Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 8. aprila 2004

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 622/2000 z dne 30. 8. 2001, sodba Višjega sodišča v Kopru št. Cp 951/99 z dne 7. 3. 2000 in sodba Okrožnega sodišča v Kopru št. P 550/97 z dne 2. 4. 1999 se v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v zvezi z osebnim avtomobilom, razveljavijo, in se zadeva v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo sojenje.

1. V pravdnem postopku je pritožnik (tedaj tožnik) uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi nezakonitega postopanja prvostopenjskega carinskega organa v postopku o carinskem prekršku, in sicer je zahteval odškodnino v skupnem znesku 4,583.605 SIT z zamudnimi obrestmi (tj. odškodnino za škodo v zvezi z osebnim avtomobilom, zaradi neopravljanja dejavnosti in obresti od položenega zneska varščine). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožnik se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožil, Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Sodišča so svojo odločitev oprla na stališče, da v obravnavanem primeru ni podan element protipravnosti ravnanja organa tožene stranke, zato tudi ni odškodninske odgovornosti tožene stranke.
2. Pritožnik je sicer vložil ustavno pritožbo zoper izpodbijane sodbe v celoti, vendar se njegove navedbe v ustavni pritožbi nanašajo zgolj na tisti del izpodbijanih sodb, ki pomeni odločitev o odškodninskem zahtevku glede osebnega avtomobila. Pritožnik izrecno zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 26., 27., 30. in 34. člena Ustave, smiselno pa tudi 33. člena Ustave. V ustavni pritožbi obširno opisuje potek postopka o carinskem prekršku in nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešil prvostopenjski carinski organ v tem postopku, kar je imelo za posledico nezakonito zadržanje osebnega avtomobila. Pritožnik opozarja, da mu krivda za carinski prekršek ni bila dokazana s pravnomočno odločbo, saj je bil postopek zoper njega ustavljen. Meni, da je carinski organ nezakonito oziroma protipravno zadrževal njegov osebni avtomobil, saj je bilo že v prvi odločbi carinskega organa ugotovljeno, da ni razlogov za odvzem. Ker je od izdaje prve odločbe pa do izročitve avtomobila preteklo "kar nekaj let", je po zatrjevanju pritožnika na avtomobilu nastala večja škoda. Prav dejstvo, da je bilo že v prvi odločbi carinskega organa odločeno, da se avtomobil pritožniku vrne, ker ni pogojev za odvzem, naj bi kazalo na to, da je bilo zadrževanje avtomobila nepotrebno in brez podlage. Pritožnik v tem vidi protipravnost ravnanja carinskega organa. Sicer pa prvostopenjskemu carinskemu organu očita tudi, da ni upošteval "navodil organa druge stopnje", zaradi česar je bila prvostopenjska odločba trikrat razveljavljena, to pa je tako zavleklo postopek, da je nastopilo absolutno zastaranje in je bil postopek o carinskem prekršku iz tega razloga ustavljen. Tudi to po mnenju pritožnika kaže na protipravnost ravnanja carinskega organa. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe "odpravi" in njegovemu odškodninskemu zahtevku ugodi.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-508/01 z dne 9. 9. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. Na podlagi 22. člena Ustave pa je bila ustavna pritožba poslana tudi nasprotni stranki iz pravdnega postopka Republiki Sloveniji, ki je na ustavno pritožbo odgovorila. Tožena stranka v odgovoru zavrača vse očitke pritožnika iz ustavne pritožbe. Navaja, da pritožnik avtomobila ni želel prevzeti, pa tudi, da na toženo stranko nikoli ni naslovil nobene zahteve (niti pisne niti ustne) za vrnitev avtomobila. Dne 21. 8. 1996 je ob prevzemu zlatih izdelkov obljubil, da bo avtomobil prevzel v štirinajstih dneh, pa tega ni storil. Zato ga je tožena stranka z dopisom z dne 26. 6. 1997 izrecno pozvala, naj osebni avtomobil v najkrajšem času prevzame. Ker pritožnik tega ni storil, ga je tožena stranka z dopisom z dne 5. 9. 1997 ponovno pozvala, naj v roku 8 dni po prejemu dopisa vozilo prevzame oziroma jo obvesti, kaj namerava z njim, če pa tega ne bo storil, bo carinarnica štela vozilo za zapuščeno. Glede očitane dolgotrajnosti postopka pa tožena stranka poudarja, da so vsi vpleteni organi delovali hitro in brez nepotrebnih odlašanj.

4. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
5. Glede na sklicevanje pritožnika na domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave) ter na pravico do rehabilitacije in odškodnine (30. člen Ustave), Ustavno sodišče pritožniku pojasnjuje, da se navedeni ustavni pravici ne nanašata na konkreten primer. Zakon o prekrških (Uradni list SRS št. 25/83 in nasl. – v nadaljevanju: ZP) je v Sedemnajstem poglavju med drugim uredil povrnitev škode, rehabilitacijo in druge pravice nekaterih izmed oseb, ki jim je bil s pravnomočno odločbo izrečen med drugim varstveni ukrep. V konkretnem primeru odločba, s katero bi bil pritožniku izrečen varstveni ukrep odvzema osebnega avtomobila, nikoli ni postala pravnomočna.
6. V zvezi z očitkom pritožnika, da prvostopenjski carinski organ ni upošteval "navodil organa druge stopnje", zaradi česar je bila prvostopenjska odločba trikrat razveljavljena, to pa je tako zavleklo postopek, da je nastopilo absolutno zastaranje in je bil postopek o carinskem prekršku iz tega razloga ustavljen, je treba pojasniti, da odgovornosti države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami sodišč in upravnih organov ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka, v smislu instančne presoje ugotovljena nepravilnost odločbe državnega organa izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave. Zato je po oceni Ustavnega sodišča ta pritožnikov očitek neutemeljen.
7. Izpodbijane sodbe temeljijo na pravnem stališču, da v obravnavanem primeru ni podan element protipravnosti ravnanja carinskega organa, zato tudi ni odškodninske odgovornosti tožene stranke (tj. države). Vrhovno sodišče je v zvezi z očitkom pritožnika, da carinski organ ne bi smel tako dolgo časa zadrževati predmetov, pojasnilo, da zaseženje in odvzem predmetov v zvezi s prekrškom sama po sebi nista protipravna, ker sta predvidena v 37. in 152. členu ZP. Kar zadeva osebni avtomobil, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je prvostopenjski carinski organ že z odločbo št. P 326/92 z dne 27. 7. 1992 odločil, da se avtomobil vrne pritožniku, ker ni pogojev za odvzem, in je odločba v tem delu postala pravnomočna, zato bi pritožnik lahko zahteval vrnitev avtomobila. Vendar pa pritožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da bi med postopkom to tudi storil. Prav tako ni niti trdil niti izkazal, da bi med postopkom zahteval, naj mu carinski organ omogoči zavarovati vozilo pred propadanjem ali da bi na primer po določilih Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1-3/95 in nasl. – CZ) in 94. člena Pravilnika o notranjem poslovanju organov za postopek o prekrških (Uradni list SRS, št. 18/86 in nasl.) zahteval hrambo pri drugem organu, pa bi mu carinski organ to odrekel. Vrhovno sodišče je tudi ugotovilo, da pritožnik ni dokazal, da bi zahteval vrnitev vozila že prej, pa bi mu organ tožene stranke to zahtevo zavrnil.
8. Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št. 1/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZCS), ki je veljal v času odločanja carinskih organov o pritožnikovi zadevi, je med drugim urejal delo, dolžnosti in odgovornosti organov carinske službe. Tako je bilo v 2. členu ZCS določeno, da organi carinske službe neposredno izvršujejo zakone in druge predpise ter splošne akte s področja carin ter opravljajo druga dela, ki spadajo po tem ali drugih zakonih v njihovo delovno področje. Nedvomno so organi carinske službe pri opravljanju nalog in izvrševanju zakonskih pooblastil dolžni ravnati tudi v skladu z Ustavo ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine.(1) V postopkih o carinskih prekrških so carinski organi uporabljali tedaj veljavni ZP. člen 152 ZP je določal, da je bilo treba v primeru, ko je bil v postopku o prekršku določen predmet zasežen, poskrbeti za njegovo hrambo. Tistemu, ki se mu zasežejo predmeti, je bilo treba dati potrdilo z natančnim popisom zaseženih predmetov.
9. Odločitev o zasegu predmetov v zvezi s prekrškom nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino (33. člen Ustave)(2) kot eno izmed človekovih pravic. Tudi kadar je ta v skladu z Ustavo, ima državni organ dolžnost zagotoviti ustrezno hrambo zaseženih predmetov, dokler ni dokončno odločeno o tem, ali je zaseg upravičen. Ker niti ZCS niti ZP niti na njuni podlagi izdani podzakonski predpisi niso vsebovali natančnejših določb o obveznostih organa, povezanih s hrambo zaseženih predmetov, je treba za tovrstne primere smiselno uporabiti civilnopravno ureditev o hrambi, za obravnavani primer torej tedaj veljavni 714. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). Glede na naravo hrambe v postopku o prekršku je bil prvostopenjski organ dolžan hraniti zaseženi predmet s skrbnostjo dobrega gospodarja. V tretjem odstavku 714. člena ZOR je bila določena tudi obveznost shranjevalca, da mora o vsaki spremembi, ki jo opazi na stvareh, ter o nevarnosti, da bi utegnile biti stvari kakorkoli poškodovane, obvestiti položnika. Vprašanje, ali je v konkretnem primeru carinski organ kot shranjevalec zaseženega avtomobila ravnal z zadostno skrbnostjo, je torej treba obravnavati predvsem s stališča spoštovanja pritožnikove ustavno varovane lastninske pravice in v luči navedenih določb ZOR.
10. V obravnavanem primeru je carinarnica sicer res že z odločbo z dne 27. 7. 1992 odločila, da se osebni avtomobil pritožniku vrne, ker ni pogojev za odvzem. Od odločitve o vrnitvi avtomobila do njegove dejanske izročitve pritožniku pa je preteklo kar pet let (od 27. 7. 1992 do 12. 9. 1997), v tem času pa je na avtomobilu nastala večja škoda. Iz carinskih odločb, priloženih v pravdnem spisu, je razvidno, da je carinarnica v vsakem ponovljenem postopku ponovno odločila tudi o vrnitvi avtomobila. Tudi Republiški senat za prekrške je z odločbo št. Pp-4687/96 z dne 5. 7. 1996, s katero je odločil, da se postopek zaradi carinskega prekrška ustavi, v izreku ponovno odločil tudi, da se pritožniku med drugim vrne tudi osebni avtomobil. Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski državni organ očitno "spregledala", da je bilo o vrnitvi avtomobila pravnomočno odločeno že z odločbo z dne 27. 7. 1992. To pomeni, da sta vse do izdaje zadnje odločbe (tj. odločbe Republiškega senata za prekrške z dne 5. 7. 1996), ko je bil postopek glede carinskega prekrška ustavljen, štela, da je predmet odločanja v postopku o prekršku še vedno tudi osebni avtomobil. Vse dotlej je bil carinski organ kot shranjevalec dolžan hraniti pritožnikov avtomobil, in sicer kot dober gospodar (prvi odstavek 714. člena ZOR) oziroma zagotoviti hrambo pri drugem ustreznem organu. V skladu s tretjim odstavkom 714. člena ZOR pa je bil dolžan pritožnika obvestiti o spremembah na avtomobilu ter o nevarnosti, da bi na njem utegnila nastati škoda.
11. Sodišče bi torej moralo upoštevati tudi obveznosti carinskega organa kot shranjevalca avtomobila ter na podlagi ustreznih določb ZOR o hrambi in tedaj veljavnega ZP ugotoviti, ali je carinski organ zaseženi avtomobil hranil s skrbnostjo, ki se od njega zahteva. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi lahko ocenilo, kolikšen delež odgovornosti za nastalo škodo na avtomobilu je mogoče pripisati neskrbnemu ravnanju carinskega organa, kolikšen pa je soprispevek pritožnika k nastali škodi glede na njegovo pasivnost po končanju postopka oziroma pozivu carinskega organa, naj prevzame avtomobil. Ker sodišča tega niso storila, so kršila 33. člen Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v zvezi z osebnim avtomobilom (tj. za zneska 482.901 SIT in 1,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 1997 dalje do plačila ter za zneska 50.000 SIT in 50.704 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 1997 dalje do plačila), razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo pretehtati navedene okoliščine in šele nato ponovno odločiti o pritožnikovem odškodninskem zahtevku v zvezi z avtomobilom, tako po temelju kot po višini.
12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe delno razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 33. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba spuščati.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Modrijan ter sodnika Janko in Tratnik.