Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo dr. Borisa Šuštarja in mag. Rozane Šuštar, obeh iz Ilirske Bistrice, ter Ane Šoba in Boštjana Šobe, obeh iz Ljubljane, na seji dne 20. maja 2004

1. Prvi odstavek 502. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p.b. in 43/04) se razveljavi v delu, ki se glasi: "po uradni dolžnosti."
2. Tretji odstavek 109. člena Zakona o kazenskem postopku se razveljavi v delu, ki se glasi: "Zoper sklep senata o začasnem zavarovanju ni pritožbe."
3. Odločitev iz prejšnje točke se izvrši tako, da se smejo do sprejema drugačne ureditve stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti zoper sklep senata na glavni obravnavi o začasnem zavarovanju. Za postopek s pritožbo in za odločanje o njej se uporabljajo 400. člen, prvi, tretji in peti odstavek 402. člena, prvi odstavek 403. člena in 405. člen Zakona o kazenskem postopku.
4. Določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo pogoje in postopek odreditve ter trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, so v neskladju z Ustavo iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve te odločbe.
5. Državni zbor je ugotovljena neskladja z Ustavo iz prejšnje točke dolžan odpraviti v roku enega leta.
6. Drugi odstavek 109. člena in prvi odstavek 506.a člena Zakona o kazenskem postopku nista v neskladju z Ustavo.

1. Pobudniki so vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 502. člena, prvega odstavka 109. člena in prvega odstavka 506.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Pobudniki svoj pravni interes utemeljujejo s tem, da je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi izpodbijanih določb ZKP v predkazenskem postopku zoper njih izdalo sklepe, s katerimi jim je prepovedalo razpolagati z različnimi deli njihovega premoženja zaradi zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.
2. V obširni pobudi pobudniki navajajo več očitkov, od katerih nekateri merijo na izpodbijano zakonsko ureditev, nekateri pa na konkretne odločitve sodišč, ki so takšno ureditev uporabljala, in na posledice, ki naj bi domnevno nastale nekaterim pobudnikom zaradi odreditve zavarovanja. Po mnenju pobudnikov je sporno zavarovanje odvzema v predkazenskem in kazenskem postopku na način, ki onemogoča lastninske koristi iz premoženja, ki služi za zavarovanje odvzema. Predkazenski in kazenski postopek, v katerem se ukrep lahko izreče, lahko traja nesorazmerno dolgo, saj zavarovanje ni časovno omejeno. Zaradi izrečenega ukrepa osumljenec in obdolženec lahko ostaneta brez virov za preživljanje. Vsak obdolženec velja za nedolžnega in mu zato pripadajo brez omejitve vse ustavne pravice, ki se nanašajo na socialno funkcijo lastnine. Obstajalo naj bi nesorazmerje med premoženjem, ki služi za zavarovanje odvzema, in premoženjem, ki naj bi bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Izpodbijane določbe naj bi kršile 2., 14., 22., 23., 27., 29., 33., 50., 67. in 153. člen Ustave. Pobudniki zato predlagajo, naj Ustavno sodišče sporne člene ZKP razveljavi in z odločbo določi njihovo spremembo.
3. Ustavno sodišče je na seji dne 20. 11. 2003 pobudo sprejelo, kolikor se je nanašala na prvi odstavek 502. člena in prvi odstavek 506.a člena ZKP. V sklepu o sprejemu je na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) postopek za oceno ustavnosti razširilo še na drugi odstavek 502. člena ter na drugi in tretji odstavek 109. člena ZKP. Pobudo je skupaj s sklepom o njenem sprejemu poslalo Državnemu zboru in Vladi. Državni zbor na pobudo ni odgovoril, Vlada pa je poslala mnenje.
4. Vlada navaja, da ne drži očitek pobudnikov o nesorazmerju med premoženjem, ki naj bi bilo domnevno pridobljeno s kaznivim dejanjem, in premoženjem, ki služi za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Skladno s prvim odstavkom 96. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 23/99 in 40/04 – v nadaljevanju: KZ) se namreč storilcu ali drugemu prejemniku koristi odvzame premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če to ni mogoče, pa drugo premoženje ali denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Glede na to, da lahko sodišče po prvem odstavku 502. člena ZKP odredi začasno zavarovanje zahtevka takrat, kadar prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi, je očitno, da mora takšno začasno zavarovanje ustrezati ocenjeni vrednosti premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena s kaznivim dejanjem.
5. Vlada tudi meni, da je neutemeljeno stališče pobudnikov, da se odredba o začasnem zavarovanju zahtevka ne bi smela nanašati na obresti in druge prihodke iz začasno odvzetega premoženja. Po prvem odstavku 96. člena KZ namreč nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena ne samo s kaznivim dejanjem, temveč tudi zaradi njega. Zato se odredba o začasnem zavarovanju zahtevka nanaša tudi na prihodke iz premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem.
6. Glede trajanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi Vlada opozarja na določbo prvega odstavka 506.a člena ZKP, ki določa, da mora sodišče v takih primerih postopati posebej hitro. Po mnenju Vlade gre za enak pravni standard, kot je določen v drugem odstavku 200. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu. Ker je treba omogočiti odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi po pravnomočno končanem kazenskem postopku in preprečiti uporabo tako pridobljenega premoženja za nova kazniva dejanja, pa tudi upoštevajoč različne okoliščine posameznih konkretnih primerov, ki jih v zakonu ni mogoče vnaprej predvideti, Vlada ocenjuje, da je lahko trajanje začasnega zavarovanja zahtevka omejeno le s pravnomočno končanim kazenskim postopkom v konkretni zadevi.
7. V svojem mnenju Vlada še opozarja na podobnost ukrepa z zasegom predmetov po četrtem odstavku 220. člena v zvezi s 164. členom ZKP ter na obvezen odvzem premoženja nezakonitega izvora v primerih t. i. korupcijskih kaznivih dejanj, ki se na podlagi 498.a člena ZKP izvede tudi, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo. Pomembne naj bi bile tudi določbe različnih multilateralnih mednarodnih instrumentov, ki jih je ratificirala Republika Slovenija in ki naj bi od podpisnic zahtevali učinkovite ukrepe za odkritje, zaseg in odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, prav tako pa naj ti instrumenti ne bi določali časovnih omejitev za ukrepe začasnega zavarovanja. Tudi pristojni organi Evropske unije naj bi pripravljali različne dokumente (t. i. okvirne odločitve), ki naj bi urejali sporno področje, predlagane rešitve pa kažejo na to, da bodo sprejeli enake standarde. Tudi primerjalnopravni pregled ureditev v državah članicah Evropske unije in držav, ki bodo stopile v Evropsko unijo hkrati s Slovenijo, naj bi pokazal, da trajanje ukrepa ni omejeno s posebnim rokom, temveč le s pravnomočno končanim kazenskim postopkom. Glede na vse navedeno Vlada ocenjuje, da je pobuda neutemeljena in Ustavnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.
8. O mnenju Vlade sta se izjavila dr. Boris Šuštar in mag. Rozana Šuštar skupaj ter pobudnika Ana Šoba in Boštjan Šoba vsak zase.
9. Pobudnika zakonca Šuštar poudarjata, da bi ZKP moral enotno urejati tako osebne kot stvarne omejevalne ukrepe. Če naj bi, kot meni Vlada, za trajanje začasnega zavarovanja zahtevka veljal enak pravni standard kot za pripor, pobudnika opozarjata, da sme pripor po vložitvi obtožnice trajati največ dve leti. Mednarodni instrumenti, na katere se sklicuje Vlada, naj ne bi prepovedovali časovnega omejevanja začasnega zavarovanja odvzema, če je ta v neskladju s pravico do lastnine. Pobudnika še pojasnjujeta, da ne nasprotujeta zamrznitvi plodov premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, temveč zamrznitvi plodov premoženja, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi ter gre za legalno pridobljeno premoženje, ki pa se ob koncu kazenskega postopka lahko odvzame kot ekvivalent protipravno pridobljenega premoženja. Take dohodke bi bilo po njunem mnenju treba izločiti iz začasno zaseženega premoženja in jih dati na razpolago imetnikom tega premoženja, da lahko od njih živijo. Končno pobudnika še opozarjata na razliko med izpodbijanim ukrepom in zasegom predmetov, saj naj bi šlo pri zasegu za zavarovanje dokazovanja, pri začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi pa gre za ukrep, ki lahko ekonomsko hudo prizadene ali celo uniči osebo, ki ji je premoženje začasno odvzeto.
10. Pobudnica Ana Šoba navaja, da je njeno premoženje nezakonito blokirano, saj se sama ne nahaja v nikakršnem postopku in je po njenem mnenju popolnoma jasno dokazano, da njeno premoženje izvira iz zakonitih prihodkov. Za problematično šteje trajanje zavarovanja, saj mora biti odvisna od pojmovanja tožilca, kaj je to hitro postopanje, na pravnomočnost sodb pa se lahko čaka tudi po 10 do 15 let. Meni, da je nepomembno, kakšne roke za te ukrepe določa pravni red Evropske unije, in šteje, da gre za kršenje njenih lastninskih pravic.
11. Pobudnik Boštjan Šoba zatrjuje, da je njegov delež v družbi BPH, ki je blokiran, ogrožen, enako kot pobudnika Šuštar pa navaja tudi v zvezi z dohodki iz blokiranega premoženja. Podobno kot drugi pobudniki komentira mnenje Vlade glede omejitve trajanja začasnega zavarovanja ter poudarja, da je zaradi ukrepa ogrožena njegova socialna varnost. Meni tudi, da je višina domnevno protipravno pridobljene premoženjske koristi v njegovem primeru nedefinirana, prav tako pa je treba ločevati med zasegom kot ukrepom zaradi zagotovitve dokazov na sojenju in zasegom kot omejevalnim ukrepom. Enako stališče kot pobudnika Šuštar ima tudi do mnenja Vlade, kolikor se to nanaša na odvzem premoženjske koristi pri korupcijskih kaznivih dejanjih in na primerjalnopravno ureditev glede trajanja ukrepa.

12. Načelo pravne države, ki ga vsebuje 2. člen Ustave, in številne človekove pravice in temeljne svoboščine človeku zagotavljajo svobodo in varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi represivnega aparata države. Svoboda in varnost pred posegom kazenskega represivnega aparata sta mu zagotovljena vse dotlej, dokler ni sam posegel v pravno zavarovane dobrine drugih posameznikov ali družbe kot celote na način, ki je prepovedan in inkriminiran s kazenskim zakonom. Ali je posameznik na ta način prekršil pravno zavarovane dobrine drugih, se ugotavlja v kazenskem postopku. Poseg kazenskega represivnega aparata države v posameznikove človekove pravice in temeljne svoboščine je tako načeloma dopusten šele tedaj, ko je bilo protipravno ravnanje posameznika ugotovljeno z obsodilno sodbo sodišča. Vsakdo namreč velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave).
13. Namen kazenskega postopka in pravnih pravil, ki ga urejajo, je tako dvojen: zavarovati posameznika pred neupravičenimi posegi kazenskega represivnega aparata in zagotoviti pravno ustrezno odločanje o obtožbi, ki jo zoper posameznika naslavlja država. Končni cilj kazenskega postopka je sodba, ki bo rešila predmet obtožbe. Če bo za tistega, ki obtožuje, ugodna, se bodo nanjo vezale pravno predvidene posledice (kazenske sankcije in druge pravne posledice, ki jih ima obsodba). Domneva nedolžnosti, ki jo vsebuje 27. člen Ustave, s svojo načelno prepovedjo represivnega posega v posameznika do obsodilne sodbe je tako eden izmed bistvenih usmerjevalcev kazenskega procesnega prava. Domneva nedolžnosti pa ima še druge, specifične kazenske procesnopravne funkcije. Tako mora krivdo zatrjevati in dokazovati tožilec, če pa je sodišče po izvedenem dokaznem postopku v dvomu in krivda obdolžencu ni nesporno dokazana, mora obdolženo osebo oprostiti (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33).
14. Prepoved represivnih posegov v posameznikovo sfero pred morebitno obsodilno sodbo ni absolutna. Kakor domneva nedolžnosti ne preprečuje uvedbe kazenskega postopka (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40), tako tudi ne preprečuje prisilnih ukrepov pred njegovim koncem, a seveda le, če so zanje izpolnjeni ustrezni pogoji. Zaradi pomembnih funkcij, ki jih imata kazensko pravo in sam kazenski postopek (npr. zagotovitev navzočnosti procesnih subjektov, zagotovitev dokazov, zagotovitev učinkovitosti prisilnih ukrepov, ki bi sledili morebitni obsodilni sodbi, varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih), so nujni različni ukrepi, ki posegajo v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine, izjemoma (neposredno ali po svojih učinkih) pa tudi v človekove pravice in temeljne svoboščine tretjih oseb, še preden se izreče sodba. V primerih takšnih ukrepov, ki jih teorija kazenskega procesnega prava imenuje omejevalni ukrepi, morajo pravila kazenskega postopka določati vsebinske pogoje in procese odločanja, ki zagotavljajo ravnovesje med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami na eni strani ter zasledovanjem omenjenih funkcij kazenskega postopka na drugi strani.
15. Pri nekaterih najpomembnejših omejevalnih ukrepih so ti vsebinski pogoji in procesi odločanja določeni že z Ustavo (npr. odreditev in trajanje pripora – 20. člen Ustave), vsekakor pa jih mora jasno določati tudi zakon, ki ureja kazenski postopek. Določnost (lex certa) je bistvena prvina načela pravne države (2. člen Ustave), ki je posebej poudarjena prav pri kazenskopravnih posegih v pravice posameznika. Vsebinski pogoji in procesi odločanja v zvezi z omejevalnimi ukrepi morajo med drugim upoštevati sorazmernost med ciljem, ki ga ukrep zasleduje, in človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino, ki jo omejuje.

16. Eden izmed ukrepov, ki pomenijo omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred izrekom obsodilne sodbe, je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. Ta ukrep sodi med t. i. stvarne omejevalne ukrepe, ki jih vsebuje ZKP, med njimi pa so tudi npr. začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca (prvi odstavek 109. člena ZKP) in zaseg predmetov (164. člen, 172. do 174. člen, 216. do 218. člen in 220. do 224. člen ZKP).
17. Odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi izhaja iz načela kazenskega prava, da nihče ne sme obdržati koristi, ki izvira iz kaznivega dejanja ali zaradi njega (prvi odstavek 95. člena KZ). Ker obstaja nevarnost, da bi oseba, ki ima premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali zaradi njega, to korist uporabila za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali pa bi jo prenesla, preoblikovala, prikrila ali drugače napravila nedosegljivo za učinkovit odvzem po končanem kazenskem postopku, pravni red že med kazenskim postopkom (oziroma skladno z izpodbijanim drugim odstavkom 502. člena ZKP že pred njegovim formalnim začetkom) omogoča zavarovanje odvzema kot omejevalni ukrep. Ta naj prepreči nadaljnjo kriminalno dejavnost oziroma zagotovi učinkovitost odvzema, ki ga utegne sodišče izreči ob koncu kazenskega postopka.
18. V izpodbijanem prvem odstavku 502. člena ZKP je določeno, da kadar prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi, odredi sodišče po uradni dolžnosti po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, začasno zavarovanje zahtevka. V Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02 in 16/04 – v nadaljevanju: ZIZ) so v 271. in 273. členu primeroma našteti konkretni ukrepi, ki jih je mogoče odrediti za zavarovanje terjatve (v našem primeru zahtevka za odvzem premoženjske koristi).(*1) V 270. in 272. členu ZIZ so navedeni pogoji za začasno odreditev zavarovanja, pri čemer mora upnik z verjetnostjo izkazati obstoj ali nastanek terjatve in verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma, v primeru nedenarne terjatve, obstoj ali nastanek terjatve, obenem pa eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali pa da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.(*2)
19. Skladno z drugim odstavkom 502. člena ZKP lahko sodišče začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi odredi tudi v predkazenskem postopku.
20. V drugem odstavku 109. člena ZKP je določena pristojnost za odločitev o začasnem zavarovanju. V preiskavi izda sklep preiskovalni sodnik, po vložitvi obtožnice zunaj glavne obravnave predsednik senata, na glavni obravnavi pa senat. Tretji odstavek 109. člena ureja pravna sredstva zoper tak sklep. Zoper sklep senata ni pritožbe. V drugih primerih odloči o pritožbi zunajobravnavni senat. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
21. Izpodbijani prvi odstavek 506.a člena v delu, ki se nanaša na predmet te pobude, določa dolžnost sodišča, da v primerih, ko je odrejeno začasno zavarovanje, postopa posebej hitro. S predmeti in premoženjem, ki služijo za začasno zavarovanje, mora ravnati kot dober gospodar.

22. Kot izhaja iz 14. točke te obrazložitve, mora zakon, ki ureja posamezni omejevalni ukrep, določno in v skladu z Ustavo urediti vsebinske pogoje in postopek odločanja za odreditev, trajanje in prenehanje takšnega ukrepa. Ustava neposredno ne ureja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi in tako ne določa neposredno vsebinskih pogojev za njegovo odreditev. To pa še ne pomeni, da iz Ustave ne izhajajo pomembna merila, ki jim mora zadostiti zakonska ureditev, da ne bi bila v neskladju z Ustavo.
23. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravila ZKP, ki dopuščajo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pomenijo poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Upoštevajoč trditve pobudnikov, da obseg začasnega zavarovanja zahtevka ni omejen s premoženjskim stanjem osebe, zoper katero je uporabljen, pa je treba preveriti, ali izpodbijana ureditev posega tudi v pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in v pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave), in če posega, ali je ta poseg dopusten.
24. Prvi pogoj dopustnosti posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine je po ustaljeni ustavnosodni presoji ta, da poseg temelji na legitimnem, stvarno upravičenem cilju. Poleg tega je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti (odločba št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86). Ta test obsega presojo treh vidikov posega:
1) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja;
2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči;
3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten.
25. Cilja, ki ju presojani ukrep zasleduje, sta, kot izhaja iz 17. točke te obrazložitve, preprečiti, da bi oseba, ki ima premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali zaradi njega, to korist uporabila za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali pa bi jo prenesla, preoblikovala, prikrila ali drugače napravila nedosegljivo za učinkovit odvzem po končanem kazenskem postopku. Preprečevanje kriminalne dejavnosti, ki izhaja iz dolžnosti države varovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter druge temeljne pravne dobrine pred protipravnimi napadi nanje, in zagotavljanje učinkovitega odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki naj prepreči nepravično obogatitev na protipraven način, sta cilja, ki sta nedvomno legitimna in stvarno upravičena.
26. Prav tako za dosego tega cilja ni sporna primernost ukrepov, ki jih primeroma naštevata zgoraj navedena 271. in 273. člen ZIZ. Sodišče, ki odloča o odreditvi ukrepa, pa mora ugotoviti takšno primernost za konkreten ukrep. Posebej podrobne presoje v okviru testa sorazmernosti pa morata biti deležni, kakor pogosto tudi pri drugih omejevalnih ukrepih, nujnost ukrepa in sorazmernost v ožjem smislu.
27. Na vprašanje nujnosti ukrepa za dosego cilja se v izpodbijani ureditvi nanašata predvsem določbi drugega odstavka 270. in drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ti določbi pogojujeta izdajo začasne odredbe z ogroženostjo uveljavitve terjatve oziroma s preprečevanjem uporabe sile ali nastankom težko nadomestljive škode. V smislu izpodbijanega ukrepa je ogroženost uveljavitve terjatve treba razumeti kot nevarnost, da po končanem kazenskem postopku ne bi bilo več mogoče odvzeti protipravno pridobljene premoženjske koristi. Preprečevanje uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode gre razumeti kot preprečevanje nadaljnje kriminalne dejavnosti, ki bi bila mogoča z uporabo domnevno protipravno pridobljene premoženjske koristi.(*3) S tem je na zakonski ravni zadoščeno pogoju nujnosti posega, ki ga zahteva načelo sorazmernosti.
28. Posebej zahtevna pa je presoja sorazmernosti v ožjem smislu. Dopustnost omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z represivnimi ukrepi pred izrekom sodbe se v kazenskem procesnem pravu presoja s pomočjo verjetnosti, da je oseba, katere pravica se omejuje, storila kaznivo dejanje. Sorazmernostno ravnovesje med pravico, v katero je poseženo, in ciljem, ki se zasleduje s posegom, se vzpostavlja s pomočjo dokaznega standarda. Ta je toliko strožji, kolikor intenzivnejši je poseg in kolikor pomembnejša je pravica, v katero je poseženo. To je bistveni pogoj za to, da se domneva nedolžnosti toliko umakne, da ne preprečuje več represivnega posega v posameznika, kot je bilo to opisano v 12. in 13. točki te obrazložitve. Ustava tako npr. v prvem odstavku 20. člena kot pogoj za odreditev pripora kot posebej intenzivnega posega v osebno svobodo zahteva utemeljen sum, da je oseba, zoper katero se pripor odreja, storila kaznivo dejanje. Druga dokazna standarda, ki ju pozna slovensko kazensko procesno pravo pri odrejanju omejevalnih ukrepov, so utemeljeni razlogi za sum in razlogi za sum. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158) navedlo, kakšna so merila zakonske določitve dokaznega standarda (v konkretnem primeru je šlo za prisluškovanje).
29. Niti ZKP niti ZIZ izrecno ne določata standarda verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, kot pogoja za to, da bi se odredilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. O dokaznem standardu je mogoče posredno sklepati iz določbe prvega odstavka 502. člena ZKP: če se začasno zavarovanje odredi v kazenskem postopku, potem mora biti podan utemeljen sum.(*4) V tem primeru ni težav z dokaznim standardom, saj utemeljen sum gotovo ustreza. A ker je mogoče ukrep odrediti tudi v predkazenskem postopku (drugi odstavek 502. člena ZKP), vsaj za to fazo postopka dokazni standard ni jasen.(*5) Določbi prvega odstavka 270. in 272. člena ZIZ sicer govorita o verjetnosti terjatve, kar bi, povedano drugače in za potrebe začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, lahko pomenilo verjetnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s katerim ali iz katerega si je določena oseba pridobila protipravno premoženjsko korist. Vendar pa je takšen standard v kazenskem postopku neznan in nezdružljiv s kazenskimi procesnimi standardi, ki opredeljujejo dopustnost posegov v posamezno človekovo pravico ali temeljno svoboščino (v našem primeru v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave).
30. ZKP je zato v neskladju z Ustavo, ker ne določa dokaznega standarda oziroma stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s katerim je bila protipravno pridobljena premoženjska korist, kot vsebinskega pogoja za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi že v predkazenskem postopku, s tem pa omogoča pretiran poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Zakonodajalec bo moral pri določitvi standarda upoštevati pomen pravice, ki se s posegom omejuje (tj. pravice do lastnine iz 33. člena Ustave), ter intenzivnost takšnega posega, primerjaje dokazne standarde, ki so določeni za druge omejevalne ukrepe.
31. Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu v okviru presoje ustavnosti vsebinskih pogojev omejevalnih ukrepov v kazenskem postopku so poleg dokaznega standarda bistveni tudi pogoji, ki omejujejo obseg omejevalnega ukrepa, da ta ne bi postal nesorazmeren. Ker gre pri začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi za trajajoč omejevalni ukrep (podobno kot pripor in prisluškovanje in drugače kot npr. hišna preiskava), je treba že na zakonski ravni določno omejiti njegovo trajanje. ZKP o tem ne vsebuje nobene izrecne določbe in se s tem pomembno razlikuje od nekaterih tujih ureditev. Nemški Zakon o kazenskem postopku v tretjem odstavku člena 111b tako npr. določa, da sme takšen ukrep trajati največ šest mesecev. Ob izjemnih, v isti določbi izrecno navedenih pogojih, je možno ukrep podaljšati še za tri mesece. Nekatere ureditve določajo precej daljše roke.(*6) Nekatere ureditve pa omejujejo trajanje ukrepa, če je odrejen pred začetkom kazenskega postopka oziroma vložitvijo obtožnice, npr. Kanada (šest mesecev) in Finska (štiri mesece z možnostjo podaljšanja za enako obdobje).(*7)
32. Omejitve trajanja ukrepa iz slovenske zakonodaje, ki ga ureja, izhajajo le izjemoma in posredno. Tako je trajanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v resnici omejeno le z absolutnim zastaralnim rokom za pregon za kaznivo dejanje, zaradi katerega teče (ali pa bo šele tekel, če je zavarovanje odrejeno v predkazenskem postopku) kazenski postopek, oziroma z ustavno določbo o pravici do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 23. člena Ustave). Čas, za katerega se začasna odredba zaradi zavarovanja izda, skladno s prvim odstavkom 277. člena ZIZ določi sodišče.(*8) Vendar pa v takšnem primeru rok določi sodišče in njegova dolžina ne izhaja iz zakonske določbe, prav tako pa zakon ne opredeljuje meril, ki bi sodišče usmerjala pri določitvi tega roka oziroma pri njegovem podaljšanju. Časovne omejitve ne izhajajo niti iz prvega odstavka 506.a člena ZKP, na kar se sicer sklicuje Vlada. Tam je namreč določeno, da mora sodišče, ki je odredilo začasno zavarovanje zahtevka, postopati posebej hitro. Ta določba je relativno nedoločna in neučinkovita, saj na hitrost predkazenskega postopka (v katerem je tudi mogoče odrediti ta ukrep) sodišče ne more vplivati in tudi v kasnejših fazah je vpliv sodišča na hitrost postopka relativno omejen. Takšno zakonsko stanje je v nasprotju z zahtevo, ki je bila pojasnjena v 15. točki te obrazložitve, namreč da mora zakon jasno določiti vsebinske pogoje odreditve omejevalnih ukrepov, pri trajajočih to pomeni tudi čas njihovega trajanja.
33. ZKP tako omogoča prekomeren poseg v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave tudi s tem, da ne določa najdaljšega roka veljavnosti sklepa o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Tudi pri določitvi tega roka bo zakonodajalec moral upoštevati zahteve načela sorazmernosti in posledično tehtati nujnost ukrepa in težave pri preiskovanju na eni strani ter pomen pravice, v katero se posega, in intenzivnost posega na drugi strani. Pri tem lahko, upoštevaje rešitve različnih primerjanih ureditev, določi različne roke za trajanje glede na fazo kazenskega postopka, v kateri se nahaja posamezna zadeva, glede na vrsto, obseg in pomen premoženja, zoper katero je odrejeno zavarovanje, in okoliščine, ki se nanašajo na naravo in težo kaznivega dejanja ter zapletenost zadeve.
34. Pobudniki izpostavljajo tudi dejstvo, da ZKP ne omejuje obsega ukrepa z višino premoženjske koristi, ki naj bi bila protipravno pridobljena, kar bi seveda, če bi bil očitek upravičen, pomenilo očitno nesorazmerje med obsegom ukrepa in zasledovanim ciljem. Vlada nasprotno opozarja, da se skladno s prvim odstavkom 96. člena KZ storilcu ali drugemu prejemniku koristi odvzame premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če to ni mogoče, pa drugo premoženje ali denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Glede na to, da lahko sodišče po prvem odstavku 502. člena ZKP odredi začasno zavarovanje zahtevka takrat, kadar prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi, je po mnenju Vlade očitno, da mora takšno začasno zavarovanje ustrezati ocenjeni vrednosti premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Po presoji Ustavnega sodišča takšna razlaga ustrezno omejuje stvarni obseg začasnega zavarovanja v razmerju do domnevno pridobljene premoženjske koristi.
35. Izpodbijana ureditev po mnenju pobudnikov posega tudi v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Izpodbijani ukrep naj bi bilo mogoče izreči tako, da se z njim "zamrzne" celotno premoženje določene osebe, s tem pa naj bi bilo ogroženo preživljanje oseb, ki so odvisne od tega premoženja. Ustavno sodišče opozarja, da niti pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave) niti pravica do dostojanstva (34. člen Ustave) sami po sebi ne preprečujeta odvzema celotne protipravno pridobljene premoženjske koristi, četudi ta korist predstavlja edino premoženje, ki ga posamezna oseba ima in je od tega odvisno njeno preživljanje. V nasprotnem primeru bi pravni red dopuščal, da se posameznik s kriminalno dejavnostjo obogati, če je to nujno potrebno za njegovo preživljanje (in za preživljanje oseb, ki jih je dolžan preživljati), in tako dejavnost vsaj v tem obsegu legaliziral. Vendar pa mora vsak omejevalni ukrep, kot je bilo pojasnjeno v točkah 12–15 te obrazložitve, upoštevati tudi domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki ščiti vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Ta je posebnega pomena tudi pri presoji posega v pravico do socialne varnosti in v pravico do dostojanstva z izdajo sklepa o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi.
36. Ker izpodbijani prvi odstavek 502. člena ZKP pri začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi napotuje na določbe izvršilnega postopka, je pri presoji tega vprašanja treba upoštevati določbe ZIZ, ki omejujejo izvršbo z namenom varstva pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), pa tudi varstva družine (53. člen Ustave) in pravic otrok (56. člen Ustave), če bi bilo z izvršbo ali zavarovanjem poseženo tudi v preživljanje otrok, ki jih je oseba, zoper katero se ukrep odredi, dolžna preživljati. Ustavno sodišče je že s sklepoma št. Up-527/01 in št. Up-184/02 z dne 1. 10. 2002 odredilo, da mora sodišče, ki je izdalo sklep o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ugotoviti, ali ima ustavni pritožnik potrebna sredstva in možnosti za lastno preživljanje in za preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, ter v primeru, če jih nima, pritožniku omogočiti razpolaganje s tolikšnim delom premoženja, kot je v ta namen potrebno.(*9) Upoštevaje napotilno določbo ZKP in določbe ZIZ, ki omejujejo izvršbo, je neutemeljen očitek pobudnikov, da izpodbijana ureditev z izdajo sklepa o začasnem zavarovanju premoženjske koristi omogoča ustavno nedopustno ogrožanje socialne varnosti in dostojanstva.

37. Poleg vsebinskih pogojev, ki se nanašajo na odreditev in trajanje posameznega omejevalnega ukrepa in so presojani v točkah 22–36 te obrazložitve, je treba presoditi tudi ustavnost izpodbijanih določb, ki urejajo postopek odreditve (in morebitnega podaljšanja) začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.
38. Skladno s 502. členom ZKP odredi začasno zavarovanje sodišče. Če se začasno zavarovanje odreja v predkazenskem postopku ali v preiskavi, je za to pristojen preiskovalni sodnik, če se odreja med pripravami na glavno obravnavo, je pristojen predsednik obravnavnega senata, med glavno obravnavo pa obravnavni senat (drugi odstavek 109. člena ZKP). Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 pojasnilo, katera procesna jamstva izhajajo iz dejstva, da se določen omejevalni ukrep odredi s sodno odločbo. Ta jamstva so pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravna jamstva, ki izhajajo iz 29. člena Ustave, domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
39. Upoštevaje določbo 23. člena Ustave sme o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi odločiti le neodvisno in nepristransko sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom. Da lahko govorimo o nepristranskosti sodišča, mora to v zvezi s svojo odločitvijo slišati stališča obeh strank. Določba 22. člena Ustave zagotavlja osebi, zoper katero naj bi se odredilo začasno zavarovanje, enak obseg pravic, kot jih ima nasprotna stranka v postopku, se pravi tožilec. Pri začasnem zavarovanju je med pravnimi jamstvi, ki jih zagotavlja 29. člen Ustave, posebej pomembna možnost obrambe dokazovati oziroma oporekati dokazom, ki naj bi utemeljevali izpolnjenost vsebinskih pogojev za odreditev tega omejevalnega ukrepa. Skladno z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, pa je seveda slednji tisti, ki mora postaviti zahtevo za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki mora zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev za odreditev tega omejevalnega ukrepa in ki mora izpolnjenost teh pogojev tudi dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard.
40. Izpodbijani prvi odstavek 502. člena ZKP med drugim določa, da začasno zavarovanje odredi sodišče po uradni dolžnosti.(*10) S tem je ZKP v neskladju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave) oziroma, natančneje povedano, z njeno zahtevo po tem, da trditveno in dokazno breme nosi tožilec (glej 13. točko obrazložitve). Prav tako je v neskladju z zahtevo po nepristranskosti sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
41. Ker se po izpodbijani ureditvi začasno zavarovanje odredi po uradni dolžnosti, zanj ni potreben predlog tožilca, posledično pa stranka oziroma oseba, ki jo ukrep prizadene, ne more izjaviti svojega stališča v zvezi z začasnim zavarovanjem in navajati dokazov za to stališče. S tem je zakonodajalec posegel v pravice oseb, zoper katere je ukrep uporabljen, do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), do sodnega varstva (23. člen Ustave) in do temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave). Ali je takšen poseg v omenjene človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu z Ustavo, je treba prav tako kot pri vsebinskih pogojih presojati s pomočjo vprašanja, ali omejitev temelji na legitimnem, stvarno upravičenem cilju in ali so izpolnjeni predpogoji, ki jih vsebuje t. i. strogi test sorazmernosti.
42. Cilj omejitve kontradiktornosti je nedvomno učinkovitost ukrepa. Učinkovitost izvedbe nekaterih omejevalnih ukrepov terja, da se odredijo prej, preden oseba, zoper katero naj bi se izvedli, izve za to možnost (Ustavno sodišče je tako že presodilo v zvezi s hišno preiskavo v odločbi št. U-I-190/00). V konkretnem primeru bi obstajala nevarnost, da bi zainteresirana oseba premoženje, ki naj bi se zamrznilo, prenesla, skrila, uničila ali drugače napravila za nedosegljivo. Zato je razumljivo, da ZKP ne predvideva vnaprejšnjega naroka ali drugega načina, ki bi obdolžencu ali drugi osebi, zoper katero naj bi uporabil ukrep, omogočala enakopravno sodelovanje v postopku.
43. Zakonodajalec je z omejitvijo procesnih možnosti prizadete osebe torej zasledoval legitimen cilj, omejitev pa je primerna za dosego takšnega cilja. To pa še ne pomeni, da je poseg nujen, oziroma, da tega cilja ni mogoče doseči tudi z milejšim sredstvom. Nekatere primerjalne ureditve, npr. švedska, finska in kanadska, osebi, zoper katero je ukrep odrejen, omogočajo, da vloži posebno zahtevo za naknadno kontradiktorno obravnavo (in morebitno odpravo) ukrepa,(*11) katere del je tudi zaslišanje obeh strank (razumljivo je, da iz razlogov učinkovitosti takšna zahteva ne zadrži izvršitve ukrepa). Takšen naknaden kontradiktorni narok (ki ni pritožba ali drugo pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave, temveč način uveljavljanja zgoraj navedenih procesnih ustavnih pravic) stranki omogoča, da se lahko izjavi o predlaganem ukrepu, mu nasprotuje, se izjavi o navedbah iz predloga, da, če tako želi, predloži dokaze, ki izpodbijajo izpolnjenost vsebinskih pogojev za odreditev začasnega zavarovanja, in sploh ukrene, kar se ji zdi primerno v svojo korist.
44. Ker ZKP osebi, zoper katero se odredi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zgoraj navedenih možnosti ne omogoča, je v neskladju z določbami 22., 23. in 29. člena Ustave. Zakonodajalec bo moral oblikovati način, ki bo pri odločanju o začasnem zavarovanju ustrezno omilil odsotnost predhodne kontradiktornosti.

45. Med pomembnimi procesnimi ustavnimi pravicami v zvezi z omejevalnimi ukrepi je tudi pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Kadar začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odredi preiskovalni sodnik ali predsednik senata med pripravami na glavno obravnavo, je zoper njuno odločitev mogoče vložiti pritožbo na zunajobravnavni senat. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Zoper sklep senata na glavni obravnavi o začasnem zavarovanju ni pritožbe (vse v tretjem odstavku 109. člena ZKP).
46. Pritožba na zunajobravnavni senat je tradicionalno pravno sredstvo, ki je v našem kazenskem postopku na voljo stranki, kadar ni zadovoljna z odločitvijo preiskovalnega sodnika, zakonodajalec pa je temu dodal še primer, če je sklep izdal predsednik senata po vložitvi obtožnice izven glavne obravnave. Ta pritožba je, upoštevaje široke razloge, iz katerih jo je mogoče vložiti, in pooblastila, ki jih zunajobravnavni senat pri odločanju o njej ima, ustrezno pravno sredstvo v smislu zahtev 25. člena Ustave.
47. Drugače pa je v primeru, ko začasno zavarovanje odredi senat na glavni obravnavi in zoper to odločitev izrecno ni pritožbe niti drugega pravnega sredstva. Morebitne nepravilnosti ali nezakonitosti takšnega sklepa ni mogoče, po naravi stvari, uveljavljati niti v pritožbi zoper sodbo, saj je po zaključku prvostopenjskega postopka ukrep bodisi v celoti odpravljen bodisi nadomeščen z izrekom odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. Na ta način je poseženo v posameznikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ocene dopustnosti takšnega posega s pomočjo testa sorazmernosti pa sploh ni mogoče izvesti, saj zakonodajalec na pobudo ni odgovoril, Vlada pa v svojem mnenju ne utemeljuje takšne rešitve. Cilj te omejitve ni razviden niti iz ureditve same niti iz narave stvari. Ker Ustavnemu sodišču ni znan cilj omejitve, ni moglo ugotavljati njene nujnosti (potrebnosti), primernosti in sorazmernosti v ožjem smislu. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da je tretji odstavek 109. člena ZKP v neskladju z Ustavo v tistem delu, v katerem določa, da zoper sklep obravnavnega senata ni pritožbe. Tudi zoper ta sklep bo moral zakonodajalec predvideti učinkovito pravno sredstvo, ki bo zadostilo kriterijem, izhajajočim iz 25. člena Ustave.

48. Kot izhaja iz obrazložitve te odločbe, je Ustavno sodišče v zvezi z izpodbijano ureditvijo ugotovilo več neskladij z Ustavo, in sicer:
– odsotnost dokaznega standarda kot vsebinskega pogoja za odreditev ukrepa v predkazenskem postopku – ureditev je v neskladju s 27. in 33. členom Ustave;
– odsotnost izrecno določenega roka ali rokov za trajanje ukrepa – ureditev je v neskladju z 2. in s 33. členom Ustave;
– določbo, da ukrep odredi sodišče po uradni dolžnosti – ureditev je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in s 27. členom Ustave;
– odsotnost možnosti, da bi oseba, zoper katero se ukrep uporabi, temu ukrepu oporekala skladno z jamstvi, ki izhajajo iz 22., 23. in 29. člena Ustave;
– izključitev pritožbe, če je ukrep odredil senat na glavni obravnavi – ureditev je v neskladju s 25. členom Ustave.
49. Ker gre pri ugotovljenih neskladjih z Ustavo iz prve, druge in četrte alinee prejšnje točke obrazložitve pretežno za pravne praznine oziroma za takšna neskladja, ki jih ni mogoče odpraviti s samo razveljavitvijo, je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo ta neskladja (četrta točka izreka odločbe). Zakonodajalcu je Ustavno sodišče v peti točki izreka naložilo enoletni rok za njihovo odpravo v prepričanju, da je to primeren rok za pripravo in sprejem z Ustavo skladnih rešitev.
50. Nasprotno gre pri ustavno neskladni določbi prvega odstavka 502. člena ZKP, po kateri sodišče odredi začasno zavarovanje po uradni dolžnosti, za takšno neskladje, ki ga je mogoče odpraviti z razveljavitvijo prvega odstavka 502. člena ZKP v tem delu. Ustavno sodišče je izpodbijano določbo v tem delu razveljavilo, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Poslej bo začasno zavarovanje mogoče odrediti le na podlagi zahteve upravičenega tožilca, ki bo v njej moral izkazati izpolnjenost vsebinskih pogojev za odreditev ukrepa.
51. Ustavno sodišče je razveljavilo tudi del določbe tretjega odstavka 109. člena ZKP, ki določa, da zoper sklep obravnavnega senata o začasnem zavarovanje ni pritožbe, iz razlogov, kot izhajajo iz 47. točke te obrazložitve. Do sprejema nove ureditve s strani zakonodajalca se stranki ali osebi, katere pravice so prekršene, omogoči pritožba, kot izhaja iz tretje točke izreka te odločbe. Ustavno sodišče je tako odločilo na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, da se zagotovi pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave pred odpravo ugotovljene neustavnosti. Pritožba se vloži v roku in na način, kot to določa 400. člen ZKP. O njej odloča senat sodišča druge stopnje (prvi odstavek 402. člena ZKP). Pritožbena pooblastila drugostopenjskega senata izhajajo iz tretjega in petega odstavka 402. člena ZKP. Za vprašanja pritožbenih razlogov in pritožbenega postopka se uporablja prvi odstavek 403. člena ZKP, ki napotuje na rešitev teh vprašanj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper sodbo na člene od 367 do 375, prvi, četrti in peti odstavek 377. člena, 385. in 387. člen ter drugi odstavek 388. člena ZKP. Za odpravo pisnih pomot se uporablja 405. člen v zvezi s 365. členom ZKP.

52. Ustavno sodišče je v sklepu o sprejemu pobude postopek presoje skladnosti z Ustavo razširilo tudi na drugi odstavek 109. člena ZKP. Ta določa pristojnost za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. V preiskavi (in tudi pred njenim začetkom) izda sklep preiskovalni sodnik, po vložitvi obtožnice zunaj glavne obravnave predsednik senata, na glavni obravnavi pa senat. V organizacijskem smislu o posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine v vsakem primeru odloči sodišče, kar je skladno z zahtevami prvega odstavka 23. člena Ustave. Postopkovne predpostavke ustavno skladnega odločanja pa so bile pojasnjene v 38. točki te obrazložitve. Tako ni v neskladju z Ustavo določitev pristojnosti za odločanje o tej zahtevi s strani sodnih organov, kot je to določeno v drugem odstavku 109. člena ZKP.
53. Pobudniki izpodbijajo tudi ustavnost prvega odstavka 506.a člena ZKP, ki ureja način ravnanja s premoženjem, ki služi za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pri tem se od sodišča zahteva posebej hitro postopanje ter da s premoženjem ravna kot dober gospodar. Čeprav je določba o hitrem postopanju, kot je bilo pojasnjeno v 32. točki obrazložitve, neuporabljiva za potrebe določne omejitve trajanja začasnega zavarovanja in s tem vsebinskih pogojev ukrepa, pa sama po sebi ni v neskladju z Ustavo. Nasprotno, pomeni zahtevo sodišču, naj ravna skladno z določbo prvega odstavka 23. člena Ustave o sojenju brez nepotrebnega odlašanja. Določba, da je sodišče dolžno s premoženjem ravnati kot dober gospodar, pomeni vpeljavo civilnopravnega standarda, ki skuša po možnosti omiliti intenzivnost posega v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), da ta ne bi bil večji, kot je nujno potrebno. S tem je ta določba skladna z načelom sorazmernosti. Podrobnejše določbe o ravnanju s premoženjem, ki služi za začasno zavarovanje, so vsebovane v drugem, tretjem in četrtem odstavku 506.a člena ZKP, ki pa niso predmet te ustavnosodne presoje.
54. Iz navedb v pobudi in iz odgovora pobudnikov na mnenje Vlade gre sicer razumeti, da po mnenju pobudnikov prvi odstavek 506.a člena ZKP omogoča, da sodišče z začasnim zavarovanjem prepove tudi razpolaganje s plodovi tistega premoženja, ki naj bi se ob koncu kazenskega postopka odvzelo kot ekvivalent protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki pa ne obstaja več. Tega vprašanja prvi odstavek 506.a člena ZKP sploh ne ureja, temveč se to vprašanje nanaša na omejitev obsega začasnega zavarovanja po višini. Kriterije v zvezi s tem pa je Ustavno sodišče razložilo že v 34. točki te obrazložitve.
55. Glede na navedeno prvi odstavek 506.a člena ZKP ni v neskladju z Ustavo.

56. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, drugega odstavka 40. člena ter 43. in 48. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje.

(*1) 271. člen ZIZ določa: "Sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa:
1. prepoved, da dolžnik ne sme razpolagati s premičninami, in hrambo teh stvari;
2. prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarnih pravic, ki so v njegovo korist vknjižene na nepremičnini, z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi;
3. prepoved dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve ali mu izročiti stvari, ter prepoved dolžniku, da ne sme sprejeti stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi;
4. nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa.
Z začasno odredbo se ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja."
273. člen ZIZ določa: "Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa:
1. prepoved odtujitve in obremenitve premičnin, na katere meri terjatev, ter hrambo teh stvari;
2. prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi;
3. prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev;
4. prepoved dolžnikovemu dolžniku, da ne sme izročiti dolžniku stvari, na katere meri terjatev;
5. plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati.
V primeru iz 3. točke prvega odstavka tega člena določi sodišče s sklepom o začasni odredbi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z drugim odstavkom 226. člena tega zakona. V primeru kršitve prepovedi se smiselno uporablja določba tretjega odstavka 226. člena tega zakona."

(*2) 270. člen ZIZ določa: "Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini."
272. člen ZIZ določa:
"Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:
– nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;
– da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;
– da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.
Tretji in četrti odstavek 270. člena tega zakona se uporabljata tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve."

(*3) Podoben pogoj za odreditev takšnega kazenskopravnega ukrepa postavljajo tudi nekatere druge ureditve, npr. avstrijska in italijanska.

(*4) Redni kazenski postopek se namreč praviloma začne z uvedbo preiskave, to pa je mogoče uvesti le, če obstaja utemeljen sum, da je oseba, zoper katero se uvaja preiskava, storila kaznivo dejanje.

(*5) Drugače kot ZKP več primerjalnih ureditev v zakonu, ki ureja kazenski postopek, določa standard verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ali vsaj standard verjetnosti, da je oseba, zoper katero se ukrep uporabi, pridobila protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali zaradi njega. Med državami, ki zahtevajo dokazne standarde, so npr. Švedska (razumna domneva – reasonable presumption, da gre za predmete, ki bodo odvzeti), Finska (ukrep je dopusten, če obstajajo razlogi za domnevo – in ne za sum, da utegne biti določen predmet odvzet ob koncu kazenskega postopka), Nemčija (enak standard kot Finska), Avstrija (sum – Verdacht), da je obdolženec pridobil premoženjsko korist s kaznivim dejanjem, pri čemer avstrijski Zakon o kazenskem postopku ravno kakor naš ZKP napotuje na zakon, ki ureja izvršilni postopek), Kanada (razumni razlogi za verjetje – reasonable grounds to believe, da gre za premoženje, ki ga bo mogoče odvzeti) in Belgija. Slednja pozna dva različna dokazna standarda: če se ukrep uporabi kot zaseg stvari, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, zadošča navadna domneva (ce qui parait constituer une des choses visées…). Če pa gre za ukrep, naperjen zoper ekvivalent protipravno pridobljenega premoženja, pa so potrebni resni in konkretni indici (des indices sérieux et concrets).

(*6) Najdaljši rok, ki ga je bilo najti v primerjalnopravni ureditvi, je rok za ukrep prepovedi razpolaganja z nepremičnino, ki ga določa belgijska zakonodaja, in sicer lahko traja ukrep 5 let z možnostjo podaljšanja za enako obdobje.

(*7) Vezanost trajanja ukrepa na vsako fazo postopka posebej v kazenskem postopku ni nenavadna. V poznejših fazah kazenskega postopka je izkazanost obstoja kaznivega dejanja praviloma primerno večja, verjetnost, da gre za arbitraren poseg izvršne veje oblasti, primerno manjša, domneva pa se tudi, da bo faza sojenja opravljena hitreje in v bolj predvidljivih rokih kot faza preiskovanja. Podobno je npr. stroga slovenska Ustava glede trajanja pripora do vložitve obtožnice, medtem ko nadaljnjih rokov ne določa, temveč jih določa ZKP.

(*8) V konkretnih primerih, na katere se sklicujejo pobudniki, je sodišče začasno zavarovanje najprej odrejalo za obdobje treh oziroma šestih mesecev (nato pa vsakič zavarovanje tudi podaljšalo), sedaj veljavni sklepi pa so izdani do konca kazenskega postopka, torej do vnaprej nedoločenega datuma.

(*9) Med primerjalnimi ureditvami npr. kazenski zakonik Kanade v točki c) četrtega odstavka člena 462.34 določa, da iz podobnih razlogov sodišče sprosti del zamrznjenega premoženja na zahtevo osebe, ki takšno sprostitev zahteva.

(*10) V zadevah, na katere se sklicujejo pobudniki, je preiskovalna sodnica sklep izdala na predlog državnega tožilca.

(*11) Podobna je italijanska ureditev, ki obrambi dopušča zahtevo za ponovni preizkus (richiesta di riesame) – vendar če obramba to možnost izkoristi, izgubi možnost za vložitev pritožbe.