Na podlagi drugega odstavka 16. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/04), izdaja direktor Agencije za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije

Ta splošni akt ureja način izračuna neto stroškov in nematerialne koristi, ki se upoštevajo pri izračunu neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve.

(1) Pojmi uporabljeni v tem splošnem aktu imajo naslednji pomen:
1. Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve so tiste obveznosti, ki jih Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: agencija) z odločbo naloži enemu ali več izvajalcem univerzalne storitve, tako da se univerzalna storitev zagotavlja na celotnem območju Republike Slovenije.
2. Nematerialne koristi zagotavljanja univerzalne storitve so koristi, ki jih izvajalec univerzalne storitve pridobi zaradi večje prepoznavnosti blagovne znamke, prisotnosti po celotnem ozemlju države in s tem primerljivo manjših stroškov, ki jih potrebuje za širitev omrežja do novih uporabnikov, življenjskega cikla posameznega uporabnika in marketinške prednosti zaradi dostopa do velike baze telefonskih uporabnikov. Nematerialnih koristi ni mogoče neposredno izmeriti, temveč jih je možno le oceniti.
3. Materialne koristi zagotavljanja univerzalne storitve so koristi, ki so merljive in jih izvajalec univerzalne storitve pridobi na primer zaradi vodenja skupnega računa in skupne baze podatkov.
(2) Ostali pojmi uporabljeni v tem splošnem aktu imajo enak pomen, kot je določen v Zakonu o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/04; v nadaljnjem besedilu: zakon).

(1) Izvajalec univerzalne storitve je dolžan zagotoviti stroškovno učinkovitost obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.
(2) Izračun neto stroškov mora biti objektiven, proporcionalen, transparenten in nediskriminatoren.
(3) Neto stroški zagotavljanja univerzalne storitve se izračunajo tako, da se od stroškov zagotavljanja univerzalne storitve odšteje prihodke, materialne in nematerialne koristi pridobljene z zagotavljanjem univerzalne storitve.
(4) Če izvajalec univerzalne storitve izvaja več storitev, ki sodijo v nabor univerzalne storitve, mora izračunati neto stroške za zagotavljanje univerzalne storitve ločeno za vsako posamezno storitev iz nabora univerzalne storitve. Če je izpolnjen pogoj iz prejšnjega stavka, izvajalec univerzalne storitve skupne neto stroške zagotavljanja univerzalne storitve izračuna kot vsoto neto stroškov, ki izhajajo iz posameznih storitev iz nabora univerzalne storitve, od katerih odšteje nematerialne koristi.
(5) Stroški zagotavljanja univerzalne storitve lahko vsebujejo le stroške, ki so neposredno povezani z zagotavljanjem storitev določenih v 11. členu zakona.
(6) V izračunu neto stroškov se ne upošteva:
– stroškov, ki so posledica izvajalčeve nezmožnosti uravnoteženja cen zaradi ukrepov regulacije trga;
– stroškov za namen varnosti in obrambe države;
– stroškov zagotavljanja komunikacijskih storitev izven nabora univerzalne storitve šolam, bolnišnicam in podobno;
– kompenzacij in povračil uporabnikom zaradi neustrezne kakovosti univerzalne storitve;
– stroškov zamenjave, širitve ali nadgradnje opreme zaradi modernizacije omrežja, ki ni potrebna za izboljšanje ali izpolnjevanje kakovosti univerzalne storitve;
– stroškov razčlenjenega računa in drugih zmogljivosti, če so naložene operaterjem fiksne javne telefonije na podlagi zakona.
(7) Izvajalec univerzalne storitve sme pri izračunu neto stroškov upoštevati razumen donos na zaposleni kapital (ROCE).
(8) Iz izračuna neto stroškov izvajalca univerzalne storitve mora biti razviden celoten postopek in kriteriji izračuna.
(9) Izvajalec univerzalne storitve mora jasno označiti in opisati:
– dobičkonosna in nedobičkonosna geografska območja;
– kriterije za dobičkonosne in nedobičkonosne končne uporabnike;
– dobičkonosne uporabnike, v nedobičkonosnih geografskih območjih;
– nedobičkonosne uporabnike v dobičkonosnih geografskih območjih;
– mejo, pri kateri uporabnik postane nedobičkonosen;
– stroške, ki se jim lahko izognemo pri nedobičkonosnih uporabnikih;
– kriterij za nedobičkonosno geografsko območje.

Ta splošni akt začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.