Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C.-C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji dne 27. maja 2004

Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 905/2001 z dne 21. 11. 2002 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

1. Pritožnica izpodbija sodbo, s katero ji je bilo v pravdnem postopku naloženo vračilo preveč plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je predhodno prejela na podlagi pravnomočne sodbe, revizijsko sodišče pa je nato prisojeni znesek odškodnine znižalo. Višje sodišče je, sklicujoč se na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča dne 19. 12. 2000, odločilo, da se v primeru, ko je bilo plačilo opravljeno na podlagi pravnomočne sodbe, plačnik pa je nato uspel v postopku revizije in nato zahteval vračilo (pre)plačanega zneska, oškodovanka ne more več uspešno sklicevati na določbo 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). Po tej določbi ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.
2. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da se Višje sodišče ne bi smelo sklicevati na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča, saj so sodišča po 125. členu Ustave vezana na Ustavo in zakon. Če pa sodišče že uporablja pravno mnenje na tak način, kot da bi šlo za zakon, potem bi moralo upoštevati tudi pravila o prepovedi retroaktivnosti. Meni, da bi se navedeno pravno mnenje lahko uporabljalo za razreševanje konkretnih primerov šele od dneva, ko je bilo objavljeno, ne pa tudi glede vračila odškodnin, ki so bile prisojene pred tem. S tem naj bi bil kršen 155. člen Ustave. Navaja, da sodišča uporabe 216. člena ZOR, ki je gramatikalno jasen, ne bi smela enostavno kar izključiti, pač pa bi ga moral, če ni ustrezen, spremeniti zakonodajalec. Meni, da sodišča niso pristojna za "ukinitev" zakona oziroma za odločitev, da je posamezna zakonska določba nehala veljati. Prav tako naj bi bila odločitev sodišč po vsebini napačna, saj naj ne bi upoštevala, da gre pri 216. členu ZOR za izjemo od pravil vračanja po 210. členu ZOR. Ta izjema naj bi bila predpisana ne glede na dejstvo, ali je prišel oškodovanec do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je bila prisojena s pravnomočno sodbo tako, da mu je odgovorna oseba odškodnino nakazala sama, ali pa na podlagi izvršbe. Zakonodajalec naj ne bi imel namena razlikovati med poštenimi prejemniki glede na način pridobitve. Zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravice do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) ter kršitev 125. člena Ustave (neodvisnost sodnikov). Šlo naj bi tudi za kršitev 137. člena Ustave glede položaja odvetništva, saj naj bi odvetniki brez svoje krivde oškodovancem dali napačne pravne nasvete glede obveznosti vračila preveč plačane odškodnine. Pritožnica še meni, da je odločitev sodišča očitno v nasprotju z voljo zakonodajalca. Navaja, da je zakonodajalec določbo 216. člena ZOR prevzel tudi v 195. člen novega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju: OZ). S tem naj bi izkazal, da se ne strinja z razlago sporne določbe, kakršno je v omenjenem pravnem mnenju zavzelo Vrhovno sodišče.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 20. 4. 2004 sklenil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo skladno s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijano sodbo, ter skladno z 22. členom Ustave nasprotni stranki v pravdnem postopku (Zavarovalnica D., d.d., V.) in jima omogočilo, da nanjo odgovorita, česar nista storila.

4. Ustavno sodišče ustavno pritožbo preizkusi v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožnik. Glede problematike 216. člena ZOR pritožnik ne uveljavlja neustavnosti samega pravnega stališča, da oškodovanec ne sme obdržati preveč plačane odškodnine, ki jo je prejel s prostovoljno spolnitvijo na podlagi pravnomočne sodbe, ta pa je bila z revizijsko odločbo nato znižana. Izpodbijani sodbi očita le, da je pravno stališče, na katerem temelji, "povsem zgrešeno". Ustavno sodišče se pri odločanju o ustavnih vprašanjih ne more spuščati v vprašanje, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Praviloma preizkuša le, ali je pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino – kar pomeni, da tudi sam zakon takšne določbe, kot jo je v obravnavani zadevi z razlago zakona uveljavilo sodišče, ne bi smel vsebovati, ne da bi s tem sam kršil Ustavo. Da bi šlo za tak primer, pa pritožnik niti izrecno niti smiselno ne zatrjuje (smiselno iz navedb pritožnika celo izhaja, da bi takšno pravno stališče zakonodajalec smel uveljaviti).
5. Navedbe ustavne pritožbe o tem, da pravno stališče sodišča nasprotuje jezikovno jasni določbi zakona, pa zadoščajo za to, da Ustavno sodišče preizkusi (čeprav gre za vprašanje zakonskega prava, ki ne posega na raven človekovih pravic), ali je izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. V tem primeru bi bilo zanjo kršeno eno izmed procesnih jamstev, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Prvostopenjska sodba (oziroma pravno mnenje, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje) temelji na stališču, da 216. člen ZOR govori o neutemeljenih plačilih, pri plačilu, izvršenem na podlagi pravnomočne sodbe, pa ne gre za neutemeljeno plačilo. Ključni argument za to stališče naj bi bil, da pride izjema od obveznosti vračila plačanega zneska po 216. členu ZOR (zdaj 195. členu OZ) v poštev le za "neutemeljeno plačane zneske…". Plačil, opravljenih na podlagi pravnomočne sodbe, naj ne bi bilo mogoče šteti za neutemeljena plačila; plačilo je bilo namreč utemeljeno, saj je bilo nujno zaradi preteče izvršbe. Kot je Ustavno sodišče ugotovilo že v odločbi št. Up-404/01 (z dne 19. 2. 2004), je ta argument napačen in logično nevzdržen. Okoliščina, da je dolžnik plačal na podlagi pravnomočne sodbe, da se izogne izvršbi, sicer zadošča za ugotovitev, da "ni privolil v svoje prikrajšanje" in "da ni imel namena nasprotni stranki nuditi kakšne koristi". Vendar to zgolj izključuje uporabo pravila volenti non fit iniuria, nima pa zveze z vprašanjem (ne)utemeljenosti plačila. Zakon neutemeljenost plačila izenačuje s položajem, ko je podlaga plačila naknadno odpadla. Vendar: če je res, da njegovo plačilo ni bilo neutemeljeno, kako je potem sploh mogoče, da sedaj uveljavlja kondikcijski zahtevek? Odgovor na to vprašanje je jasen: kondikcijski zahtevek je možen, saj je bilo plačilo neutemeljeno, ker je naknadno odpadla podlaga (causa finita). Glede kondikcij se tudi plačilo, za katerega je kasneje odpadla podlaga, izkaže za neutemeljeno (četrti odstavek 210. člena ZOR oziroma tretji odstavek 190. člena OZ). Condictio indebiti se po pogojih, smislu in vsebini prav nič ne razlikuje od condictio causa finita.(*1) Glede kondikcij je torej neutemeljenost (v smislu, da temelja že ob plačilu ni bilo) treba povsem enačiti s primerom, ko je temelj kasneje odpadel. V bistvu se izkaže, da je vsebina novega tolmačenja 216. člena ZOR (oziroma zdaj 195. člena OZ) po omenjenem pravnem mnenju v sodni praksi naslednja: tisti, ki je plačal odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe, pa je bil kasneje znesek odškodnine z revizijo znižan, lahko preplačilo zahteva nazaj, saj je bilo plačilo neutemeljeno (upošteva se odpadla podlaga – 210. člen ZOR oziroma 190. člen OZ), ob tem pa mu ne more biti v škodo izjema iz 216. člena ZOR (oziroma 190. člena OZ), saj ta velja le za primere neutemeljenih plačil – njegovo plačilo pa ni bilo neutemeljeno (da je podlaga odpadla, ni pomembno). Takšna razlaga, ki glede istega instituta in v istem položaju obenem stranki priznava kondikcijski zahtevek (kar nujno vsebuje ugotovitev, da je bilo plačilo neutemeljeno, kar utemelji z naknadno odpadlo podlago), obenem pa zavrača možnost uporabe za to stranko neugodne določbe z obrazložitvijo, da njegovo plačilo pač ni bilo neutemeljeno (kar očitno pomeni, da naknadno odpadla podlaga ni pomembna), ne vzdrži logične presoje. Ker je dalo sodišče določbi 216. člena ZOR pomen, ki je v neskladju s smislom besedila te določbe, je mogoče stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, označiti za očitno napačno in s tem v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.
6. Ustavno sodišče izpodbijani sodbi ne očita, da je v izreku nujno napačna. Zgornje ugotovitve pomenijo le, da se razlaga, s katero je sodišče svojo odločitev utemeljilo, logično ne izide (glede argumentacije o "neutemeljenih" oziroma "utemeljenih" plačilih). To pa ne pomeni, da sodišče ne bi moglo z drugačno utemeljitvijo sprejeti enake ali podobne odločitve, npr. s pomočjo splošnega načela o dobrovernosti (ki lahko z obvestilom o vloženem pravnem sredstvu preneha) ali načela o plačilu s pridržkom zahtevati nazaj. Omenjeno ne pomeni, da je tovrstna razlaga po mnenju Ustavnega sodišča nujna, in prav tako ne pomeni, da Ustavno sodišče pravdnemu sodišču svetuje, kakšna naj bo nova odločitev. Je pa zgornja opredelitev Ustavnega sodišča nujna zato, ker bi v nasprotnem primeru (če bi se izkazalo, da razlaga, ki jo je zavzelo sodišče, in omenjeno pravno mnenje nista sprejemljiva, prav tako pa ni možna ali sprejemljiva nobena druga razlaga) Ustavno sodišče moralo presojati, ali je sama določba 216. člena ZOR (195. člen OZ) skladna z Ustavo.
7. Dodati velja, da je po izdaji zgoraj omenjene odločbe Ustavnega sodišča št. Up-404/01 tudi zakonodajalec z avtentično razlago določbe 195. člena OZ (Uradni list RS, št. 32/04) opredelil, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena (pri čemer pa ni posegel v vprašanje morebitnih drugih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za uporabo te določbe).
8. Eden od argumentov, ki ga za svoje stališče navaja prvostopenjsko sodišče (in pravno mnenje, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje), je tudi, da storilec ne sme biti v slabšem položaju, če je obveznost iz pravnomočne sodbe prostovoljno izpolnil, kot če bi upnik poplačilo dosegel šele v izvršilnem postopku, saj naj v primeru nasprotne izvršbe ne bi bile predvidene nobene izjeme. Ustavnemu sodišču se ni treba spuščati v vprašanje, ali je stališče, da institut nasprotne izvršbe ne dopušča nobenih izjem, pravilno. Eden od argumentov, ki jih mora sodišče upoštevati pri razlagi zakonskih določb, je tudi ta, da mora v primeru, če je mogoče zakonsko določbo razlagati na dva načina in je le eden od njiju v skladu z Ustavo, določbo razlagati na ustavno skladen način. Vendar pa pride to v poštev samo v primeru, kadar zakonsko besedilo takšno razlago dopušča, v nasprotnem primeru pa mora vložiti zahtevo za presojo skladnosti predpisa z Ustavo na Ustavno sodišče.
9. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in jo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati razloge iz obrazložitve te odločbe. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že iz tega razloga, se mu v presojo navedb o drugih kršitvah ustavnih pravic ni bilo treba spuščati.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Glej Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik, splošni del s komentarjem, GV, Ljubljana 2003, str. 46.