Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 1. julija 2004

Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 452/2001 z dne 27. 9. 2002 in sklep Delovnega in socialne-ga sodišča v Ljubljani št. Ps 411/2001 z dne 7. 11. 2001 se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1. Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožbo ustavne pritožnice zoper sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katerim je to zavrnilo njen zahtevek za plačilo stroškov postopka. Svojo odločitev sta sodišči ute-meljili s sklicevanjem na prvi odstavek 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – v nadaljevanju: ZDSS), ki je določal, da v socialnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
2. Zoper sklep Višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sporu zaradi ugotovitve trajanja začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni v celoti ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, nato pa zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Meni, da so ji zaradi te odločitve nastali večji stroški postopka, kot je bila njena korist od uspeha v tem sporu. Zato tudi meni, da ji dejansko ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo pravic. Le to bi ji bilo zagotovljeno le v primeru povrnitve stroškov postopka. Uveljavlja kršitve 2., 15., 50., 51. in 153. člena Ustave. Predlaga razveljavitev 36. člena ZDSS, ki po mnenju pritožnice vsebuje protiustavno pravilo o stroškovnem bremenu, v smislu, da vedno vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, čeprav je v sporu o glavni stvari uspela.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 20. 4. 2004 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v socialnem sporu (Zavod za zdravs-tveno zavarovanje Slovenije kot tožena stranka – v nadaljevanju Zavod), ki pa nanjo nista odgovorila.
B)
4. Pritožnica izpodbija odločitvi sodišč, s katerima je bil zavrnjen njen zahtevek za povračilo stroškov postopka so-cialnega spora, v katerem je kot zavarovanka nastopala na strani tožeče stranke in v sporu uspela. Odločitev sta sodišči utemeljili s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 36. člena ZDSS, po kateri v socialnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
5. Ustavno sodišče je med postopkom odločanja o ustavni pritožbi z odločbo št. U-I-53/00 z dne 12. 6. 2003 (Urad-ni list RS, št. 63/03 in OdlUS XII, 66) razveljavilo prvi odstavek 36. člena ZDSS, kolikor določa, da zavarovanec, ki v socialnem sporu uspe, ne more zahtevati povračila stroškov postopka od Zavoda skladno z načelom uspeha. Iz razlo-gov, navedenih v omenjeni odločbi, ki jih v tej odločbi ne ponavlja, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana uredi-tev v tem obsegu v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ob tem je poudarilo, da velja razveljavitev za vse socialne spore v smislu 5. člena ZDSS, ne glede na to, ali nastopa zavarovanec v sporu na strani tožeče ali tožene stranke. Razveljavitev pomeni, da v razveljavljenem obsegu namesto razveljavljene določbe velja ureditev iz Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP). ZDSS namreč v prvem odstavku 14. člena določa, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, če ni z njim določeno drugače. Za primere, ko v sporu uspe Zavod, je še naprej v veljavi določba prvega odstavka 36. člena ZDSS. Prav tako se z odločbo Ustavnega sodišča ni poseglo v veljavnost drugega odstavka 36. člena ZDSS in tudi ne tretjega odstavka tega člena, ki pa se ne razlikuje od identične določbe prvega odstavka 156. člena ZPP.
6. Učinke odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, določa v skladu s tretjim odstavkom 161. člena Ustave 44. člen ZUstS. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomoč-no odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomo-čno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravna razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, če je bila pravočasno vložena ustavna pritožba (glej npr. odločbo št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 293). Ustava v 158. členu, s katerim ureja pravni institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po ZUstS je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti prav-nomočnim odločbam, ustavna pritožba. Prvi odstavek 59. člena ZUstS določa, da lahko Ustavno sodišče posamičen akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno.
7. Prav takšen je obravnavani primer. Izpodbijana posamična akta, ki temeljita na določbi prvega odstavka 36. čle-na ZDSS, sta postala pravnomočna še pred razveljavitvijo te določbe v omenjenem obsegu. Ker je pritožnica za zavaro-vanje svojih pravic pravočasno vložila ustavno pritožbo, učinkuje razveljavitev tudi na odločitev o njeni ustavni pritožbi.
8. Izpodbijana sklepa temeljita na zakonski določbi, ki je po oceni Ustavnega sodišča v neskladju z drugim odstav-kom 14. člena Ustave. Posledično sta tudi sama v neskladju s to ustavno določbo. Z izpodbijanima sklepoma je bila torej pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Glede na navedeno je Ustavno sodišče sklepa Višjega sodišča in sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
9. Ker je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti že iz navedenih razlogov, se Ustavno sodišče ni spuščalo v pre-sojo drugih zatrjevanih kršitev.
10. Podrejene pobude za oceno ustavnosti 36. člena ZDSS ni mogoče upoštevati, saj jo ZUstS ne predvideva. Si-cer pa je, kot že navedeno, Ustavno sodišče 36. člen ZDSS že presojalo in ga v navedenem obsegu razveljavilo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.