Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Družbe ANDECO, d.o.o., Nova Gorica, in drugih, ki jih zastopa Andrej Razdrih, odvetnik v Ljubljani, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na isto pobudo, na seji dne 13. maja 2004

1. Določbi 1. in 2. točke drugega odstavka 37. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95, 9/01, 30/01 in 43/04), kolikor gre za uvoz, nista v neskladju z Ustavo.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 4. člena, prvega in tretjega odstavka 39. člena, 123., 131. in 135. člena, drugega odstavka 144. člena, 145. člena, prvega odstavka 154. člena in tretjega odstavka 189. člena istega zakona se zavrže.

1. Pobudniki se predstavijo kot uvozniki novih naprav za tonsko in vizualno snemanje ter novih nosilcev zvoka ali slike (v nadaljevanju: naprave in nosilci).
2. Izpodbijajo 1. in 2. točko drugega odstavka 37. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP), po katerih se nadomestilo za tonsko ali vizualno snemanje pod pogoji lastne uporabe iz 50. člena ZASP plačuje (tudi) ob uvozu naprav in nosilcev.
3. Pobudniki predlagajo tudi oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 39. člena, 123., 131. in 135. člena, drugega odstavka 144. člena, prvega odstavka 154. člena in tretjega odstavka 189. člena, »podrejeno« še drugega odstavka 4. člena in 145. člena ZASP. S temi določbami je uzakonjeno, da zneske nadomestil predpiše in občasno z gibanjem cen na drobno usklajuje Vlada (39. člen), da ima pravico do obravnavanega nadomestila tudi izvajalec (123. člen), proizvajalec fonogramov (131. člen) in filmski producent (135. člen), urejena je tarifa za zastopanje avtorskih pravic po zastopniku (144. člen), predpisana delitev zbranega nadomestila med kategorije upravičencev (154. člen), uzakonjena pristojnost Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, da izjemoma izda začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic (189. člen); predpisana je smiselna uporaba nekaterih določb ZASP o avtorski pravici tudi za sorodne pravice (4. in 145. člen).
4. Svoj pravni interes utemeljujejo pobudniki s tem, da so kot uvozniki naprav in nosilcev zavezani plačevati nadomestila in sporočati podatke o tem, zaradi »arbitrarnosti in podnormiranosti« izpodbijanih zakonskih določb pa da so glede izpolnjevanja teh obveznosti v dvomih, a jim hkrati grozijo pravdna pota in stroški.
5. Ko utemeljujejo izpodbijanje določb v 37. členu ZASP, pobudniki navajajo, da se pravici do nadomestila ne upirajo, menijo pa, da ta »pravica zaradi arbitrarnosti in podnormiranosti ureditve brez pravnega temelja posega v njihove ustavne pravice, zlasti pravico do enakosti in lastnine«. Čeprav je zakonodajalec posvetil tej manj pomembni pravici veliko določb, nadaljujejo pobudniki, je z njimi le še poglobil možnosti kolizij in ogrozil razvoj kolektivnega uveljavljanja avtorskih in sorodnih pravic, kar nasprotuje načelom pravne države (2. člen Ustave).
6. Pobudniki sicer ne dvomijo, »da bo omenjeni kupec nadomestilo v vsakem primeru tudi dejansko plačal, saj bo vračunano v končno ceno«, vendar menijo, da ni v skladu z Ustavo, ko je zakonodajalec obveznost plačevanja s končnega uživalca pravice prenesel na uvoznike; menijo, da med njihovo obveznostjo plačila in avtorjem oziroma avtorskim delom ni nikakršne vzročne zveze. Neskladje vidijo tudi v tem, da je pravica iz 50. člena ZASP (do privatnega in drugega lastnega reproduciranja) dana fizičnim osebam, javnim le omejeno, medtem ko uvoznik za končne kupce ne ve in glede njih nima vpliva.
7. Trditev o neskladju s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in z ustavnim načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) torej pobudniki utemeljujejo s tem, da »je zakonodajalec brez ustreznega utemeljenega razloga ali posebne pravne in dejanske okoliščine obveznost fizične osebe prevalil na … uvoznika«. Poseg v ustavno pravico do enakosti (tudi) zavezancev vidijo pobudniki tudi v tem, da je uresničevanje pravice do nadomestila urejeno drugače kot uresničevanje drugih pravic avtorjev, ki se lahko prav tako uveljavljajo samo kolektivno: v tem primeru namreč določa zneske nadomestil Vlada.
8. Pobudniki predlagajo razveljavitev vseh izpodbijanih določb ZASP, do končne odločitve o tem pa zadržanje njihovega izvrševanja.
9. Državni zbor med drugim odgovarja, da varstva kolektivnih avtorskih in sorodnih pravic, ki so vezane na nosilce zvoka in slike oziroma na naprave za avdiovizualno snemanje in predvajanje, ni mogoče urediti na drug enako učinkovit način, kot ga določa 37. člen ZASP, zato je ta določba izpeljava 60. člena Ustave o varstvu avtorskih in drugih pravic v pogojih nove tehnologije na avdio in video področju; zavezanost uvoznikov naprav in nosilcev ni poseg v njihove pravice, temveč je le način izvedbe plačila, ki ga uvoznik nato všteva v končno ceno naprave; uvoznik je torej le zavezanec za tehnično opravilo, pri čemer ima prav zaradi prodaje artiklov novih tehnologij na trgu konkurenčne prednosti, meni Državni zbor, ki zaradi vsega tega šteje, da je pobuda neutemeljena.
10. Mnenje je poslala tudi Vlada. Tako kot Državni zbor tudi ona oporeka, da bi pobudniki izkazali svoj lasten in neposreden pravni interes. Spominja, da nastanejo avtorska pravica in njej sorodne pravice po samem zakonu na podlagi konkretnih del in podjemov in zaradi oseb, ki so njihovi nosilci; od tega je treba razlikovati eksploatacijo teh kreacij in podjemov, vrsto pravnega nadzora (absolutna, poplačilna pravica) in način zajemanja plačil. V primerih, kot je obravnavani, je avtorska pravica nujno zreducirana na poplačilno, a gre vendarle še vedno za emanacijo avtorske pravice, ki jo kot človekovo pravico varuje Ustava. Pravica do nadomestila iz 37. člena ZASP, poudarja Vlada, je posebna poplačilna pravica kot izravnava zaradi reproduciranja, ki ga zakon dovoljuje v 50. členu. V mednarodnem in primerjalnem pravu se je izoblikovala kot kompromis med prvo skrajnostjo, ko bi bilo vsakršno reproduciranje prepovedano, in drugo, ko bi bilo vsakršno reproduciranje dovoljeno in hkrati brezplačno.
11. Vlada posreduje podatke o primerljivih državah z enako ali podobno pravno ureditvijo pravice do povračila in med drugim judikate, s katerimi nemško zvezno ustavno sodišče ugotavlja, da taka ureditev ustvarja primerno ravnotežje v upoštevanju interesov vseh vpletenih ter ne krši ustavnih pravic.
12. Vlada tudi meni, da prevalitev neposredne obveznosti plačila s končnega kupca na (med drugimi) uvoznika naprav in nosilcev ni v neskladju z Ustavo ter da je utemeljena in nujna, ker je izpeljava plačevanja neposredno od kupcev oziroma uporabnikov neizvedljiva; ker je uvoznik poslovno odvisen od uporabljanja naprav in nosilcev v smislu 50. člena ZASP, saj je prav to uporabljanje jedro interesa za nakupovanje; ker je podoben sistem prevalitve plačil v avtorskem pravu tudi sicer običajen in ker v poslovanju uvoznika le malo obremeni, v končnem finančnem pogledu pa nič.

13. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-200/02 z dne 30. 5. 2002 zavrnilo predlog, naj se do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih določb.
14. V postopku za preizkus pobude je Ustavno sodišče najprej ugotavljalo, ali imajo pobudniki kot uvozniki naprav pravni interes in za katera izpodbijanja ga imajo.
15. Pravni interes pobudnika je po drugem odstavku 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) podan, če izpodbijane zakonske določbe neposredno posegajo v njegove pravice, pravne interese in pravni položaj.
16. Tak pravni interes priznava Ustavno sodišče pobudnikom za izpodbijanje določb 37. člena ZASP. Obe točki drugega odstavka tega člena določata, da se nadomestilo plačuje (med drugim) pri uvozu naprav in praznih nosilcev. Pobudniki sicer ne izpodbijajo 38. člena ZASP, s katerim je predpisana zavezanost uvoznikov, vendar je tudi iz omenjenih določb 37. člena, posredno, a nedvoumno, hkrati s trenutkom nastanka zaveze (»pri uvozu«) razvidno, da ta zaveza nastane njim, to je uvoznikom. Zato in v tem smislu je mogoče reči, da izpodbijani določbi neposredno posegata v njihov pravni položaj: vzpostavljata njihovo pravno zavezanost.
17. Tega ni mogoče reči za nobeno drugo od izpodbijanih določb: z njimi zakonodajalec ureja vprašanja, ki niso del pravic, pravnih interesov in pravnega položaja uvoznikov. Tudi ko bi zakonodajalec na primer predpisovanje zneskov nadomestila določil drugače, kot je to storil v 39. členu, ko bi pravico do nadomestila dodelil drugače kot v 123., 131. in 135. členu in nadomestilo razpodelil drugače kot v 154. členu, pristojnosti za kolektivno uveljavljanje pravic formaliziral drugače kot v 189. členu ZASP, bi se pravni položaj uvoznikov vsaj neposredno nič ne spremenil. Vprašanje zakonodajnega urejanja sorodnih pravic v primerjavi z avtorsko ni del pravnega položaja pobudnikov in drugih zavezancev po 37. oziroma 38. členu ZASP (drugi odstavek 4. člena, 145. člen ZASP); prav tako ne vprašanje zastopniške tarife iz drugega odstavka 144. člena Zakona. Zapisano velja še posebej ob upoštevanju značilnega položaja zavezancev v celotni ureditvi pravice do nadomestila po členih od 37 do 39 ZASP.
18. Kolikor pobuda izpodbija v prejšnji točki navedene zakonske določbe, jo je bilo treba zavreči.
19. Sicer pa je Ustavno sodišče pobudo sprejelo. Ker so bili pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS izpolnjeni, je odločilo tudi o stvari sami.

20. Pravica do nadomestila je eno od upravičenj, izvirajočih iz enovite avtorjeve pravice na njegovem delu. člen 60 Ustave zagotavlja varstvo avtorskih in drugih pravic; pravica do nadomestila je ena od takih »drugih« pravic. Urejena je z zakonom in samo z zakonom jo je kot táko tudi mogoče urediti, a tudi varovati in zagotavljati njeno varstvo. Njeno vsebino je treba gledati v tejle celoti: gre za eno izmed mnogih možnih uporab že objavljenega (avdio ali video) dela, namreč za njegovo reproduciranje za privatno ali drugo lastno uporabo. Zakonodajalec predpisuje, da je táko reproduciranje v mejah, določenih v 50. členu ZASP, dovoljeno. S tem je uzakonjena izjema od načela izključnosti avtorske pravice. Ta izjema zmanjšuje potrebo po nakupu avtorskih del in verjetnost takega nakupa. Zakonodajalec to nadoknadi tako, da uredi avtorjevo upravičenje do nadomestila za táko, sicer dovoljeno reproduciranje. Nadomestilo je avtorju dolžan uporabnik. Vendar zakonodajalec, življenjsko gledano, ne more zagotoviti plačevanja neposredno od posamičnega uporabnika, a tudi ne izplačila neposredno vsakemu posamičnemu avtorju. Zato uredi najprej predpisovanje pavšalizirane višine poplačil, nato pa po eni strani njihov pritok in razdeljevanje po kolektivnih organizacijah za uveljavljanje avtorskih pravic, po drugi strani pa neposredno plačilno zavezo tistih, ki v okviru svojega poslovanja zagotavljajo tržno dostopnost naprav in nosilcev za reprodukcijo.
21. Pobudniki izrecno povedo, da se pravici do povračila »kot taki ne upirajo«. Razlaga v prejšnji točki te obrazložitve zato ni namenjena presojanju ustavnosti te pravice; potrebna je, da bi prav gledali in razumeli položaj in vlogo uvoznika naprav ali nosilcev v celoti ureditve te pravice. Tej vlogi namreč pobudniki odrekajo skladnost z Ustavo in ji očitajo predvsem, da je v nasprotju z načeli pravne države arbitrarna in podnormirana, nato pa tudi, da pomeni poseg v lastninsko pravico in da povzroča neenakost.
22. Kot ugotavljajo tudi sami pobudniki, zakonodajalec s tem, ko določi za trenutek plačila uvoz in za neposrednega zavezanca uvoznika, nanj ne prenaša finančnega oziroma gmotnega bremena pravice do nadomestila. To breme ostaja na neposrednem uporabniku in ga bo nosil kot del cene, ko bo kupil napravo ali nosilec. Pobudniki tudi ne problematizirajo zakonodajalčeve izbire znotraj kroga proizvajalec – uvoznik – prodajalec. Trdijo le, da ni v skladu z Ustavo, ko je breme neposredne zaveze plačila, hkrati s tem tudi poročanja o uvozu, prevaljeno s kupca na uvoznika.
23. Uvoznik je torej v celotni ureditvi pravice do nadomestila dolžan v okviru (in v mejah) svojega poslovanja na trgu naprav in nosilcev sodelovati tako, da v ceno uvožene naprave in nosilca vključi predpisano plačilo, odvede pa ga sam in o tem delu svojega prometa daje podatke. Tudi stroške takega svojega sodelovanja bo lahko vključil v ceno uvoženih artiklov.
24. Uvoznikov poslovni interes po oceni Ustavnega sodišča v celoti pokriva in s tem upravičuje táko njegovo predpisano sodelovanje. Lastnost uvoženih naprav in nosilcev, da omogočajo reprodukcijo, iz katere izhaja pravica do nadomestila, je bistven motiv za povpraševanje po tem blagu, z drugimi besedami: razpoložljivost tega blaga je začetek vsakršnega reproduciranja iz 50. člena ZASP, ki prinaša upravičenje iz 37. člena tega zakona. Brez te pravice do povračila pa bi bila izjema od izključnosti avtorske pravice iz 50. člena ustavno vsaj sporna.
25. Ko pretehta vse obrazloženo, Ustavno sodišče ugotavlja, da obremenitev uvoznikov, kot jo predpisuje v obravnavanem delu ZASP, sama po sebi ni v neskladju z Ustavo.
26. Izpodbijani določbi 37. člena nista tako nedorečeni, da bi to povzročalo kršitev načel pravne varnosti (2. člen Ustave) in da bi neposredno vodilo v arbitrarnost. Pobudniki niso pojasnili, v čem da so odgovori na sicer navedena vprašanja (ali, komu, kdaj in koliko) s stališča uvoznikov negotovi. Še manj je razumljivo, v čem naj bi táko morebitno njihovo negotovost zakrivili obe izpodbijani določbi, ki resda sami ne odgovarjata na vsa ta vprašanja, kar pa urejata, urejata jasno in nedvoumno.
27. Po vsem obrazloženem opisana ureditev pravice do nadomestila s stališča uvoznikov že zato ne more neustavno posegati v njihovo lastninsko pravico (33. člen Ustave), ker od njih ne zahteva, naj sami nosijo gmotno breme nadomestila, temveč predpostavlja in ne brani, da se z oblikovanjem cene poplačajo od kupca, vključno s stroški, ki jih imajo z opravljanjem naloge plačevanja in poročanja.
28. Analiza obravnavane pravice razkrije njene specifičnosti, zaradi katerih je moral zakonodajalec to pravico urediti na poseben način, med drugim tako, da je v krog neposrednih zavezancev vključil uvoznike. Ker med temi zavezanci samimi ne dela razlik, zakonodajalcu ni mogoče utemeljeno očitati kršitve ustavnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).
29. Po presoji Ustavnega sodišča torej izpodbijani določbi 37. člena ZASP niti sami po sebi niti v širšem sklopu ureditve pravice do nadomestila nista v neskladju z določbami Ustave, kakor to zatrjujejo pobudniki.

30. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.