Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., in B. B., odvetnika v Z. Z., na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1102/2001 z dne 11. 6. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Idriji št. P 46/99 z dne 9. 10. 2001 se ne sprejme.
2. Postopek za preizkus ustavne pritožbe B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1102/2001 z dne 11. 6. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Idriji št. P 46/99 z dne 9. 10. 2001 se ustavi.

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo prvonavedenega pritožnika, s katero je zahteval razveljavitev odločitve o njegovi izključitvi iz lovske družine. Ugotovilo je, da je tožnik sodno varstvo zahteval prepozno, tj. kar štiri mesece in pol po tem, ko je prejel sklep oziroma odločbo o izključitvi iz lovske družine in tako zamudil prekluzivni 30-dnevni rok, ki ga za uveljavljanje sodnega varstva določa 59. člen Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in nasl. – v nadaljevanju: ZVGLD). Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje s stališčem sodišč, da je bila vloga prvonavedenega pritožnika prepozna. Meni, da si je z zahtevo, ki jo je pravočasno vložil na disciplinsko razsodišče pri Lovski zvezi D. (ki naj bi takrat še vedno delovalo), varoval rok iz 59. člena ZVGLD. Kolikor pa je razsodišče menilo, da ni pristojno, bi po njegovem mnenju moralo zahtevo v skladu s 112. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) odstopiti sodišču. V vsakem primeru pa bi odločba občnega zbora Lovske družine C., s katero je ta na drugi stopnji potrdil sklep disciplinske komisije o izključitvi pritožnika, morala vsebovati pravni pouk o tem, kje je možno vložiti ustrezno tožbo oziroma zahtevo za varstvo pravic. Uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravico do zbiranja in združevanja (42. člen Ustave) in tudi kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP).

3. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo sodišča le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali svoboščine. Tako lahko v zvezi z uporabo procesnega in materialnega prava presoja le, ali temelji izpodbijana odločba na kakšnem, z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču.
4. Iz ustavne pritožbe je razbrati, da sta za pritožnika z vidika pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) sporni predvsem dve stališči, izraženi v izpodbijanih sodnih odločbah. Predmet presoje je najprej tisto, v skladu s katerim ni potrebno, da bi (dokončna) odločba občnega zbora, ki odloča o pritožbi zoper sklep disciplinske komisije v zvezi z izključitvijo člana iz lovske družine, vsebovala pravni pouk o obstoju možnosti za vložitev zahteve za sodno varstvo. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave zagotavlja vsakomur, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu odloča sodišče. Pomen pravnega pouka je res v tem, da se posamezniku v postopkih, v katerih se odloča o njegovih pravicah, olajša dostop do sodišča. Vendar pa ni mogoče trditi, da Ustava zahteva, da vedno, ko zakon ali drug predpis predvideva sodno varstvo zoper dokončne posamične akte, s katerimi bodisi državni organi, organi lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil, bodisi, kot v konkretnem primeru, subjekti civilnega prava (organi lovske družine) odločajo o pravicah in obveznostih posameznikov, istočasno od nosilcev odločanja zahteva, da posameznika o sodnem varstvu ustrezno (pisno) poučijo. Sodno varstvo je (bi) bilo pritožniku zagotovljeno ne glede na to, da sklep občnega zbora ni vseboval pravnega pouka, saj je pravica do sodnega varstva zagotovljena po samem zakonu (59. člen ZVGLD) in je z odsotnostjo pravnega pouka ni mogoče izključiti. Opustitev vložitve pravočasne zahteve za sodno varstvo (tožbe) in posledično izgubo pravice do sodnega varstva gre zato pripisati premalo skrbnemu ravnanju pritožnika (oziroma njegovega pooblaščenca), ki bi lahko vložil tožbo že na podlagi določb samega zakona, in ne odsotnosti pravnega pouka v odločbi občnega zbora. To pa pomeni, da sodišči z navedenim stališčem pritožniku nista mogli kršiti pravice do sodnega varstva.
5. Za pritožnika je ustavnosporno tudi stališče, po katerem vložitev zahteve za sodno varstvo na nepristojni organ, v pritožnikovem primeru na disciplinsko razsodišče, ne varuje roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Vendar je tudi glede tega stališča treba ugotoviti, da ne posega na raven pravice do sodnega varstva. Pritožnik s tem, ko meni, da bi sodišče moralo tožbo, ki je bila vložena po poteku roka, obravnavati kot pravočasno samo zato, ker je bila pred tem v roku, predpisanem za vložitev tožbe, vložena zahteva za presojo odločb disciplinskih organov lovske družine na organ, ki že skoraj pet let ni bil več pristojen za njegovo obravnavo,(*1) terja od sodišča nekaj, česar od sodišča ne zahtevata niti zakon niti Ustava. Kolikor pa s smiselnim zagovarjanjem možnosti podaljševanja prekluzivnega roka zagovarja tako uporabo oziroma razlago prekluzivnega roka, ki namen tega instituta izničuje, s čimer po vsebini izpodbija sam prekluzivni rok, pa je treba ugotoviti, da je določitev takšnih rokov, ki sicer pomeni omejitev pravice do sodnega varstva, pod določenimi pogoji ustavno dopustna. Za določitev prekluzivnega roka mora biti tako podan legitimen namen (zagotovitev jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih, kar je v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti). Tako določeni roki ne smejo biti pretirano kratki, ker bi sicer pravico do sodnega varstva dejansko izničili, njihova dolžina kot tudi njihov prekluzivni učinek pa morata tudi dovolj jasno in nedvoumno izhajati iz zakona. Da kateri od navedenih pogojev v konkretnem primeru ne bi bil podan, kar bi lahko utemeljilo nedopusten poseg v navedeno ustavno pravico, pritožnik niti ne zatrjuje.
6. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do zbiranja in združevanja (42. člen Ustave) in kršitev EKČP, vendar teh očitkov ne izkaže z navedbami.
7. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8. Odvetnik B. B. je vložil ustavno pritožbo zoper sodno odločbo, navedeno v izreku, tudi v imenu Č. Č. Ustavni pritožbi ni priložil posebnega pooblastila za zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem, temveč le splošno pooblastilo. Zato ga je Ustavno sodišče pozvalo, naj predloži ustrezno pooblastilo, dano za zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem. Opozorilo ga je na posledice, če ga v danem roku ne bo predložil.
9. Odvetnik je dne 24. 9. 2002 sporočil, da Č. Č. ustavno pritožbo umika, ni pa predložil ustreznega pooblastila za njegovo zastopanje. Ker odvetnik ni izkazal, da je upravičen za zastopanje, sam pa je ustavno pritožbo umaknil, je Ustavno sodišče postopek za preizkus njegove ustavne pritožbe ustavilo.

10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in 6. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

(*1) Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – ZDSS), ki je razveljavil Zakon o samoupravnih sodiščih (Uradni list SRS, št. 10/77 – ZSS) in s tem samoupravnim sodiščem odvzel pristojnost za zagotavljanje sodnega varstva članu zaradi njegove izključitve iz lovske družine, je začel veljati že 13. 5. 1994, pritožnik pa je svojo zahtevo v zvezi z njegovo izključitvijo iz lovske družine na disciplinsko razsodišče pri Lovski zvezi D. vložil dne 10. 5. 1999.