Na podlagi četrtega odstavka 32. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 22/03 – uradno prečiščeno besedilo in 41/04) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba določa ekološko pomembna območja in varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja habitatnih tipov ter prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst in njihovih habitatov na teh območjih.
(2) Ta uredba prenaša del Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206 z dne 22. 7. 1992, str. 7) s spremembami in del Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 103 z dne 25. 4. 1979, str. 1) s spremembami.

Ekološko pomembno območje je območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

(1) Ekološko pomembna območja so oblikovana tako, da vključujejo zlasti:
– habitate prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst (v nadaljnjem besedilu: rastlinske in živalske vrste) ter habitatne tipe, katerih ohranjanje se izvaja na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb oziroma je njihovo ohranjanje v interesu Evropske unije,
– habitatne tipe, ki so na ozemlju države redki, ranljivi, imajo majhno naravno območje razširjenosti ali predstavljajo za določeno biogeografsko regijo značilen habitatni tip in
– habitate rastlinskih in živalskih vrst, ki so na ozemlju Republike Slovenije ogrožene zaradi izgube ali slabšanja kvalitet habitata.
(2) Habitatni tipi ter rastlinske in živalske vrste iz prejšnjega odstavka so določeni v predpisih o določitvi habitatnih tipov, ki se na območju Republike Slovenije prednostno ohranjajo v ugodnem stanju in v predpisih o zavarovanju rastlinskih in živalskih vrst oziroma o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam.
(3) Ekološko pomembna območja so določena v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe, z navedbo identifikacijske številke in imena ekološko pomembnega območja.

(1) Meje ekološko pomembnih območij iz prejšnjega člena oziroma njihove lege v prostoru so določene na karti v merilu 1: 250.000, ki jo hranita ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), in Zavod Republike Slovenije za varstvo narave.
(2) Meje ekološko pomembnih območij oziroma njihove lege v prostoru so prikazane v merilu 1: 5000 v digitalni obliki kot sloj geografskega informacijskega sistema.
(3) Meje ekološko pomembnih območij oziroma njihove lege v prostoru so prikazane na publikacijski karti v merilu 1:750.000, ki je kot priloga 2 sestavni del te uredbe.
(4) Za potrebe izvajanja ukrepov varstva ekološko pomembnih območij in priprave prostorskih aktov se pridobijo podatki o meji ekološko pomembnega območja tako, da se sloj geografskega informacijskega sistema v merilu 1:5000 iz drugega odstavka tega člena prekrije z digitalnim katastrskim načrtom in potek meje prikaže na parcelo natančno.
(5) Pri določitvi meje iz prejšnjega odstavka se v ekološko pomembno območje vključi celotna parcela, prek katere poteka geografska meja, če leži večina parcele znotraj ekološko pomembnega območja.
(6) Podatki o mejah in legah v prostoru iz prvega odstavka tega člena so shranjeni kot del evidence o območjih, pomembnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
(7) Evidenco iz prejšnjega odstavka vodi ministrstvo v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave.

(1) Varstvene usmeritve za ohranjanje ekološko pomembnih območij se določajo na osnovi varstvenih ciljev za ohranjanje habitatnih tipov ter rastlinskih in živalskih vrst in njihovih habitatov, ki so določeni v predpisih iz drugega odstavka 3. člena te uredbe ter programih, strategijah in načrtih s področja ohranjanja narave, ki sta jih sprejela Državni zbor Republike Slovenije ali Vlada Republike Slovenije.
(2) Na ekološko pomembnih območjih, ki niso tudi posebna varstvena območja, skladno s predpisom, ki ureja posebna varstvena območja (območja Natura 2000), so vsi posegi in dejavnosti možni, načrtuje pa se jih tako, da se v čim večji možni meri ohranja naravna razširjenost habitatnih tipov ter habitatov rastlinskih ali živalskih vrst, njihova kvaliteta ter povezanost habitatov populacij in omogoča ponovno povezanost, če bi bila le-ta z načrtovanim posegom ali dejavnostjo prekinjena.
(3) Naravna razširjenost habitnega tipa ali habitata vrste je območje, znotraj katerega so prisotni naravno obstoječi deli habitatnega tipa ali habitati osebkov oziroma populacij vrste, za selilske vrste živali, tudi tisti, kjer so živali prisotne samo v določenih letnih obdobjih ter za izumrle vrste tudi tisti, v katerih še obstajajo približno enaki abiotski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.
(4) Pri izvajanju posegov in dejavnosti, ki so načrtovani v skladu s prejšnjim odstavkom, se izvedejo vsi možni tehnični in drugi ukrepi, da je neugoden vpliv na habitatne tipe, rastline in živali ter njihove habitate čim manjši.
(5) Za izvajanje posegov v naravo na ekološko pomembnih območjih ni treba pridobiti naravovarstvenih pogojev in naravovarstvenega soglasja.

(1) Na ekološko pomembnih območjih se izvaja monitoring kazalcev, ki omogoča:
– spremljanje stanja rastlinskih in živalskih vrst in habitatnih tipov ter
– ugotavljanje učinkovitosti ukrepov varstva glede doseganja ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst in habitatnih tipov.
(2) Monitoring se prednostno izvaja za rastlinske in živalske vrste ter habitatne tipe, zaradi katerih je bilo ekološko pomembno opredeljeno, pri čemer se posebna pozornost nameni vrstam, s stanjem katerih se najbolj očitno odražajo spremembe v habitatih drugih vrst oziroma v habitatnih tipih.

Ministrstvo izvede prikaz meje ekološko pomembnih območjih iz prvega odstavka 4. člena te uredbe v digitalno obliko v delu meje, ki je hkrati tudi meja posebna varstvena območja (območja Natura 2000) tako, da mejo ekološko pomembnega območja uskladi z mejo posebna varstvena območja (območja Natura 2000).

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.