Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Western Wireless International, d.o.o., Ljubljana-Črnuče, ki jo zastopa Katja Grubar, na seji dne 15. aprila 2004

Odlok o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradno glasilo Občine Vodice, št. 10/01) v Občini Vodice je bil v neskladju z zakonom. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve.

1. Pobudnica kot zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju nadomestilo) izpodbija Odlok o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju Odlok), ki predpisuje plačevanje nadomestila od zemljišč, na katerih so GSM bazne postaje. Občina naj bi z izpodbijanim odlokom GSM bazne postaje obremenila z občutno višjim številom točk (1.000.000 točk), kot je predpisano s 6. členom Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradno glasilo Občine Vodice, št. 6/01) za telekomunikacije (600 točk). Že preprosta analiza naj bi pokazala, da je z izpodbijanim odlokom GSM bazna postaja obremenjena arbitrarno, v nasprotju z merili, ki jih predpisuje 61. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZSZ84), kar naj bi bilo v neskladju s 147. in s 153. členom Ustave. Ker so zaradi ukrepa lokalne skupnosti njeni fiksni stroški višji, kot bi jih imeli operaterji v drugih lokalnih skupnostih, naj bi bil Odlok v neskladju s 74. členom Ustave. Izpodbijani Odlok, ki opredeljuje bazno postajo na antenskih stolpih in stavbah, naj bi bil neskladen tudi iz pravnotehničnega vidika, saj so antenski stolpi zgolj sestavni del baznih postaj. S postavitvijo bazne postaje na območju Občine naj bi bila zagotovljena pokritost lokalne skupnosti s signalom mobilne telefonije GSM 1800, ki naj bi bila namenjena občanom Vodic in vsem, ki se nahajajo na tem območju, zato je postavljanje in vzdrževanje baznih postaj v javno korist. Pobudnica predlaga odpravo Odloka.
2. Občina Vodice na pobudo ni odgovorila.
3. Na poziv Ustavnega sodišča je pobudnica pojasnila, da vztraja pri pobudi za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega odloka o nadomestilu ne glede na 218. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZGO-1), ki je na novo določil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, od katerih se odmerja nadomestilo. Pobudnica pojasnjuje, da odločba upravnega organa o odmeri nadomestila še ni pravnomočna, zato Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani odlok odpravi.

4. Izpodbijani odlok o nadomestilu naj bi bil v neskladju s VI. poglavjem ZSZ84, ker je pobudnica na njegovi podlagi plačala nadomestilo od zemljišč, na katerih je telekomunikacijsko omrežje.
5. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-347/02 z dne 11. 3. 2004 (Uradni list RS, št. 29/04) odločilo, da se po 218. členu ZGO-1 nadomestilo od 1. 7. 2003 dalje ne sme odmerjati od zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture. Določbe odlokov, sprejetih do 30. 6. 2003, ki so takšno odmero nadomestila predpisovale, se po 218. členu ZGO-1 od 1. 7. 2003 dalje ne uporabljajo. Pobudnica uporablja objekte in napeljave telekomunikacijskega omrežja kot operater javnih telekomunikacijskih storitev na podlagi koncesijske pogodbe. Po 52. členu Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/01 in nasl. – v nadaljevanju ZTel-1) so gradnja, postavitev, obratovanje in vzdrževanje javnih telekomunikacijskih omrežij v skladu s predpisi v javno korist. To omrežje torej predstavlja omrežje, ki je v javno korist in je zato po 20. točki 2. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZUreP-1) in po 1.6 točki 2. člena ZGO-1 objekt gospodarske javne infrastrukture. Izpodbijani odlok, ki je bil sprejet še na podlagi VI. poglavja ZSZ84 in prve alineje 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ97), se zato od 1. 7. 2003 dalje ne sme uporabljati za zemljišča, na katerih je telekomunikacijsko omrežje. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-347/02 odločilo, da takšne predpise, sprejete do 30. 6. 2003, presoja za čas do 30. 6. 2003 še po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo 218. člena ZGO-1, če pobudnica za to izkazuje pravni interes. Ker je bila pobudnici na njegovi podlagi izdana odločba o odmeri nadomestila, izkazuje pravni interes za njegovo oceno. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Izpodbijani odlok ureja nadomestilo za GSM bazne postaje na antenskih stolpih in stavbah in ovrednoti stavbno zemljišče, na katerem je zgrajena bazna postaja, v višini 1.000.000 točk.
7. V času veljavnosti izpodbijanega odloka je na podlagi prve alineje 56. člena ZSZ97 veljala ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja ZSZ84. V tem poglavju ZSZ84 v 58. členu določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo na območjih, ki so našteta v nadaljevanju, in na drugih območjih, ki so opremljena vsaj z vodovodnim in električnim omrežjem. Takšna območja v lokalni skupnosti določi občina z odlokom o nadomestilu. Pojma zazidano in nezazidano stavbno zemljišče, od katerega se na teh območjih plačuje nadomestilo, opredeljuje 60. člen ZSZ84. Pri tem dopušča, da so takšne površine tudi poslovne površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno. Po 61. členu ZSZ84 lokalne skupnosti pri določanju nadomestila upoštevajo med drugim: opremljenost stavbnih zemljišč s komunalnimi ter drugimi objekti in napravami, možnost priključitve na te objekte in naprave.
8. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-347/02 navedlo, da so nekatere lokalne skupnosti neutemeljeno opredelile zazidana stavbna zemljišča, na katerih so objekti, naprave in omrežje za prenos in distribucijo električne energije, kot poslovne površine, namenjene poslovni dejavnosti. Tudi v obravnavanem primeru je tako. Nadomestilo predstavlja odmeno za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, ki je komunalno opremljeno. Zemljišča, na katerih je telekomunikacijsko omrežje, imajo posebno naravo, ki jo terja pomen tega omrežja. To omrežje namreč zagotavlja dostopnost telekomunikacijskih storitev. ZTel-1 je v 2. točki 2. člena enotno opredelil pojem javnega telekomunikacijskega omrežja. Ta pojem po citirani določbi ZTel-1 obsega javno telekomunikacijsko infrastrukturo, ki omogoča prenos signalov med določenimi omrežnimi priključnimi točkami po žicah, z mikrovalovi, po optičnih nosilcih in z drugimi elektromagnetnimi sredstvi. Po 12. točki 3. člena ZTel-1 je mobilno javno radijsko omrežje javno telekomunikacijsko omrežje, ki se ga uporablja za zagotavljanje mobilnih javnih radijskih storitev. Tudi po 25. točki 3. člena ZTel-1 je pojem telekomunikacijskega omrežja enoten. Predstavljajo ga prenosni sistemi, lahko tudi centrale in druga oprema, ki omogočajo prenos signalov med določenimi omrežnimi priključnimi točkami po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, kamor med drugim spadajo satelitska omrežja, fiksna in mobilna, govorna in podatkovna prizemna omrežja, omrežja za radijsko in televizijsko radiodifuzijo ter omrežja za kabelsko televizijo. ZSZ84 upošteva opremljenost stavbnih zemljišč s to infrastrukturo. Po 61. členu ZSZ84 lahko lokalna skupnost vrednoti zemljišča med drugim tudi glede na njihovo opremljenost s telekomunikacijskim omrežjem. Takšno vrednotenje stavbnih zemljišč vpliva na višino odmerjenega nadomestila tako, da uporabniki stavbnih zemljišč že v okviru nadomestila plačajo njihovo opremljenost s to infrastrukturo. Zato je izpodbijani odlok, ki uvršča zemljišča, ki pripadajo baznim postajam, med poslovne površine, namenjene poslovni dejavnosti, v neskladju s 60. členom ZSZ84. Lokalna skupnost je imela po navedenem pravico do nadomestila le od poslovnih površin stavb pobudnice.
9. Pobudnica je predlagala odpravo izpodbijanega odloka. Hkrati je pojasnila, da odločba o odmeri nadomestila, ki je bila izdana na njegovi podlagi, še ni pravnomočna. Ker ima odprt spor, se je Ustavno sodišče odločilo dati ugotovitvi o nezakonitosti Odloka učinek razveljavitve. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost predpisa že zaradi zgoraj navedenih razlogov, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnice.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Zakon o carinski službi iz leta 1999 (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – ZCS-1), ki je nasledil ZCS iz leta 1991, je izrecno določil, da so pooblaščene uradne osebe pri izvajanju nalog službe dolžne ravnati v skladu z Ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine (drugi odstavek 14. člena ZCS-1).

2 Takšno stališče je Ustavno sodišče zavzelo tudi v odločbi št. Up-106/96 z dne 10. 7. 1997 (OdlUS VI/2, 185).