Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 22. aprila 2004

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 189/2001 z dne 22. 3. 2002 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 1116/96 z dne 8. 9. 2000 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku delavke (tožnice v delovnem sporu) za plačilo razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče je pritožbi pritožnice (tožena stranka v delovnem sporu) zoper takšno sodbo delno ugodilo in delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti, v preostalem delu pa je pritožbo pritožnice zavrnilo.
2. Zoper sodbo Višjega sodišča v delu, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice, vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Sodiščema očita, da sta se izognili resni in vsebinski obrazložitvi svojega pravnega stališča, da za zastaranje plač velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). Navaja, da je v odgovoru na tožbo in v pritožbi obširno utemeljila svoje stališče o plači kot občasni terjatvi v smislu 372. člena ZOR, sodišči pa na te njene navedbe nista odgovorili. Zatrjuje tudi, da se sodišči nista opredelili do njenih navedb, da splošna in branžna kolektivna pogodba za pritožnico ne moreta veljati, ker bi bilo to v neskladju z določbami mednarodnih konvencij, ki zagotavljajo prostovoljnost kolektivnih pogajanj. Prav tako se sodišči naj ne bi opredelili do navedb, da sta WF dodatek in optimalna kvaliteta dela, čeprav sta v pritožničinem Pravilniku o osebnih dohodkih (v nadaljevanju: Pravilnik) poimenovana kot dodatek, merilo predvidenih delovnih rezultatov v normalnih pogojih dela. Neobrazložen in nepravilen je po mnenju pritožnice tudi zaključek sodišč, da na višino osnovne plače poleg tarifnega razreda vpliva tudi plačilni razred znotraj tarifnega razreda. Nadalje zatrjuje, da je bila prikrajšana tudi za obrazložitev, zakaj so prisojene zamudne obresti od bruto in ne le od neto plače. Višje sodišče pa ji tudi ni odgovorilo na pritožbeno navedbo o neprimernosti izbire izvedenca. Izmikanje obrazložitvi in preferiranje nasprotne stranke naj bi mnenju pritožnice pomenilo kršitev njenih pravic iz 2., 14., 22. in 23. člena Ustave. Kršena pa naj bi ji bila tudi pravica iz 25. člena Ustave, ki naj bi jo storilo Višje sodišče s tem, ko na ugovor pritožnice, da v prvostopenjski sodbi ni navedena pravna podlaga za odločitev, prvostopenjske sodbe ni razveljavilo, temveč je omenjeno pomanjkljivost nadomestilo samo, s čimer naj bi pritožnico prikrajšalo za pritožbo glede pravilnosti uporabe materialnega prava.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 23. 3. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Višjemu sodišču in sodišču prve stopnje, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu. Višje sodišče je na ustavno pritožbo odgovorilo. V odgovoru zavrača očitke, da naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe pritožnice. Ob tem poudarja, da sodi obravnavana zadeva v skupino tridesetih podobnih zadev, ki temeljijo na pretežno enaki pravni in dejanski podlagi in v katerih je kot tožena stranka nastopala pritožnica. Višje sodišče je v vseh zadevah odločilo enako in posamezne izmed sodb tudi obširno obrazložilo, v drugih pa se je sklicevalo na že zavzeta stališča in na enotno sodno prakso. V zvezi z očitkom pritožnice o neobrazloženosti stališča o zastaranju plač Višje sodišče še posebej opozarja na obstoj bogate in jasne sodne prakse o tem vprašanju. Navaja tudi številne argumente, s katerimi utemeljuje materialnopravno pravilnost svojih pravnih stališč iz izpodbijane odločitve. Prereka tudi navedbe pritožnice, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidna pravna podlaga odločitve, zaradi česar naj bi jo moralo pritožbeno sodišče razveljaviti.

4. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, temveč poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Očitki pritožnice, s katerimi oporeka zgolj materialnopravni presoji sodišča, torej sami po sebi ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča.
5. Ustavnopravno relevantni bi lahko bili očitki pritožnice, da izpodbijani sodbi nista zadostno obrazloženi, oziroma da sodišči nista odgovorili na pritožničine navedbe. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb stranke opredeli izrecno, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Navedena procesna jamstva so stranki zagotovljena tudi v pritožbenem postopku in izhajajo iz 25. člena Ustave. Vendar pa ni treba, da bi bila obrazložitev odločbe instančnega sodišča, kadar se to strinja z razlogi sodišča prve stopnje, tako široka kot obrazložitev sodišča prve stopnje.
6. Očitek pritožnice, da sodišči nista obrazložili svojega pravnega stališča o uporabi petletnega zastaralnega roka za zastaranje plač oziroma nista odgovorili na navedbe pritožnice v zvezi z zastaranjem plač, je utemeljen. Pritožnica je že v pripravljalni vlogi v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala argumente, s katerimi je utemeljevala svoje stališče, da so plače občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje na takšne navedbe ni odgovorilo in je brez vsakršne obrazložitve zavzelo stališče, da za zastaranje plač velja splošni petletni zastaralni rok. S tem je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave.
7. Ugovor, da se je sodišče povsem izognilo presoji, katere so tiste konkretne lastnosti plač, zaradi katerih jih ni mogoče uvrstiti med občasne terjatve, je pritožnica nato uveljavljala v pritožbi. Obrazloženi zavrnitvi tega njenega očitka pa se je izognilo tudi Višje sodišče. Stališču prvostopenjskega sodišča o uporabi petletnega zastaralnega roka je pritrdilo z razlogi, da delovnopravni predpisi ne določajo posebnih zastaralnih rokov za zastaranje plač, zaradi česar je treba uporabiti določbe ZOR. Pri tem se je sklicevalo na prvi odstavek 361. člena ZOR o teku zastaralnih rokov, ki pa ga z vprašanjem subsumpcije plač pod občasne terjatve sploh ni mogoče povezati. Odločitev sodišč o uporabi splošnega zastaralnega roka je torej ostala nezadostno oziroma neustrezno obrazložena. S tem pa je Višje sodišče kršilo pravico pritožnice iz 25. člena Ustave.
8. Izpodbijano sodno odločbo, s katero so bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče praviloma razveljavi. Posebne okoliščine obravnavanega primera pa Ustavnemu sodišču narekujejo odstop od tega splošnega pravila. Obravnavana zadeva namreč sodi v skupino množičnih sporov, v katerih so delavci kot tožniki tožili pritožnico na plačilo razlik v plači (pred Ustavnim sodiščem je v presoji še 18 podobnih primerov). Tožbeni zahtevki v vseh zadevah so bili oprti na v bistvenem enako dejansko in pravno podlago, podobni pa so bili tudi ugovori pritožnice, s katerim je nasprotovala tem zahtevkom. Vprašanje zastaranja vtoževanih terjatev je bilo tako obravnavano tudi v drugih primerih, pri čemer pa je mogoče ugotoviti, da so nekatere izmed sodnih odločb v delu, ki se nanaša na odločitev o uporabi zastaralnega roka, povsem zadovoljivo obrazložene in ustrezajo standardom obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Takšna je na primer sodba Delovnega sodišča v Celju, št. Pd 1292/96 z dne 9. 1. 2001, v kateri je sodišče pritožnici pojasnilo, da predstavlja plača mesečno akontacijo plačila za opravljeno delo, s čimer je obrazloženo zavrnilo bistveni argument pritožnice o pogodbi o zaposlitvi kot enotnem pravnem naslovu, iz katerega naj bi izhajala pravica delavca do mesečnega izplačila plače. S to sodbo je bila pritožnica nedvomno seznanjena, saj jo izpodbija z ustavno pritožbo v zadevi št. Up-392/02. Glede na navedeno in upoštevaje omenjeno povezanost obravnavanih zadev ni mogoče trditi, da pritožnica sploh ne bi bila seznanjena z razlogi za stališče sodišč o uporabi petletnega zastaralnega roka, na katerih temelji tudi odločitev v obravnavani zadevi. Namen ustavne zahteve po obrazloženosti sodne odločbe je bil torej na opisani način dosežen. To pa Ustavnemu sodišču izjemoma dovoljuje, da upoštevaje načela procesne ekonomike zgolj zaradi ugotovljene procesne kršitve ne razveljavi izpodbijanih odločitev.
9. Stališču sodišč, da plač ni mogoče uvrstiti med občasne terjatve iz prvega odstavka 372. člena ZOR, tudi ni mogoče očitati, da bi bilo očitno napačno, kar smiselno uveljavlja pritožnica in kar bi lahko prav tako pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Možnost ugotovitve takšne kršitve je namreč namenjena odpravi očitnih kršitev pri razlagi nedvoumnih in jasnih zakonskih določb. Glede na relativno nedoločno zakonsko definicijo pojma občasna terjatev, ki napolnitev tega pravnega pojma pretežno prepušča sodni praksi, pa o očitni napačnosti spornega stališča ni mogoče govoriti.
10. Neutemeljen je tudi očitek pritožnice o kršitvi človekovih pravic, ki naj bi bila storjena s tem, ko se Višje sodišče ni opredelilo do njene navedbe o neprimernosti izvedenca, ki ga je postavilo prvostopenjsko sodišče. Pritožnica namreč v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev ni pojasnila, kaj konkretno uveljavlja s to trditvijo, kot takšna pa je bila ta njena navedba nebistvena in se sodišče do nje ni bilo dolžno opredeliti.
11. Pritožničinih očitkov, da sodišči nista odgovorili na njene navedbe o uporabi določb mednarodnega prava, na navedbe v zvezi z WF dodatkom in dodatkom za optimalno kvaliteto dela ter v obrazložitvi nista pojasnili povezave med grupami in plačilnimi razredi, pa tudi tega ne, zakaj so zamudne obresti prisojene od bruto plače, Ustavno sodišče ni moglo obravnavati. Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva. Ta procesna predpostavka ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Iz priložene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je razvidno, da je pritožnica v njej izrecno prerekala le odločitev sodišča o zavrnitvi ugovora zastaranja in podala pripombe v zvezi z izvedenskim mnenjem, sicer pa zgolj pavšalno navajala, da se je zato, ker v sodbi ni navedena pravna podlaga, prisiljena v celoti sklicevati na svoje navedbe v pripravljalni vlogi. Glede na pavšalnost in nejasnost takšne navedbe pa ni mogoče šteti, da je po vsebini izčrpala pravna sredstva glede omenjenih v ustavni pritožbi uveljavljanih očitkov.
12. Brez podlage v izpodbijanih odločitvah je očitek pritožnice, da je Višje sodišče samo nadomestilo manjkajočo pravno podlago v sodbi sodišča prve stopnje, s čimer naj bi bila kršena njena pravica iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče ugotavlja, da se je na za pritožnico veljavno kolektivno pogodbo kot pravno podlago za prisojo razlik v plači sklicevalo že sodišče prve stopnje.
13. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave. Sprejem za pritožnico neugodne odločitve še ne pomeni, da sta bili sodišči v sporu pristranski, kar bi sicer lahko predstavljalo kršitev te človekove pravice.
14. Očitek o kršitvi 2. člena Ustave ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.