Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 22. aprila 2004

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 502/2001 z dne 5. 4. 2002 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 1292/96 z dne 9. 1. 2001 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku delavke (tožnice v delovnem sporu) za plačilo razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče je pritožbi pritožnice (tožena stranka v delovnem sporu) zoper takšno sodbo delno ugodilo in delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti, v preostalem delu pa je njeno pritožbo zavrnilo.
2. Zoper sodbo Višjega sodišča v delu, v katerem je Višje sodišče zavrnilo njeno pritožbo, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice, vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Sodiščema očita, da sta se izognili resni in vsebinski obrazložitvi svojega pravnega stališča, da za zastaranje plač velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). Opozarja, da je v odgovoru na tožbo in v pritožbi obširno utemeljila svoje stališče o plači kot občasni terjatvi v smislu 372. člena ZOR in o posledičnem teku zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe (tretji odstavek 279. člena ZOR), sodišči pa na te njene navedbe nista odgovorili. Zatrjuje tudi, da je že v teku postopka na prvi stopnji in še posebej obširno v pritožbi navajala, da je delovna uspešnost potrebna tudi za doseganje osnovne plače in da so merila za ugotavljanje delovne uspešnosti glede doseganja pričakovanih rezultatov dela, torej osnovne plače, enaka kot merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ki presegajo pričakovane rezultate dela, pri čemer se je sklicevala na določbe svojega Pravilnika o osebnih dohodkih (v nadaljevanju: Pravilnik). Ob tem je navajala, da je treba oceniti, do kod seže izračunavanje plače po teh kriterijih v maso osnovne plače in od kod naprej v maso iz naslova delovne uspešnosti. Zatrjuje, da sodišči tudi na te njene navedbe nista odgovorili. Prav tako naj se sodišči ne bi opredelili do njenih navedb, da splošna in branžna kolektivna pogodba za pritožnico ne moreta veljati, ker bi bilo to v neskladju z mednarodnim pravom. Pritožnica nasprotuje tudi zaključku sodišč, da na višino osnovne plače vpliva tudi plačilni razred znotraj tarifnega razreda, ki je po njenem mnenju tudi neobrazložen. Zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 23. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 23. 3. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Višjemu sodišču in sodišču prve stopnje, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu. Višje sodišče je na ustavno pritožbo odgovorilo. V odgovoru zavrača očitke, da naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe pritožnice. Ob tem poudarja, da sodi obravnavana zadeva v skupino tridesetih podobnih zadev, ki temeljijo na pretežno enaki pravni in dejanski podlagi in v katerih je kot tožena stranka nastopala pritožnica. Višje sodišče je v vseh zadevah odločilo enako in posamezne izmed sodb tudi obširno obrazložilo, v drugih pa se je sklicevalo na že zavzeta stališča in na enotno sodno prakso. V zvezi z očitkom pritožnice o neobrazloženosti stališča o zastaranju plač Višje sodišče še posebej opozarja na obstoj bogate in jasne sodne prakse o tem vprašanju. Navaja tudi številne argumente, s katerimi utemeljuje materialnopravno pravilnost svojih pravnih stališč iz izpodbijane odločitve.

4. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, temveč poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Očitki pritožnice, s katerimi oporeka zgolj materialnopravni presoji sodišča, torej sami po sebi ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča.
5. Ustavnopravno relevantni bi lahko bili očitki pritožnice, da izpodbijani sodbi nista zadostno obrazloženi, oziroma da sodišči nista odgovorili na pritožničine navedbe. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb stranke opredeli izrecno, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Navedena procesna jamstva so stranki zagotovljena tudi v pritožbenem postopku in izhajajo iz 25. člena Ustave. Vendar pa ni treba, da bi bila obrazložitev odločbe instančnega sodišča, kadar se to strinja z razlogi sodišča prve stopnje, tako široka kot obrazložitev sodišča prve stopnje.
6. Pritožnica sodiščema očita, da nista obrazložili svojega pravnega stališča o uporabi petletnega zastaralnega roka za zastaranje plač in nista odgovorili na njene navedbe, s katerimi je utemeljevala, da so plače občasne terjatve v smislu 372. člena ZOR, za zastaranje katerih velja triletni zastaralni rok. Ustavno sodišče ugotavlja, da so razlogi za stališče, po katerem plač ni mogoče uvrstiti med občasne terjatve, navedeni že v sodbi sodišča prve stopnje. To sodišče je pritožnici pojasnilo, da predstavlja plača mesečno akontacijo plačila za opravljeno delo, s čimer je zavrnilo njeno stališče o pogodbi o zaposlitvi kot enotnem pravnem naslovu, iz katerega naj bi izhajala pravica delavca do mesečnega izplačila plače. Na bistveno navedbo, s katero je pritožnica utemeljevala svoje stališče o plačah kot občasnih terjatvah, je bilo torej pritožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje odgovorjeno. Ob takšni obrazložitvi sodišča prve stopnje pa Višjemu sodišču ni bilo treba še dodatno utemeljevati stališča, ki ga je ocenilo za pravilnega. O kršitvi 22. oziroma 25. člena Ustave iz razloga, ker stališče sodišč o uporabi petletnega zastaralnega roka naj ne bi bilo obrazloženo oziroma v obrazložitvi naj ne bi bilo odgovorjeno na bistvene navedbe pritožnice, torej ni mogoče govoriti.
7. Prav tako ni mogoče trditi, da bi bilo stališče sodišč o uporabi petletnega zastaralnega roka očitno napačno in s tem samovoljno, kar smiselno uveljavlja pritožnica, in kar bi lahko prav tako pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Možnost ugotovitve takšne kršitve je namreč namenjena odpravi očitnih kršitev pri razlagi nedvoumnih in jasnih zakonskih določb. Glede na relativno nedoločno zakonsko opredelitev pojma občasna terjatev, ki napolnitev tega pravnega pojma pretežno prepušča sodni praksi, pa zavzetega stališča ni mogoče šteti za očitno napačnega.
8. Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da se sodišči nista opredelili do njenih navedb o mednarodnem pravu, ki naj bi izključevalo možnost uporabe kolektivnih pogodb za pritožnico. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja stališče sodišča, da predstavlja temelj za uporabo kolektivnih pogodb v primeru pritožnice pogodba o zaposlitvi, ki se sklicuje na sporne kolektivne pogodbe. Ob takšnem stališču prvostopenjskega sodišča pa so očitki pritožnice o spornosti zakonskih določb oziroma določb kolektivnih pogodb, ki v nasprotju z določbami mednarodnega prava predvidevajo uporabo kolektivnih pogodb za pritožnico, nebistveni in sodišče nanje ni bilo dolžno posebej odgovoriti. Navedeno velja tudi za Višje sodišče, ki je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.
9. Pritožnica sodiščema tudi očita, da se nista opredelili do navedb, da je tudi za doseganje osnovne plače potrebna delovna uspešnost, ki se glede na določbe Pravilnika izračunava po istih kriterijih, kot sicer veljajo za delovno uspešnost, ter da bi moralo sodišče preveriti, kateri del plače iz naslova delovne uspešnosti je šteti v maso osnovne plače in kateri del za pravo delovno uspešnost. Ustavno sodišče ob tem ugotavlja, da se sodiščema do takšnih navedb, s katerimi pritožnica v sporu očitno ne bi mogla uspeti, niti ne bi bilo treba opredeliti. Glede na to se Ustavno sodišče z vprašanjem, ali je pritožnica te očitke dejansko uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, česar v prilogah k ustavni pritožbi ni izkazala, ni posebej ukvarjalo. Kot izhaja iz ustavne pritožbe, je s temi navedbami pritožnica v delovnem sporu želela dokazati, da bi se moralo plačilo plače, ki je na izplačilni listi prikazano kot plača iz naslova delovne uspešnosti, upoštevati pri izračunu tožničine osnovne plače. Zgolj s sklicevanjem na določbe Pravilnika, iz katerih naj bi izhajalo, da se je delovna uspešnost, potrebna za doseganje osnovne plače, izračunavala po istih kriterijih, kot veljajo za pravo delovno uspešnost, pa pritožnica ne bi mogla dokazati, da je bilo izplačilo spornega zneska v konkretnem primeru plačano prav na račun osnovne plače. Enako velja tudi za navedbo, da bi moralo sodišče preveriti, kateri del plače iz naslova delovne uspešnosti je šel v maso osnovne plače in kateri za pravo delovno uspešnost, ki bi lahko bila za odločitev v tej zadevi odločilna le, če bi bila podprta s konkretnimi trditvami in dokazi, da je izplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti v konkretnem primeru predstavljalo plačilo osnovne plače.
10. Pritožničinega očitka, da sodišči nista obrazložili, kako sta prišli do zaključka, da grupe pri pritožnici predstavljajo plačilne razrede, Ustavno sodišče ni moglo obravnavati.
Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva. Ta procesna predpostavka ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Iz priložene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je razvidno, da je pritožnica stališču sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do izplačila osnovne plače tudi v odvisnosti od plačilnega razreda, v katerega je uvrščeno njeno delovno mesto znotraj tarifnega razreda, v pritožbi nasprotovala zgolj iz razloga, ker bi bilo treba po njenem mnenju pri izračunu osnovne plače upoštevati samo tarifne razrede, tega, da plačilni razredi pri pritožnici sploh niso obstajali, kar smiselno uveljavlja z očitkom o spornosti povezave med plačilnimi razredi in grupami, pa v pritožbi ni zatrjevala.
11. Pritožničinega očitka o kršitvi 2. člena Ustave v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni.
12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka odločbe.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.