Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 20. maja 2004

1. Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 2036/2001 z dne 4. 4. 2002 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Celju v novo sojenje.
3. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

1. Sodišče je v izvršilnem postopku zoper pritožnico in C. C. izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sklep je bil pritožnici vročen dne 4. 9. 2001, C. C. pa dne 6. 9. 2001. Zoper ta sklep sta s skupno vlogo z dne 13. 9. 2001 ugovarjala. Sodišče je štelo ugovor C. C. za pravočasen in sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša nanj, razveljavilo, pritožničin ugovor pa je kot prepozen zavrglo. Zoper sklep o zavrženju ugovora se je pritožnica pritožila, Višje sodišče pa je pritožbo z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Na podlagi stališča, da sta pritožnica in C. C. solidarna dolžnika, solidarna obveznost sama po sebi pa še ne daje temelja za enotno sosporništvo, je vsakega izmed njiju obravnavalo kot samostojno stranko.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje odločitvi o zavrženju njenega ugovora. Meni, da sta glede na sporno terjatev ona in njen zakonec C. C. enotna in nujna sospornika, zaradi česar bi sodišče na podlagi določbe 196. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP) njen ugovor moralo šteti kot pravočasen in sklep o izvršbi v dovolitvenem delu razveljaviti tudi v delu, ki se nanaša nanjo, tako kot je to storilo na ugovor njenega zakonca. Dolg naj bi namreč izviral iz gradbene pogodbe, ki naj bi jo pritožnica in njen zakonec sklenila z gradbenim podjetjem za gradnjo stanovanjske hiše, ki naj bi bila skladno z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZZZDR) njuno skupno premoženje. Pritožnica in njen zakonec naj tako ne bi bila le solidarna dolžnika, kot naj bi to zmotno ugotovilo pritožbeno sodišče, ampak celo skupen dolžnik, zato naj bi bilo spor že po naravi pravnega razmerja mogoče rešiti samo na enak način za oba zakonca. Sodiščema očita pristransko odločanje in očitno napačno uporabo določb prvega odstavka 191. člena in 196. člena ZPP. Meni, da opisane kršitve neposredno vplivajo na kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-353/02 z dne 29. 1. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Višjemu sodišču v Celju, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v izvršilnem postopku. Na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovoril nihče.

4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna in zakonita, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Stališče Višjega sodišča, na katero je oprlo svojo odločitev, da solidarna obveznost sama po sebi še ne daje temelja za enotno sosporništvo, samo po sebi z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin načeloma ni sporno. Vendar pa mora biti iz obrazložitve sodne odločbe razvidno, kako je sodišče to stališče uporabilo glede na okoliščine obravnavanega primera. Kadar namreč več dolžnikov vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in je glede enega izmed njih že pred vložitvijo ugovora potekel ugovorni rok, vprašanje pravočasnosti ugovora ni le procesno vprašanje, temveč tudi materialnopravno vprašanje, ali in za kakšno sosporništvo pri dolžnikih gre. Odgovor na vprašanje, ali je več strank, ki v sporu nastopajo bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, mogoče šteti kot enotne sospornike, pa je takrat, ko tega izrecno ne določa že sam zakon, treba iskati v naravi pravnega razmerja med strankami (196. člen ZPP).
5. Pritožnica je že v pritožbi zoper sklep izvršilnega sodišča nasprotovala odločitvi, s katero je to sodišče ob odločanju o (skupnem) ugovoru oba dolžnika brez posebne obrazložitve razcepilo v dva navadna dolžnika, in poudarjala, da se dolžnika glede na sporno terjatev štejeta za enotna sospornika in da je zato tudi zadevo za oba dolžnika možno rešiti le na enak način. Zastavlja se torej vprašanje, ali je Višje sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odgovorilo na njene pritožbene navedbe.
6. Pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli, izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za pritožbeno sodišče pa izhaja ta obveznost tudi iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je določeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe kot ustavni pravici tako ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Odločba pritožbenega sodišča mora biti zato vedno obrazložena, saj je šele iz nje razvidno, ali je pritožbeno sodišče to svojo obveznost izpolnilo. To ustavno zahtevo upošteva tudi ZPP, ki v prvem odstavku 360. člena določa, da mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.
7. Ustavno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa Višjega sodišča ni razvidno, na katerih razlogih je Višje sodišče gradilo svojo odločitev, da pritožnica in C. C. nista enotna sospornika. Zgolj ugotovitve, da sta solidarna dolžnika, da njuna dejanja ne koristijo in tudi ne škodujejo drugemu in da je zoper njiju mogoče izdati različni odločbi, ne da bi se sodišče ob njih opredelilo tudi do sporne terjatve in njene narave, takšne odločitve še ne utemeljujejo. Pritožbeno sodišče tudi stališča, da solidarna obveznost sama po sebi ne daje temelja za enotno sosporništvo, ni presojalo glede na naravo pravnega razmerja med obema dolžnikoma (oziroma to iz obrazložitve ni razvidno), čeprav je pritožnica že v pritožbi zatrjevala, da sta z C. C. enotna sospornika ravno glede na sporno terjatev. Prav do te pritožbene navedbe, ki je v obravnavani zadevi bistvenega pomena, pa se Višje sodišče ni opredelilo in je s tem po presoji Ustavnega sodišča pritožnici kršilo tako pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave kot tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Izpodbijana odločba Višjega sodišča namreč ne izpolnjuje zahteve po vsebinsko polnem dialogu med sodiščem in stranko, ki za sodišče izhaja iz navedenih ustavnih procesnih jamstev.
8. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta bili pritožnici z izpodbijano sodno odločbo kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), je sklep Višjega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Ob ponovnem odločanju bo moralo Višje sodišče upoštevati tudi pritožničino navedbo, da sta z C. C. enotna sospornika glede na sporno terjatev, presojati naravo pravnega razmerja med njima in na podlagi takšne obrazložene presoje odgovoriti na vprašanje o naravi sosporništva med njima.
9. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodni odločbi razveljavilo že zaradi kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo, ali je bila pritožnici s sklepom Višjega sodišča kršena tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
10. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo, nosi praviloma vsak udeleženec v postopku pred Ustavnim sodiščem svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je glede stroškov, ki se nanašajo na vložitev ustavne pritožbe pritožnice, sklenilo, kot je navedeno v izreku (3. točka izreka), ker v okoliščinah tega primera ni najti razlogov za drugačno odločitev.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.