Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo dr. Roka Lampeta, na seji dne 1. julija 2004

Prvi odstavek 3. člena Zakona o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (Uradni list RS, št. 64/01 in 59/02), kolikor se nanaša na kandidata za ad hoc sodnika za varstvo osebnih podatkov v skupnem nadzornem telesu, ni v neskladju z Ustavo.

1. Pobudnik izpodbija 9. člen Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) in 3. člen Zakona o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (v nadaljevanju: ZPKSMS), kolikor iz teh določb izhaja, da velja pogoj minimalne starosti 40 let iz 9. člena ZUstS tudi za kandidate za sodnike mednarodnih sodišč. Pravni interes utemeljuje z navedbami, da se je prijavil na razpis za mesto ad hoc sodnika za varstvo osebnih podatkov v skupnem nadzornem telesu (v nadaljevanju: ad hoc sodnik), objavljen v Uradnem listu RS, št. 29/04 z dne 26. 3. 2004. Ministrstvo za pravosodje je njegovo prijavo zavrnilo, ker ni izpolnjeval starostnega pogoja. Ob tem navaja, da je zoper odločitev Ministrstva za pravosodje sprožil upravni spor.
2. Pobudnik meni, da mora imeti oseba, ki kandidira za mednarodnega sodnika, ustrezne strokovne kvalifikacije za opravljanje funkcije, za katero kandidira, ni pa ji treba izpolnjevati spornega starostnega pogoja, ki je sicer predpisan za ustavne sodnike. Res je sicer, da mora imeti tudi mednarodni sodnik določene življenjske izkušnje, vendar je utemeljenost tega pogoja treba ocenjevati od primera do primera in ne pavšalno. Meni, da gre za arbitrarno določeno starostno omejitev, pri čemer omenja starostno diskriminacijo. Ob tem opozarja, da osebe, mlajše od 40 let, zasedajo zelo pomembne državne in mednarodne funkcije, kot npr. ministrske funkcije v Republiki Sloveniji oziroma funkcijo generalnega pravobranilca Sodišča Evropskih skupnosti. Meni, da je sporna zakonska ureditev tudi v neskladju z določbami primarne in sekundarne zakonodaje Evropske unije, pri čemer omenja Odločbo Sveta z dne 28. 2. 2002 (Council Decision of 28 February 2002 setting up Eurojust with a view to reinforcing the fight against serious crime, OJ 2002, No L 063 – v nadaljevanju: Odločba Sveta). Ustavnemu sodišču predlaga, naj v zvezi s tem zastavi preliminarno vprašanje Sodišču Evropskih skupnosti. Zatrjuje kršitev 14. člena Ustave.
3. Vlada v svojem mnenju pojasnjuje, da je bil namen novele ZPKSMS razširiti možnost kandidiranja za sodnike mednarodnih sodišč tudi na kandidate, ki ne izpolnjujejo pogojev za vrhovne sodnike, izpolnjujejo pa pogoje za izvolitev na mesto ustavnega sodnika. Omenjeni starostni pogoj zagotavlja strokovnost in osebnostno zrelost kandidatov za takšne funkcije. Pobudo gre razumeti kot predlog za oceno primernosti izpodbijane ureditve, kar je v pristojnosti Državnega zbora. Navaja tudi, da je izpodbijana ureditev povsem skladna s pravom Evropske unije, ki določitev pogojev prepušča državam članicam.
4. Državni zbor v roku, ki mu ga je določilo Ustavno sodišče, na pobudo ni odgovoril.

5. S sklepom št. U-I-120/04 z dne 20. 5. 2004 je Ustavno sodišče zavrglo pobudo za oceno ustavnosti 9. člena ZUstS. Pobudo za oceno ustavnosti 3. člena ZPKSMS je sprejelo.
6. Pobudnik izpodbija 3. člen ZPKSMS, kolikor ta določa, da mora tudi kot kandidat za ad hoc sodnika izpolnjevati pogoj minimalne starosti 40 let. Ta pogoj izhaja zanj iz prvega odstavka te določbe. V skladu s to zakonsko določbo mora namreč vsak kandidat za mednarodnega sodnika(*1) izpolnjevati pogoje za izvolitev na sodniško mesto vrhovnega sodnika po določbah zakona, ki ureja sodniško službo, ali pogoje za izvolitev za sodnika Ustavnega sodišča. Eden izmed pogojev za ustavnega sodnika je tudi pogoj minimalne starosti 40 let (9. člen ZUstS). Glede na navedeno je Ustavno sodišče štelo, da pobudnik dejansko izpodbija le prvi odstavek 3. člena ZPKSMS in omejilo svojo presojo na to določbo.
7. ZPKSMS je zamišljen zelo široko (glej opombo št. 1). Pogoji iz izpodbijane določbe se ne nanašajo le na funkcijo, za katero kandidira pobudnik, temveč veljajo tudi za kandidate za številne druge funkcije. Predmet presoje Ustavnega sodišča v tej zadevi je le del izpodbijane določbe. Upoštevaje pravni interes pobudnika je namreč Ustavno sodišče ustavnost te določbe preizkusilo le v delu, v katerem se ta nanaša na funkcijo ad hoc sodnika.

8. Pobudnik kandidira za funkcijo ad hoc sodnika v skupnem nadzornem telesu. Neodvisno skupno nadzorno telo nadzoruje aktivnosti Eurojusta(*2) v zvezi z obdelavo osebnih podatkov z namenom zagotoviti skladnost teh aktivnosti z Odločbo Sveta (1. točka 23. člena Odločbe Sveta). V okviru svojih pristojnosti in z namenom izvedbe svojih nalog lahko namreč Eurojust obdeluje osebne podatke (1. točka 14. člena Odločbe Sveta). Skupno nadzorno telo se srečuje najmanj enkrat vsake pol leta, v treh mesecih po prejemu pritožbe ali po sklicu predsednika na zahtevo najmanj dveh članov. Odloča o pritožbah zoper odločitve Eurojusta v zvezi s pravico posameznika do dostopa do osebnih podatkov in s pravico do poprave in izbrisa takšnih podatkov ter izvaja kontrolo nad obdelavo osebnih podatkov (7. točka 23. člena Odločbe Sveta). Odločitev skupnega nadzornega telesa je dokončna in zavezujoča (8. točka 23. člena Odločbe Sveta). Z namenom ustanovitve skupnega nadzornega telesa vsaka država članica v skladu z notranjim pravom imenuje sodnika, ki ni član Eurojusta, oziroma, če njen ustavni ali nacionalni sistem tako zahteva, osebo, ki opravlja funkcijo, ki ji zagotavlja ustrezno neodvisnost. Izbrani kandidat se vključi na seznam sodnikov, ki lahko delujejo kot stalni člani ali kot ad hoc sodniki v skupnem nadzornem telesu (1. točka 23. člena Odločbe Sveta). Skupno nadzorno telo sestavljajo trije stalni člani in ad hoc sodniki (2. točka 23. člena Odločbe Sveta). Sodnik postane stalni član v letu, preden prevzame država članica, iz katere prihaja, predsedstvo Sveta. To funkcijo obdrži osemnajst mesecev. Skupnemu nadzornemu telesu predseduje predstavnik članice, ki predseduje Svetu (3. točka 23. člena Odločbe). Ad hoc sodnik sodeluje pri reševanju pritožb v zvezi z državo članico, ki ga je imenovala (4. točka 23. člena Odločbe Sveta).
9. Kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, Odločba Sveta ne določa konkretnih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za ad hoc sodnika, temveč to prepušča pravnemu redu držav članic. Takšni pogoji tudi niso določeni v primarni zakonodaji Evropske unije.(*3) Zato je neutemeljen očitek pobudnika o neskladju izpodbijane ureditve s pravom Evropske unije. Glede na to se Ustavnemu sodišču v tej zadevi tudi ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bi lahko takšno neskladje hkrati pomenilo tudi neskladje takšne ureditve z Ustavo.
10. Neutemeljen je tudi očitek pobudnika o kršitvi 14. člena Ustave. Po prvem odstavku 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Izpodbijana določba kot pogoj za kandidiranje določa starost. Starost prav gotovo je osebna okoliščina, ki kot taka glede na prvi odstavek 14. člena Ustave sama po sebi ne bi mogla biti podlaga za razlikovanje. Vendar v izpodbijani določbi Zakona starost ni uporabljena kot diskriminacijska okoliščina. Takšna okoliščina bi starost bila, če bi bila uporabljena kot pogoj, ki očitno ne bi bil v povezavi s predmetom urejanja. Sporna starostna meja je v obravnavanem primeru predpisana kot pogoj za kandidiranje za mednarodnega sodnika. Kot taki ji ni mogoče odrekati povezave s predmetom urejanja. Na to med drugim kaže tudi določba prvega odstavka 129. člena Ustave, ki dopušča določitev starostne meje za izvolitev sodnikov. Glede na navedeno izpodbijana ureditev ni v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.
11. Ker je pobudnik uveljavljal neskladnost ureditve s 14. členom v celoti, je Ustavno sodišče izpodbijano ureditev preizkusilo tudi z vidika skladnosti z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ta ustavna določba zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Po ustaljeni ustavnosodni presoji ta ustavna določba ne pomeni, da predpis ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pomeni pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za določitev minimalne starosti 40 let kot pogoja za kandidate za ad hoc sodnike pa je zakonodajalec imel razumne razloge. Med pogoje za opravljanje takšnih funkcij po oceni Ustavnega sodišča nedvomno sodi tudi zahteva po izpolnjevanju določenih življenjskih izkušenj. Odločitev zakonodajalca, da je lahko kandidat za ad hoc sodnika samo oseba določene starosti, zato ni nerazumna. V oceno primernosti izpodbijane ureditve pa se Ustavno sodišče, ker ne gre za očitno nesorazmerno določeno starostno omejitev, ne more spuščati. Določanje pogojev za kandidate za mednarodne sodnike v okviru ustavno dopustnih omejitev namreč sodi v polje proste presoje zakonodajalca. Ker izpodbijani ureditvi ni mogoče očitati arbitrarnosti, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS in tretje alinee tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Pojem mednarodni sodnik je v odločbi uporabljen kot skupen izraz za najrazličnejše funkcije, na katere se nanaša ZPKSMS. Enako ta pojem uporablja tudi zakonodajalec. Prvi odstavek 1. člena ZPKSMS namreč določa, da omenjeni zakon ureja postopek predlaganja in izvolitve kandidatk za sodnice oziroma kandidatov za sodnike, ki v mednarodnih sodiščih sodelujejo kot predstavniki Republike Slovenije na podlagi mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Iz drugega odstavka tega člena izhaja, da se smiselno uporablja tudi za predlaganje in izvolitev sodnikov, ki jih Republika Slovenija neposredno izvoli v mednarodna sodišča. Tretji odstavek tega člena ZPKSMS pa določa, da se ta zakon, če ni z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo ali z drugim predpisom določeno drugače, uporablja tudi za izvolitev in imenovanje predstavnikov Republike Slovenije v druge mednarodne pravosodne organe in za člane mednarodne arbitraže iz Republike Slovenije.

(*2) Eurojust je bil ustanovljen z Odločbo Sveta z dne 28. 2. 2002 z namenom okrepiti boj proti težjim kaznivim dejanjem. Njegovi cilji so:
– spodbuditi in izboljšati koordinacijo med pristojnimi organi držav članic na področju preiskav in sodnega pregona v državah članicah;
– izboljšati sodelovanje med pristojnimi organi držav članic, zlasti s pospešitvijo izvrševanja mednarodne medsebojne pravne pomoči in prošenj za izročitev;
– drugi načini podpore pristojnih organov držav članic z namenom povečati učinkovitost njihovih preiskav in sodnih pregonov (člen 3).
Z namenom izpolniti navedene cilje izvaja Eurojust različne naloge, in sicer prek enega ali več nacionalnih predstavnikov ali kot kolegijski organ (člen 5).

(*3) Pogodba o Evropski uniji (Uradni list RS – MP, št. 7/04 – prečiščeno besedilo in spremembe po Pogodbi iz Nice) v okviru določb o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah (naslov VI, člen 29) določa, da je cilj Unije zagotoviti državljanom visoko stopnjo varstva na področju svobode, varnosti in pravičnosti s pripravo skupnih ukrepov med državami članicami pri policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah ter s preprečevanjem rasizma in ksenofobije in bojem proti njima. To se dosega s preprečevanjem kriminala in bojem proti njemu, organiziranemu ali neorganiziranemu, zlasti terorizmu, trgovini z ljudmi in kaznivim dejanjem zoper otroke, nedovoljenemu prometu s prepovedanimi drogami in orožjem ter korupciji in goljufijam. To se dosega med drugim tudi s tesnejšim sodelovanjem med sodnimi in drugimi pristojnimi organi držav članic, vključno s sodelovanjem prek Urada za evropsko pravosodno sodelovanje (Eurojust). Tudi 31. člen omenjene pogodbe določa, da skupni ukrepi na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah vključujejo tudi olajševanje in pospeševanje sodelovanja pri postopkih in izvrševanju odločitev med pristojnimi ministrstvi in sodnimi ali drugimi primerljivimi organi držav članic, kjer je to primerno, tudi s sodelovanjem prek Eurojusta. S to določbo so predvideni tudi ukrepi, s katerimi Svet spodbuja takšno sodelovanje prek Eurojusta.