Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Iva Martinovića iz Brežic in dr. Vase Predojevića iz Ljubljane, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, ter Borivoja Miljkovića iz Škofje Loke, ter v postopku za preizkus pobud navedenih pobudnikov in Dušana Vojnovića iz Tolmina, Marka Peraka iz Mežice ter društva Helsinški monitor Slovenije – združenje za človekove pravice, Ljubljana, ki ga zastopa predsednica Neva Miklavčič Predan, na seji dne 22. aprila 2004

1. V neskladju z Ustavo je, da prvi odstavek 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98) upravičencem iz četrtega odstavka 2. člena, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 13/94 in 96/02), ne ureja pravice do pridobitve pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18. 10. 1991.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alinee prvega odstavka 2. člena zakona iz prve točke tega izreka se zavrne.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti celotnega zakona iz prve točke izreka in dela četrte alinee prvega odstavka 2. člena, tretjega odstavka 2. člena ter 27. člena istega zakona ter razširitev pobude Iva Martinovića in dr. Vase Predojevića z dne 27. 6. 2002 se zavrže.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 2/92) in Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92), se zavrže.
5. Državni zbor mora neskladje iz 1. točke tega izreka odpraviti v devetih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Prvi pobudnik Dušan Vojnović predlaga oceno ustavnosti druge alinee prvega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju: ZPIZVZ). Ta določa, da so upravičenci po ZPIZVZ (med drugim) tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje oziroma s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji nepretrgoma od vključno 25. 6. 1991 dalje, če so do vključno 25. 6. 1991 uveljavili pravico do pokojnine, pod pogojem, da je ne morejo pridobiti po predpisih držav, katerih državljani so.
2. Prvi pobudnik o sebi navaja, da živi v Sloveniji že več kot 30 let. Iz njegove vloge izhaja, da nima slovenskega državljanstva. Upokojil se je 1. 9. 1991 in štiri mesece prejemal pokojnino od Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd. Zahteva z dne 7. 2. 1992, da mu od 1. 11. 1991 izplačuje pokojnino Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod), mu je bila zavrnjena. Tudi pogoji, ki jih v izpodbijani določbi postavlja Zakon, mu zapirajo pot do uveljavljanja pokojnine pri Zavodu. Tako utemeljuje svoj pravni interes za vložitev pobude.
3. Pobudnik meni, da je izpodbijana določba v neskladju s 155. členom Ustave, ker določa (kot odločilni pogoj) rok, do katerega bi bil zavarovanec moral uveljaviti pravico do pokojnine, ta rok pa je minil sedem let pred tem, ko je Zakon stopil v veljavo. Zato smiselno predlaga razveljavitev določbe, izrecno pa njeno spremembo tako, da bi bil uzakonjen namesto 25. 6. 1991 rok 23. 12. 1991, pogoji pa črtani.
4. Drugi pobudnik Marko Perak predlaga oceno ustavnosti ZPIZVZ "v celoti in po posameznih delih". Iz vloženih gradiv je mogoče sklepati, da izpodbija drugo alineo prvega odstavka 2. člena Zakona: pobudnik namreč, kot izhaja iz njegove vloge, ni državljan Republike Slovenije in očitno kot aktivna vojaška oseba ni pristopil k Teritorialni obrambi Republike Slovenije (tretja alinea prvega odstavka 2. člena Zakona), tako da bi se nanj lahko nanašala le določba omenjene alinee. Izrecno pa drugi pobudnik izpodbija 27. člen ZPIZVZ. Ta določa, kdaj se uživalcem akontacij vojaških pokojnin (po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, Uradni list RS, št. 4/92 – v nadaljevanju: Odlok), ki ne izpolnjujejo pogojev po tem zakonu, akontacije nehajo izplačevati.
5. Drugi pobudnik je vojaški invalidski upokojenec. Iz priloženih dokumentov izhaja, da je bila njegova zahteva Zavodu za plačevanje pokojnine pravnomočno zavrnjena, predvsem zato, ker je ni vložil pred 18. 10. 1991. O njegovem predlogu za obnovo postopka še ni pravnomočno odločeno.
6. Zakonu v celoti, in potemtakem tudi izpodbijani določbi 2. člena, očita drugi pobudnik predvsem neskladje z določbo 155. člena Ustave, po kateri zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. O členu 27. pa trdi, da je v neskladju s členi 2, 14, 15, 16 in 50 Ustave ter s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1– 4/91-I – v nadaljevanju: TUL). "Pravica do pokojnine je pravica, ki so jo ti ljudje (tj. upravičenci do pokojnine po vojaških merilih) že pridobili in država jim je ne more odvzeti", zatrjuje in razlaga drugi pobudnik. Meni, da bi morala Republika Slovenija izplačevati vse pokojnine pri služenju v bivši JLA, pri delitveni bilanci pa te vsote obračunati.
7. Tretja pobudnika Ivo Martinović in dr. Vaso Predojević izpodbijata prvi odstavek 15. člena ZPIZVZ. Ta določa, da se pokojnina in drugi prejemki po tem zakonu izplačujejo od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka in za največ šest mesecev nazaj, vendar najdlje od uveljavitve tega zakona dalje.
8. Iz pobude je mogoče povzeti, da sta pobudnika državljana Republike Slovenije (po 40. členu ZDRS) in da je obema 18. 10. 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Zanju torej velja četrti odstavek 2. člena Zakona; po njem sta pridobila pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v splošnih predpisih, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebila v zavarovanju pri Zavodu.
9. Stališče obeh tretjih pobudnikov je, da bi moral Zakon takim upravičencem, kot sta sama, priznati pravico do pridobitve pokojnine (četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ) tudi za ves čas nazaj. Ker te ni priznal, in so zato taki upravičenci ostali za minulih sedem let ali še več brez pokojnine, da je kršil 50. člen Ustave (pravica do socialne varnosti) in 33. člen Ustave (pravica do zasebne lastnine) oziroma 1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 EKČP).
10. Tretja pobudnika izpodbijata še dela četrte alinee prvega odstavka 2. člena Zakona ter tretji odstavek istega člena.
11. Z vlogo z dne 27. 6. 2002 sta tretja pobudnika po svojem pooblaščencu razširila prvotno pobudo tudi na vprašanje, ki ga v tej vlogi ne opredelita dovolj natančno, da bi bilo jasno, katero zakonsko določbo izpodbijata. Izrecno pa iz te razširitve izhaja, da je vložena s stališča tistih, "ki jim je bilo državljanstvo zavrnjeno iz razlogov, ki bi bili po današnji judikaturi spoznani za nezakonite.".
12. Četrti pobudnik Dobrivoje Miljković, državljan Republike Slovenije (po 40. členu ZDRS), prav tako izpodbija prvi odstavek 15. člena ZPIZVZ kot bivši vojaški zavarovanec, ki je pogoje za predčasno upokojitev po splošnih predpisih izpolnil 1. 4. 1992. Meni, da 15. člen Zakona retroaktivno posega v pridobljene in pričakovane pravice bivših vojaških zavarovancev in da zato nasprotuje 2., 4. in 50. členu Ustave. Po njegovem bi moral Zakon upravičencem, kakršen je sam, priznati pravico do izplačila pokojnine od dneva, ko je upravičenec izpolnil pogoje za starostno upokojitev po splošnih predpisih.
13. Prvi in drugi pobudnik izpodbijata še Odlok in nekatere njegove določbe.
14. Drugi pobudnik je poleg tega, da je pobudo vložil sam, pooblastil še Helsinški monitor Slovenije, da ga "zastopa in pomaga odpraviti kršitve svojih pravic s posredovanjem pri državnih, mednarodnih in drugih ustanovah". Ta organizacija je njegovo pooblastilo priložila.
15. Drugi pobudnik predlaga še oceno ustavnosti Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (v nadaljevanju: ZZSV).
16. Hkrati in enako z drugim pobudnikom predlaga oceno ustavnosti ZPIZVZ, Odloka in ZZSV tudi Helsinški monitor Slovenije. Svoj pravni interes utemeljuje s tem, da je po odločbi pristojnega organa njegovo delovanje v javnem interesu in da sodi po njegovem statutu med njegove dejavnosti tudi vlaganje pobud za oceno ustavnosti.
17. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je o pobudi prvega pobudnika sporočilo, da po njegovem mnenju določba druge alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ ni v neskladju s 155. členom Ustave. Zmotno da je namreč gledanje, da izpodbijana določba velja za nazaj. Zastavlja se kvečjemu vprašanje primernosti ureditve za reflektante, kakršen je pobudnik (tj. tujec, ki je pravico do pokojnine uveljavil po 25. 6. 1991 in ki ni prestopil v Teritorialno obrambo, prebiva pa v Sloveniji že 30 let in ni sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo). V zvezi s pobudo drugega in obeh tretjih pobudnikov ugotavlja, da Zakon v primerjavi z Odlokom določa krog upravičencev nekoliko drugače. Tako za državljane Slovenije kot za tujce določa kot časovni mejnik glede uveljavitve pravice do vojaške pokojnine 25. 6. 1991, torej dan sukcesije, na podlagi katere 18. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I – v nadaljevanju: UZITUL) zagotavlja varstvo pravic uživalcu vojaških pokojnin. Za tiste bivše vojaške zavarovance, ki so uveljavili ali izpolnili pogoje za uveljavitev pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih kasneje, pa Republika Slovenija samostojno ureja pravice iz tega zavarovanja. Ni utemeljena trditev tretjih pobudnikov, meni Ministrstvo, da so nekateri prizadeti izpolnjevali pogoje za upokojitev in da bi jim zato moral Zakon pravico po splošnih predpisih priznati že odtlej; to pravico so nasprotno pridobili šele z Zakonom. Izpodbijana določba prvega odstavka 15. člena je po mnenju Ministrstva pravilna ob upoštevanju, da so "vojaški upokojenci" do uveljavitve Zakona prejemali akontacijo na podlagi Odloka. Prav tako se zdi Ministrstvu neoporečna določba 27. člena, v kateri so akontacije prenehali izplačevati tistim, ki jim Zakon pravice do vojaške pokojnine ne priznava; ni utemeljena zahteva, da bi morala Republika Slovenija tudi tujcem, ki so se upokojili po 25. juniju 1991, izplačevati vojaško pokojnino.
18. Enako odgovarja v svojem mnenju Vlada. Spominja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-89/93 z dne 20. 1. 1994 (Uradni list RS, št. 9/94 in OdlUS III, 7), v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da Odlok, ki vsebuje podobne pogoje kot ZPIZVZ v 2. členu, ni v neskladju z Ustavo. Opozarja, da tiste vojaške osebe, ki so se upokojile po 25. 6. 1991, lahko ob izpolnjevanju pogojev iz četrte alinee prvega odstavka 2. člena Zakona še vedno pridobijo pravico do "vojaške pokojnine", če postanejo državljani Republike Slovenije; ne more pa na podlagi teh določb, niti na podlagi četrtega, petega in šestega odstavka 2. člena Zakona, pridobiti pokojnine tujec, čeprav je bil upravičen do akontacije po Odloku.
19. Nasprotni udeleženec Državni zbor se sklicuje na mnenje Vlade in dodaja: po načelih sukcesije držav morajo države naslednice SFRJ prevzeti obveznosti iz zavarovanja do zavarovanih oseb po kriteriju pripadnosti zavarovane osebe državi naslednici, ki je lahko ali državljanstvo ali stalno prebivališče. Prevzem teh obveznosti morajo države naslednice SFRJ urediti s sporazumom o nasledstvu. Dokler tega sporazuma ni, Republika Slovenija samostojno prevzema obveznosti iz tega zavarovanja do zavarovanih oseb, ki so njeni državljani ali imajo prebivališče na njenem ozemlju. Ker sporazuma o nasledstvu SFRJ še ni, pa je zakonodajalec ugotovil, da je zaradi določbe prvega odstavka 50. člena Ustave treba vprašanje vojaških pokojnin oziroma upokojevanje vojaških zavarovancev urediti z zakonom. Pri tem je med drugim spoštoval načelo, da gre za osebne in nedotakljive pravice. Usmeritev je bila, da tisti, ki so pravice iz vojaškega zavarovanja pridobili do 25. 6. 1991, in tisti, ki so po tem datumu ravnali v skladu s pozivom Predsedstva Republike Slovenije, pridobijo te pravice v obsegu, kot je bil določen po vojaških predpisih, medtem ko tisti, ki so po tem pozivu ostali v aktivni vojaški službi ali so sodelovali v agresiji na Republiko Slovenijo, ne morejo dobiti pravice do pokojnine na podlagi posebnega zakona o prevzemu vojaških pokojnin, temveč lahko pridobijo pravico do pokojnine po splošnih predpisih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, starost, invalidnost in druge pogoje po splošnih predpisih. Državni zbor se sklicuje na presojo Ustavnega sodišča, da sodi določitev pravic v okviru t. i. "paketa vojnih zakonov" (o vojnih invalidih, vojnih veteranih, žrtvah vojnega nasilja), kamor sam šteje tudi ZPIZVZ, v polje proste presoje zakonodajalca. Meni, da zato izpodbijane določbe Zakona niso v neskladju z Ustavo.
20. V odgovoru na mnenje Vlade tretja pobudnika ponavljata in pojasnjujeta, da upravičenci, kakršna sta sama, vse do uveljavitve ZPIZVZ niso mogli pridobiti niti akontacije na vojaško pokojnino niti pokojnine po splošnih predpisih, četudi so imeli leta 1991 že skoraj 40 let pokojninske dobe v državni službi, tako da so zaradi izpodbijane določbe "ostali za sedem ali celo več let brez pokojnine in s tem brez zasluženih sredstev za življenje po upokojitvi".

21. Pobudo za oceno ustavnosti zakona ali drugega predpisa lahko vloži, kdor izkaže, da izpodbijana norma neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj (24. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS).
22. Ustavno sodišče priznava prvemu pobudniku pravni interes za izpodbijanje druge alinee prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ: pogoji, ki jih ta alineja določa, so za njegova pričakovanja v zvezi s pokojninskim zavarovanjem odločujoči.
23. Tak pravni interes ima tudi drugi pobudnik. Zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati, ali ima tudi Helsinški monitor Slovenije pravni interes za izpodbijanje iste določbe in tudi ne, ali lahko zastopa pobudnika pred tem sodiščem. Pravnega interesa za izpodbijanje 27. člena Zakona pa pobudnik Marko Perak nima: v prvem odstavku tega člena gre za prenehanje plačevanja akontacije po Odloku, te pa pobudniku niso bile nikoli izplačevane.
24. Tretja pobudnika imata pravni interes za izpodbijanje prvega odstavka 15. člena Zakona. Izkazala sta, da sta upravičenca do pokojnine, za katero izpodbijana določba pove, od kdaj jo bosta prejemala. Njuna pravica do pokojnine je urejena v četrtem odstavku 2. člena Zakona. Nobeden od pobudnikov pa ni z ničimer izkazal, da bi tudi četrta alinea prvega odstavka ali tretji odstavek istega člena neposredno posegali v njune pravice, pravne interese ali pravni položaj. Za ta del svoje pobude torej pravnega interesa nista izkazala.
25. Iz podobnih razlogov, kot so navedeni v prejšnjih točkah te obrazložitve, ima tudi četrti pobudnik pravni interes za izpodbijanje prvega odstavka 15. člena ZPIZVZ.
26. Ustavno sodišče je pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena Zakona sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je tudi odločalo o stvari sami. Predloga tretjih pobudnikov za razpis javne obravnave ni sprejelo, ker sta dejanska in pravna podlaga dovolj pojasnjeni.
27. Prvi odstavek 15. člena ZPIZVZ se glasi:

"Starostna pokojnina, predčasna pokojnina, invalidska pokojnina oziroma družinska pokojnina in odpravnina ali oskrbnina po tem zakonu se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka in za največ 6 mesecev za nazaj, vendar najdlje od uveljavitve tega zakona dalje."

28. Pobudniki s svojimi primeri opozarjajo, da državljani Republike Slovenije iz četrtega odstavka 2. člena Zakona, nekdanji vojaški zavarovanci, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih (lahko torej tudi le kratek čas), vse do uveljavitve tega zakona zaradi pravne neurejenosti niso mogli pridobiti pokojnine. Tudi do akontacije vojaških pokojnin (po Odloku) niso bili upravičeni. Vsebinsko jedro izpodbijane določbe je, da pravne ureditve iz Zakona, tudi iz četrtega odstavka 2. člena, ni mogoče uporabljati za čas pred uveljavitvijo Zakona. Tako pušča Zakon minulo obdobje, kar zadeva take bivše vojaške zavarovance, pravno neurejeno in prizadetim ne omogoča, da bi vsaj naknadno tudi za to obdobje uveljavljali pravico do pokojnine.
29. Pristojno ministrstvo, ki ga v svojem mnenju povzema Vlada, nato pa v odgovoru tudi Državni zbor, utemeljuje izpodbijano določbo s tem, da so pred uveljavitvijo Zakona upravičenci prejemali akontacije po Odloku. Oporeka, da bi pobudniki bili upravičeni do ugodnosti iz četrtega odstavka 2. člena Zakona že pred njegovo uveljavitvijo, ker da dotlej taka pravica ni bila pravno urejena. Nasprotni udeleženec se (tudi) v zvezi s tem sklicuje na presojo Ustavnega sodišča, da gre pri pravnem urejanju vprašanj socialne varnosti za območje proste presoje zakonodajalca. Za Zakon v celoti pa Državni zbor sporoča, da ga je bilo treba sprejeti zaradi 50. člena Ustave.
30. Prvi odstavek 50. člena Ustave se glasi: "Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti". Eden od pomenov te določbe je, da je zakonodajalec dolžan zakonsko urediti vprašanja socialne varnosti državljanov Republike Slovenije, kamor nedvomno sodi tudi pokojninsko zavarovanje. Če posamezna bistvena vprašanja pokojninskega zavarovanja niso z zakonom urejena, je táko stanje v neskladju z Ustavo.
31. Pravkar zapisano, preneseno na vprašanje, na katero opozarjajo pobudniki, terja ugotovitev, da ni bilo v skladu s 50. členom Ustave, ko za upravičence, kot so pobudniki, ni bilo zakonsko urejene možnosti, da bi na temelju izpolnitve pogojev iz vojaškega zavarovanja pridobili pokojnino. To vprašanje ureja šele ZPIZVZ. Ko je že zakonodajalec s celotno ureditvijo zavarovanja bivših vojaških zavarovancev odlašal, so prizadeti že zaradi zaupanja v pravni red toliko bolj razumljivo in utemeljeno pričakovali, da bodo njihova med tem nastala upravičenja vsaj naknadno primerno pravno urejena.
32. Obrazložitev nasprotnega udeleženca, da je izpodbijana določba prvega odstavka 15. člena ZPIZVZ utemeljena zaradi tega, ker so do uveljavitve Zakona upravičenci prejemali akontacije po Odloku, za obravnavane primere (namreč za upravičence po četrtem odstavku 2. člena) ne velja, s svojo zmotnostjo pa nakazuje, da je zakonodajalec ta del vprašanja spregledal. Nasprotni udeleženec tudi ni navedel ničesar, iz česar bi se dalo sklepati, da je upravičenje, za katero (pobudnikom) gre, utemeljeno in primerno šele za čas po uveljavitvi Zakona.
33. Ustavno sodišče sodi, da ima zakonodajalec na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. To velja poudarjeno za vprašanja, kakršno je obravnavano, ki jih je navrgla osamosvojitev Republike Slovenije in razpad bivše SFRJ in so že zato izredna. V obravnavanem primeru se Ustavno sodišče ne izreka o tem, kako bi moral zakonodajalec urediti upravičenja tistih iz četrtega odstavka 2. člena tudi za čas pred uveljavitvijo Zakona; sodi pa, da ni v skladu s 50. členom Ustave, ko tega vprašanja sploh ni uredil in kot izhaja iz njegovega odgovora, da tega tudi ni hotel in ne namerava storiti.
34. Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 15. člena Zakona, ker iz njega najbolj neposredno izhaja, da Zakon pravnega vprašanja, za katera jim gre, ne obravnava in ne ureja.
35. Po presoji Ustavnega sodišča je torej v neskladju s 50. členom Ustave, da ZPIZVZ ne ureja pravic oseb iz četrtega odstavka 2. člena tudi za čas pred uveljavitvijo tega zakona, kolikor so po 18. 10. 1991 pridobile državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS) in so izpolnile pogoje za katero od pravic iz pokojninskega zavarovanja, navedenih v ZPIZVZ. Pri tem Ustavno sodišče posebej opozarja, da so bile po 13. členu UZITUL navedene osebe do pridobitve državljanstva po 40. členu ZDRS izenačene v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije.
36. Ker je ugotovilo, da je Zakon v neskladju z Ustavo, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, je Ustavno sodišče v skladu z 48. členom ZUstS izdalo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu določilo rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti (enako tudi v odločbah št. U-I-84/94 z dne 14. 11. 1996, Uradni list RS, št. 68/96 in OdlUS V, 153 ter U-I-327/96 z dne 12. 2. 2000, Uradni list RS, št. 19/02 in OdlUS IX, 19.
37. Ker je ugotovilo neskladje s 50. členom Ustave, se Ustavno sodišče ni spuščalo še v presojo o drugih zatrjevanih neskladjih z Ustavo (33. člen).

38. Z določbo druge alinee prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ je zakonodajalec uredil, kateri tujci (to je osebe, ki niso državljani Republike Slovenije), ki so pridobili oziroma izpolnili pogoje za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po tako imenovanih vojaških predpisih bivše SFRJ (1. člen tega zakona), so upravičenci po tem zakonu. Določil je, da so to tujci – bivši vojaški zavarovanci, ki so pravico iz vojaškega zavarovanja uveljavili do vključno 25. 6 1991, torej do dneva razglasitve TUL. Pogoj je še, da je oseba imela tega dne stalno prebivališče v Sloveniji ali dovoljenje zanj.
39. S tako ureditvijo je zakonodajalec, kar zadeva tuje vojaške osebe, bivajoče v Sloveniji, v celoti zajel zagotovilo iz UZITUL o varstvu pravic uživalcev vojaških pokojnin.
40. O aktivnih vojaških osebah v nekdanji JLA, torej tudi o tujcih, govori sicer še tretja alineja prvega odstavka 2. člena Zakona. Tam gre za tiste, ki so v določenem času pristopili k Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Te določbe pa pobudi ne zajemata in bi zanju prvi in drugi pobudnik tudi ne imela pravnega interesa.
41. Očitek izpodbijani določbi je, da z njo (in tako s celotnim zakonom) zakonodajalec krši načelo iz prvega odstavka 155. člena Ustave, da zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. Trditev utemeljujeta pobudnika s tem, da postavlja določba omejitve oziroma pogoje za sedem let nazaj.
42. Očitek je neutemeljen. Po določbi 29. člena prične ZPIZVZ veljati 15 dni po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Res je le, da Zakon dokončno ureja stanja, nastala že do 25. 6. 1991. Pri tem pa je odločilno, da izpodbijana določba ni drugačna od ustavnopravne norme. S stališča pričakovalcev, kakršna sta prvi in drugi pobudnik, gre predvsem za to, da ne postavlja novih pogojev ali omejitev. Določbe 18. člena UZITUL ni mogoče razlagati tako, da bi pojem "uživalci vojaških pokojnin" zajemal tudi take, ki še niso izpolnili pogojev za upokojitev in uveljavili pravice do nje. Zaradi tega tudi ni mogoče govoriti niti o kršitvi načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave), kljub temu, da je od ustavnopravnega zagotovila (18. člen UZITUL) do njegove zakonske ureditve minilo mnogo časa: osebe, ki jih izpodbijana določba ne zajame kot upravičence, niso imele utemeljenih razlogov za pričakovanje ugodnejše zakonske ureditve.
43. Zmotno je gledanje prvega in zlasti drugega pobudnika, da država – pri čemer je mišljena Republika Slovenija – istim osebam, ki so bile vojaški zavarovanci, a jim izpodbijane določbe ne priznavajo položaja upravičencev, odvzema pravice, ki so jih bili že pridobili. Kolikor gre res za že pridobljene pravice, jih izpodbijana določba priznava in je prav v tem njena neposredna, pozitivna vsebina. Kolikor gre za šele nastajajoče pravice iz vojaškega zavarovanja, pa je treba pritrditi stališču Državnega zbora, da gre za vprašanje nasledstva, po katerem med državami naslednicami nekdanje SFRJ še ni sporazuma. Dokler ga ni, je utemeljeno pričakovati oziroma predpostavljati, da bo vsaka država naslednica obravnavano vprašanje uredila za svoje državljane. Republika Slovenija je to z obravnavanim zakonom storila.
44. Za odločitev o sprejetju ali zavrnitvi obravnavanih pobud za presojo ustavnosti izpodbijane ureditve oziroma izpodbijanega dela ureditve, gledano s stališča prvih dveh pobudnikov, je bistveno še vprašanje, ali katera od določb Ustave terja, da bi moral zakonodajalec o tujcih – upravičencih odločiti drugače, na primer tako, da bi zajel vse vojaške zavarovance. Po presoji Ustavnega sodišča take ustavne norme ni. Ustava v 50. členu, na katerega se sklicuje pobudnik, zagotavlja – pod pogoji, določenimi z zakonom – pravico do socialne varnosti državljanom Republike Slovenije; to najširše ustavno zagotovilo socialnega položaja posamezniku torej ne zajema tudi oseb, ki niso državljani Republike Slovenije. Pobudnika ne navajata določbe Ustave, ki bi nalagala zakonodajalcu tako ureditev. Z okoliščinami posameznega primera, na primer prvega in drugega pobudnika, ni mogoče utemeljevati neskladja zakonske določbe z Ustavo. Kdor meni, da mu je dokončna odločitev pristojnega organa po krivem odrekla lastnost upravičenca po izpodbijani določbi, ima zoper tako odločitev sodno varstvo, nazadnje ob izpolnjevanju procesnih pogojev tudi ustavnosodno, namreč ustavno pritožbo.
45. Iz razlogov, pojasnjenih v točkah 38 do 44 te obrazložitve, je Ustavno sodišče obravnavani pobudi prvega in drugega pobudnika kot očitno neutemeljeni zavrnilo.

46. Odlok je 18. 7. 1998, z uveljavitvijo Zakona in preden sta bili vloženi pobudi (prvega in drugega pobudnika) nehal veljati. O ustavnosti predpisa, ki ne velja več, odloča Ustavno sodišče le, če pobudnik izkaže pravovarstveno potrebo. Ker pobudnika te nista izkazala, je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.
47. Za izpodbijanje ZZSV drugi pobudnik nima pravnega interesa; kot izhaja že iz naslova Zakona, ureja ta le posebna vprašanja državljanov Republike Slovenije, kar pa pobudnik, kot sam navaja, ni.
48. Oba tretja pobudnika sta državljana Republike Slovenije. Zato za razširitev pobude z dne 27. 6. 2002, tudi če bi bila sposobna obravnavanja, sodeč po navedbah v njuni vlogi (glej 11. točko te obrazložitve), nimata pravnega interesa.
49. Pobude, ki ne izpolnjujejo procesnih pogojev, je Ustavno sodišče zavrglo.

50. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 25. člena, drugega odstavka 26. člena in 48. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.