljišča, za katera se plačuje nadomestilo, opredelile še površine, na katerih so daljnovodi, kar je v neskladju z 218. členom ZGO-1. Izpodbijane določbe teh aktov naj bi bile zato v neskladju tudi same s seboj. Citirana določba ZGO-1 naj bi upravnim organom nalagala, da jo začnejo neposredno uporabljati po šestih mesecih od njene uveljavitve, vendar odločbe o odmeri nadomestila dokazujejo, da ti ne ravnajo po Zakonu. Pobudnica pojasnjuje, da večina njenih odločb o odmeri nadomestila ni pravnomočnih (celo iz leta 1998). Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane določbe odlokov odpravi.
3. Odgovorile so: Občina Lovrenc na Pohorju, Občina Krško, Občina Pesnica, Občina Starše, Občina Gorišnica, Občina Hoče – Slivnica, Občina Majšperk, Občina Lenart, Občina Cerkvenjak, Občina Rače – Fram, Občina Kidričevo in Mestna občina Maribor. Občina Kidričevo meni, da izpodbijane določbe njenega odloka ne veljajo za javno infrastrukturo, zato se s pobudnico dogovarja, za katera zemljišča bo plačevala nadomestilo. Druge nasprotne udeleženke v odgovorih navajajo, da izpodbijane določbe odlokov temeljijo na ZSZ84 in ZSZ97. Površine zemljišč, na katerih so daljnovodi, razumejo kot poslovne površine, namenjene poslovni dejavnosti. Električno omrežje naj bi bilo javna infrastruktura, ki ga predstavljajo objekti, za gradnjo katerih je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Ti objekti naj ne bi imeli komunalne opreme, ker je ne potrebujejo, vendar se nahajajo na območjih, na katerih je zagotovljena. Pobudnica naj bi bila uporabnica teh zemljišč, saj ima na njih služnostno pravico. V katastru daljnovodnih stebrov in v prostorskih planih naj bi bili označeni koridorji in varstveni pasovi (z zemljiško parcelo in s katastrsko občino), na katerih stojijo daljnovodni stebri, čeprav te površine nasprotne udeleženke v celoti ne opredeljujejo kot stavbna zemljišča. Kot stavbna zemljišča naj bi določile površine, na katerih stebri stojijo in ki so potrebne za njihovo normalno rabo in vzdrževanje. Ta zemljišča naj bi bila v prostorskih planih le redko opredeljena kot kmetijska zemljišča. Mestna občina Maribor pojasnjuje, da je z izpodbijanim odlokom Župana pooblastila, da s pravilnikom določi metodologijo za določanje površin posameznih objektov. Po stališču nasprotnih udeleženk je parcela strnjeno zemljišče znotraj katastrske občine, ki je v katastru označeno s parcelno številko (drugi odstavek 7. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/2000 – v nadaljevanju: ZENDMPE). Znotraj nje naj bi se vodili podatki o vrstah rabe (94. člen ZENDMPE), zato ni treba, da ima stavbno zemljišče svojo parcelno številko. Na obravnavanih stavbnih zemljiščih naj ne bi bila mogoča normalna raba, zato imajo njihovi lastniki škodo. Daljnovodi naj bi vplivali tudi na okolje, na zdravje prebivalcev in na možnosti prostorskega planiranja teh zemljišč. Ker naj bi bila pobudnica izvajalka gospodarske javne službe, je obremenjena s primernim številom točk in zato plačuje nadomestilo, ki vpliva le na ceno njenih storitev, saj tržne dejavnosti na tem področju še ne veljajo v polni meri. Občine navajajo, da na podlagi 142. člena Ustave in 52. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. – ZLS) nadomestilo predstavlja izvirni vir njihovih prihodkov. Menijo, da brez tega vira svojih nalog ne bi mogle izvajati v celoti.
4. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo pojasnjuje, da nadomestilo predstavlja odmeno za komunalno urejeno zemljišče, opremljeno vsaj z vodovodnim in električnim omrežjem. Takšno zemljišče naj bi bilo namenjeno stavbam in ne gradbenim inženirskim objektom (cestam, električnemu omrežju, plinovodom itd.). Ti objekti namreč zemljišča opremljajo, čeprav je za njihovo gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje na podlagi ustreznih planskih in izvedbenih prostorskih aktov. Poslovne površine naj bi bile tiste površine v zunanji ureditvi stavb, ki neposredno služijo stavbam oziroma so funkcionalno povezane s prostori v stavbah. Ministrstvo meni, da ZSZ84 lokalnih skupnosti ni pooblastil, da sprejmejo predpise, ki določajo nove kriterije za odmero nadomestila, kot je to z izpodbijanim pravilnikom storila Mestna občina Maribor. Ministrstvo navaja, da pobudnica opravlja obvezni gospodarski javni službi: prenos električne energije in upravljanje prenosnega električnega omrežja. Prenosno omrežje naj bi zagotavljajo prenos električne energije od proizvajalca do distribucijskega omrežja. Distribucijo električne energije in upravljanje distribucijskega omrežja (to je omrežje od prenosnega omrežja do končnega odjemalca) ter dobavo električne energije odjemalcem in trg električne energije naj bi zagotavljale druge družbe.

5. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZUreP-1) je prenehal veljati ZSZ97, razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo. Na podlagi te določbe ZSZ97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja ZSZ84. V tem poglavju ZSZ84 v 58. členu določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo na območjih, ki so našteta v nadaljevanju, in na drugih območjih, ki so opremljena vsaj z vodovodnim in električnim omrežjem. Takšna območja v lokalni skupnosti določi občina z odlokom o nadomestilu. Pojma zazidano in nezazidano stavbno zemljišče, od katerega se plačuje nadomestilo na teh območjih, opredeljuje 60. člen ZSZ84. Pri tem dopušča, da so takšne površine tudi poslovne površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno. Po 61. členu ZSZ84 lokalne skupnosti pri določanju nadomestila upoštevajo med drugim tudi opremljenost stavbnih zemljišč s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave.
6. člen 180 ZUreP-1 in 218. člen ZGO-1 sta začela veljati 1. 1. 2003, in sta natančneje opredelila zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmerja nadomestilo. Po 180. členu ZUreP-1 se do posebne zakonske ureditve plačuje nadomestilo za stavbna zemljišča, ki jih kot taka določijo predpisi o graditvi objektov. Hkrati se po citirani določbi ZUreP-1 šteje za stavbno zemljišče gradbena parcela po predpisih o graditvi objektov. ZGO-1 v 218. členu določa, da se prva alineja prvega odstavka 56. člena ZSZ uporablja samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki so navedena v nadaljevanju. Kot takšna zazidana stavbna zemljišča našteva v nadaljevanju tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Za nezazidana stavbna zemljišča, od katerih se plačuje nadomestilo, med drugim šteje tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave.
Občine so bile dolžne odloke o nadomestilu uskladiti s to določbo najpozneje v šestih mesecih po njeni uveljavitvi. Če občina v tem roku odloka ni uskladila, se je po samem Zakonu začelo odmerjati nadomestilo od tistih zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih določa 218. člen ZGO-1.
7. Za dopustnost odmere nadomestila je v obravnavanem primeru pomembna še opredelitev pojma objekti gospodarske javne infrastrukture. Opredeljujeta ga 20. točka 2. člena ZUreP-1 in 1.6 točka 2. člena ZGO-1. Po 20. točki 2. člena ZUreP-1 so gospodarska javna infrastruktura omrežja, neposredno namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb s področja prometa, energetike, komunalnega gospodarstva, upravljanja z vodami in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva ali varstva okolja, kakor tudi druga omrežja in objekti v javni rabi. Po 1.6 točki 2. člena ZGO-1 je objekt gospodarske javne infrastrukture tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist.
8. Po veljavni ureditvi nadomestila so bile torej lokalne skupnosti dolžne v šestih mesecih, to je do 30. 6. 2003, uskladiti odloke o nadomestilu z 218. členom ZGO-1. Do takrat je 218. člen ZGO-1 dovolil, da so lokalne skupnosti odmerjale nadomestilo še po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo te določbe ZGO-1. Če lokalne skupnosti do 30. 6. 2003 odlokov niso uskladile, se je na podlagi petega odstavka citirane določbe ZGO-1 začelo s 1. 7. 2003 nadomestilo odmerjati le od tistih zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih predvideva ta določba ZGO-1. Dopustnost odmere nadomestila od zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, torej od 1. 7. 2003 dalje, ureja 218. člen ZGO-1.
9. Zgoraj navedeno pomeni, da Ustavno sodišče presoja odloke o nadomestilu in spremembe odlokov, sprejete do 30. 6. 2003, še po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo 218. člena ZGO-1 in to za čas do 30. 6. 2003. Po tem datumu se ne uporabljajo glede na določbe 218. člena ZGO-1. Odloke in njihove spremembe, ki so jih lokalne skupnosti sprejele po 1. 7. 2003, Ustavno sodišče presoja glede na njihovo skladnost z 218. členom ZGO-1.

10. Pobudnica izpodbijanim določbam odlokov o nadomestilu, ki so jih lokalne skupnosti iz 1. točke izreka odločbe sprejele do 30. 6. 2003 očita, da so bile v neskladju s VI. poglavjem ZSZ84, ker so predpisovale nadomestilo od zemljišč, na katerih ima električno omrežje. Te določbe odlokov so bile sprejete še na podlagi ureditve nadomestila, ki je veljala pred 1. 1. 2003. Izjemi predstavljata ureditvi nadomestila v Občini Starše in Mestni občini Celje. Občina Starše je v zakonskem roku za uskladitev odlokov iz 218. člena ZGO-1 sprejela nov odlok o nadomestilu. Mestna občina Celje je v tem roku sprejela spremembe tega akta. Vendar je 218. člen ZGO-1 dovolil, da so lokalne skupnosti v tem zakonskem roku uporabljale do takrat veljavne predpise, zato se njihova zakonitost do 30. 6. 2003 presoja glede na skladnost s temi predpisi. Po tem datumu pa se neposredno uporabljajo določbe 218. člena ZGO-1. Zato pobudnica za pobudo v delu, ki se nanaša na Občino Starše za čas po 30. 6. 2003, glede na navedeno v 8. točki obrazložitve ne izkazuje pravnega interesa.
11. Pobudnica v okviru obvezne gospodarske javne službe "upravljanje prenosnega omrežja" (43. člen Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe prenos električne energije in gospodarske javne službe upravljanje prenosnega omrežja – Uradni list RS, št. 54/2000 in nasl.) upravlja prenosno električno omrežje. Gre za omrežje, ki je namenjeno izvajanju gospodarske javne službe s področja energetike (20. člen EZ), zato po 20. točki 2. člena ZUreP-1 in 1.6 točki 2. člena ZGO-1 predstavlja objekt gospodarske javne infrastrukture. Po 218. členu ZGO-1 se od 1. 7. 2003 dalje nadomestila ne sme odmerjati od zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture. To pomeni, da se od 1. 7. 2003 dalje izpodbijane določbe odlokov ne smejo več uporabljati. Če so ji upravni organi na njihovi podlagi še po 1. 7. 2003 izdali odločbe o odmeri nadomestila za zemljišča, na katerih ima takšno omrežje, je to vprašanje pravilne uporabe prava, ki se rešuje v okviru pravnih sredstev v postopku odmere ali v upravnem sporu. Pobudnica izkazuje pravni interes za izpodbijanje navedenih odlokov za čas do 30. 6. 2003, ker so ji bile za ta čas na njihovi podlagi izdane odločbe o odmeri nadomestila. Ustavno sodišče je pobudo v tem delu sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
12. Izpodbijane določbe obravnavanih odlokov so različno urejale obveznost plačila nadomestila od spornih zemljišč. Vendar so z njimi vse lokalne skupnosti opredelile kot zazidana stavbna zemljišča, od katerih se odmerja nadomestilo, tudi poslovne površine, na katerih so daljnovodi ali objekti, namenjeni prenosu in distribuciji električne energije. Določale so tudi velikosti zemljišč (v kvadratnih metrih), ki so pripadale posameznim daljnovodom ali objektom oziroma so bile potrebne za njihovo redno rabo in vzdrževanje, saj se je od teh velikosti zemljišč odmerjalo nadomestilo. Izjemo predstavlja Mestna občina Maribor, ki je v izpodbijanem odloku za določitev velikosti zemljišč pooblastila Župana, ki je sprejel izpodbijane določbe Pravilnika za določanje obsega tlorisnih površin posameznih objektov in omrežij (v nadaljevanju: Pravilnik).
13. Ustavno sodišče je že večkrat ocenilo, da so lokalne skupnosti neutemeljeno opredelile nekatera zazidana stavbna zemljišča kot poslovne površine, namenjene poslovni dejavnosti (tako npr. Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-117/01 z dne 21. 3. 2002, Uradni list RS, št. 32/02 in OdlUS XI, 47 in v odločbi št. U-I-31/00 z dne 10. 4. 2003, Uradni list RS, št. 40/03 in OdlUS XII, 32). Pri tem je Ustavno sodišče izhajalo iz narave teh zazidanih stavbnih zemljišč. Tudi obravnavana zemljišča so imela v času veljavnosti izpodbijanih odlokov posebno naravo, ker so na njih objekti oziroma omrežje za prenos in distribucijo električne energije. Že po 8. členu Zakona o energetskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 33/81 in nasl. – ZEG) so tvorili objekti, naprave in napeljave, namenjeni prenosu in distribuciji električne energije, tehnično in tehnološko enoten elektrogospodarski sistem. Tudi 20. in 57. člen EZ enotno urejata objekte, naprave in omrežje za prenos in distribucijo električne energije tako, da jim določata status infrastrukture, namenjene izvajanju gospodarskih javnih služb s področja energetike. Zaradi pomena gradnje te infrastrukture je vedno veljala posebna ureditev, ki je zagotavljala nemoteno opremljanje zemljišč z njo. Nadomestilo predstavlja odmeno za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, ki je komunalno opremljeno. Zemljišča, na katerih je navedena energetska infrastruktura, imajo posebno naravo, ki jo terja njen pomen. Ta infrastruktura namreč zagotavlja dostopnost električne energije. Tudi ZSZ84 upošteva opremljenost stavbnih zemljišč s to infrastrukturo, ko v 58. členu določa, da lahko lokalne skupnosti uvrstijo med območja, na katerih se odmerja nadomestilo, le tista, ki so med drugim opremljena vsaj z električnim omrežjem. Po 61. členu ZSZ84 lokalne skupnosti vrednotijo zemljišča na takšnih območjih tudi glede na njihovo opremljenost z električnim omrežjem. Takšno vrednotenje stavbnih zemljišč vpliva na višino odmerjenega nadomestila tako, da uporabniki stavbnih zemljišč že v okviru nadomestila plačajo njihovo opremljenost s to infrastrukturo. Zato so izpodbijane določbe odlokov, ki uvrščajo zemljišča, na katerih so daljnovodi ali objekti, namenjeni prenosu in distribuciji električne energije, med poslovne površine, namenjene poslovni dejavnosti, v neskladju s 60. členom ZSZ84. Lokalne skupnosti imajo po navedenem pravico do nadomestila le od poslovnih površin stavb pobudnice, ki niso navedena energetska infrastruktura.
14. Pobudnica je predlagala odpravo izpodbijanih določb odlokov. Hkrati je pojasnila, da njene odločbe o odmeri te dajatve, ki so izdane na njihovi podlagi, še niso pravnomočne. Ker ima torej odprte spore, se je Ustavno sodišče odločilo dati ugotovitvi o nezakonitosti izpodbijanih določb odlokov učinek razveljavitve. Izpodbijane določbe Pravilnika, s katerimi je Župan Mestne občine Maribor zavezancem določil obseg tlorisnih površin za odmero nadomestila, so temeljile na določbah odloka, ki so v neskladju z Zakonom, zato je bilo treba ugotoviti tudi njihovo neskladnost. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost določb teh predpisov že zaradi zgoraj navedenih razlogov, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnice.

15. Pobudnica odlokom, ki so jih po 1. 7. 2003 sprejele lokalne skupnosti iz 2. točke izreka, očita, da so v neskladju z 218. členom ZGO-1, ker predpisujejo odmero nadomestila od zemljišč, na katerih ima daljnovode ali objekte, saj so ti gospodarska javna infrastruktura. Na podlagi izpodbijanih določb odlokov je pobudnica zavezanka za plačilo nadomestila, zato izkazuje pravni interes. Ustavno sodišče je pobudo tudi v tem delu sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
16. Izpodbijani odloki sicer v določbah, ki jih pobudnica ne izpodbija, povzemajo besedilo 218. člena ZGO-1. Vendar izpodbijane določbe odlokov hkrati predpisujejo odmero nadomestila od poslovnih površin, med katere uvrščajo tudi tiste, na katerih so daljnovodi ali objekti, namenjeni prenosu in distribuciji električne energije. Pri tem izpodbijane določbe posameznih odlokov objekte navajajo (npr. transformatorje) in hkrati določajo površine zemljišč (v kvadratnih metrih), ki pripadajo posameznim vrstam daljnovodov ali objektom, namenjenim prenosu in distribuciji električne energije oziroma površine, ki so potrebne za njihovo redno rabo in vzdrževanje.
17. Infrastrukturo za prenos in distribucijo električne energije opredeljujeta 4. in 5. člen Uredbe o energetski infrastrukturi (Uradni list RS, št. 62/03 in nasl. – v nadaljevanju: Uredba). Citirani določbi Uredbe uvrščata med takšno infrastrukturo tudi daljnovode in objekte, ki jih navajajo izpodbijane določbe odlokov. Po 20. členu EZ je ta infrastruktura namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb s področja energetike, zato po 20. točki 2. člena ZUreP-1 in 1.6 točki 2. člena ZGO-1 predstavlja objekt gospodarske javne infrastrukture. Ker se po 218. členu ZGO-1 od 1. 7. 2003 dalje nadomestilo ne sme odmerjati od zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture, so izpodbijane določbe odlokov v delih, ki nalagajo plačilo nadomestila od površine zemljišč, na katerih so daljnovodi ali objekti, namenjeni prenosu in distribuciji električne energije, v neskladju s citirano določbo ZGO-1.
18. Pobudnica je predlagala odpravo izpodbijanih določb odlokov. Ker njene odločbe o odmeri te dajatve, ki so izdane na njihovi podlagi, še niso pravnomočne, je Ustavno sodišče izpodbijane določbe teh odlokov razveljavilo. Ker je Ustavno sodišče določbe teh predpisov razveljavilo že zaradi zgoraj navedene neskladnosti, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnice.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena in 47. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.