Na podlagi tretjega odstavka 10. člena zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00 in 42/02) in 37. člena zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00, 52/02 – ZDU-1 in 58/02 – ZMR-1) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v soglasju z ministrom za zdravje

Ta pravilnik ureja aditive za živila in njihove mešanice (v nadaljnjem besedilu: aditivi), ki se uporabljajo kot snovi pri proizvodnji živil in ostanejo kot sestavina v živilu, čeprav v spremenjeni obliki.
Ta pravilnik vsebinsko povzema Direktivo 89/107/EGS (UL L 40, 11. 2. 1989) z vsemi spremembami, Direktivo 94/35/ES (UL L 237, 10. 9. 1994) z vsemi spremembami, Direktivo 94/36/ES (UL L 237, 10. 9. 1994) in Direktivo 95/2/ES (UL L 61, 18. 3. 1995) z vsemi spremembami.

Določbe tega pravilnika se ne uporabljajo za:
– pomožna tehnološka sredstva;
– fitofarmacevtska sredstva;
– arome;
– snovi, ki se dodajajo živilom kot hranila oziroma za obogatitev hranilne in biološke vrednosti
živil (npr. vitamini, minerali, mikroelementi).

Izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo naslednji pomen:
1. aditiv je vsaka snov, ki se običajno ne uporablja oziroma ne uživa kot živilo in ne predstavlja običajne, tipične sestavine živila, ne glede na to, ali ima hranilno vrednost, se pa namensko dodaja živilu iz tehnoloških razlogov v proizvodnji, predelavi, pripravi, obdelavi, pakiranju, transportu, hrambi in se zato nahaja v živilu ali v stranskem proizvodu živila in s tem posredno ali neposredno postane sestavina živila;
2. pomožno tehnološko sredstvo je vsaka snov, ki se sama po sebi ne uživa kot sestavina živila in se uporablja v predelavi surovin, živil ali njihovih sestavin za doseganje določenega tehnološkega namena med obdelavo ali predelavo in ki utegne imeti za posledico nenamerno, a tehnično neizogibno prisotnost ostankov teh snovi ali njenih derivatov v živilu pod pogojem, da ti ostanki ne predstavljajo nevarnosti za zdravje ljudi in nimajo nobenega tehnološkega učinka na živilo;
3. zamrznjeno živilo je živilo, ki je zamrznjeno in je po sestavu enako živilu pri sobni temperaturi;
4. nepredelano živilo je živilo, ki ni obdelano z nobenim postopkom, ki bi povzročil bistvene spremembe prvotnega stanja, lahko pa je: razdeljeno, ločeno, razrezano, izkoščičeno, sesekljano, izkoženo, obrezano, olupljeno, zmleto, narezano, očiščeno, pripravljeno, globoko zamrznjeno ali zamrznjeno, stepeno ali oluščeno, predpakirano ali ne vnaprej pakirano;
5. gotovo živilo je živilo za takojšnje uživanje, vključno s sušenimi ali zgoščenimi živili, pripravljeno po navodilih za uporabo;
6. živilo z znižano energijsko vrednostjo je živilo, ki ima energijsko vrednost znižano za najmanj 30% in z označeno karakteristiko, ki živilu zniža celotno energijsko vrednost. Označevanje hranilne vrednosti mora biti v skladu s predpisi o označevanju hranilne vrednosti živil (npr. znižano za 30% zaradi znižanja količine sladkorja v živilu);
7. živila za posebne prehranske namene so živila, ki se zaradi specifične sestave ali načina predelave bistveno razlikujejo od običajnih živil ter so zaradi specifičnih prehranskih lastnosti namenjena prehrani določenih skupin oseb z motnjami prebave ali presnove, osebam, katerih fiziološko stanje zahteva nadzorovano in usmerjeno prehrano z določenimi snovmi v živilu, ter dojenčkom in malim otrokom;
8. sladila so snovi, ki dajejo živilu sladek okus, vendar ne živila s sladilnimi lastnostmi (npr. sladkor, med ipd.);
9. brez dodanega sladkorja pomeni brez kakršnih koli dodanih mono ali disaharidov ali katerega koli živila, ki se uporablja zaradi svojih sladilnih lastnosti;
10. barvila so snovi, pridobljene iz živil in drugih sestavin naravnega izvora s fizikalno in/ali kemično ekstrakcijo, ki ji sledi selektivna ekstrakcija pigmentov glede na njihove hranilne ali aromatične sestavine; barvila živilo obarvajo ali poudarijo njegovo barvo, vsebujejo naravne sestavine živil in sestavine naravnega izvora in se običajno kot take ne zaužijejo kot živilo ter se običajno ne uporabljajo kot tipične sestavine živila; za barvila se ne štejejo:
a) živila, posušena ali zgoščena, in arome, dodana zaradi arome ali okusa, ki hkrati obarvajo živilo, kot so npr. paprika, kurkuma in žafranika, in
b) barvila, ki se uporabljajo za barvanje neužitnih zunanjih delov živil, kot so npr. skorja sira in ovoji za klobase;
11. konzervansi so snovi, ki podaljšajo obstojnost živila tako, da ga ščitijo pred kvarom, ki ga povzročajo mikroorganizmi;
12. antioksidanti so snovi, ki podaljšajo obstojnost živila tako, da jih ščitijo pred kvarom, ki ga povzroča oksidacija v obliki žarkosti maščobe in spremembe barve;
13. emulgatorji so snovi, ki v živilu omogočajo nastanek oziroma ohranjanje homogene zmesi dveh ali več faz, ki se ne mešajo (npr. olje in voda);
14. emulgirne soli so snovi, ki spremenijo beljakovine v siru v razpršeno obliko in s tem pripomorejo k homogeni porazdelitvi maščobe in drugih sestavin;
15. sredstva za zgostitev (gostila) so snovi, ki povečujejo viskoznost živila;
16. želirna sredstva so snovi, ki dajejo živilu teksturo s tvorbo želeja;
17. stabilizatorji so snovi, ki vzdržujejo fizikalno-kemijsko stanje živila, vključno s snovmi, ki vzdržujejo homogeno razpršenost dveh ali več snovi, ki se v živilu ne mešajo med seboj ter snovi, ki stabilizirajo, ohranjajo ali pudarijo obstoječo barvo živila;
18. ojačevalci arome so snovi, ki ojačajo obstoječi okus oziroma vonj živila;
19. kisline so snovi, ki povečajo kislost živila oziroma mu dajo kisel okus;
20. sredstva za uravnavanje kislosti so snovi, ki spremenijo ali uravnavajo kislost oziroma alkalnost živila;
21. sredstva proti sprijemanju so snovi, ki zmanjšujejo sprijemanje posameznih delcev v živilu;
22. modificirani škrobi so snovi, dobljene z enim ali več kemičnimi postopki iz jedilnega škroba, ki je bil lahko predhodno obdelan s fizikalnimi ali encimskimi postopki, beljen ali razredčen s kislino ali lugom;
23. sredstva za vzhajanje so snovi ali njihove kombinacije, ki sproščajo plin in s tem povečajo prostornino različnih vrst testa;
24. sredstva proti penjenju so snovi, ki preprečujejo ali zmanjšujejo penjenje;
25. sredstva za glaziranje so snovi, vključno z mazivi, ki dajejo živilu lesk ali tvorijo zaščitno oblogo na njegovi zunanji površini;
26. utrjevalci so snovi, ki omogočajo ali ohranjajo čvrstost sadja ali zelenjave, ki v povezavi z želirnimi sredstvi tvorijo ali utrdijo žele;
27. sredstva za ohranjanje vlage so snovi, ki preprečujejo izsušitev živila na zraku ali pospešujejo raztapljanje praška v vodi;
28. sredstva za povečanje prostornine so snovi, ki povečajo prostornino živila, ne povečajo pa bistveno energijske vrednosti;
29. potisni plini so plini, razen zraka, ki potisnejo živilo iz embalaže;
30. plini za pakiranje so plini, razen zraka, ki se uporabljajo pri pakiranju živila;
31. sredstva za obdelavo moke, razen emulgatorjev, so snovi, dodane moki ali testu za izboljšanje njunih pecilnih lastnosti;
32. nosilci, vključno s topili, so trdne in tekoče snovi, ki se uporabljajo za raztapljanje, razredčevanje, razprševanje ali drugo fizikalno spremembo aditiva, ne da bi se s tem spremenila njegova tehnološka funkcija, z namenom, da bi se olajšala njegova uporaba;
33. sredstva za penjenje so snovi, ki omogočajo homogeno razpršitev plinaste faze v tekočem ali v trdnem živilu;
34. sredstva za sekvestracijo so snovi, ki tvorijo kemijske komplekse s kovinskimi ioni;
35. največji dovoljen odmerek pomeni količino sladila v gotovem živilu, ki je pripravljeno po navodilih za uporabo;
36. največja dovoljena vsebnost pomeni količino:
a) barvila v gotovem živilu, ki je pripravljeno po navodilih za uporabo,
b) aktivnih sestavin barvila, ki jih vsebuje barvilo;
37. največja dovoljena vsebnost pomeni količino aditivov, razen sladil in barvil, v živilih, razen če ta v pravilniku ni določena drugače;
38. v prilogah tega pravilnika quantum satis/po potrebi, pomeni, da največja dovoljena vsebnost količinsko ni določena. Aditivi se dodajajo v skladu z dobro proizvodno prakso, to je v najnižji možni količini, ki še dosega željeni tehnološki učinek;
39. prenesena snov (carry over) je snov, ki v živilo ni bila neposredno dodana in je v živilu le zato, ker jo je vsebovala eno ali več sestavin tega živila in v živilu nima tehnološkega učinka.

Pri proizvodnji živil se lahko uporabljajo le aditivi, ki so glede na funkcionalne lastnosti uvrščeni v naslednje kategorije:
– sladila;
– barvila;
– konzervansi;
– antioksidanti;
– emulgatorji;
– emulgirne soli;
– sredstva za zgostitev (gostila);
– želirna sredstva;
– stabilizatorji, vključno s stabilizatorji pene;
– ojačevalci arome;
– kisline;
– sredstva za uravnavanje kislosti;
– sredstva proti sprijemanju;
– modificirani škrobi;
– sredstva za vzhajanje;
– sredstva proti penjenju;
– sredstva za glaziranje, vključno z mazivi;
– utrjevalci;
– sredstva za ohranjanje vlage;
– encimi, ki se po svoji funkcionalni lastnosti uporabljajo kot aditivi za živila;
– sredstva za povečanje prostornine;
– potisni plini;
– plini za pakiranje;
– sredstva za obdelavo moke, razen emulgatorjev, in
– nosilci, vključno s topili.

Ne glede na 1. točko 3. člena tega pravilnika se za aditive ne štejejo:
– snovi, ki se uporabljajo za pripravo pitne vode;
– izdelki, ki vsebujejo pektin, ki se ga pridobi iz posušenih jabolčnih tropin oziroma lupin citrusov ali iz mešanice obeh z obdelavo z razredčeno kislino, ki ji sledi delna nevtralizacija z natrijevimi ali kalijevimi solmi (tekoči pektin);
– baze za žvečilni gumi;
– bel ali rumen dekstrin, pražen ali dekstriniran škrob, škrob, modificiran s kislinsko ali alkalno obdelavo, beljen škrob, fizikalno modificiran škrob ter škrob, obdelan z amilolitičnimi encimi;
– amonijev klorid;
– krvna plazma, jedilna želatina, beljakovinski hidrolizati in njihove soli, mlečne beljakovine in gluten;
– aminokisline in njihove soli, ki nimajo vloge aditiva, razen glutaminske kisline, glicina, cisteina ter cistina in njunih soli;
– kazeinati in kazein;
– inulin.

(1) Nov aditiv se lahko uporabi in uvrsti v kategorije, navedene v 4. členu tega pravilnika, le na podlagi dovoljenja za uporabo, ki ga izda minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za prehrano.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda:
– če se dokaže upravičena tehnološka potreba po uporabi novega aditiva v živilu in tega namena ni mogoče doseči z nobenimi drugimi sredstvi, ki so ekonomsko in tehnološko izvedljiva;
– če uporaba aditiva ne predstavlja nevarnosti za zdravje potrošnika v količinah, ki na osnovi obstoječih znanstvenih dognanj niso škodljive za njegovo zdravje; neškodljivost za zdravje se ugotavlja s pomočjo toksikoloških testiranj in drugih postopkov za oceno neškodljivosti in
– če uporaba aditiva ne zavaja potrošnika.

Uporaba novega aditiva je dovoljena, če namen uporabe novega aditiva ustreza najmanj enemu od naslednjih namenov:
– da se ohrani hranilna vrednost živila, pri čemer je vsako namerno znižanje njihove vrednosti upravičeno le, če živilo ne predstavlja pomembnega dela običajne prehrane ali če je aditiv potreben za proizvodnjo živil za posebne prehranske namene;
– da se zagotovi potrebne sestavine ali primesi v živilih za posebne prehranske namene;
– da se ohrani kakovost ali obstojnost ali izboljšanje njegove organoleptične lastnosti pod pogojem, da se pri tem ne spremeni narava, sestava ali kakovost živila, ki bi zavajala potrošnika;
– da se zagotovi pomoč pri proizvodnji, pridelavi, pripravi, obdelavi, pakiranju, transportu ali hrambi živil pod pogojem, da se aditiv ne uporablja za prikrivanje uporabe neustreznih surovin, vključno z nehigienskimi tehnološkimi postopki ali prakso.

(1) Dovoljenje za nov aditiv vsebuje:
– seznam živil, ki se jim smejo ti aditivi dodajati, in pogoje, pod katerimi se smejo dodajati;
– največji dovoljeni odmerek sladil in največjo dovoljeno vsebnost aditivov, ki sta potrebna za doseganje želenega učinka.
(2) Pri izdaji dovoljenja iz prejšnjega odstavka se morajo upoštevati dopustni dnevni vnosi ali druge ocene vnosa aditivov, v katerih so upoštevani vsi možni viri vnosa z živili.
(3) Kadar se aditiv uporablja v živilih, ki so namenjena skupini potrošnikov s posebnimi prehranskimi potrebami, je treba upoštevati dopustni dnevni vnos aditiva v živilih za to skupino potrošnikov.
(4) Nov aditiv za živilo, za katerega je izdano dovoljenje, se lahko prične uporabljati v živilu, ko se uvrsti v eno od kategorij iz 4. člena tega pravilnika.

Ne glede na Uredbo Sveta (EGS) št. 2081/91 o zaščiti geografskih označb in oznak porekla za kmetijske pridelke in živila in Uredbe Sveta (EGS) št. 2082/92 o certifikatih za kmetijske pridelke in živila minister, pristojen za prehrano, predloži Komisiji seznam živil, ki so bila določena za tradicionalna živila pred 1. julijem 1994 in pri tem navede razloge skupaj z ustreznimi predpisi, ki prepovedujejo uporabo določenih dovoljenih aditivov za živila v teh živilih.

Minister, pristojen za zdravje, vzpostavi sistem nadzora nad potrošnjo in uporabo aditivov za živila ter o rezultatih poroča Komisiji.

Aditivi morajo ustrezati pogojem čistosti v skladu s predpisom o merilih čistosti za aditive.

Živila za posebne prehranske namene morajo poleg pogojev iz tega pravilnika izpolnjevati tudi pogoje, določene s predpisi, ki urejajo živila za posebne prehranske namene.

(1) Aditivi, ki se uporabljajo, morajo biti pod stalnim nadzorom in morajo biti ponovno ovrednoteni, kadarkoli je to potrebno, glede na spremenjene pogoje uporabe in nova znanstvena dognanja.
(2) Na področju aditivov ministrstvo, pristojno za zdravje, izvaja stalni nadzor dnevnega vnosa aditivov z živili in uporabe aditivov, za sladila pa tudi stalni nadzor dodatne izpostavljenosti sladilom kot posledice njihove neposredne uporabe v obliki namiznih sladil.

Označbe na aditivih, ki so v prometu, morajo biti vidne, razumljive, nedvoumne, razločne in trajne.

Aditivi, ki niso namenjeni za prodajo končnemu potrošniku, so lahko v prometu le, če so na embalaži navedeni naslednji podatki:
1. ime aditiva, ki je sestavljeno iz specifičnega imena in njegove E številke v skladu z določbami tega pravilnika; če ni teh podatkov, mora biti ime aditiva na embalaži opisano na način, da ne omogoča zamenjave njegovega imena z imenom drugega aditiva; podatki morajo biti navedeni po padajočem vrstnem redu glede na njihovo maso;
2. navedba »za uporabo v živilih« ali navedba »za omejeno uporabo v živilih« ali navedba, za katero živilsko specifično področje je aditiv namenjen;
3. pogoji hrambe in uporabe, če je to potrebno;
4. navodilo za uporabo, če bi zaradi opustitve tega podatka ne bilo mogoče aditiva pravilno uporabiti;
5. oznaka serije (lot);
6. ime oziroma firma in naslov oziroma sedež proizvajalca aditiva ali tistega, ki ga pakira ali daje v promet;
7. označba odstotka vsake sestavine, ki je količinsko omejena v živilu, ali drug ustrezen opis, ki daje kupcu podatek o predpisani količinski omejitvi sestavine v živilu. Kadar velja enaka količinska omejitev za več sestavin, ki se uporabljajo posamezno ali v kombinaciji, se njihov skupni odstotek označi kot ena številka;
8. neto količina.

Ne glede na določbo prejšnjega člena so lahko v spremnih dokumentih proizvajalca navedeni samo podatki iz 1. in 4. do 7. točke prejšnjega člena tega pravilnika, pod pogojem, da se dostavijo spremni dokumenti fizičnim ali pravnim osebam pred ali hkrati z dostavo aditivov in da je navedba »namenjeno za proizvodnjo živil in ne za prodajo končnemu potrošniku« vidno označena na embalaži.

Aditivi, ki so namenjeni za prodajo končnemu potrošniku, so lahko v prometu le, če so na embalaži navedeni naslednji podatki:
1. ime aditiva, ki mora biti sestavljeno iz specifičnega imena in njegove E številke, skladno s tem pravilnikom;
2. podatki iz 2. do 7. točke 15. člena tega pravilnika;
3. najkrajši rok uporabnosti v skladu s pravilnikom, ki ureja splošno označevanje predpakiranih živil.

Če sta bila aditiva karagenan E 407 in pektini E 440 standardizirana s sladkorji, sta lahko v prometu le, če je ta podatek naveden na embalaži poleg specifičnega imena in E številke.

Določbe tega pravilnika, ki se uporabljajo za sladila, se uporabljajo tudi za živila za posebne prehranske namene.

(1) V prometu so lahko samo sladila, navedena v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika, in so namenjena:
– prodaji končnemu potrošniku ali
– za uporabo v proizvodnji živil.
(2) Sladila, ki so namenjena za uporabo v proizvodnji živil, se lahko uporabljajo samo v živilih in pod pogoji, navedenimi v prilogi 1.
(3) Sladila se ne smejo uporabljati v živilih za dojenčke in male otroke, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.

Prisotnost sladil v živilih je dovoljena:
– v sestavljenih živilih brez dodanega sladkorja ali v sestavljenih živilih z znižano energijsko vrednostjo;
– v sestavljenih živilih za posebne prehranske namene v skladu s predpisom, ki ureja živila, namenjena za uporabo v energijsko omejenih dietah za zmanjšanje telesne teže;
– v sestavljenih živilih s podaljšanim rokom uporabnosti, razen v živilih za dojenčke in male otroke, če je sladilo dovoljeno v eni izmed sestavin sestavljenega živila, in
– če je živilo namenjeno izključno pripravi sestavljenega živila, ki izpolnjuje pogoje iz tega pravilnika, ki se nanašajo na sladila.

(1) Ime, pod katerim se namizno sladilo prodaja mora, vsebovati označbo »namizno sladilo na osnovi«, pri čemer se v označbi navede specifično ime posameznega sladila.
(2) Označba namiznega sladila, ki vsebuje poliole ali aspartam, mora biti v skladu z določbami predpisa, ki ureja splošno označevanje predpakiranih živil.

(1) V živilih se lahko uporabljajo samo barvila, ki so navedena v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika.
(2) Živila, ki ne smejo vsebovati barvil, so navedena v prilogi 2.1, ki je sestavni del tega pravilnika.
(3) Živila, katerim se lahko dodajajo samo določena barvila, in pogoji za uporabo teh barvil so navedeni v prilogi 2.2, ki je sestavni del tega pravilnika.
(4) Barvila, ki se lahko uporabljajo samo v določenih živilih, so navedena v prilogi 2.3, ki je sestavni del tega pravilnika.
(5) Barvila, navedena v prilogi 2.4, ki je sestavni del tega pravilnika, se lahko uporabljajo v živilih, navedenih v prilogi 2.5, ki je sestavni del tega pravilnika, quantum satis/ po potrebi ali do največje dovoljene vsebnosti, in v vseh drugih živilih v skladu s prilogama 2.2 in 2.3.
(6) Barvila, navedena v prilogi 2.5, se uporabljajo posamezno ali v kombinaciji v živilih, navedenih v tej prilogi, pod tam navedenimi pogoji.
(7) Določbe tega pravilnika, ki se uporabljajo za barvila, se uporabljajo tudi za živila za posebne prehranske namene.

Za žigosanje mesa in označevanje mesnih izdelkov se lahko uporabljajo samo naslednja barvila: E 154, E 133, E 129 ali ustrezna mešanica barvil E 133 in E 129.

Barvila iz priloge 2 se lahko uporabljajo tudi za barvanje ali žigosanje jajčnih lupin.

Barvila iz priloge 2 so lahko namenjena za prodajo končnemu potrošniku, razen barvil: E 123, E 127, E 128, E 154, E 160b, E 161, E 173 in E 180.

Barvila so lahko prisotna v sestavljenih živilih in v živilih iz priloge 2.1, če se živilo uporablja izključno za pripravo sestavljenih živil, pod pogojem, da sestavljeno živilo izpolnjuje pogoje iz tega pravilnika, ki se nanašajo na barvila, razen v živilih iz 29. člena tega pravilnika.

Aditivi, razen barvil in sladil, se lahko uporabljajo v živilih, vendar v skladu s tem pravilnikom in pod pogoji, ki so navedeni v prilogah 3, 4, 5, 6, 7 in 8, ki so sestavni del tega pravilnika.

Aditivi, razen barvil in sladil, se ne uporabljajo za:
– nepredelana živila;
– med;
– neemulgirana olja in masti živalskega ali rastlinskega izvora;
– maslo;
– pasterizirano in sterilizirano (vključno z UVT) mleko in pasterizirana smetana;
– nearomatizirane, naravno fermentirane mlečne izdelke;
– naravno mineralno vodo in izvirsko vodo;
– kavo, z izjemo aromatizirane instant kave, in kavne izvlečke;
– nearomatiziran pravi čaj;
– sladkorje;
– suhe testenine, razen testenin brez glutena oziroma testenine z zmanjšanim deležem beljakovin;
– naraven nearomatiziran pinjenec z izjemo steriliziranega pinjenca;
– živila za dojenčke in male otroke, razen tistih, ki so navedeni v prilogi 8 tega pravilnika.

Ne glede na določbo prejšnjega člena so aditivi, razen barvil in sladil, dovoljeni v živilih, če so aditivi, razen sladil in barvil, dovoljeni v eni od sestavin sestavljenega živila ali če se živilo uporablja izključno za pripravo sestavljenih živil, pod pogojem, da sestavljeno živilo izpolnjuje pogoje iz tega pravilnika, ki se nanašajo na aditive, razen barvil in sladil.

Poleg pogojev iz tega pravilnika, ki veljajo za aditive, razen barvil in sladil, za živila za dojenčke in male otroke veljajo tudi pogoji, določeni s predpisi, ki urejajo živila za posebne prehranske in zdravstvene namene.

Do 1. maja 2004 se 6. točka 15. člena tega pravilnika ne uporablja za primer uvoza aditiva, ki:
– ni namenjen za prodajo končnemu potrošniku in se zato na embalaži navede ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež uvoznika aditiva;
– je namenjen za prodajo končnemu potrošniku in se zato na embalaži navede ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež uvoznika aditivov.

Ne glede na določbo 16. člena tega pravilnika so do 1. maja 2004 lahko v primeru uvoza aditivi, ki niso namenjeni za prodajo končnemu potrošniku, v spremnih dokumentih proizvajalca navedeni samo podatki iz 1., 4., 5. in 7. točke 15. člena tega pravilnika.

Aditivi, ki so bili proizvedeni in označeni v skladu s pravilnikom o aditivih za živila (Uradni list RS, št. 2/00, 45/00, 7/01 in 77/01) so lahko po 1. maju 2004, do porabe zalog, v prometu samo na ozemlju Republike Slovenije.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati pravilnik o aditivih za živila (Uradni list RS, št. 2/00, 45/00, 7/01 in 77/01) .

Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Soglašam!