Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 8. aprila 2004

1. Sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 450/2001 z dne 18. 12. 2001 in sklep Okrajnega sodišča v Celju št. Kr 134/2001 z dne 24. 10. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Celju v novo sojenje.

1. Okrajno sodišče je s sklepom na podlagi prvega odstavka 431. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) kot nedovoljen zavrglo predlog pritožničinega pooblaščenca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Višje sodišče je pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožnica (subsidiarna tožilka iz kazenskega postopka) v ustavni pritožbi zatrjuje, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter procesno pravo napačno uporabljeno. Navaja, da ima v kazenskem postopku glede na prvi odstavek 63. člena ZKP enake pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Pritožnica meni, da ima v skrajšanem postopku po določbi prvega odstavka 431. člena ZKP pravico, da okrajnemu sodišču predlaga, naj opravi posamezna preiskovalna dejanja. Razlaga zakona, ki sta jo sodišči zavzeli v izpodbijanih sklepih, "da ima v postopku pred okrajnim sodiščem pred vložitvijo obtožnega predloga le državni tožilec pravico predlagati opravo posameznih preiskovalnih dejanj", naj bi bila očitno napačna. S tem naj bi bila podana kršitev 22. člena Ustave. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tudi zoper dejanja in ravnanja sodišč, saj naj bi ta opustila svoja dolžnostna ravnanja v zvezi z obvestilom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sklepe odpravi.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-119/02 z dne 8. 4. 2003 ustavno pritožbo v delu, v katerem se je nanašala na morebitna nezakonita dejanja in ravnanja sodišč, zavrglo, v preostalem delu pa sprejelo v obravnavo. Po določbi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba v tem delu poslana Okrajnemu in Višjemu sodišču v Celju, ki nanjo nista odgovorili.

4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Celju št. Kr 134/2001.
5. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev pri uporabi in razlagi prava se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
6. Temeljni namen kazenskega postopka je zagotoviti, da se nikogar, ki je nedolžen, ne bi obsodilo, da bi se vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, omogočilo pošteno sojenje, storilcu kaznivega dejanja pa izrekla kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon (prvi odstavek 1. člena ZKP). Stranki kazenskega postopka sta obdolženec in upravičeni tožilec. Tožilec je, ne glede na to, ali gre za državnega tožilca ali subsidiarnega tožilca, predvsem nosilec obtožbe. Upravičeni tožilec izvaja procesno funkcijo kazenskega pregona z zahtevo, da sodišče izvede kazenski postopek zoper določeno osebo, v katerem naj ugotovi, da je ta storila določeno kaznivo dejanje, da je zanj kazensko odgovorna in ji zato izreče ustrezno kazensko sankcijo. Kazenski postopek je v svojem začetku, trajanju in koncu eksistenčno vezan na zahtevo upravičenega tožilca. Takšna tožilčeva zahteva ima dvojni pomen. Ne le, da daje pobudo sodišču, da uvede kazenski postopek in ga vzdržuje tako dolgo, dokler je takšna zahteva podana, temveč z opisom dejanja tudi določi področje procesne dejavnosti sodišča, ker so predmet ugotavljanja lahko le tista dejstva, ki jih zatrjuje upravičeni tožilec.
7. Kazensko procesno pravo pozna kot upravičene tožilce državnega tožilca, zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca (subsidiarni tožilec). Državni tožilec je upravičeni tožilec pri vseh tistih kaznivih dejanjih, katerih storilci se preganjajo po uradni dolžnosti, in je zato nosilec javne obtožbe. Za dejanja, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo, je upravičeni tožilec zasebni tožilec. Če se državni tožilec odloči, da ne bo sprožil kazenskega pregona ali med kazenskim postopkom sklene, da pregona ne bo nadaljeval, daje ZKP oškodovancu pravico, da vstopi na njegovo mesto kot oškodovanec kot tožilec. V takšnih primerih daje torej ZKP oškodovancu pravico, da kot oškodovanec kot tožilec oziroma kot nadomestni (subsidiarni) tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon domnevnega storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. V tem pomenu je institut subsidirarne obtožbe oziroma kazenskega pregona nekakšen korektiv zoper monopol in morebitna nepravilna stališča državnega tožilca pri presoji, ali obstajajo razlogi za kazenski pregon ali ne. Oškodovanca kot tožilca lahko vodijo za kazenski pregon osebni motivi (pravno varstvo njegovih interesov, moralno zadoščenje, da je storilec kaznivega dejanja na njegovo škodo kaznovan, podlaga za morebitno uveljavljanje premoženjsko pravnega zahtevka). Hkrati pa je v primeru, ko oškodovanec kot tožilec z obtožbo uspe, zadoščeno javnemu interesu. Oškodovanec kot tožilec z začetkom ali nadaljevanjem pregona torej še vedno ostaja nosilec javne obtožbe, ki ji sledijo vse procesnopravne posledice. Pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, namreč še vedno ostaja v javnem interesu. Na to kažejo npr. drugi odstavek 63. člena ZKP, po katerem ima v postopku, ki teče na zahtevo oškodovanca kot tožilca, državni tožilec pravico, da do konca glavne obravnave sam prevzame pregon in zastopanje obtožbe.
8. Z vstopom na mesto upravičenega tožilca pridobi oškodovanec tudi položaj stranke v postopku in iz tega položaja izhajajoče pravice. Oškodovanec z vstopom ali s prevzemom kazenskega pregona pridobi vse (oziroma iste) procesne pravice, ki jih ima sicer državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Za oškodovanca kot tožilca npr. ne veljata načelo legalitete in dolžnostno ravnanje iz drugega odstavka 17. člena ZKP. Prav tako nima pravice vlagati pravnih sredstev v korist obdolženca v javnem interesu (tretji odstavek 367. člena ZKP) in ne more enako kot državni tožilec zahtevati, naj se mu dostavi na vpogled spis (četrti odstavek 128. člena in tretji odstavek 59. člena ZKP).(1)
9. Izpodbijana sklepa sta bila izdana v skrajšanem postopku, ki je posebna vrsta kazenskega postopka pred okrajnim sodiščem. Skrajšani postopek urejajo posebne določbe (429. člen ZKP), in sicer določbe od 430. do 444. člena ZKP. Za vsa druga procesna vprašanja, ki niso urejena v navedenih določbah, pa se smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo oziroma veljajo za redni kazenski postopek.
10. Ena izmed posebnosti skrajšanega postopka v primerjavi z rednim kazenskim postopkom je ta, da ne pozna predhodnega postopka v obliki preiskave in da obstaja le možnost oprave posameznih preiskovalnih dejanj.
11. Pritožnica v ustavni pritožbi izpodbija stališče, ki ga je v zvezi z uporabo procesnega prava v izpodbijanih sklepih zavzelo Okrajno in potrdilo Višje sodišče. Po slednjem "… ima po določbi prvega odstavka 431. člena ZKP v postopku pred okrajnim sodiščem le državni tožilec pravico predlagati sodniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja".
12. Izpodbijano stališče, ki temelji zgolj na jezikovni razlagi, je kot tako v neskladju z logično, sistemsko in namensko razlago določb, ki urejajo položaj oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku. Prav tako tudi ne potrjuje sklepanja po ustaljeni metodi razlage z večjega na manjše ("argumentum a maiori ad minus"). Prvi odstavek 431. člena ZKP določa, da lahko državni tožilec pred vložitvijo obtožnega predloga predlaga sodniku posamezniku, naj opravi posamezna preiskovalna dejanja. Če se sodnik strinja z njegovim predlogom, opravi preiskovalna dejanja, nato pa pošlje vse spise državnemu tožilcu. Preiskovalna dejanja je treba opraviti kar se da hitro in kratko. Po prvem odstavka 63. člena ZKP(2) ima oškodovanec kot tožilec enake pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Kot je bilo že navedeno, je procesna pravica do (začetka oziroma do prevzema) kazenskega pregona v, primerih, določenih z Zakonom, pravica subsidiarnega tožilca. V preiskavi (redni kazenski postopek) daje ZKP v prvem odstavku 177. člena pravico predlagati posamezna preiskovalna dejanja ne samo strankam, temveč tudi oškodovancu, ki še ni niti stranka v postopku. Po prvem odstavku 186. člena ZKP lahko oškodovanec in zasebni tožilec zahtevata od preiskovalnega sodnika pristojnega sodišča, naj opravi preiskavo, oziroma predlagata njeno dopolnitev. Med preiskavo lahko dajeta preiskovalnemu sodniku tudi druge predloge. V skrajšanem postopku se postopek začne po določbi drugega odstavka 435. člena ZKP z vročitvijo obtožnega akta obdolžencu in takojšnjim razpisom glavne obravnave. Do te faze postopka sploh ne more priti, če obtožni predlog ne vsebuje vsega, kar bi po določbi 434. člena ZKP moral vsebovati, to pa je med drugim tudi predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi.(3) Ravno temu je bil v konkretni zadevi namenjen predlog pritožnice za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki sta ga sodišči šteli kot nedovoljenega.
13. Z razlago prvega odstavka 431. člena ZKP, iz katere izhaja, da ima v postopku pred okrajnim sodiščem le državni tožilec pravico predlagati opravo posameznih preiskovalnih dejanj, je bila oškodovanka kot tožilka, kot ena izmed upravičenih tožilcev, postavljena v neenakopraven položaj z državnim tožilcem (vsaj) glede zbiranja dokaznega gradiva za vložitev obtožnega akta in ji je bila s tem kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Med procesnimi določbami, ki urejajo skrajšani postopek oziroma postopek pred okrajnim sodiščem, ni najti posebne določbe, ki bi urejala procesnopravni položaj oškodovanca kot tožilca v zvezi s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Zato bi morali sodišči, ki sta izdali izpodbijana akta, pri razlagi (vsebine) in uporabi prvega odstavka 431. člena ZKP uporabiti najprej določbo 429. člena ZKP, po kateri bi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZKP v zvezi s 186. členom ZKP najprej ocenili, katera in če sploh katera od predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj je treba opraviti, ne pa zavreči kot nedovoljen predlog pritožnice kot subsidiarne tožilke za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.
14. Iz povedanega izhaja, da je sporno stališče, ki sta ga v zvezi z uporabo procesnega prava zavzeli sodišči, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje Okrajnemu sodišču v Celju.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Gre samo za primeroma naštete procesne situacije (glej tudi peti odstavek 320. člena ZKP, drugi odstavek 276. člena ZKP, možnost vlaganja izrednih pravnih sredstev po prvem odstavku 421. člena ZKP).

2 Določba se nahaja v splošnem delu Zakona, v V. poglavju ZKP, ki ureja procesne pravice oškodovanca in zasebnega tožilca.

3 V sklopu pravic in upravičenj, ki jih ima za ta namen državni tožilec kot državni organ, je tudi možnost sodelovanja z drugimi državnimi organi (npr. s policijo glede zbiranja dokaznega gradiva). Te pravice pa oškodovanec kot tožilec nima.