Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o pogojnem dostopu do zaščitenih elektronskih storitev (ZPDZES), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 9. aprila 2004.

Ta zakon ureja pravice in varstvo ponudnikov zaščitenih elektronskih storitev, ki zaščitene elektronske storitve za plačilo zagotavljajo s pogojnim dostopom ter ukrepe za preprečevanje možnosti za uporabo naprav, s katerimi se je mogoče izogniti zaščiti s pogojnim dostopom.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1. Zaščitena elektronska storitev je vsaka storitev televizijske radiodifuzije, radijske radiodifuzije ali storitev informacijske družbe, ki vključuje ali temelji na pogojnem dostopu in se na osnovi pogojnega dostopa zagotavlja proti plačilu, ali zagotavljanje pogojnega dostopa do prej omenjenih storitev, če ta predstavlja samostojno storitev. V tej opredelitvi pomeni:
– storitev televizijske radiodifuzije je žični ali brezžični prenos, vključno s satelitskim prenosom, kodiranih ali nekodiranih televizijskih programov, namenjenih javnemu sprejemu, vključno s posredovanjem teh programov drugim ponudnikom, ki jih prenašajo javnosti; storitev televizijske radiodifuzije ne vključuje posredovanja informacij ali sporočil na posamezno zahtevo;
– storitev radijske radiodifuzije je žični ali brezžični prenos, vključno s satelitskim prenosom, radijskih programov, namenjenih neposrednemu javnemu sprejemanju;
– storitev informacijske družbe je storitev, ki se običajno zagotavlja za plačilo, na daljavo, z elektronskimi sredstvi in na posamezno zahtevo prejemnika storitev pri čemer pomeni:
a) na daljavo, da se storitev zagotavlja, ne da bi bili strani sočasno prisotni;
b) z elektronskimi sredstvi, da se storitev na začetku pošlje in v namembnem kraju sprejme z elektronsko opremo za obdelavo (vključno z digitalnim stiskanjem) in shranjevanje podatkov in v celoti pošlje, prenese in sprejme po žici, radiu, optičnih sredstvih ali drugih elektromagnetnih sredstvih;
c) na posamezno zahtevo prejemnice ali prejemnika (v nadaljnjem besedilu: prejemnik) storitev, da se storitev zagotavlja s prenosom podatkov na posamezno zahtevo.
Storitve informacijske družbe vključujejo zlasti storitve prodaje blaga ali storitev, dostopa do podatkov ali oglaševanja na svetovnem spletu ter storitve dostopa do komunikacijskega omrežja, prenosa podatkov ali shranjevanja prejemnikovih podatkov v komunikacijskem omrežju.
2. Ponudnica ali ponudnik (v nadaljnjem besedilu: ponudnik) storitev je fizična ali pravna oseba, ki zagotavlja storitve iz prejšnje točke.
3. Pogojni dostop je vsak tehnični ukrep oziroma ureditev, pri katerem je dostop do zaščitene storitve v razumljivi in uporabni obliki pogojen s predhodno individualno avtorizacijo.
4. Prepovedana naprava je vsaka strojna ali programska oprema, ki je izdelana ali prilagojena tako, da omogoča dostop do zaščitene elektronske storitve v razumljivi in uporabni obliki brez predhodne individualne avtorizacije ponudnika storitve.

Ponudnik storitev ima izključno pravico zaščitene elektronske storitve zaščititi s pogojnim dostopom.

(1) Prepovedanih naprav ni dovoljeno izdelovati, uvažati, razširjati, prodajati, dajati v zakup ali posedovati z namenom pridobitve premoženjske koristi.
(2) Prepovedanih naprav ni dovoljeno nameščati, vzdrževati ali zamenjevati z namenom pridobitve premoženjske koristi.
(3) Prepovedano je oglaševanje in druga dejanja, ki so namenjena spodbujanju prodaje ali uporabe prepovedanih naprav.

(1) Inšpekcijski nadzor nad izvrševanjem tega zakona izvaja inšpektorica ali inšpektor (v nadaljnjem besedilu: inšpektor), pristojen za trg, ki izreka tudi ukrepe v skladu s tem zakonom.
(2) Če pristojni inšpektor ugotovi kršitev iz prvega ali drugega odstavka 4. člena tega zakona, z odločbo prepove nadaljnje razpolaganje s prepovedanimi napravami, prepovedane naprave zaseže in o ukrepu obvesti prizadetega ponudnika storitev.
(3) Če pristojni inšpektor ugotovi kršitev iz tretjega odstavka 4. člena tega zakona, z odločbo prepove tako oglaševanje ali drugo dejanje, namenjeno spodbujanju prodaje ali uporabe prepovedanih naprav in o ukrepu obvesti prizadetega ponudnika storitev.
(4) V zahtevnejših primerih ugotavljanja kršitev lahko pristojni inšpektor zahteva strokovno pomoč ministrstva, pristojnega za informacijsko družbo.
(5) Pritožba zoper odločbo iz drugega in tretjega odstavka tega člena ne zadrži njene izvršitve.

(1) Ponudnik storitev, katerega pravica do zaščite s pogojnim dostopom je kršena s prepovedanim dejanjem iz 4. člena tega zakona, lahko s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva:
– da se kršiteljici ali kršitelju (v nadaljnjem besedilu: kršitelj) prepovejo bodoča kršitvena dejanja;
– da se kršitelju naloži odpraviti posledice prepovedanega dejanja, ali uničiti oziroma ustrezno onemogočiti prepovedane naprave, če posledic prepovedanega dejanja ni mogoče odpraviti drugače;
– namesto uničenja ali onemogočenja prepovedanih naprav lahko ponudnik storitve alternativno zahteva njihovo izročitev proti odškodnini, ki ne presega proizvodnih stroškov prepovedane naprave;
– uničenje oglasov, namenjenih spodbujanju prodaje ali uporabe prepovedanih naprav;
– namesto povrnitve povzročene škode, lahko ponudnik storitve alternativno zahteva plačilo svoje zaščitene storitve v višini njene dvojne cene.
(2) Kršitelj je odgovoren za povzročeno škodo po splošnih pravilih o povrnitvi škode, razen če ta zakon določa drugače.

(1) Sodišče izda začasno odredbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– da je predlagateljica oziroma predlagatelj (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj) imetnica oziroma imetnik (v nadaljnjem besedilu: imetnik) pravice iz 3. člena tega zakona;
– če imetnik pravice predloži dokaze, na podlagi katerih sodišče ugotovi, da je njegova pravica kršena ali da je kršitev verjetna;
– če imetnik pravice predlaga izdajo začasne odredbe v treh mesecih od takrat, ko je izvedel za domnevno kršitev.
(2) Sodišče lahko z začasno odredbo zlasti:
– prepove grozeče kršitve ali nadaljevanje že začetih kršitev;
– za čas pravde zaseže, izključi iz prometa in shrani naprave, s katerim se krši pravica zaščite s pogojnim dostopom po tem zakonu.
(3) Sodišče lahko izda začasno odredbo tudi brez zaslišanja nasprotne stranke, če obstaja utemeljena bojazen, da zavarovanja kasneje ne bo mogoče izvesti. Sodišče nemudoma obvesti nasprotno stranko o izdani začasni odredbi, najkasneje pa ob izvršbi odredbe.
(4) Ob izdaji začasne odredbe sodišče določi predlagatelju rok, v katerem mora vložiti tožbo po 6. členu tega zakona. Rok za vložitev tožbe začne teči z dnem vročitve začasne odredbe predlagatelju in ne sme biti daljši od trideset dni.
(5) V postopku za izdajo začasne odredbe se uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, razen če je s tem zakonom določeno drugače. Postopek je nujen.

(1) Z globo najmanj 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, ki prepovedane naprave izdeluje, uvaža, razširja, prodaja, daje v zakup ali poseduje z namenom pridobitve premoženjske koristi (4. člen).
(2) Z globo najmanj 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, ki:
– namešča, vzdržuje ali zamenja prepovedane naprave z namenom pridobitve premoženjske koristi (4. člen),
– oglašuje ali drugače spodbuja k prodaji ali uporabi prepovedanih naprav (4. člen).
(3) Z globo najmanj 250.000 tolarjev se kaznuje za prekršek fizična oseba, odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki prepovedane naprave izdeluje, uvaža, razširja, prodaja, daje v zakup ali poseduje z namenom pridobitve premoženjske koristi (4. člen).
(4) Z globo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek fizična oseba, odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki:
– namešča, vzdržuje ali zamenja prepovedane naprave z namenom pridobitve premoženjske koristi (4. člen),
– oglašuje ali drugače spodbuja k prodaji ali uporabi prepovedanih naprav (4. člen).

(1) Višina globe iz 8. člena tega zakona se začne uporabljati z dnem uporabe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03).
(2) Do roka iz prejšnjega odstavka se kaznuje z denarno kaznijo za prekršek iz 8. člena tega zakona:
– posameznik 10.000 do 150.000 tolarjev;
– samostojni podjetnik posameznik v razponu od 100.000 do 5,000.000 tolarjev;
– pravna oseba v razponu od 1,000.000 do 10,000.000 tolarjev;
– odgovorna oseba pravne osebe v razponu od 100.000 do 500.000 tolarjev.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.