Na podlagi drugega odstavka 160.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 116/03 – uradno prečiščeno besedilo) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa pravila za medsebojno sodelovanje državnega tožilstva in policije zaradi usmerjanja dela policistov z namenom, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec oziroma, da se zberejo podatki, potrebni za odločitev državnega tožilca o pregonu v konkretni zadevi.

Pri odkrivanju kaznivih dejanj in izsleditvi storilcev policisti in državni tožilci sodelujejo zaradi učinkovitega odkrivanja in nadaljnjega pregona storilcev kaznivih dejanj.
Evidenca povezav med policisti in državnimi tožilci zaradi sodelovanja na podlagi te uredbe ni del kazenskih ovadb in je urejena z internimi navodili vsake službe posebej.

Policisti obvestijo državne tožilce o vseh zadevah, pri katerih obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Policisti so državnega tožilca dolžni obvestiti:
a) takoj po zaznavi izvršitve kaznivega dejanja, ki zahteva ogled ali drugo preiskovalno dejanje tako, da dežurnega okrožnega državnega tožilca obvešča Operativno komunikacijski center na podlagi obvestila policista, ki zadevo obravnava;
b) takoj po odvzemu prostosti v skladu s 157. členom Zakona o kazenskem postopku tako, da vodjo okrožnega državnega tožilstva ali od vodje določenega okrožnega državnega tožilca obvešča kriminalist, ki zadevo obravnava;
c) takoj, ko so podani pogoji iz četrtega in petega odstavka 148. člena ali četrtega odstavka 157. člena za zaslišanje osumljenca v skladu s 148.a členom Zakona o kazenskem postopku tako, da vodjo okrožnega državnega tožilstva ali od vodje določenega okrožnega državnega tožilca obvešča kriminalist, ki zadevo obravnava;
d) takoj po sprejemu ovadbe, ki jo je zoper osumljence podala fizična ali pravna oseba, s kopijo ovadbe, katero so prejeli pisno ali ustno in o njej sestavili zapisnik ali uradni zaznamek. Policisti v teh primerih nadaljujejo s svojimi aktivnostmi do eventualne drugačne odločitve državnega tožilca;
e) v treh dneh po pridobljenih obvestilih, ki kažejo na to, da je bilo izvršeno, se izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev kaznivega dejanja, navedenega v drugem odstavku 150. člena Zakona o kazenskem postopku tako, da vodjo okrožnega državnega tožilstva ali od vodje določenega okrožnega državnega tožilca obvešča kriminalist, ki zadevo obravnava;
f) v treh dneh po pridobljenih obvestilih, ki kažejo na izvršitev oziroma izvrševanje kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora pet let ali več tako, da vodjo okrožnega državnega tožilstva ali od vodje določenega okrožnega državnega tožilca obvešča kriminalist, ki zadevo obravnava;
g) pri drugih kaznivih dejanjih, kadar policisti izvajajo aktivnosti po 148. členu Zakona o kazenskem postopku, s podajo kazenske ovadbe ali poročila.
Obvestilo iz točk a), b), c), e) in f) je praviloma ustno, iz točk d) in g) pa pisno.

V primerih obveščanja in poročanja iz prejšnjega člena je treba državnega tožilca seznaniti z vsemi podatki, ki so jih policisti zbrali. Če državni tožilec zahteva, mu je treba čimprej zagotoviti povezavo s policistom, ki zadevo obravnava.
Po sprejemu obvestila pristojni državni tožilec takoj, najkasneje pa v treh dneh, da policistu navodila in predloge za ukrepanje v predkazenskem postopku v skladu z 12. členom te uredbe. Če v tem času navodil in predlogov ne poda, se šteje, da ne bo usmerjal predkazenskega postopka, lahko pa se v obravnavanje primera vključi naknadno.
Do odločitve državnega tožilca, oziroma do poteka tridnevnega roka iz prejšnjega odstavka, policisti opravljajo svoje aktivnosti v skladu z zakonskimi pooblastili.

Policisti državnega tožilca obvestijo ob izvedbi ukrepov v postopku zbiranja obvestil, kadar je potrebno izvesti naslednje ukrepe:
a) osumljenca pridržati po 157. členu Zakona o kazenskem postopku;
b) osumljenca privesti k preiskovalnemu sodniku;
c) opraviti nujno preiskovalno dejanje zaslišanja prič po 166. členu Zakona o kazenskem postopku;
d) opraviti hišno preiskavo ali druga nujna preiskovalna dejanja.
Policisti državnega tožilca obvestijo praviloma ustno. Če je potrebno predlagati nujno preiskovalno dejanje preiskovalnemu sodniku, pa podajo državnemu tožilcu pisni predlog, razen če ni mogoče odlašati. V tem primeru policisti predlog pošljejo neposredno preiskovalnemu sodniku in o tem obvestijo državnega tožilca.

Če ni podana kazenska ovadba, policisti najkasneje v tridesetih dneh po opravljenih aktivnostih poročajo državnemu tožilcu o:
a) zasegu predmetov;
b) opravljenih hišnih preiskavah;
c) ogledu kraja kaznivega dejanja;
d) ugotovitvah odrejenega izvedeniškega dela;
e) drugih realizacijah odredb preiskovalnega sodnika.
Državni tožilec v primeru obvestila iz tretjega odstavka 164. člena Zakona o kazenskem postopku o zasegu predmetov, ki so večje vrednosti ali povzroča hramba znatne stroške, takoj odloči ali se predmeti še hranijo ali vrnejo osebam, ki so do njih upravičene, v drugih primerih pa predlaga, da pristojno sodišče odredi ustrezne ukrepe po 506.a členu Zakona o kazenskem postopku.

Policisti državnega tožilca najmanj enkrat mesečno obvestijo o aktivnostih pri dopolnjevanju ovadbe, razen, če ni bilo zahtevano poročilo poslano že prej.
Državni tožilec o zavrženju kazenske ovadbe in razlogih za zavrženje seznani policijo, če so ovadbo podali policisti ali če so jo podale druge osebe, policisti pa so zbirali obvestila v zvezi z njo.
Državni tožilec pošlje izvod sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali kopijo odločbe o pravnomočni uvedbi kazenskega postopka najkasneje v osmih dneh tisti policijski enoti, ki je kaznivo dejanje obravnavala in podala kazensko ovadbo oziroma poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe.

Medsebojno obveščanje med policisti in državnim tožilcem lahko poteka z uporabo tehničnih sredstev za prenos sporočil. Državni tožilec in policist poskrbita za evidentiranje sporočil.

Državni tožilec pri izvrševanju svojih pooblastil po določbah Zakona o kazenskem postopku lahko usmerja delo policije. Če državni tožilec usmerja predkazenski postopek, ga mora policist, ki obravnava konkretno zadevo, sproti obveščati o poteku aktivnosti in rezultatih.
Če državni tožilec ne prevzame usmerjanja, ravnajo policisti samostojno v okviru zakonskih pooblastil, ki jih imajo za odkrivanje storilcev in kaznivih dejanj in lahko v tem okviru uporabijo tudi vse zakonske ukrepe.
Kadar je zadeva dodeljena Skupini državnih tožilcev za posebne zadeve, državni tožilec, ki mu je zadeva dodeljena v obravnavo, o tem obvesti policijsko enoto, ki primer obravnava, in usmerja predkazenski postopek. Enako velja dolžnost obveščanja policije v primerih, ko je zadeva predodeljena ali jo prevzame drug državni tožilec.

Usmerjanje predkazenskega postopka s strani državnega tožilca obsega:
– navodila in predloge;
– strokovna mnenja;
– aktivnosti državnega tožilca pri procesnih dejanjih in drugih opravilih v predkazenskem postopku;
– odločitev državnega tožilca o ukrepih policije zoper osumljenca, ki mu je odvzeta prostost.

Navodila in predloge državni tožilec poda v zvezi z zbiranjem obvestil in dokazov o pravno relevantnih dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v predkazenskem postopku, in so za policista obvezujoča.
Navodila in predlogi lahko vsebujejo podrobnejšo opredelitev ukrepov, s katerimi naj se zberejo obvestila in dokazi, ter rok, v katerem mora policija obvestiti državnega tožilca o opravljenem delu na podlagi njegovih navodil in predlogov.
Če so navodila in predlogi ustni, policist in državni tožilec o tem sestavita uradni zaznamek.

Če policist zaradi objektivnih razlogov ne more ravnati po navodilih in predlogih državnega tožilca iz prejšnjega člena, ga mora o razlogih takoj ustno obvestiti, na njegovo zahtevo pa tudi pisno.
Pisno obvestilo je, glede na njegovo vsebino, zaupne narave in ni sestavni del kazenske ovadbe.
Državni tožilec v primerih iz prvega odstavka tega člena oceni, ali se lahko obvestila in dokazi zberejo na drug način, ali pa lahko odloči brez zahtevanih podatkov. V takem primeru spremeni dana navodila in predloge s pisnim obvestilom.

O ravnanju v nasprotju z navodili in predlogi iz 12. člena te uredbe državni tožilec obvesti vodjo okrožnega državnega tožilstva oziroma vodjo Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, ta pa direktorja policijske uprave, da ustrezno ukrepa.
V primeru večkratnega ponavljanja kršitev določb te uredbe s strani policistov je potrebno obvestiti generalnega direktorja policije, ki poskrbi za ravnanje v skladu s to uredbo.

Strokovno mnenje je mnenje državnega tožilca v zvezi z materialno pravnimi in procesno pravnimi vprašanji v konkretni zadevi.
Državni tožilec strokovno mnenje poda na zaprosilo policije ali če ob usmerjanju predkazenskega postopka ugotovi, da je za njegovo uspešno nadaljevanje podaja takega mnenja potrebna.
Zaprosilo iz prejšnjega odstavka poda kriminalist, ki obravnava konkretno zadevo, ali predstojnik policijske enote. Zaprosilo in strokovno mnenje je lahko glede na okoliščine konkretne zadeve pisno ali ustno.
Če državni tožilec odkloni strokovno pomoč iz tega člena, kriminalist ali predstojnik policijske enote obvesti svojega predstojnika, predstojnik pa vodjo okrožnega državnega tožilstva, da ustrezno ukrepa. V primeru hujših kršitev ali večkratnega ponavljanja kršitev določb te uredbe s strani državnih tožilcev je potrebno obvestiti generalnega državnega tožilca, ki poskrbi za ravnanje v skladu s to uredbo.

Poleg primerov, ko se državni tožilec v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku lahko udeleži procesnih dejanj in drugih opravil v predkazenskem postopku, se jih lahko udeleži vedno, kadar oceni, da je to potrebno za uspešno nadaljevanje predkazenskega postopka.
V takem primeru mora policija procesno dejanje ali drugo opravilo v predkazenskem postopku izvesti na način, s katerim omogoči udeležbo državnega tožilca.

Kadar je v policiji zaradi odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj oblikovana interdisciplinarna skupina strokovnjakov, njeno delo usmerja državni tožilec.

Predstavniki policijskih uprav in policijskih postaj ter okrožnih državnih tožilstev in Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve se po potrebi, najmanj pa dvakrat letno, sestanejo na delovnem sestanku, na katerem obravnavajo vprašanja, povezana z usmerjanjem predkazenskih postopkov. Na teh delovnih sestankih se obravnavajo tudi druga vprašanja, pomembna za prakso v zvezi z odkrivanjem in dokazovanjem kaznivih dejanj.

Kadar se v predkazenskem postopku uporabljajo prikriti preiskovalni ukrepi, državni tožilec usmerja predkazenski postopek.
Policist, ki obravnava konkretno zadevo, pri kateri so podani pogoji za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov po Zakonu o kazenskem postopku, o tem obvesti pristojnega državnega tožilca in se z njim posvetuje o uporabi.

Pobude in predloge za odreditev ali predlaganje prikritih preiskovalnih ukrepov mora policist državnemu tožilcu posredovati dovolj zgodaj, da ima ta dovolj časa za odločitev in izdelavo predloga ali odločbe.
Državni tožilec mora o pobudi oziroma predlogu odločiti brez odlašanja.
Predlog za podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov mora biti državnemu tožilcu posredovan praviloma oseminštirideset ur pred iztekom trajanja ukrepa.

Državni tožilec lahko od policista, ki vodi zadevo, med izvajanjem ukrepov zahteva, da ga seznani z ugotovitvami, ki so bile z izvajanjem ukrepov do takrat že zbrane.

Policist pred načrtovano zaključno akcijo (realizacijo) o tem obvesti državnega tožilca, ki je sodeloval v postopku uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov.

Točki b) in c) 4. člena te uredbe se začneta uporabljati 13. julija 2004.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.